VSL sodba II Cp 125/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna tožnikoma izročiti v neposredno izključno soposest nepremičnine, kot so navedene v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, v 15 dneh. Glede stroškov je odločilo, da sta toženi stranki dolžni v 15 dneh od vročitve sodbe tožečima strankama nerazdelno povrniti 2.527,66 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločanje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Prvotožena stranka je podala ugovor že razsojene stvari, katerega je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Pravna prednica tožečih strank I. R. je, ko je bila še lastnica obravnavanih nepremičnin, od prvotožene stranke v sodnem postopku pred sodiščem že uveljavljala izročitev nepremičnin v neposredno posest in sodišče je že odločilo o identičnem zahtevku. S tem, ko sta tožeči stranki lastninsko pravico pridobili od I. R. na podlagi pogodbe, sta pridobili vse pravice in obveznosti pravne prednice in gre za že razsojeno stvar. Prvotožena stranka je za predmetne nepremičnine z I. R. sklenila najemno pogodbo z dne 6. 4. 2006 za obdobje desetih let in je v celoti plačala najemnino za obdobje najema, zato ima prvotožena stranka kot najemojemalec pravni naslov in temelj za posest ter je tako tožbeni zahtevek neutemeljen. Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je najemna pogodba nična, ker naj bi bila brez pravne podlage. Ne gre za nedopustno podlago najemne pogodbe. S tem, ko I. R. po tem, ko je nepremičnino oddala v najem, prenesla lastninsko pravico na prvotožečo stranko ter slednja na drugotožečo stranko, najemna pogodba ni prenehala, tožeči stranki sta vstopili na mesto najemodajalca. Najemna pogodba z dne 6. 4. 2006 je pravno veljavna, nihče je ni izpodbijal oziroma razveljavil, bila je tudi v celoti realizirana. Zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi je sodišče zaključilo, da je drugotožena stranka pasivno legitimirana v predmetni pravdi. Sporne nepremičnine ima namreč v posesti prvotožena stranka, ta jih je vzela v najem, jih obdeluje ter zanje skrbi, drugotožena stranka pa z najemom nima nič in nepremičnin tudi nima v posesti. Z najemom in obdelovanjem nepremičnin s strani prvotožene stranke se ne strinja, pač pa obdeluje le svoje nepremičnine. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zaključuje, da tudi drugotožena stranka obdeluje nepremičnine, čeprav za slednje ne izvede nobenega dokaza. Dejstvo, da toženi stranki trditev tožečih strank nista izrecno prerekali, še ne pomeni, da so izkazane. S tem, ko je drugotožena stranka navedla in pri izpovedbi potrdila, da predmetnih nepremičnin ne obdeluje, je izkazano ravno nasprotno, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje glede izvajanja dejanske posesti na predmetnih nepremičninah ni izvedlo nobenih dokazov, s tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zaslišalo je le drugotoženo stranko, zato je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ostale predlagane dokaze je zavrnilo kot nepotrebne in zaključilo le na podlagi navedb pravdnih strank, kar je nedopustno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožena stranka v pritožbi ponavlja ugovor že razsojene stvari, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. V postopku je namreč zatrjevala, da je o identičnem zahtevku že odločeno v pravdni zadevi, kjer je bila tožeča stranka I. R. (pravna prednica sedanjih tožečih strank), toženec pa J. Z., to je prvotožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da subjektivna identiteta ni podana in ne gre za že razsojeno stvar. Sodba namreč učinkuje med strankami, ki so sodelovale v pravdnem postopku, le v določenih primerih učinkuje tudi proti tretjim osebam, tako tudi v določenih primerih singularnega pravnega nasledstva. To bi bilo izkazano, če bi tožeča stranka (v izvršilnem postopku upnik) razpolagala z javno ali po zakonu overjeno listino, s katero bi lahko izkazala prenos terjatve, kar pa ni bilo izkazano. Prvotožena stranka je namreč v postopku zatrjevala le, da gre za že razsojeno stvar zato, ker je sodišče že odločilo o identičnem zahtevku, torej da je prvotožena stranka dolžna izročiti sporne nepremičnine. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne gre za že razsojeno stvar (glede prvotožene stranke) je tako pravilna.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je najemna pogodba z dne 6. 4. 2006 neveljavna in se zato prvotožena stranka nanjo ne more uspešno sklicevati oziroma z njo opravičiti pravico do posesti. Sodišče prve stopnje je namreč med drugim pravilno ugotovilo, da bi morala biti najemna pogodba za uporabo kmetijskih zemljišč sklenjena v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Rokopisna najemna pogodba, sklenjena med pravno prednico tožnikov in prvim tožencem tako ne ustreza določbam ZKZ in nima obveznih sestavin iz prvega odstavka 26. člena, izpolnjeni pa tudi niso pogoji 27. člena v zvezi z določbami 19. do 24. člena tega zakona, pogodba tudi ni vknjižena v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru v skladu z 28. členom ZKZ, tako da nima relevantnih pravnih učinkov oziroma se nanjo, kot pravni naslov do posesti, prvotožena stranka ne more uspešno sklicevati. Na ostale pritožbene navedbe v zvezi z veljavnostjo najemne pogodbe zato ni potrebno odgovarjati.

6Prav tako pa je pritožba neutemeljena v delu, ko izpodbija zaključek, da je drugotožena stranka pasivno legitimirana v predmetni pravdi. V zvezi s tem tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje glede izvajanja dejanske posesti na predmetnih nepremičninah ni izvedlo nobenih dokazov. Odločitev naj bi gradilo le na navedbah pravdnih strank, brez izpeljave dokaznega postopka, vendar to ne drži. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaslišalo drugotoženo stranko, vpogledalo pa je tudi vse listinske dokaze v spisu (od A3 do A11 in B3), izvedene dokaze je ocenilo in dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema tudi sodišče druge stopnje kot pravilno. Upoštevaje izvedene dokaze, sodišče prve stopnje drugemu tožencu utemeljeno ni verjelo, pri čemer se sodišče druge stopnje na dokazno oceno sodišča prve stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje (evidenca GERK-ov in gospodarska korist v smislu prejema subvencije od spornih nepremičnin, požeta pšenica se je shranila v silos drugega toženca - „ki smo jo letos želi“ - kot je izpovedal drugi toženec). Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in torej pravilno zaključilo, da je tudi drugi toženec posestnik spornih nepremičnin.

7Glede na navedeno torej tožnika, kot lastnika spornih nepremičnin, utemeljeno zahtevata vračilo svojih stvari od posestnikov, to je tožencev, pri čemer se prvi toženec ni uspel obraniti z ugovorom, da je upravičen do posesti na podlagi najemne pogodbe (92. in 93. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).