34. člen ZD

Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo. Drži izhodišče, ki ga poudarja pritožba, da je breme dokazovanja darila praviloma na tistemu, ki trdi, da je bilo darilo dano. V določenih okoliščinah (npr. v primeru predložitve listinskih dokazov, ki izkazujejo dano darilo) pa se dokazno breme prevali na tistega, ki zatrjuje, da darila ni prejel oz. še posebej v primeru, ko trdi, da denar, ki ga je prejel, ni darilo. Ravno za tak primer gre.

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Kdaj je neko življenjsko skupnost mogoče opredeliti kot dalj časa trajajočo, je odvisno od okoliščin primera. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče glede na dolgoletno predhodno zvezo, ki sta jo toženka in zapustnik le še nadgradila z odločitvijo, da konec leta 2017 tudi skupaj zaživita in se je ta zveza končala zaradi zapustnikove smrti, nima nobenih pomislekov v presojo, da je njuna življenjska skupnost bila dalj časa trajajoča. Kršena pravica do nujnega deleža se uveljavlja v zapuščinskem postopku z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in z zahtevkom za vrnitev daril, o tem zahtevku, če ni sporna dejanska podlaga, pa odloči zapuščinsko sodišče. V konkretnem primeru pa zapuščinsko sodišče o tem zahtevku (če ga je prva tožnica postavila) še ni moglo odločati, saj je med dediči prišlo do spora o veljavnosti zapustnikove oporoke in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, nadalje do spora o pravni naravi pogodbe (darilo) in do spora o dedni pravici toženke. Dejstvo, da je bil zapustnik v času, ko je bila sklenjena sporna pogodba, deležen paliativne oskrbe, omogoča zgolj sklep, da je bil neozdravljivo bolan, ni pa mogoče samo na tej podlagi zaključiti, da mu je ost

Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je od ugotovljenega premoženja odštelo vse stroške, ki so bili povezani s cenitvijo zapuščine ne glede na to, kdo je za te stroške založil predujem oziroma koga so bremenili. Tisti del premoženja zapustnice, s katerim ni oporočno razpolagala, v primeru uveljavljanja nujnega deleža sam po sebi predstavlja del razpoložljivega dela zapuščine in se kot tak nameni poplačilu nujnega deleža. Pritožnica torej ne more izbirati, iz katerega zapustničinega premoženja se ji bo poplačal nujni delež.

Izračun nujnega deleža (in razpoložljivega dela, zmanjšanja oporočnih razpolaganj in vrnitev daril) opravi zapuščinsko (in ne pravdno sodišče), kako se ugotovi vrednost zapuščine pa je določeno v 28. členu ZD.

Sodišče je pri presoji ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju materialno pravo pravilno uporabilo in sicer je presodilo, da je bil ključen nagib pogodbenic tožniku preprečiti uveljavljanje nujnega deleža ter, da je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev pogodbenic, da sta sklenili pogodbo ter da sta obe pogodbenici za ta nedopusten nagib vedeli ali bi morali vedeti (določba 40. člena OZ).

O predlogu dediča za vračunanje darila v dedni delež sodedinje lahko zapuščinsko sodišče odloči le, če o tem dejstva niso sporna. 210. člen ZD namreč v prvem odstavku določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), kar pomeni, da je nujni dedič pravi dedič (univerzalni zapustnikov naslednik), ki je upravičen do alikvotnega dela zapuščine, torej do dela vsake stvari in pravice, ki sestavlja zapuščino. Zahteva lahko vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti. Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Zaradi ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine (in razpoložljivega dela zapuščine) se poleg darila tudi drugo zapustnikovo (aktivno in pasivno) premoženje oceni po vrednosti v istem časovnem trenutku - na dan zapustnikove smrti (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD). Stanje nepremičnin ob daritvi, torej stanje, ki ni vključevalo kasnejših vlaganj, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Ker je bil toženki podarjen del (solastni delež) nepremičnin pred opravljenimi vlaganji, je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca gradbene stroke vrednost darila pravilno ocenilo glede na stanje ob daritvi (torej stanje pred vlaganji), upoštevajoč vrednost ob zapustnikovi smrti. Glede na zgoraj izpostavljeno stališče, da vlaganja, opravljena po daritvi, ne v

Predlog se zavrne.

Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je zapustnica z oporočnim razpolaganjem res posegla v (za nujne dediče) rezerviran del premoženja in v kakšnem obsegu, je moralo sodišče prve stopnje med drugim oceniti vrednost premoženja, ki ga je imela zapustnica ob svoji smrti. Ker ni razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem, je oceno zaupalo izvedencu. Obstaja dvom o pravilnosti ocenjene vrednosti nepremičnine v Ž. To terja dodatna pojasnila, posledično pa vsaj zaslišanje izvedenca. Za razveljavitev se je pritožbeno sodišče odločilo predvsem zato, ker bo predmet ponovljenega postopka ne le ponovno ugotavljanje vrednosti ene od nepremičnin, ampak bo moralo sodišče prve stopnje pred dopolnitvijo izvedeniškega mnenja najprej ugotoviti kakšno je bilo stanje nepremičnine v Ž. na dan zapustničine smrti. Pri tem vprašanju pa bi se lahko izkazalo, da so med dediči sporna dejstva, kar bi narekovalo (ponovno) prekinitev zapuščinskega postopka v smislu 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD in napotitev dedičev na pravdo. Poleg tega bo predmet ponovne presoje tudi trditev o prikrajšanju nujnega deleža, kar bo terjalo ponoven izračun čiste oziroma razpoložljive vrednosti za

Če sodišče ne izvede pravočasno substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno pomembno dejstvo, zagreši absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pravica do poštenega postopka in načelo enakosti se udejanja skozi načelno dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze. Vendar sodišče lahko v skladu s sodno prakso in teorijo zavrne izvedbo dokaza, če je dokaz po pravni presoji sodišča irelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, ker je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, če je dokaz prepozen, pavšalen ali nesubstanciran ter če je nepotreben, ker je sporno dejstvo že dokazano. Vsaka zavrnitev dokaza pa mora biti skrbno obrazložena.

S primarnim tožbenim zahtevkom (I. točka izreka izpodbijane sodbe) je tožnik zahteval povračilo škode zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti, ki je bila tožencu naložena s pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila ustreznega zneska kot odškodnine za nastalo škodo. Kot je pojasnilo sodišče v izpodbijani sodbi, ima tožnik, čeprav vrnitev nepremičnine v zapuščino zaradi prodaje ni več mogoča, pravico do ustreznega denarnega zneska v okviru zapuščinskega postopka. Do odškodnine ni upravičen, saj niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Na dednopravni podlagi pa nujni dedič med trajanjem zapuščinskega postopka ne more zahtevati neposredne izročitve predmeta darila, temveč lahko zahteva vrnitev darila v zapuščino. S pravnomočno odločitvijo, da se nepremičnina v določenem deležu vrne v zapuščinski postopek, je ta delež postal del zapuščine. Ker pa je bil predmet zapuščine odsvojen, je treba upoštevati načelo realne subrogacije, skladno s katerim postane del zapuščinskega premoženja vse, kar je posestnik zapuščine pridobil z odsvojitvijo predmetov. V konkretnem primeru tako postane del zapuščinskega premoženja

Da je vročitev predloga za izdajo začasne odredbe pred izdajo sklepa sodišča obligatorna, specialna določila zavarovanja z začasno odredbo po ZIZ ne zapovedujejo. V postopku zavarovanja je obligatorno le vročanje ugovora v odgovor upniku. Ni mogoče ločeno obravnavati pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje primarnega in podrednega zahtevka. V primeru eventualne kumulacije v postopku zavarovanja je bistveno, ali sta zahtevka izključujoča. Ker je nujni dedič pravi dedič, univerzalni zapustnikov naslednik in mu gre od smrti zapustnika naprej alikvotni del zapuščine, torej del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, ima nujni dedič pravico zahtevati vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti. Ker verjetnost terjatve po primarnem zahtevku ni bila izkazana, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je podana verjetnost vtoževane terjatve po podrednem zahtevku.

Prvostopenjsko sodišče je ob dejstvu, da je obstoj darila sporen, ravnalo prav, ko je zapuščinski postopek prekinilo in pritožnico napotilo na pravdo. Šele ko bo v pravdi ugotovljeno, ali gre pri pogodbi z dne 11. 3. 1968 za darilno ali odplačno pogodbo, bo lahko prvostopenjsko sodišče odločalo o dednopravnih vprašanjih, kot so obstoj in prikrajšanje nujnega deleža, vračunavanje in vrnitev daril.

Odločanje o plačilu uporabnine za uporabo delno tuje stvari ni mogoče, dokler niso ugotovljeni deleži posameznih solastnikov na sporni nepremičnini. Vendar so v obravnavanem primeru solastninski deleži določeni in vpisani v zemljiško knjigo. Ne gre torej za predhodno vprašanje, o katerem še ne bi bilo odločeno in bi bila zaradi tega potrebna prekinitev postopka. Reševanje predhodnega vprašanja je smotrno prepustiti matičnemu postopku zlasti takrat, ko je pričakovati njegov hiter zaključek, da se izogne nevarnosti različnih odločitev. Če pa je matični postopek kompleksen in dolgotrajen, je treba dati prednost pravici obeh pravdnih strank do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

ZD v 28. členu določa način izračuna nujnega deleža, v 34. členu pa, da se v primeru prikrajšanja nujnega deleža v zapuščino vrnejo darila v obsegu, kolikor je potrebno, da se prikrajšani nujni delež dopolni, pri čemer pa se pri ugotavljanju ali je šlo za prikrajšanje nujnega deleža upošteva tudi vrednost daril nujnemu dediču. Zato pa je ob spornosti dejstev o obsegu zapuščine, ki so ob sporni vrednosti daril zapustnice obema dedinjama pomembna za ugotovitev, ali je z darilom zapustnice pritožnici bil nujni delež sodedinje prikrajšan in če je, v kolikšnem delu je zato potrebna njegova vrnitev v zapuščino, sodedinjina pravica manj verjetna.

Nujni delež je določen glede na obračunsko vrednost zapuščine, ki upošteva vrednost obstoječe zapuščine (popis in cenitev premoženja) vključno s terjatvami, od česar je treba odbiti zapustnikove dolgove, stroške pogreba ter cenitve zapuščine in prišteti vrednost daril (po stanju ob daritvi in vrednosti ob zapustnikovi smrti) danih tistemu, ki bi prišel v poštev kot zakoniti dedič (tudi če se odpove dediščini in tudi daril, za katere je zapustnik navedel, da se ne vštevajo) ter danih drugim osebam zadnje leto pred smrtjo. Od te končne obračunske vrednosti zapuščine se izračuna nujni dedni delež.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 14. 9. 2015 podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristijo in prevzeto obveznostjo.

Tudi univerzalni dedni naslednik obdarjenca je dolžan vrniti darilo, če je to potrebno zaradi dopolnitve nujnega deleža. Tožba za vrnitev daril je usmerjena na spremembo dejanskega in pravnega stanja, ki ga je ustvaril zapustnik s svojim brezplačnim razpolaganjem, ki je upoštevno pri izračunavanju nujnih deležev; za dediče naj se ustvari dejansko in pravno stanje, kakršno bi sicer bilo, če zapustnik ne bi razpolagal brezplačno z nerazpoložljivim delom svojega premoženja. To se doseže z oblikovalnim tožbenim zahtevkom oziroma ukinitvijo učinka zapustnikovega brezplačnega razpolaganja. Hkrati pa mora imeti tožba tudi dajatveni del – obdarjenec je dolžan vrniti darilo v zapuščino.

Za darilo se po ZD šteje vsak brezplačen prenos premoženjskega objekta ali premoženjske koristi iz zapustnikove sfere v imetje obdarjenca. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča pravica do vračunavanja ne nastopi že z vsako naklonitvijo koristi ali ugodnosti posameznemu zakonitemu dediču, temveč mora iti za takšna neodplačna razpolaganja, za katera iz konkretnih okoliščin izhaja, da jih je zapustnik izvedel v škodo svojega premoženja in z namenom premoženjskega preferiranja posameznega zakonitega dediča ter ob neenakopravnem obravnavanju drugih zakonitih dedičev