VSRS Sklep II Ips 162/2012

Revizija se zavrže.

Toženca sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za nedopustnost izvršb, dovoljenih s sklepoma Okrajnega sodišča v Ljubljani In 127/99 in In 512/2000 s prodajo do 5/12 nepremičnin parc. št. 1020, vl. št. 408, k.o. ... in parc. št. 1021/1, 1021/2 in 1021/3, vl. št. 1767, k.o. ... S sklepom z dne 8. 3. 2011 je določilo vrednost spora na 450.000 EUR.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep z dne 8. 3. 2011.

3Tožnica je zoper pravnomočno sodbo in sklep o določitvi vrednosti spora vložila revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sklepa. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je oprlo na predpise, ki v kritičnem času še niso veljali, in sicer Stvarnopravni zakonik (SPZ) in Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1). Takšna zmotna uporaba materialnih predpisov pa pomeni tudi kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker je tožena stranka sama podala navedbe v smeri, da se je zavedala in celo pozivala tožnico, da pristopi k podpisu pogodbe, povabljena je bila k notarju in o tem naj bi jo obvestil tudi direktor prvega toženca, bi sodišče v skladu z 214. členom ZPP moralo upoštevati, da je dokazno breme, da sta bila toženca dobroverna, prešlo na njiju. Notar ne bi smel vzpostaviti zavarovanja na delu premoženja, ki je bilo v lasti tožnice. Sodišče bi moralo tožnico pisno opozoriti na možnost uporabe te pravne podlage. Revidentka zatrjuje kršitev iz tretje alineje prvega odstavka 358. člena ZPP. Tožnica je svoj izostanek z naroka za glavno obravnavo dne 8. 3. 2011 opravičila, njen sin, ki ga je pooblastila, pa na obravnavi ni smel sodelovati. Podala je izjavo v skladu z določilom 236.a člena ZPP, o kateri se sodišče ni izreklo. Sodišče je napačno določilo vrednost spora, in sicer ga je neutemeljeno povišalo za petnajstkrat.

4Toženca sta na revizijo odgovorila.

5Revizija ni dovoljena.

6Izvršilni upniki na podlagi vseh sklepov o izvršbi niso v taki materialnopravni skupnosti (materialnopravni položaj upnika in tretjega je v razmerju do predmeta izvršbe v posameznih zadevah različen), da je možna le enaka odločitev za vse. Določilo 171. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne daje materialnopravne podlage za ugotovitev o obstoju enotnega sosporništva.(1) To pomeni, da toženca ni mogoče opredeliti kot enotna sospornika. Ker sta torej navadna sospornika v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena in petem odstavku 367. člena ZPP(2) pa za subjektivno kumulacijo zahtevkov v primeru navadnega sosporništva ne velja, se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

7V konkretnem primeru ni bila določena vrednost spornega predmeta za vsak posamezni zahtevek, temveč je bila določena zgolj ena, skupna vrednost (450.000 EUR).(3) Poudariti je treba, da tožnica tako določene vrednosti ni izpodbijala s pravnim sredstvom(4) (s pritožbo je grajala zgolj višino določene vrednosti), zato je to vrednost treba upoštevati pri odločitvi o dovoljenosti revizije. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za nediferencirano navedbo vrednosti spornega predmeta, ki po ustaljeni sodni praksi tega sodišča ne zadošča za dovoljenost revizije. Ni namreč mogoče ugotoviti, v katerem delu in na katerega toženca se v tožbi navedena (skupna) vrednost spornega predmeta nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To pa pomeni, da revizija ni dovoljena.

8Revizija zoper sklep o določitvi vrednosti spora ni dovoljena, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).

9Nedovoljeno revizijo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

10Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Tožnica z revizijo ni uspela, zaradi česar po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženca pa do povrnitve stroškov revizijskega postopka nista upravičena, zato ker stroški za vsebinski odgovor na nedovoljeno revizijo za pravdo niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 380/2008.

Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 25/2010, II Ips 166/2010, II Ips 330/2011, II Ips 197/2012, II DoR 305/2012, II DoR 406/2012, II DoR 206/2012 itd.

Op. št. (3): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 85/2010.

Op. št. (4): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 96/2012.