27. člen ZKZ

Predlog se zavrne.

Obvestilo, s katerim je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS obvestil subjekte, ki so sprejeli javno objavljeno ponudbo za oddajo kmetijskih zemljišč v lasti države v zakup, o izboru prednostnega upravičenca, s katerim bo sklenjena zakupna pogodba, po svoji vsebini ne predstavlja odločitve o kakšni pravici ali pravni koristi tožeče stranke (ali kateregakoli drugega sprejemnika ponudbe) v smislu 2. člena ZUS-1. Upravno sodišče je zato tožbo kot nedopustno zavrglo.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

A. A. je kmetijska zemljišča ponudila v zakup v tako imenovanem paketu, torej kot celoto, vsa zemljišča skupaj, za eno(tno) ceno najema. Pri tem je v svoji ponudbi za zemljišča v solastnini zapisala le polovico površin (kar ustreza njenemu solastniškemu deležu). Ni pa označila delov teh kmetijskih zemljišč v naravi. Še drugače, ostalo je neznano, kaj naj bi obsegal zakup. To pa pomeni le eno: predmet zakupa ni bil določen oziroma ni bil določljiv. Ponudba ni vsebovala podatkov, ki bi omogočili identifikacijo delov treh kmetijskih zemljišč v solasti, namenjenih zakupu (38. člen in 35. člen OZ ter peti odstavek 27. člena ZKZ). A. A. bi lahko dala del kmetijskega zemljišča v solasti v najem, toda le, če bi ga točno označila v ponudbi in bi za to imela strinjanje solastnice, B. B.

Sklad v postopku izbire odloča sam, upoštevaje pri tem 27. člen ZKZ, kar pomeni, da mora pri izboru upoštevati prednostno pravico upravičencev oziroma ponudnikov po vrstnem redu določenem v drugem odstavku 27. člena ZKZ, nato pa o izbiri obvesti ponudnike z obvestilom o izboru zakupnika. Obvestilo, ki ni upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa je mogoče izpodbiti zgolj s tožbo v pravdnem postopku, torej pred sodiščem splošne pristojnosti

Obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, ker gre pri izbiri zakupnika za akt poslovanja. Po ustaljeni sodni praksi pa aktov poslovanja ni mogoče šteti za upravne odločbe (prim. odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 194/2021), saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi oseb na področju upravnega prava, temveč so ti akti izdani v postopkih upravljanja z javnim premoženjem, ki ne pomenijo oblastnega ravnanja (ex iure imperii), temveč ravnanja toženke kot vsakega drugega lastnika (ex iure gestionis).

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Ker sporno obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Pri oddaji kmetijskih zemljišč in kmetij v zakup na podlagi ZSKZ in ZKZ pri izvajanju nalog toženca ne gre za javnopravno odločanje, temveč za poslovanje. Ob tem pa je sicer pritožniku mogoče pritrditi, da to velja zgolj v primeru, da toženec v navedenih zakonskih okvirih zasleduje zgolj običajne pravnoposlovne cilje (npr. ustvarjanje dohodka) in torej razpolaga s svojim premoženjem kot vsaka druga oseba ob ustrezni poslovni skrbnosti. Če pa bi toženec na drugih (dodatnih) pravnih podlagah z oddajanjem kmetijskih zemljišč v zakup uresničeval javni interes in torej za izbiro zakupnikov poleg zakonsko določenega prednostnega vrstnega reda iz ZKZ upošteval predpisane javnopravne kriterije, ki s pravno naravo in ekonomskimi cilji teh poslov niso povezani, pa bi se morda lahko zastavilo vprašanje učinkovitega sodnega varstva iz tega izvirajočega javnopravnega interesa potencialnih upravičencev, torej tudi vprašanje možnosti sodnega varstva zoper akte toženca v upravnem sporu.

Ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt v smislu 2. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, sodno varstvo pravic v zvezi s sklenitvijo zakupnega razmerja pa je tožeči stranki zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti, je upravno sodišče iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedopustno zavrglo.

Pri izboru prednostnega zakupnega upravičenca, s katerim bo sklenjena zakupna pogodba, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ni odločal oblastno v upravni stvari na področju upravnega prava, predpisi, ki urejajo postopek izbora zakupnika, pa tudi ne določajo, da organ v zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo. Izpodbijano obvestilo o izboru zakupnika predstavlja po svoji naravi akt poslovanja, ki je izdan v postopku upravljanja z javnim premoženjem in ne pomeni oblastnega odločanja (ex iure imperii), temveč ravnanje tožene stranke kot vsakega drugega lastnika (ex iure gestionis). Akti poslovanja se tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne štejejo za upravne odločbe v smislu prvega odstavka 2. člena ZUP.

Obvestilo o (ne)dodelitvi kmetijskega zemljišča v zakup, po prepričanju sodišča ne predstavlja odločitve o kakšni pravici ali pravni koristi tožeče stranke oziroma kateregakoli drugega sprejemnika ponudbe v smislu 2. člena ZUS-1. Tožnik lahko v pravdnem postopku zahteva, da sodišče razveljavi zakupno pogodbo, sklenjeno med Skladom in izbranim kandidatom, in Skladu naloži, da zakupno pogodbo sklene z njim kot prednostnim zakupnim upravičencem.

Ker obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Posebnost velja v primeru, ko so predmet zakupa nepremičnine, ki so v lasti Republike Slovenije. V takšnem primeru dovoljenje upravne enote pri izbiri zakupnika ni potrebno. S kmetijskimi zemljišči, ki so v lasti Republike Slovenije gospodari Sklad, gospodarjenje pa po izrecni zakonski določbi zajema tudi upravljanje, v okvir katerega sodi oddajanje zemljišč v zakup.

Akt toženke, s katerim izbira zakupnika v primeru, da meni, da so vsi prejemniki ponudbe izenačeni glede na določbe ZKZ o prednostnih upravičencih, ne pomeni izdaje upravnega akta, oblastnega ravnanja, temveč ravnanje lastnika (toženka upravlja kmetijska zemljišča v imenu in na račun Republike Slovenije), ki ga je šteti kot akt poslovanja, oblikovanje soglasij, usklajevanje mnenj in podobno, kar sodišče v upravnem sporu ne presoja, saj gre za neoblastno razpolaganje s premoženjem.

V 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ, ki določa vrstni red prednostnih upravičencev pri zakupu kmetijskega zemljišča, opredelitev "kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki se daje v zakup," ne meri na opredelitev njegovega mejnega zemljišča po namembnosti kot kmetijskega zemljišča.

Tožeča stranka ima zaradi postopka, ki teče v zvezi z zakupom kmetijskega zemljišča v k.o. ... interes sodelovati v postopku priznanja statusa kmetijske organizacije A. d.d., sicer iz razloga, ker ravno navedeno priznanje pomeni, da imata obe stranki isti položaj, in v posledici enako prednostno pravico pri zakupu.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je materialnopravno pravilna interpretacija določila 2. točke drugega odstavka 27. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki določa vrstni red prednostnih upravičencev pri zakupu kmetijskega zemljišča, gozda, kmetije, na način, da se kot upravičenca po definiciji »kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki se daje v zakup,« lahko opredeli oziroma upošteva le kmeta, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti in meji na zemljišče, ki se daje v zakup (torej mejno zemljišče), je po namembnosti izrecno opredeljeno kot kmetijsko zemljišče (ne pa tudi v primeru, če je mejno zemljišče v lasti kmeta mejaša opredeljeno kot stavbno oziroma nezazidljivo stavbno zemljišče).

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče glede pojma kmeta mejaša, in sicer iz odločb izhaja, da Vrhovno sodišče pojem kmeta mejaša, torej prednostnega upravičenca do predkupnega upravičenca oziroma tudi prednostnega upravičenca do zakupa razlaga ob uporabi teleološke razlage, torej, da se zasleduje namen zakona, lažje in bolj ekonomično obdelovanje kmetijskih zemljišč in zaokroženost kmetijskih gospodarstev. Tako je potrebno v vsakem posameznem primeru presoditi, ali neka pot, cesta, vodotok ali drug objekt, ki zemljišče ločuje od zemljišča, ki se daje na prodaj (zakup), predstavlja takšno oviro, da zemljišče nima lastnosti sosednjega zemljišča, s tem pa njegov lastnik nima statusa kmeta mejaša v skladu z 2. točko prvega odstavka 23. člena ZKZ oziroma 2. točko drugega odstavka 27. člena ZKZ. Namen ZKZ je ravno v tem, da se varujejo kmetijska zemljišča in zaokroženost kmetijskih gospodarstev.