39. člen ZZ

Tožnik je v postopku navedel, da se je s sklepom in razlogi za razrešitev ter s tem v zvezi prenehanjem delovnega razmerja seznanil dne 21. 8. 2023 iz internetne strani tožene stranke, česar toženka ni substancirano prerekala, saj ni trdila, niti dokazovala, da bi se tožnik z razrešitvijo in prenehanjem delovnega razmerja seznanil prej. Datum seznanitve tožnika z razrešitvijo tako predstavlja nesporno dejstvo (214. člen ZPP). Tožba vložena dne 2. 9. 2023 je tako pravočasna. Tožnik je nezakonitost razrešitve ter s tem tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja uveljavljal že v tožbi z dne 2. 9. 2023, zato modifikacija tožbenega zahtevka z dne 24. 9. 2024 na odločitev o pravočasnosti tožbe ne vpliva. Navedbe toženke glede zamude roka za vložitev tožbe so neutemeljene.

Po pravnomočnosti odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na nezakonitost sklepa o razrešitvi, ni mogoče ponovno odločati o pravočasnosti tega dela tožbe, čeprav tokrat na podlagi trditev o tem, da je tožnik zamudil sodno varstvo zaradi ravnanja na strani toženke, to je nenavedbe pravnega pouka v sklepu o razrešitvi. Odločitev o obstoju procesne predpostavke pravočasnosti za vložitev tožbe zoper sklep o razrešitvi je pravnomočna, zaradi česar je ni mogoče ponovno presojati, pa čeprav na drugi trditveni podlagi. S tega vidika je pravilno stališče, da je tožnik prepozno uveljavljal izostanek pravnega pouka kot razlog za nepravočasnost tožbe v tem delu. Če bi tožnik že v tožbi uveljavljal ta razlog za zamudo roka za izpodbijanje sklepa o razrešitvi in bi sodišče ugotovilo, da je bil s strani toženke v pravnem pouku dejansko zaveden (pa ni bil), bi tožbo štelo za pravočasno in o zahtevku v celoti odločilo po vsebini. Ni mogoče ugotavljati zakonitosti sklepa o razrešitvi z mesta direktorja po vsebini kot predhodnega vprašanja za odločanje o zakonitosti odpovedi, če je sklep o razrešitvi zakonit, ker v sodnem postopku ni bil izpodbit oziroma ni bila ugotovljena njegova ne

Toženka je imela dejansko in pravno podlago za sprejem odločitve o predčasni razrešitvi tožnice z mesta direktorice ... Ob navedenem se tožnica ne more pravno utemeljeno sklicevati, da je bila z izpodbijano odločitvijo šikanirana in da je odločitev politično motivirana. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na okoliščine, da je (v nekaterih primerih) ugotovljene kršitve predpisov naknadno odpravila ali da kršitev predpisov izvira iz ravnanja podrejenih, saj je bila tožnica sama odgovorna za zakonito delo zavoda. Nezakonitega ravnanja direktorja javnega zavoda ne opravičuje niti nepoznavanje predpisov, začetništvo oziroma neizkušenost, odsotnost predhodnih opozoril na pravilno ravnanje, in tudi ne sicer ustaljena, a nepravilna praksa delovanja.

Tožnici je zoper sklep o razrešitvi zagotovljeno sodno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, zato ji ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev tožbe. Ker prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe, je bilo tožnici onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pristojni organ ni upošteval zahteve iz drugega odstavka 38. člena ZZ, saj tožnice pred sprejemom sklepa o razrešitvi ni seznanil z razlogi za razrešitev in ji ni dal možnosti, da bi se o njih izjavila. Glede na naravo te kršitve je utemeljen tudi prvostopenjski zaključek o njenem bistvenem vplivu na odločitev o razrešitvi tožnice. Gre namreč za toženčevo neupoštevanje zakonsko predpisanih minimalnih procesnih standardov, ki naj bi zagotovili enakopravno in učinkovito varstvo pravic tožnice v postopku razrešitve. Sklep o razrešitvi (ki ga toženec niti ni izročil tožnici in ga je morala naknadno pridobiti sama) pa je nezakonit tudi zato, ker ni bil ustrezno obrazložen, saj ni vseboval razloga za razrešitev. S tem je bilo tožnici onemogočeno učinkovito sodno varstvo, onemogočen pa je tudi sodni preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu, predpisanem v prvem odstavku 39. člena ZZ. Sodni postopek namreč ni namenjen odpravljanju pomanjkljivosti izpodbijanega akta, temveč podrobnejši obrazložitvi stališč stranke v njem.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil. Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).

ZZ ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik v tožbi, ki jo vloži na podlagi prvega odstavka 39. člena tega zakona. Sodna praksa dopušča tako oblikovalne kot ugotovitvene tožbene zahtevke. V primeru, da bi sodišče v tem sporu tožničinemu oblikovalnemu zahtevku ugodilo, to ne pomeni, da bi bila korporacijskopravno reintegrirana nazaj na funkcijo direktorice toženca. Če je oseba nezakonito razrešena s funkcije direktorja zavoda, nima "reintegracijskega" zahtevka nazaj na to funkcijo, saj tega ne predvideva niti ZZ niti kakšen drug predpis. Posledice takšne nezakonite razrešitve spadajo v sfero statusnega prava in jih, kot pravilno ugotavlja tudi izpodbijana sodba, razen z odškodnino ni mogoče odpraviti. Glede na obrazloženo bi sodišče prve stopnje v okviru presoje (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa o razrešitvi / odpoklicu moralo raziskati in se opredeliti do tožničinih navedb, s katerimi je ta sklep izpodbijala.

Kljub temu, da je sklep o razrešitvi, ki ga sprejme svet zavoda, veljaven le, če k njemu da soglasje vlada, določb ZZ v povezavi z določbami statuta toženke ni mogoče razlagati drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje - da rok za vložitev tožbe šteje od dne vročitve sklepa sveta zavoda o razrešitvi, in ne od dne vročitve soglasja vlade tožniku. Podaja soglasja vlade k sklepu o razrešitvi je stvar razmerja med toženo stranko in Vlado RS kot zakonito zastopnico ustanoviteljice Republike Slovenije, tako da njegova vročitev razrešenemu direktorju nima pravnih posledic. Ne gre za drugostopenjski (upravni) akt, ki bi lahko vsebinsko posegal v sklep o razrešitvi in bi ga bilo treba v sodnem postopku presojati po vsebini.

Tožnici je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor A. zaradi prenehanja mandata predčasno prenehala (četudi zaradi nezakonite razrešitve), zato ta pogodba ni mogla ponovno stopiti v veljavo. Razrešen vodilni delavec, katerega opravljanje „funkcije“ je vezano na mandat, nima reintegracijskega zahtevka, saj niti ZZ niti ZRTVS-1 (nenazadnje niti ZDR-1) tega ne predvidevajo. Najpomembnejše pravno varstvo razrešenega vodilnega delavca je njegova pravica do povrnitve škode, in ne vrnitev na vodilno delovno mesto v nasprotju z voljo programskega sveta in generalnega direktorja po določbi 52. člena Statuta toženke. Brez ustreznega mandata del iz te pogodbe za vodilno delovno mesto ne more opravljati. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zahtevek za reintegracijo zavrniti.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji zakonitosti sklepa o razrešitvi pravilno sklicevalo na analogno uporabo določb ZOFVI, ki se nanašajo na postopek razrešitve ravnatelja, ter ZZ, ki se nanašajo na postopek razrešitve direktorja javnega zavoda. Drugačno pritožbeno stališče, ki se zavzema za popolno avtonomijo sveta zavoda pri imenovanju in razrešitvi vršilca dolžnosti ravnatelja, ni sprejemljivo. Ni pomembno, da tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper redno odpoved iz razloga nesposobnosti, saj je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi za v. d. ravnatelja objektivna posledica dejstva, da je prenehal mandat za opravljanje funkcije vršilca dolžnosti. Odpoved je bila tako nepotrebna in tožniku, ki je imel zoper razrešitev zagotovljeno samostojno pravno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, sodnega varstva zoper odpoved ni bilo treba uveljavljati.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem, da je (primarni) zahtevek, da se sklep o razrešitvi kot nezakonit razveljavi, po vsebini enak (podrednemu) zahtevku za ugotovitev, da je sklep o razrešitvi nezakonit. Ker ni šlo za pravo razmerje primarnosti in podrejenosti oziroma za eventualno kumulacijo zahtevkov, je sodišče lahko odločilo o nezakonitosti sklepa o razrešitvi tožnice, ne da bi posebej zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa o razrešitvi zaradi nezakonitosti. Glede na jasne določbe 38. in 39. člena ZZ glede obveznosti toženke v postopku razrešitve, pritožba neutemeljeno zagovarja stališče, da na zakonitost razrešitve ne vpliva dejstvo, da dnevni red 8. oziroma 9. seje ni izrecno vseboval besede "razrešitev" temveč točko "Presoja ustreznosti vodenja strokovnega dela", saj je prav jasna opredelitev dejstva, da je zoper strokovnega vodjo uveden postopek razrešitve, obvezna po 38. členu ZZ ter s tem pogoj za zakonitost same razrešitve. Ker je sklep o razrešitvi neobrazložen in tožnica tudi iz sklepa ni mogla ugotoviti, kaj se ji sploh očita, bi morala toženka tožnici vsaj v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti predstaviti

Rok za uveljavljanje sodnega varstva določa drugi odstavek 39. člena ZZ. Gre za petnajstdnevni rok, ki teče od prejema sklepa o razrešitvi (in ne morebiti od trenutka, ko se razrešeni direktor seznani z dejstvom, da bo ali je bil razrešen, oziroma ko bi se s takšnim dejstvom lahko seznanil). Tožnica sklepa o razrešitvi sploh ni prejela. Dne 21. 5. 2020 je po elektronski pošti v priponki prejela zapisnik s seje sveta, ki, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in poudarja tožnica v pritožbi, ne le, da ne vsebuje obrazložitve in pravnega pouka odločitve o razrešitvi, sploh ni podpisan. Toženka je bila dolžna sklep o razrešitvi (v pisni obliki z obrazložitvijo in pravnim poukom ter podpisan s strani pristojne osebe) izdati ter ga vročiti. Od vročitve dalje bi tekel rok za sodno varstvo. Ker tega ni storila, ni mogoče šteti, da bi bila tožba v zvezi z razrešitvijo prepozna.

ZZ v prvem odstavku 39. člena zagotavlja sodno varstvo zoper sklep o razrešitvi direktorja v primeru kršitev postopka razrešitve, ki lahko bistveno vplivajo na odločitev. Zato razrešitev direktorja javnega zavoda ni nezakonita zaradi vsake nedoslednosti, temveč le zaradi takih kršitev, ki so vplivale ali bi lahko neposredno vplivale na odločitev o razrešitvi. V posledici zakonite razrešitve je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove zaposlitve, ki jo je tožnik sprejel. Razlog nesposobnosti je podan, če je ravnatelj, ki je v delovnem razmerju, razrešen s funkcije, saj to pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko, ni bilo posebnih določb glede nadaljevanja delovnega razmerja v primeru predčasne razrešitve s funkcije ravnatelja. Predčasna razrešitev tožnika tako že sama po sebi pomeni, da tožnik več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela ravnatelja, zato tudi ne more izpolnjevati obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v sm

Po upravnosodni praksi je kandidatu, ki v postopku za imenovanje direktorja zavoda, vodenem po določbah ZZ, ni bil izbran, zaradi zagotovitve učinkovitega sodnega varstva pravice iz 49. člena Ustave priznana aktivna legitimacija, da v okviru sodnega varstva zoper odločitev o izbiri, ki mu je zagotovljeno po 36. členu ZZ, s tožbo izpodbija tudi odločbo o imenovanju (ne le obvestila neizbranemu kandidatu). Po prvem odstavku 36. člena ZZ neizbrani kandidat odločitev o izbiri lahko izpodbija, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Ugotovitev procesne pomanjkljivosti izpodbijanih aktov ne pomeni opredelitve sodišča do materialnopravne zakonitosti odločitve o izbiri, kar iz prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tudi jasno izhaja. Organ v ponovnem postopku vsebinsko ni vezan na odločitev o izbiri, ki jo je sodišče s to sodbo odpravilo. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev aktov odločitve o izbiri namreč lahko pomeni, da je bil bistveno pomanjkljiv tudi postopek pred sprejemom odločitve, ker morda pristojnemu organu predlagana odloč

Upoštevaje določb ZZ in ZUJIK je sodna praksa oblikovala stališče, da se akt o neizbiri (obvestilo) in akt o izbiri štejeta za celoto. V postopkih izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda se smiselno uporablja ZUP, kar pomeni, da morata oba akta skupaj vsebovati obrazložitev, ki omogoča presojo, kot jo določa prvi odstavek 36. člena ZZ. Toženka bi morala torej ob obveznosti smiselne uporabe določbe 214. člena ZUP v izpodbijanih aktih svojo odločitev obrazložiti v obsegu, da bi vsebovala ugotovljeno dejansko stanje z navedbo dokazov, razloge za odločitev in navedbo predpisov, vse v povezavi z določbo petega odstavka 214. člena ZUP, tako da bi sodišče lahko presodilo zakonitost akta o izbiri z vidika razpisnih pogojev, kot jih določata ZZ in ZUJIK oz. so podrobneje določeni v aktu o ustanovitvi javnega zavoda (39. člen ZUJIK). Le tako obrazložen akt lahko sodišče presoja glede na v prvem odstavku 36. člena ZZ dopustne razloge za uveljavljanje sodnega varstva.

Z izpodbijanim aktom o razrešitvi direktorice je bilo poseženo v obstoječe pravno razmerje in ker je bil že objavljen javni razpis za imenovanje novega direktorja (direktorice), vzpostavitev pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo, ne bo več mogoča, če bo tožnica s tožbo uspela. Že to pa lahko pomeni za tožnika težko popravljivo škodo, ki jo je mogoče preprečiti z ureditveno začasno odredbo.

Pristojni organ (svet) tožene stranke (zavoda) ne more razrešiti direktorja iz drugih razlogov, kot tistih, ki so določeni v drugem odstavku 38. člena ZZ in se nanašajo na primere, če direktor sam zahteva razrešitev, če nastane kateri od razlogov, ko po predpisih o delovnih razmerjih preneha delovno razmerje po samem zakonu, če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organa zavoda ali ravna v nasprotju z njimi ter če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti. Tožnik ni bil predčasno razrešen s funkcije direktorja zavoda iz razloga, ki je določen v drugem odstavku 38. člena ZZ, ampak zaradi nezaupanja, ker mu je bila na seji sveta tožene stranke izglasovana nezaupnica, zato je izpodbijani sklep nezakonit. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas trajanja mandata, je določeno, da preneha veljati zaradi prenehanja funkcije direktorja. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili poseben odpovedni razlog, saj razrešitev tožnik

Statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti, opredelitev javne službe v visokem šolstvu in urejanje načina njenega financiranja določa ZviS, ki v prvem odstavku 6. člena določa, da je univerza avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Zato je za presojo zakonitosti razrešitve tožeče stranke (dekanje fakultete) bistvena ureditev v ZViS, ki je v primerjavi z ZZ specialni predpis, ter ureditev v statutu univerze, katere članice je fakulteta. ZViS namreč v četrtem odstavku 24. člena določa, da dekana oziroma direktorja članice univerze imenuje rektor na predlog senata oziroma strokovnega sveta članice univerze. ZViS nima določb o razrešitvi dekana, temveč v 3. alineji prvega odstavka 23. člena določa, da rektor skrbi in odgovarja za zakonitost dela univerze in za izvrševanje njenih obveznosti, določenih z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze (8. alineja prvega odstavka 23. člena ZviS). Statut univerze v četrtem in šestem odstavku 64. člena govori o razrešitvi dekana, vendar ne določa, da bi moral rektor o predčasni razrešitvi dekana obvestiti in mu omogočiti, da

Stališče oziroma pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi med delavcem in delodajalcem pri urejanju delovnopravnega razmerja. Kljub temu, da je v zadevi podana stvarna pristojnost delovnega sodišča je bila tožeča stranka v pravnem pouku poučena, da je zoper odločitev dopustno uveljavljati sodno varstvo v roku 30 dni pred Upravnim sodiščem RS.Ker je tožeča stranka ravnala v skladu s pravnim poukom, ne sme trpeti škodljivih posledic. Z zavrženjem tožbe je bila prikrajšana za vsebinski preizkus odločitve tožene stranke o pravilnosti in zakonitosti njene predčasne razrešitve.