VSM sodba I Cp 1251/2009

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj glasi:
Tožena stranka je dolžna plačati prvotožniku in drugotožnici vsakemu po 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneskov 6.259,40 EUR od 19.12.2006 do 08,05.2008, od zneskov 8.000,00 EUR pa od 09.05.2008 do plačila, v roku 15 dni, ter jima v istem roku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.937,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.
V presežku, glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti za prvotožnika in
drugotožnico od 1.740,60 EUR od 19.12.2006 do 08.05.2008, se tožbeni zahtevek zavrne.
V preostalem delu se pritožba zavrne.
Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev :
1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati prvotožniku in drugotožnici (v nadaljevanju tožnikoma) vsakemu po 8.000,00 EUR (skupaj torej odškodnino v skupnem znesku 16.000,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2006 do plačila in jima povrniti pravdne stroške v znesku 2.937,13 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako odločitev se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče prve stopnje naj bi pri vprašanju, ali hrup oziroma konkretna škoda presega običajne meje, zgolj povzeto nepopolne in deloma napačne ugotovitve izvedenca, čeprav bi moralo po prepričanju toženke samo utemeljiti, če in koliko v konkretnem primeru hrup običajne meje presega. Poleg tega je toženka že v svojih pripombah na izvedensko mnenje opozorila na vse pomanjkljivosti podanega mnenja, med drugim tudi na to, da je v izvedenskem mnenju narejen izračun obremenitve le na najbolj obremenjenih točkah posameznega objekta, čeprav so pri večini objektov imisije hrupa na zadnjih fasadah objektov, še posebej pa v notranjosti stanovanj (česar izvedenec sploh ni ugotavljal), mnogo nižje. Ker je po prepričanju toženke izvedenec odločilna dejstva ugotavljal ob napačnih predpostavkah, je predlagala postavitev drugega izvedenca, čemur sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo, Nepravilen naj bi bil tudi zaključek, da škoda zaradi povečanega hrupa presega običajno mejo v smislu tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika - OZ, če ta presega kritične vrednosti. Po prepričanju toženke je namreč potrebno škodo, ki presega običajne meje, razlagati širše, v primerjavi z imisijami ob primerljivih cestah v Republiki Sloveniji. Poleg tega bi sodišče prve stopnje šele, če bi izvedenec ugotovil, ali je hrup presegel običajne meje v notranjosti oziroma bivalnih prostorih hiše tožnikov, lahko zaključilo, da gre za pravno priznano škodo. Podrejeno graja višino prisojene odškodnine, ki je v primerjavi z drugimi prisojenimi odškodninami v podobnih primerih previsoka, zlasti če se jo primerja z odškodninami, ki so bile prisojene zaradi imisij hrupa v Tišinski in Cankarjevi ulici v Murski Soboti. Posredno to izhaja tudi iz dejstva, da sta tožnika s tožbo za vse tri zatrjevane imisije (hrup, vibracije in onesnaženost zraka) zahtevala odškodnino v skupnem znesku 12.518,80 EUR, šele po prejemu prve sodbe v podobnem primeru, v katerem je sodišče eni izmed tožnic (po prepričanju toženke) prisodilo bistveno previsoko odškodnino, sta s pripravljalno vlogo z dne 09.05.2008 zvišala svoj tožbeni zahtevek na skupni znesek 16.000,00 EUR in to kljub temu, da sta med postopkom opustita dokazovanje povečanih imisij iz naslova vibracij in onesnaženosti zraka. O spremembi tožbe sodišče ni sprejelo nobenega sklepa, kljub temu, da je toženka nasprotovala spremembi tožbe, zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu kršilo določbe pravdnega postopka. Neutemeljeno naj bi priznalo zamudne obresti od prisojene odškodnine že od dneva, ko naj bi toženka tožnikoma odgovorila na njun predpravdni zahtevek. Toženka ni mogla priti v zamudo s plačilom odškodnine pred prejemom izvedenskega mnenja, saj se je šele takrat lahko seznanila, ali je nastala in kdaj je nastala škoda, ki presega običajne mere. V vsakem primeru pa naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo zamudne obresti od celotne prisojene odškodnine, čeprav sta tožnika prvotni zahtevek zvišala na 8.000,00 EUR šele z vlogo z dne 09.05.2008. Graja tudi odločitev o stroških postopka in sicer, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo, katere stroške je tožnikoma priznalo, pač pa zgolj, katerih ni priznalo. Nadalje meni, da so številne pripravljalne vloge nepotrebne, saj sta tožnika v njih ponavljala že povedano in razpravljala o nebistvenih vprašanjih, ter da sodišče prve stopnje tožnikoma ne bi smelo ločeno priznati stroškov, ki sta jih imela pred združitvijo zadev, saj gre za isto pravno in dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža ter zamudne obresti prizna od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, sklep o stroških postopka pa razveljavi in o njih ponovno odloči. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse pravno relevantne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev in da ni storilo v pritožbi navedenih ali po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, le v obrestnem delu je nepravilno uporabilo materialno pravo, kar je terjalo delno ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, kot je to razvidno iz izreka drugostopenjske sodbe. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema razloge izpodbijane sodbe tako v povezavi s temeljem kot tudi z višino odškodnine, glede na pritožbena zatrjevanja pa dodaja naslednje:

6. Uvodoma je potrebno pojasniti, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker v zvezi s spremembo tožbe ni izdalo sklepa. V skladu s sedmim odstavkom 185. člena ZPP zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe, Opustitev izdaje sklepa ima naravo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, vendar le pod pogojem, da se izkaže vpliv te kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe. V čem in kako bi ta vpliv bil izkazan, v pritožbi ni pojasnjeno. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da je pritožba v tem delu neutemeljena.

7. Neutemeljena je toženkina pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu po postavitvi drugega izvedenca za ugotavljanje mejnih in kritičnih vrednosti hrupa, ki v življenjskem okolju tožnikov nastaja zaradi povečanega prometa na cesti v upravljanju toženke. Na pisno izvedensko mnenje v soglasju s pravdnima strankama postavljenega izvedenca - Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor. Inštituta za varstvo okolja (v nadaljevanju izvedenec) je sicer toženka podala dokaj obširne pisne pripombe, ki pa niso grajale samega rezultata meritev oziroma izračunov ravni hrupa, ampak so bile naperjene zoper nadaljnji izvedenčev zaključek, da ugotovljene vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa. Tako se toženka ni strinjala z izvedenčevo opredelitvijo, da je kriterij za opredelitev preseganja običajnih meja hrupa preseganje kritičnih vrednosti kazalcev hrupa. Hkrati je izpostavljala, da je porast prometa značilen tudi za druge ceste, sporni odsek ceste G1-3, ob katerem tožnika živita, pa naj bi bil med najbolj obremenjenimi zgolj zato, ker se je ob drugih sicer prav tako prometno obremenjenih cestah zaradi izgradnje avtoceste promet že preusmeril nanjo. Ne glede na to, da je bil odgovor na navedene toženkine pripombe v pretežni meri v pristojnosti sodišča, je sodišče prve stopnje že postavljenega izvedenca pozvalo na dopolnitev njegovega mnenja. V njem pa je izvedenec pri svojih že podanih zaključkih v celoti vztrajal, zaradi česar je toženka predlagala postavitev drugega izvedenca oziroma podrejeno zaslišanje prvotno postavljenega izvedenca, Ob tem pa je v pisno podanih vprašanjih za izvedenca vztrajala pri primerjavah z drugimi cestami v državi (za katere je izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja pojasnil, da so glede na različne kategorije med seboj neprimerljive), poudarjala, da sporni odsek ceste spada med najbolj hrupne zgolj zato, ker so drugod vzporedne avtocestne povezave že zgrajene, ter ponovno izpostavljala vprašanje odnosa med običajnimi mejami hrupa ter predpisanimi vrednostmi le-tega. Izvedenec je na toženkine pripombe v dopolnitvi svojega mnenja odgovoril in pojasnil, da so emisije hrupa ceste G1-3 obravnavane s treh vidikov: a) primerjava hrupa ceste z drugimi cestami iste kategorije, b) porast hrupa ceste G1-3 v primerjavi z drugimi cestami iste kategorije, c) primerjava s predpisanimi vrednostmi, ter da cesta G1-3 v vseh treh vidikih izrazito odstopa od običajnih razmer na primerljivih cestah pri povzročanju hrupa.

8. V skladu s tretjim odstavkom 133. člena Obligacijskega zakonika - OZ je v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Vprašanje, ali so običajne meje presežene, je tako po prepričanju sodišča druge stopnje pravno vprašanje, pravni standard običajne meje pa mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodišče. Pri tem so mu izsledki izvedenskega mnenja lahko v pomoč, ne sme pa sodišče na izvedenca tega vprašanja prelagati. V skladu z navedenim je v obravnavani zadevi tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za merilo preseganja običajnih meja potrebno upoštevati (vsaj) kritične vrednosti hrupa, ki ga povzroča cestni promet, če ne že (nižjih) mejnih vrednosti. Povsem sprejemljivo je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je v skladu s točko 6.4 3. člena Zakona o varstvu okolja - ZVO-1 kritična obremenitev s predpisom določena vrednost obremenitve, nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za vse prebivalce verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti in pri kateri so potrebni takojšnji ukrepi. Čeprav življenje v urbanem okolju od posameznikov terja dotočeno prilagoditev in toleranco do imisij, pa od posameznika vendarle ni mogoče pričakovati, da bo (brez primerne odškodnine) trpel imisije, ki utegnejo že ob kratkotrajni izpostavljenosti prizadeti njegovo zdravje. Kriterij za preseganje običajnih meja, ki posameznika v skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ opravičuje do povrnitve škode, zato tudi po prepričanju sodišča druge stopnje v konkretni zadevi ne more biti neka povprečna raven hrupa, ki naj bi ji bili ob raznih cestah po Sloveniji izpostavljeni prebivalci tistih območij (oz. so ji bili izpostavljeni pred izgradnjo avtoceste), za kar se je v svojih pripombah na izvedensko mnenje zavzemala toženka, tako stališče pa ponavlja tudi v pritožbi. Čeprav bi morebiti gola jezikovna razlaga tretjega odstavka 133. člena OZ nakazovala interpretacijo v tej smeri kot standarda še dopustnih imisij, v razviti, ekološko osveščeni in socialni državi, kakršna je Republika Slovenija, vendarle ni mogoče sprejeti zdravju škodljive ravni vplivov, pa čeprav bi bila le-ta na večih območjih ob cestah po državi podana. Izvedenec je v obravnavani zadevi na območju, kjer tožnika živita, ugotovil preseganje kritične vrednosti imisij hrupa (priloga 2.1. izvedenskega mnenja, alineja z imenom K.A. (l.št. 128)). Sodišče prve stopnje je to dejstvo dokazno ocenilo in ugotovilo, da so bile v letih 2004 do 2005 že presežene kritične vrednosti dnevnega in nočnega hrupa, v letih 2006-2008 pa tudi kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč. Ker je ugotovitve izvedenca ocenilo kot dovolj jasne, strokovne in popolne, s takšno oceno pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, z zavrnitvijo dokaznega predloga toženke niso bita kršena pravila dokazovanja z izvedenci.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena graja v delu, v katerem toženka izpostavlja, da je v izvedenskem mnenju narejen izračun obremenitve s hrupom le na najbolj obremenjenih točkah posameznega objekta, čeprav so pri večini objektov imisije hrupa na zadnjih fasadah objektov, kakor tudi na tam zgrajenih balkonih in terasah mnogo nižje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se po Uredbi o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (uveljavljeni dne 12.11.2004) rezultati meritev nanašajo na najbolj obremenjeno zunanjo fasado stavbe na višini 4 m od tal, pri čemer je upoštevan le vpadni zvok. Podobno izhaja iz dne 1,1,2006 uveljavljene Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, v skladu s katero (drugi in tretji odstavek 7. člena) je pri ocenjevanju kazalcev hrupa, ki ga povzroča posamezni vir hrupa, mesto ocenjevanja pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb oziroma pred najbolj izpostavljenim delom fasade vsakega nadstropja posebej. Na tak način je torej s predpisi določena enotna točka merjenja obremenjenosti s hrupom. Le-ta je pri z istimi predpisi določenih mejnih in kritičnih vrednostih kazalcev hrupa prav gotovo upoštevana. Z drugimi besedami: ob tako enotno določeni točki merjenja imisij hrupa, pri čemer se na to točko nanašajo tudi predpisane mejne in kritične vrednosti, je sicer logično sprejemljiv v toženkini pritožbi izpostavljeni zaključek, da je na manj izpostavljenih delih stavb, kakor tudi v njihovi notranjosti, obremenjenost s hrupom manjša. Slednje pa glede na opisano točko merjenja hrupa, na kateri se izmerjena vrednost imisije primerja s predpisano mejno in kritično vrednostjo imisije, na oceno (še dopustne) imisije hrupa nima nobenega vpliva. K temu pa je potrebno še dodati, da zavzemanje toženke za meritve v manj obremenjenih delih stavbe v konkretnem primeru tudi ni odločilno, saj se spalnica in dnevna soba tožnikov nahajata na najbolj obremenjenem, sprednjem delu fasade (oziroma hiše), ki meji na cesto.

10. Glede na obrazloženo je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo poseženo v osebnostne pravice tožnikov, zaradi česar sta upravičena do odškodnine za duševne bolečine, pravilen, Pritožbene navedbe toženke, da ne obstoji njena odškodninska odgovornost, pa neutemeljene.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena graja glede višine prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je v konkretni zadevi tožnikoma nastalo škodo mogoče uvrstiti v določbo prvega odstavka 179, člena OZ (duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti). Pravica do zdravega življenjskega okolja spada med temeljne človekove pravice, ki so ustavno varovane. Sodišče prisodi oškodovancu pravično denarno odškodnino ob upoštevanju načela individualizacije odškodnine in načela objektivne pogojenosti odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani nematerialni Škodi nudi pravično denarno zadoščenje, Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnostih izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno razmerje), Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo, to je načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. To načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti; gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije). Po presoji sodišča druge stopnje je prvostopno sodišče pravilno presodilo tako objektivni kriterij odmere zadoščenja, ki se izraža v razponih denarnih odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih (v predmetni zadevi prisojena odškodnina ne pomeni bistvenega odstopanja od prisojene odškodnine v primerljivi zadevi I Cp 1073/09 in I lps 170/2009), kot tudi subjektivni kriterij, ki terja upoštevanje individualnih značilnosti konkretnega primera nepremoženjske škode. Okoliščine, da se hiša tožnikov nahaja tik ob cesti (2 m na eni strani in 6 m na drugi strani, po kateri se je odvijal moteč promet in na kateri je bil porast hrupa izrazito visok ravno v letih 2003 do 2006; da se bivanjski prostori tožnikov deloma nahajajo na sprednji, najbolj obremenjeni strani hiše (spalnica in dnevna soba mejita na sporno cesto); da sta tožnika upokojenca in pretežno doma, je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo. Sodišče druge stopnje tudi nima razloga dvomiti v zaključke izpodbijane sodbe glede subjektivnega doživljanja duševnih bolečin tožnikov, ki so bile prisotne zaradi prekomernega hrupa, ki sta mu bila izpostavljena vsak dan in noč. Nobenega dvoma ni, da se je vse to odražalo v kvaliteti njunega bivanja, Po mnenju sodišča druge stopnje niso podani tako tehtni razlogi, ki bi opravičevali znižanje prisojene odškodnine, za kar se zavzema pritožba, zato tej pritožbeni graji ni bilo slediti.

12. Neutemeljena je nadalje pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s prisojo zakonskih zamudnih obresti od 19.12.2006, to je od dneva, ko je toženka odgovorila na predpravdne odškodninske zahtevke tožnikov. Po njenem prepričanju z izplačilom takrat še ni mogla biti v zamudi, saj pred prejemom izvedenskega mnenja (ki je bilo izdelano februarja 2008 in dopolnjeno junija 2008) še ni mogla vedeti, ali škoda tožnikov običajne meje sploh presega. Vendar pa v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati, da je toženka ob prejemu predpravdnih odškodninskih zahtevkov decembra 2006 že razpolagala z Oceno obremenitve s hrupom s predlogom protihrupnih ukrepov za ureditev glavne ceste G1-3 Pesnica - Lendava (priloga spisa A2), ki jo je v novembru 2005 prav po njenem naročilu izdelal Inštitut za varstvo okolja pri Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor. Iz te ocene, na katero se sicer v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni oprlo, pa je že mogoče razbrati čezmerno obremenitev s hrupom, kar bi toženki kot dobremu strokovnjaku lahko bilo v pomoč pri oceni, ali so običajne meje hrupa v življenjskem okolju tožnikov presežene. Toženka mora zato sama nositi negativne posledice svoje napačne ocene, da imisije hrupa ne presegajo običajne meje, v obliki zamudnih obresti od denarne odškodnine.

13. Pravilno pa pritožba opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo obresti od zneska 8.000,00 EUR za vsakega tožnika priznati šele od modifikacije, to je spremembe tožbenega zahtevka dalje, ne pa že od 19.12.2006. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta tožnika zahtevek na plačilo 6.259,39 EUR odškodnine (za vsakega) zvišala na 8.000,00 EUR (za vsakega) s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 09.05.2008 (l.št. 152-153). Toženka v zamudo s plačilom 8.000,00 EUR za vsakega tožnika ni mogla priti pred tem datumom, saj se je šele takrat seznanila, da tožnika zahtevata navedeni znesek. Pred tem datumom je lahko bila v zamudi le glede zahtevanega zneska 6.259,39 EUR za vsakega tožnika. Ob pravilni uporabi materialnega prava (drugem odstavku 299. člena OZ) tožnikoma zamudne obresti od zvišanega zneska pripadajo šele od dneva, ko sta takšen zahtevek postavila. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikoma od zneska 6.259,39 EUR za vsakega zamudne obresti priznalo od 19.12.2006 do 08.05.2008, od zneska 8.000,00 EUR za vsakega pa od 09.05.2008 do plačila.

14. Nazadnje se je sodišče druge stopnje ukvarjalo še s pritožbeno grajo glede odločitve o stroških postopka, ki se je prav tako pokazala kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje sicer res ni specificirano obrazložilo, katere stroške je,tožnikoma priznalo, vendar je to mogoče preveriti na podlagi priloženega stroškovnika {priloga A15 spisa). Takšen preizkus na pritožbeni stopnji pokaže, da je sodišče prve stopnje tožnikoma pravilno, v skladu 2. določilom 155. člena ZPP, odvetniško in taksno tarifo, odmerilo stroške postopka. Pritožba določno graja le priznane stroške za pripravljalne vloge tožnikov. Po pregledu zadeve je ugotoviti, da je prvostopenjsko sodišče kritično ocenilo potrebnost vseh devetih pripravljalnih vlog tožnikov, saj za peto in sedmo vlogo stroškov sploh ni priznalo, za štiri vloge (in sicer za tretjo, šesto, osmo in deveto vlogo) pa je za vsako od njih priznalo le 20 točk, kot za obrazložen dopis po tar, št. 39/3 OT. Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke za to, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikoma, ki sta vložila vsak svojo tožbo, do združitve zadev v skupno obravnavanje priznati le stroške, kot če bi vložila eno tožbo za skupni znesek odškodnine, torej stroške za eno tožbo, eno pripravljalno vlogo in enotno sodno takso, Čeprav se zahtevka tožnikov nanašata na isto dejansko in pravno podlago, ta okoliščina ne narekuje obveznega vlaganja skupnih tožb. Stranke imajo pravico izbire načina uveljavljanja svojih zahtevkov in jim zaradi tega ni mogoče očitati zlorabe procesnih pravic, če uveljavljajo zahtevek s samostojno tožbo, zato imajo tudi pravico do povračila stroškov za procesna opravila, ki so bila opravljena v postopkih po samostojnih tožbah do morebitne združitve zadev.

15. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v obrestnem delu, kot izhaja iz izreka te sodbe (5, točka 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Ker je tožnica s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari v celoti propadla, uspela pa je le z delom pritožbe, ki se nanaša na odločitev o obrestih, ki v predmetnem primeru predstavljajo stransko terjatev in zato v skladu s sodno prakso ne vplivajo na ugotavljanje uspeha pravnega sredstva, je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi prvega v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da mora tožnica sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.