VSM sodba in sklep I Cp 455/2011

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi glede zneska 12.518,78 EUR, kot tudi v izreku o pravdnih stroških, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
III. Delno se ugodi pritožbama prvotožene in drugotožene stranke ter se tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.432,32 EUR od 11. 5. 2001 do 31. 12. 2001 zavrne.
IV. V ostalem se pritožbe tožeče stranke, prvo in drugotožene stranke zavrnejo in se v nerazveljavljenem delu potrdi obsodilni del izpodbijane sodbe (glede odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi strahu) sodišča prve stopnje in odločitev o povrnitvi separatnih stroškov.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki Republika Slovenija in Center za socialno delo dolžni nerazdelno plačati tožnici Z.B. znesek 10.432,32 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2001 dalje do plačila, v roku 15 dni (prvi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje), v presežku do vtoževanega zneska v višini 22.951,09 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka sodbe). Tožeči stranki je na račun separatnih stroškov naložilo, da drugotoženi stranki povrne znesek 280,54 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (četrti odstavek izreka izpodbijane sodbe).

2Proti citirani sodbi se pritožuje tožeča stranka, prvotožena stranka in drugotožena stranka.

3Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka z uveljavljanjem pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko ji ni priznalo odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je tožbeni zahtevek v višini 12.518,78 EUR zavrnilo kot neutemeljen, saj ni zaslišalo tožečo stranko in se tako ni neposredno seznanilo s posledicami, ki so ostale po končanem zdravljenju. Le na ta način bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo subjektivni element prikazovanja posledic s strani tožeče stranke. Obširno pojasnjuje, da zdravstvena dokumentacija potrjuje, da so pri tožnici podane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v posledici posttravmatske stresne motnje in depresivnosti, ki je trajala štiri leta in jo je mogoče vzročno pripisati škodnemu dogodku. Dejstvo je, da je motnje duševnih funkcij (koncentracije, težave s spominom, težave pri delu, glavoboli) doživljala že pred nezgodo s kolesom in zato nikakor ni zaznala ali doživljala po padcu s kolesom bistvenih sprememb v njenem funkcioniranju. Če bi sodišče prve stopnje tožnico zaslišalo, bi se lahko tudi samo prepričalo kakšne posledice so nastale pri njej v posledici škodnega dogodka in kakšne po padcu s kolesom. Graja tudi odločitev o povrnitvi separatnih in pravdnih stroškov. Predlaga, "da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi". Priglaša in terja pritožbene stroške.

4Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje prvotožena stranka z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo obstoj pasivne legitimacije prvotožene stranke za tožničin tožbeni zahtevek in obstoj njene odškodninske odgovornosti za zatrjevani škodni dogodek oziroma škodne posledice kot tudi, da je glede na ugotovljena pravno odločilna dejstva, zlasti ugotovitve izvedencev, tožnici neutemeljeno prisodilo tako visoko odškodnino, zmotno pa je odločilo tudi o zakonskih zamudnih obrestih in v škodo toženih strank zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in odločilo v nasprotju s sodno prakso, ko je utemeljilo njeno pasivno legitimacijo na določbi drugega odstavka 39. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ), ter pojasnjuje, da 73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR) določa, da mora organizacija oziroma delodajalec delavcu v primeru, ko ta utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Gre torej za specialno zakonsko normo, ki jo je potrebno v primerih, ko se v sporu ugotavlja odškodninska odgovornost za škodo, nastalo v okviru delovnega razmerja, uporabiti načelo lex specialis derogat legi generali. Po mnenju prvotožene stranke zato navedena zakonska določba za odškodninske zahtevke iz delovnega razmerja oziroma v zvezi z delom vzpostavlja izključno pasivno legitimacijo delodajalca, ter pojasnjuje, da tožnica v času škodnega dogodka ni bila zaposlena pri prvotoženi stranki oziroma z njo ni bila v nobenem pravnem razmerju. V kolikor bi pritožbeno sodišče bilo drugačnega mnenja pa je dejstvo, da tožnica ni dokazala protipravne opustitve dolžnega ravnanja tožene stranke, niti vzročne zveze med navedeno opustitvijo in zatrjevano škodo in bi zato sodišče prve stopnje moralo njen tožbeni zahtevek zavrniti že tudi iz teh razlogov. Podrejeno pa ugovarja tudi previsoko dosojeni višini odškodnine in sicer v znesku 10.432,32 EUR, saj je le-ta glede na ugotovljene posledice škodnega dogodka pretirana. Napačno pa je tudi odločeno o zakonskih zamudnih obrestih. Predlaga, "da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino na podlagi pritožbenih navedb ustrezno zniža in ponovno odloči o zakonskih zamudnih obrestih ter tožeči stranki naloži v plačilo njene pravdne stroške, oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje". Priglaša in terja pritožbene stroške.

5Drugotožena stranka se pritožuje zoper prvi in četrti odstavek sodbenega izreka (obsodilni del) zaradi pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Kot vprašanje zmotne uporabe materialnega prava izpostavlja vprašanje svoje pasivne legitimacije v tej pravdi, saj meni, da v takšnih odškodninskih primerih ni pasivno zavezana morebitnemu oškodovancu kot zaposlenemu na CSD. Izpostavlja, da deluje kot javni zavod in se v celoti financira iz proračuna ter da iz ustanovitvenega akta drugotožene stranke izhaja, da Republika Slovenija odgovarja za njene obveznosti in zato pasivna legitimacija drugotožene stranke v tej odškodninski zadevi ne obstoji. Ugovarja tudi višini dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in strahu. Predlaga, "da se njeni pritožbi ugodi, prvenstveno zaradi neobstoja njene pasivne legitimacije ter tožbeni zahtevek zoper njo zavrne. Kot drugi podredni predlog se postavlja rešitev v obliki ugoditve pritožbi in zmanjšanje že priznanih odškodninskih zahtevkov, ker je namreč bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ne pa tudi nepopolno, se zavzema za spremembo odmerjene višine odškodnine". Priglaša in terja pritožbene stroške.

6Drugotožena stranka je podala odgovor na pritožbo ter prereka pritožbene ugovore tožeče stranke. Predlaga povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

7Pritožbe so delno utemeljene.

V zvezi s sodbo:

8Ni moč pritrditi očitanim pritožbenim razlogom glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, razen v delu glede zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in določitve teka zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je namreč vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi pravilno in v popolni meri ugotovilo, dejanske ugotovitve pa je tudi pravilno materialnopravno presodilo. Pritožbeno sodišče zato v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe, razen kot že povedano glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in določitve teka zakonskih zamudnih obresti, kot pravilne. Glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja:

9Nobena pravdna stranka ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila tožnica socialna delavka na CSD (drugotoženi stranki), ko jo je 11. 5. 1999 v pisarni napadel in poškodoval K.D., ki je bil stranka CSD, kateri sicer za kaznivo dejanje ni bil obsojen, ker je bila ugotovljena njegova neprištevnost, pač pa mu je bil izrečen ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. Nesporno je tudi bilo ugotovljeno, da tistega dne drugotožena stranka ni imela urejenega nobenega načina varovanja delavcev in prostorov in tako tožnica ni bila deležna nobene pomoči.

10Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da drugotožena stranka tožeči stranki odškodninsko odgovarja po načelu krivde, ker ni poskrbela za varno delo. Ne glede na to, da noben predpis ni določal obveznega varovanja prostorov z varnostnikom, je bila namreč v skladu s splošno skrbjo za varno delo, po določbi 16. člena Zakona o varstvu pri delu (Ur. l. SRS, št. 32/74 - Ur. l. SRS, št. 57/96) dolžna organizirati delo tako, da bi potekalo varno. To bi lahko storila z varnostnikom ali na kakšen drug primeren način, vendar te dolžnosti ni izpolnila. Drugotožena stranka bi namreč morala upoštevati, da se pri njej oglašajo tudi ljudje, ki so velikokrat razburjeni zaradi različnih stisk ali celo duševno prizadeti, kar povečuje možnost konfliktov. Tožnica kot delavka na CSD vseh teh tveganj ni bila dolžna prevzeti nase in zato je pravilno zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke po prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je v danem primeru še potrebno uporabiti po prehodni določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) - Ur. l. RS, št. 83/01, v zvezi s 73. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnih razmerij (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 42/90, ki se je v času škodnega dogodka še uporabljal). Odškodninske odgovornosti se drugotožena stranka ni razbremenila, saj ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Dokazati bi morala, da je ravnala skrbno, kar bi lahko že z zaklepanjem prostorov, ter tudi s tem, da je o potrebah varovanja obveščala ustanovitelje in zahtevala sredstva. Njeni pavšalni ugovori, da ne razpolaga s potrebnimi sredstvi za varovanje so zato neutemeljeni. Tožnici je torej škoda nastala v zvezi z njenim delom in v zvezi z dejavnostjo drugotožene stranke. Drugotožena stranka pa je zavod v smislu 1. člena ZZ (Ur. l. RS, št. 12/91) in za svoje obveznosti odgovarja s sredstvi, s katerimi lahko razpolaga (prvi odstavek 49. člena ZZ).

11Poleg nje pa za njene obveznosti, tako poslovne kot neposlovne, odgovarja tudi prvotožena stranka kot njena ustanoviteljica - drugi odstavek 49. člena ZZ. Z aktom o ustanovitvi pa tudi ni določeno kakorkoli drugače.

12Glede na to, da je podana pasivna legitimacija prvotožene in drugotožene stranke, je pritožbeno sodišče skladno s pritožbenimi predlogi pritožbeni preizkus zadeve usmerilo na presojo, ali je z odškodnino, kot je določeno po izpodbijani sodbi, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe odškodninskega značaja vsebovane v členu 200 ZOR. V okviru tega preizkusa je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče prve stopnje glede odškodnine za utrpele telesne bolečine in duševne bolečine zaradi strahu pravilno določilo tožničino nepremoženjsko škodo in svojo odločitev tudi ustrezno utemeljilo. Pri tem pa tudi upoštevalo načelo individualizacije višine odškodnin in njene objektivne pogojenosti, vse pa seveda v skladu z uveljavljeno sodno prakso. Kot strokovno podlago za določitev višine odškodnine je sodišče prve stopnje uporabilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, katerega sta podala dr. V.S., spec. kirurg in spec. travmatolog in dr. M.T., spec. psihiatrinja.

13Ugotovljeno je bilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnine na glavi, vratu, desni rami in desnem zgornjem udu, in sicer so pri teh poškodbah bili stisnjeni sloji kože in podkožja.

14Prisojo odškodnine za telesne bolečine grajata prvotožena in drugotožena stranka, ker sta mnenja, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz te podlage odmerilo previsoko, in se zato zavzemata za njeno znižanje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pomembna dejstva, iz katerih je sklepalo na stopnjo tovrstne negmotne škode pri tožeči stranki in nato tudi sledilo cilju in smernicam navedenih odškodninskopravnih norm, pri čemer tudi ni obšlo načela individualizacije v odškodninskem pravu. Predvsem je skrbno ugotovilo navedeno stopnjo te škode, ob upoštevanju obsega, trajanja in intenzitete telesnih bolečin pri tožeči stranki ter prestalih neugodnosti med zdravljenjem. Ta dejstva je ugotavljalo pravilno ob pritegnitvi ustreznega izvedenca medicinske stroke z vidika pravil stroke in tako poskrbelo za ustrezno objektivizacijo lastnega tožničinega prikaza o stopnji te škode. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri presoji odškodnine iz te podlage v zadostni meri upoštevalo intenziteto telesnih bolečin in nevšečnosti v teku zdravljenja in zato je odmerjena odškodnina v znesku 6.259,39 EUR primerna in se pritožbi s svojimi poskusi doseči ustrezno korekcijo z vidika interesov prvo in drugotožene stranke, zavračata kot neutemeljeni. Prisojena odškodnina pa je tudi ustrezna, v kolikor se primerja z višino odškodnin za podobne škode ali v razmerju z znatno hujšimi škodami izoblikovani v sodni praksi.

15V okviru višine prisoje odškodnine za duševne bolečine zaradi utrpelega strahu je sodišče prve stopnje ob upoštevanju trajanja in intenzivnosti strahu, utrpelega ob samem škodnem dogodku (primarnega strahu, kjer se je tožnica 15 do 20 minut intenzivno bala za svoje življenje), ter nadaljnjega strahu za izid zdravljenja (sekundarni strah), določilo primerno odškodnino za to postavko nepremoženjske škode in ni mogoče pritrditi toženima strankama, ki se zavzemata za znižanje višine odškodnine iz te postavke. Prisojena odškodnina je glede na ugotovitve iz izvedenskega mnenja primerna, tako da za njeno znižanje ni dejanske in pravne podlage.

16Prvotožena stranka graja tudi odločitev glede določitve teka zakonskih zamudnih obresti in v tem delu je njena pritožba delno utemeljena. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002 izhaja, da pripadejo oškodovancu zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve OZ dalje (1. 1. 2002), če zamuda ni nastala kasneje in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri, Zakona o zamudnih obrestih in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001) v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (13,5 %), od uveljavitve Zakona o obrestni meri zamudnih obresti, to je od 28. 6. 2003 pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Glede na zgoraj citirano zakonsko podlago bi bil pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta sicer bili toženi stranki od vložitve tožbe dalje v zamudi, vendar pa ob pravilni uporabi materialnega prava je mogoče zakonske zamudne obresti določiti šele od uveljavitve OZ dalje, to je od 1. 1. 2002, ne pa že 13. 5. 2001, torej pred uveljavitvijo OZ. Pritožbeno sodišče je zato zamudne obresti priznalo od odmerjene odškodnine za telesne bolečine in strahu od 1. 1. 2002 dalje.

17Neutemeljen pa je tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke glede povrnitve separatnih stroškov. Razlog za preložitev naroka z dne 20. 2. 2002 je bil na strani tožeče stranke in zato ji je sodišče upravičeno naložilo v plačilo separatne stroške, ki jih je priglasila drugotožena stranka zaradi pristopa za obravnavo dne 20. 2. 2002. Stroški pa so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo - OT.

18Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede zakonskih zamudnih obresti po peti alineji 358. člena ZPP spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbi prvotožene in drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje - 353. člen ZPP.

V zvezi s sklepom:

19Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sodišče druge stopnje pazi tudi po uradni dolžnosti, saj so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin.

20Iz mnenja Zdravniškega konzilija Psihiatrične bolnišnice O (D.K., dr. med. spec. nevropsihiater, M.V. dr. med. spec. nevropsihiater, D.L. - P. dr. med. spec. psihologije) z dne 13. 3. 2000 namreč izhaja (dva meseca pred nezgodo s kolesom), da je pri tožnici in to ne samo zaradi dejanskih poškodb glave in vratu, po vsej verjetnosti s posledičnim pretresom možganov, ampak tudi zaradi grožnje lastni fizični integriteti spremljani z intenzivnim strahom, grozo in brez pomoči, prišlo do kronične oblike posttravmatskega stresnega sindroma. Enako izhaja tudi iz medicinske dokumentacije z dne 27. 12. 1999 in 18. 9. 1999. Tožeča stranka se zaradi citirane medicinske dokumentacije ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je v posledici padca s kolesom pri tožnici nastopilo zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki se izraža v obliki zmanjšanja zmožnosti koncentracije in sposobnosti učinkovitih reakcij. Pojasnjuje, da je te posledice pripisati škodnemu dogodku, kar potrjuje tudi zgoraj citirana zdravstvena dokumentacija, ki je bila izdelana pred škodnim dogodkom padca s kolesom.

21Sodišče druge stopnje pa se strinja tudi z grajano relativno kršitvijo postopka tožeče stranke, katero je tožnica pravočasno uveljavljala na zadnji glavni obravnavi in sicer, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožeče stranke v zvezi s posledicami poškodb, utrpelih v obravnavanem škodnem dogodku.

22Opisani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka imata za posledico razveljavitev sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP), zato je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v zavrnilnem delu glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter posledično v izreku o pravdnih stroških ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

23V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj opisane pomanjkljivosti in svojo odločitev glede zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustrezno obrazložiti, pri tem pa tudi upoštevati vse pritožbene navedbe.

24Po členu 165/III ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki so jih priglasile pravdne stranke pridrži za končno odločbo.