VSL sklep II Ip 4001/2013

I. Pritožba upnika se zavrne in se sklep o izvršbi z dne 19. 3. 2013 v izpodbijanem delu točke I.6. izreka, kolikor se nanaša na dovolitev izvršbe vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o njihovi odmeri do plačila, in v izpodbijanih prvi in drugi alineji II. točke izreka, potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožba upnika se zavrne in se sklep z dne 1. 7. 2013 v izpodbijanem delu, v katerem se nanaša na delno ugoditev ugovoru (prvi odstavek I. točke izreka), potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

III. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep z dne 1. 7. 2013 v izpodbijanem zavrnilnem delu (drugi odstavek I. točke in II. točka izreka) potrdi.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, upnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

1S sklepom o izvršbi z dne 19. 3. 2013 je sodišče prve stopnje v I. točki izreka dovolilo izvršbo v skladu s predlogom upnika, pri čemer je v izpodbijani 6. točki izreka dovolilo izvršbo tudi zaradi izterjave „vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o njihovi odmeri dalje do plačila“, v II. točki izreka pa je zavrnilo predlog za izvršbo v delu, v katerem upnik zahteva izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 26.551,46 EUR (6.362.791,00 SIT) za čas po 1. 1. 2002 (prva alineja), izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 560,58 EUR (134.338,50 SIT) za čas po 1. 1. 2002 (druga alineja) in izterjavo zakonskih zamudnih obresti od stroškov izvršilnega predloga in od nadaljnjih izvršilnih stroškov za čas od izdaje sklepa o njihovi odmeri do dneva izteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (tretja alineja).

2Zoper sklep o izvršbi se je pravočasno po pooblaščencu pritožil upnik, izpodbija pa ga v delu točke I.6., kolikor se nanaša na vse nadaljnje izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o njihovi odmeri dalje do plačila, in v prvi in drugi alineji II. točke izreka.

3Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 1. 7. 2013. S tem sklepom je ugovoru dolžnika delno ugodilo in izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi Ig 142/2013 z dne 19. 3. 2013 delno ustavilo v delu zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov v znesku 3.244,97 EUR, ki presegajo navedeni znesek (prvi odstavek I. točke izreka), v preostalem delu pa ugovor zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Sklenilo je, da dolžnik sam krije stroške ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa).

4Zoper sklep z dne 1. 7. 2013 sta se po pooblaščencih pritožila upnik in dolžnik, in sicer ga upnik izpodbija v odločitvi v prvem odstavku I. točke izreka, dolžnik pa v drugem odstavku I. točke izreka in v II. točki izreka.

O pritožbi upnika zoper sklep o izvršbi z dne 19. 3. 2013:

5Upnik je po pooblaščencu zoper sklep o izvršbi vložil s skupno vlogo ugovor in pritožbo in predlog za izdajo popravnega sklepa. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da je pravno sredstvo upnika zoper sklep o izvršbi pritožba (prim. prvi odstavek 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), zaradi česar je vlogo obravnavalo kot pritožbo. Ker je upnik primarno izpodbijal sklep o izvršbi s pravnim sredstvom, v predlogu za izdajo popravnega sklepa pa predlagal popravo odločitve, kot jo sicer izpodbija s pravnim sredstvom, višje sodišče ni vračalo zadeve sodišču prve stopnje v primarno odločitev o predlogu za izdajo popravnega sklepa.

6V pravočasno vloženi pritožbi predlaga, da naj sodišče odloči, da je dolžnik dolžan plačati upniku zakonske zamudne obresti od zneskov 26.551,46 EUR in 560,58 EUR tudi od 2. 1. 2002 dalje do plačila, poleg tega pa tudi konkretno opredeli nadaljnje izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o njihovi odmeri dalje do plačila, ki niso konkretizirani v I.6. točki izreka sklepa o izvršbi. V tej smeri predlaga spremembo izpodbijanega sklepa oziroma razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek, pri čemer naj se odloči tudi o stroških upnika. Sodišču v zvezi z omejitvijo teka zakonskih zamudnih obresti očita kršitev načela stroge formalne legalitete v skladu s 17. členom ZIZ. Navaja, da ima upnik terjatev do A. z.o.o. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 326/1995-48 z dne 19. 10. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 133/2002 z dne 17. 6. 2004 in sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 101/2004-4 z dne 7. 3. 2006. Dolžnik A. z.o.o. nikoli v postopku ni ugovarjal teku zamudnih obresti. Tudi delni sklep o izvršbi In 859/2006 z dne 25. 5. 2007 in popravni sklep z dne 23. 7. 2007 sta pravnomočna in dolžnik teku zamudnih obresti nikoli ni ugovarjal. Sodišče je zato nezakonito poseglo v pravnomočni sklep o izvršbi In 859/2006 s tem, ko je besedno zvezo iz izreka „do plačila“ spremenilo v „do 1. 1. 2002“. Ustavna odločba U-I-300/2004 je stopila v veljavo pred izdajo delnega sklepa o izvršbi dne 25. 5. 2007. Sklicuje se na sklepe VSL I Ip 4351/2007 z dne 6. 2. 2008 in II Ip 3654/2007 z dne 6. 11. 2007. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je namenjena sankcioniranju plačilnih zamud dolžnika in predstavlja nadomestilo za uporabo tujega denarja. Upnik je upravičen tudi do t.i. procesnih obresti od vložitve izvršilnega predloga In 859/2006 dne 31. 5. 2006 dalje. Gre za izjemo od prepovedi obrestovanja obresti, za katere ima podlago v 381. členu OZ. Tudi ta določba je namenjena sankcioniranju izmikanja plačila dolga s strani dolžnika. Točko I.6. izreka sklepa o izvršbi izpodbija zato, ker sodišče ni izrecno opredelilo nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih v pritožbi konkretno opredeljuje, o njih pa je bilo odločeno s sklepi v zadevi In 859/2006. Razlaga še, da je izračun zakonskih zamudnih obresti opravil tudi izvršitelj leta 2008, ki ni teka obresti omejeval, prav tako pa ga tudi ne omejuje program za izračun zakonitih zamudnih obresti na spletni strani Vrhovnega sodišča RS. Prilaga odločbe sodišč in listinske dokaze ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

7Dolžnik je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno oziroma zavrženje v delu, v katerem upnik nima zanjo pravnega interesa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

8Pritožba ni utemeljena.

9V zvezi z (ne)opredeljenostjo vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, o čemer je odločeno v točki I.6. izreka sklepa o izvršbi, višje sodišče upniku odgovarja, da je sodišče prve stopnje v izreku sledilo njegovemu predlogu. Upnik bi moral v predlogu konkretno opredeliti, kakšen je obseg terjatve, ki jo izterjuje v tem postopku, saj je sodišče vezano na trditve in predloge stranke ter jih ne sme opredeljevati samo, namesto stranke.

10V tem izvršilnem postopku upnik za poplačilo svoje terjatve, ki jo ima do dolžnika A. z.o.o. in jo izterjuje v izvršilni zadevi In 859/2006, izterjuje terjatev, ki jo ima na podlagi izvršilnega naslova A. z.o.o. do dolžnika B., in sicer do višine izvršljive terjatve po delnem sklepu o izvršbi In 2006/859 z dne 25. 5. 2007, ki je v izreku sklepa o prenosu v izterjavo 2645 In 859/2006-495 z dne 22. 2. 2013 izrecno opredeljena. Upnik v obravnavani izvršilni zadevi torej le izterjuje terjatev, ki jo ima njegov dolžnik do svojega dolžnika na podlagi izvršilnega naslova, to je sklepa in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 851/2007 z dne 9. 11. 2011, v zvezi s popravnim sklepom z dne 5. 7. 2012 ter sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1579/2012 z dne 10. 1. 2013. V navedenem izvršilnem naslovu je tek zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki ga je dolžna plačati v tej zadevi tožena stranka B. tožeči stranki A. z.o.o. v višini 82.565,75 EUR, omejen z datumom 31. 12. 2001.

11Pravnomočni sklep o prenosu v izterjavo v zadevi 2645 In 859/2006-495 z dne 22. 2. 2013 ni izvršilni naslov za izterjavo terjatve v obravnavani zadevi 0872 Ig 142/2013 in z njim ni mogoče prenesti na upnika glede teka zakonskih zamudnih obresti več, kot je opredeljeno v izvršilnem naslovu, v katerem je o terjatvi odločeno (pravnomočna sklep in sodba v zadevi VII Pg 851/2007).

12Že navedeno je razlog, zaradi katerega je odločitev sodišča prve stopnje v prvi in drugi alineji II. točke izreka sklepa o izvršbi pravilna. Poleg tega višje sodišče še pojasnjuje, da se je na podlagi več odločb Vrhovnega sodišča (izdane so bile po odločitvah v sklepih VSL I Ip 4351/2007 dne 6. 2. 2008 oziroma II Ip 3654/2007 z dne 6. 11. 2007, na katera se sklicuje pritožnik) izoblikovala sodna praksa glede razlage izvršilnih naslovov, v katerih je v izreku zapisano, da tečejo zakonske zamudne obresti „do plačila“. Zavzeto je stališče, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da obresti po zakonsko določeni obrestni meri nujno vselej dobesedno tečejo „do plačila“, pač pa, da to pomeni „do prenehanja obveznosti“. To pa pomeni do kateregakoli zakonsko predvidenega načina prenehanja obveznosti, kar glede zamudnih obresti lahko pomeni tudi njihovo prenehanje teka zaradi (veljavnega) pravila ne ultra alterum tantum.(1)

13Vprašanje omejitve teka zakonskih zamudnih obresti je materialnopravno vprašanje, na katerega pazi izvršilno sodišče po uradni dolžnosti. Pravno nepomembno je, ali je dolžnik A. z.o.o. v postopku In 859/2006 teku zakonskih zamudnih obresti ugovarjal ali ne. Ugovori dolžnika v postopku In 859/2006 so tudi sicer pravno nepomembni za konkretni izvršilni postopek, v katerem upnik izterjuje terjatev, ki je bila nanj prenesena v izterjavo. Dolžnik iz konkretne izvršilne zadeve (B.) ima v skladu s tretjim odstavkom 120. člena ZIZ nasproti upniku, na katerega je prenesena terjatev v izterjavo, vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti dolžniku (svojemu upniku) iz zadeve In 859/2006 (A. z.o.o.), katerega terjatev je bila prenesena. Sklicevanje na pravnomočni sklep o prenosu terjatve je v tem pogledu pravno nepomembno, saj je s tem sklepom upnik le dobil pravico, da namesto dolžnika izterja zarubljeno terjatev, o kateri je bilo odločeno z izvršilnim naslovom.

14Pravno nepomembno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da izvršitelj pri obračunu terjatve obresti ni omejeval, kot tudi, da program izračuna zakonskih zamudnih obresti omejitev ne upošteva, saj gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

15Pritožnik tudi neutemeljeno uveljavlja procesne obresti od vložitve izvršilnega predloga In 859/2006 z dne 31. 5. 2006, saj procesne obresti niso predmet odločitve v sklepu o izvršbi. Upnik jih je namreč uveljavljal šele z vlogo z dne 27. 3. 2013 in o tej vlogi s sklepom o izvršbi, ki je bil izdan 19. 3. 2013, ni moglo biti odločeno.

16Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, upnikovo pritožbo zoper sklep o izvršbi zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Upnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi upnika zoper sklep z dne 1. 7. 2013:

18Upnik v pritožbi zoper sklep z dne 1. 7. 2013 izpodbija odločitev, v kateri je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika in omejilo tek zakonskih zamudnih obresti tudi od pravdnih stroškov v znesku 3.244,97 EUR, kolikor presegajo navedeni znesek (prvi odstavek I. točke izreka sklepa). Razlogi, iz katerih se ne strinja z odločitvijo, so vsebinsko enaki razlogom, iz katerih je izpodbijal zavrnilni del sklepa o izvršbi.

19Višje sodišče je iz enakih razlogov, kot je zavrnilo pritožbo zoper izpodbijani del II. točke izreka sklepa o izvršbi z dne 19. 3. 2013, zavrnilo tudi pritožbo zoper izpodbijani del sklepa z dne 1. 7. 2013. Ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem prvem odstavku I. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20Glede na to, da upnik izrecno izpodbija s pritožbo le del izpodbijanega sklepa, v katerem je bilo ugodeno dolžnikovemu ugovoru (v preostalem delu niti nima pravnega interesa za pritožbo), se višje sodišče do nadaljnjih navedb, ki se tičejo izračuna višine terjatve in pobotanja, ne opredeljuje, saj za odločitev niso odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, dolžnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k odločitvi o njej in so zato stroški nepotrebni.

O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 1. 7. 2013:

22Dolžnik s pritožbo izpodbija sklep z dne 1. 7. 2013 v delu, v katerem ni uspel (zavrnitev ugovora v drugem odstavku I. točke izreka in II. točka izreka sklepa). Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V pritožbi ponovno uveljavlja, da postopek v zvezi z razveljavitvijo klavzule pravnomočnosti na sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani In 859/2006-313 z dne 4. 5. 2010 še ni končan, saj sodišče še ni odločilo o tem predlogu. Gre za visečo pravnomočnost in predstavlja najmanj predhodno vprašanje za to zadevo. Nadalje uveljavlja nepravnomočnost sklepa o prenosu terjatve 2645 In 859/2006 z dne 22. 2. 2013, ki temelji na sklepu o rubežu, saj je zoper ta sklep dolžnik vložil pritožbo, pritožbene odločbe pa pooblaščenec še ni prejel. Poudarja, da dolžnikov dolžnik B. ni stranka tega izvršilnega postopka, kar pomeni, da z rubežem terjatve dolžnika nasproti svojemu dolžniku in prenosom te v izterjavo upnik nasproti B. (dolžnikov dolžnik) ni pridobil izvršilnega naslova. V sklepu o prenosu terjatve na upnika v izterjavo ni bil ugotovljen obstoj terjatve, niti dolžnikovemu dolžniku naloženo, da terjatev plača upniku. S tem sklepom tudi ni bilo vsebinsko odločeno o preneseni terjatvi. Sodišče je v nasprotju s citiranimi določbami ZIZ, ki urejajo izvršbo na denarno terjatev dolžnika, izdalo še sklep o izvršbi dne 19. 3. 2013. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 120. člena ZIZ. Sodišče je spregledalo določila 104. do 127. člena ZIZ in je zato storjena bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in je sklep o izvršbi z dne 19. 3. 2013 in tudi izpodbijani sklep zaradi omenjene procesne kršitve nezakonit in nepravilen. Ponavlja ugovorno trditev, da ima upnik zoper svojega dolžnika A. z.o.o. zgolj terjatev za glavnico 26.551,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 1994 do 1. 1. 2002, tako da je z glavničnim zneskom 31.263,51 EUR presežena terjatev, ki jo ima upnik do svojega dolžnika A. z.o.o.. Ne strinja se z razlogi sodišča prve stopnje glede ugovora litispendence. Pritožnik niti ni podal tega ugovora, saj ve, da gre za dva različna dolžnika. Jasno je navedel, da že teče izvršilni postopek zoper dolžnika A. z.o.o. s strani upnika za isto terjatev, tako da je bil že v drugem izvršilnem postopku izdan delni sklep o izvršbi. Upnik torej v dveh vzporednih postopkih izterjuje isto terjatev od dveh različnih dolžnikov, kar je nevzdržno in nedopustno ter pomeni zlorabo procesnih pravic, česar izvršilno sodišče ne bi smelo dopustiti v skladu z določbo tretjega odstavka 3. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče o tem ni jasno in razumno odgovorilo in zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Podrobno tudi navaja razloge, iz katerih se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo obstoja ugovornega razloga iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ glede materialnopravnega pobotanja. Izpodbija pravilnost izračuna sodišča prve stopnje in napravi zaključek, da je lahko predmet medsebojnega pobota le prenesena terjatev upnika do A. z.o.o. v tem izvršilnem postopku, ki po izračunu sodišča znaša zgolj 156.684,99 EUR s čisto pobotno terjatvijo B. do A. z.o.o., ki znaša po izračunu sodišča več – 237.253,47 EUR, kar pomeni, da je izvršba v tem izvršilnem postopku nedopustna. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

23Upnik je na pritožbo po pooblaščencu odgovoril. Nasprotuje pritožbenim navedbam in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

24Pritožba dolžnika ni utemeljena.

25Višje sodišče se glede ugovornega in sedaj pritožbenega uveljavljanja nepravnomočnosti sklepa o rubežu in sklepa o prenosu terjatve sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Dokler sta sklepa opremljena s potrdilom o pravnomočnosti, velja učinek pravnomočnosti, ki daje upniku procesno aktivno legitimacijo za izterjavo terjatve, ki jo ima dolžnik iz zadeve In 859/2006 do svojega dolžnika B., torej do dolžnika v tem izvršilnem postopku. Višje sodišče ponovno poudarja, da se v konkretnem izvršilnem postopku izterjuje terjatev, ki je predmet pravnomočne sodne odločbe, sklepa in sodbe, v zadevi VII Pg 851/2007, vendar ne terjatev v celoti, temveč v višini, ki je opredeljena v sklepu o prenosu terjatve v izterjavo 2645 In 859/2006-495. Res v sklepu o prenosu zarubljene terjatve ni vsebinsko odločeno o preneseni terjatvi, o tem je odločeno v izvršilnem naslovu v zadevi VII Pg 851/2007, vendar pa sklep o izvršbi z dne 19. 3. 2013 ne temelji na sklepu o prenosu terjatve kot izvršilnem naslovu, temveč na pravnomočnem sklepu in sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 851/2007 z dne 9. 11. 2011 v zvezi s popravnim sklepom z dne 5. 7. 2012, v zvezi s sklepoma o rubežu in prenosu terjatve 2645 In 859/2006 z dne 4. 5. 2010 in 22. 2. 2013. Terjatev, ki je bila prenesena v izterjavo, je judikatna, zaradi česar je upnik na podlagi sklepa o prenosu v izterjavo pridobil aktivno legitimacijo za vložitev izvršilnega predloga, sodišče prve stopnje pa je pravilno izdalo sklep o izvršbi.

26V zvezi s pritožbenim očitkom, da upnik od dveh različnih subjektov izterjuje plačilo iste terjatve, in obstojem absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ višje sodišče pojasnjuje, da kršitev ni podana. Ne drži pritožbena trditev, da sklep o tem nima razlogov. Sklep razloge ima, vendar višje sodišče ugotavlja nenatančno navedbo sodišča prve stopnje, da tečeta sočasno dva izvršilna postopka zaradi izterjave iste denarne terjatve (26.551,46 EUR s pripadki, vendar med dvema različnima strankama). Gre namreč le za enako višino terjatve, ne pa za isto terjatev, saj je bila na upnika v izterjavo prenesena terjatev v obsegu njegove terjatve do dolžnika A. z.o.o. in ne celotna terjatev iz izvršilnega naslova v zadevi VII Pg 851/2007.

27Višje sodišče se glede očitka, da je presežena terjatev, ki jo ima upnik do svojega dolžnika A. z.o.o. (znesek 31.263,51 EUR), v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in jih zato ne bo ponavljalo.

28Glede zavrnitve ugovora pobotanja se višje sodišče podrobneje ne opredeljuje do pritožbenih navedb, s katerimi dolžnik izpodbija razloge sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, saj ne gre za dejstva odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev, da je ugovor pobotanja neutemeljen, je namreč pravilna glede na materialnopravno določbo 317. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katero dolžnik ne more uveljavljati v pobot terjatve, če je njegova terjatev zapadla šele po tem, ko je nekdo tretji z rubežem segel na upnikovo terjatev proti njemu. Upnik je v vlogi z dne 7. 5. 2013, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo kot odgovor na dolžnikov ugovor, utemeljeno uveljavljal, da dolžnik svoje terjatve ne more uveljavljati v pobot, na pravilno uporabo materialnega prava (317. člen OZ) pa mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti.

29Že iz dolžnikovega ugovora izhajajo dejstva, ki utemeljujejo uporabo navedene določbe OZ. Terjatev A. z.o.o. do B. je bila zarubljena na podlagi sklepa 2645 In 859/2006-313 z dne 4. 5. 2010, rubež pa je bil opravljen z dnem, ko je bil sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku, torej B. (drugi odstavek 107. člena ZIZ). Dolžnik v obravnavani zadevi je ugovoru priložil svojo pritožbo, vloženo 17. 5. 2010 v zadevi In 859/2006 zoper sklep o rubežu (priloga B6), kar pomeni, da je bil rubež opravljen, preden je zapadla terjatev, ki jo je v ugovoru uveljavljal v pobot. V pobot je namreč uveljavljal terjatev, ki jo ima do A. z.o.o. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 12/2003 z dne 22. 1. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 725/2010 z dne 2. 2. 2011 (in sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 20. 3. 2012 III Ips 61/2011).

30Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

31Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, upnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k odločitvi o pritožbi in so bili zato stroški odgovora nepotrebni.

____________

(1) Prim. odločbe VSRS II Ips 10/2011, II Ips 51/2011, II Ips 402/2011, vse z dne 5. 4. 2012, ter II Ips 136/2011 z dne 26. 4. 2012.