127. člen ZIZ

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Sodišče druge stopnje sicer nima pomislekov glede tega, da je imel sklep o rubežu z dne 29. 4. 2024 v določbah ZIZ predvidene pravne učinke že pred svojo pravnomočnostjo in pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je sodišče v zadevi I 848/2023 dne 20. 12. 2023 odločilo o vstopu novega upnika (tj. družbe A. d.o.o.) in torej tudi ob plačilu družbi A. d.o.o. (26. 7. 2024), ki je bilo izvedeno pred pravnomočnostjo navedenih sklepov. Vendar pa učinkov sklepa o rubežu ni mogoče širiti preko meja, ki jih določa ZIZ. Tako sicer drži, da sodišče s sklepom o rubežu dolžnikovemu dolžniku prepove poravnati terjatev dolžniku, upnik pa z rubežem pridobi zastavno pravico na zarubljeni terjatvi (prvi in tretji odstavek 107. člena ZIZ). Vendar pa upnik v izvršilnem postopku glede na specialno ureditev v ZIZ zgolj na podlagi rubeža terjatve ne glede na določbo 180. člena SPZ še ne pridobi tudi pravice, da od dolžnika zarubljene terjatve (dolžnikovega dolžnika) zahteva (ali prejme) izplačilo zneska v višini zarubljene terjatve. Rubež denarne terjatve je namreč zgolj prvo od izvršilnih dejanj, predvidenih v okviru izvršbe na denarno terjatev dolžnika (prvi odstavek 104. člena ZIZ). Pomen na podlagi

Izvršilno sodišče se v primeru dovolitve izvršbe z rubežem terjatve ni upravičeno spuščati v vsebinsko presojo obstoja zarubljene terjatve. Niti s sklepom o rubežu terjatve niti s sklepom o njenem prenosu o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika ni vsebinsko odločeno, saj to ni namen postopka izvršbe z rubežem in prenosom terjatve. Rubež in prenos terjatve v izvršilnem postopku namreč predstavlja zgolj sredstvo izvršbe, od uspeha katerega je odvisno, ali bo upnik z njim poplačan.

Rubež in prenos terjatve se odredita pod pogojem če in v kakšni meri bo dolžnikov dolžnik priznal obstoj terjatve dolžnika oziroma če in v kakšni meri se bo v pravdi, ki jo bo upnik sprožil zoper dolžnikovega dolžnika po prenosu zarubljene terjatve, ugotovilo, da prenesena terjatev obstaja. Zgolj na podlagi sklepa o rubežu terjatve v pravni položaj stečajnih upnikov oziroma v načelo enake obravnave stečajnih upnikov ni poseženo. Na podlagi takega sklepa si upnik ni mimo stečajnega postopka pridobil boljšega vrstnega reda pri poplačilu svoje terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka kot bi ga imel sicer.

Sklep o prenosu terjatve bodisi v izterjavo bodisi namesto plačila ima učinek samo med strankama, ne pa tudi do dolžnikovega dolžnika, za katerega velja v prisilni cesiji po ZIZ ravno tako načelo nevtralnosti položaja iz 421. člena Obligacijskega zakonika. Zato dolžnikov dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o prenosu terjatve.

Upnik je do začetka prisilne poravnave z vročitvijo sklepa o rubežu denarne terjatve dolžnikovemu dolžniku pridobil zastavno pravico na denarni terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika. Zastavno pravico na denarnih terjatvah dolžnika namreč dobi upnik z rubežem, ki je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku. Ker na terjatev ni učinkovala prvotna prisilna poravana, nanjo ne učinkuje niti ponovna prisilna poravnava. V ugovornem postopku zoper nadaljevanje izvršbe z rubežem in prenosom terjatve niso pravno pomembne dolžnikove trditve v zvezi s tem, da je zarubljena terjatev namenjena za poplačilo podizvajalcem. Takšne ugovore bo, če bo menil, da so upravičeni, lahko podal dolžnikov dolžnik v morebitnem pravdnem postopku zoper njega.

S prenosom terjatve v izterjavo dobi upnik pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve in uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje. Sklep o prenosu terjatve v izterjavo ali namesto plačila je izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi strani. Gre za nekakšno prisilno cesijo.

Dolžnikov dolžnik nima pravice do pritožbe zoper sklep, ki ga izda izvršilno sodišče na podlagi drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP, s katerim odloči, da ostane v veljavi ločitvena pravica, pridobljena v postopku izvršbe in zavarovanja.

Za dovolitev izvršbe z rubežem in prenosom terjatve ni potrebno, da je terjatev povsem določena po temelju, zapadlosti in višini. Kolikor namreč upnik ne razpolaga s točnimi podatki o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika, zadošča, da je le-ta opredeljena tako, da je (vsaj) določljiva. Zadostuje, da je opredeljeno razmerje, iz katerega terjatev izhaja, kar velja tako za „sedanje“ kot „bodoče“ terjatve, katerih rubež upnik predlaga.

Prisilno (s sredstvi izvršbe) se dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno - če obstoji in v obsegu kot obstoji; to izhaja bodisi iz izjave dolžnikovega dolžnika, če obstoj terjatve prizna (po prvem odstavku 111. členu ZIZ) - kar ni primer v tej zadevi, sicer se o tem razpravlja v pravdnem postopku po vloženi tožbi, ki jo upnik po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve lahko vloži zoper dolžnikovega dolžnika (s tem namreč pridobi procesno aktivno legitimacijo). Upnik (cesionar) lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja in v sodelovanju s dolžnikom (pravnim prednikom glede na terjatev). Če terjatve ni, obveznost dolžnika ne bo zmanjšana. Izvršilni postopek ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do njegovega dolžnika. Izvršilno sredstvo prenosa terjatve nadomešča le pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi strani.

Ustavno sodišče je določbo, ki predvideva sankcijo takojšnjega zavrženja pritožbe, če odvetnik ne predloži pravilnega in popolnega pooblastila, razveljavilo, kolikor se nanaša na postopek s pravnim sredstvom pritožbe. Terjatev, ki naj bo predmet izvršbe, mora biti opredeljena tako, da jo je mogoče individualizirati, saj je dopustno zarubiti le določno opredeljeno terjatev, pa tudi prenos terjatve je mogoč le, če je terjatev konkretizirana, kar je še toliko bolj pomembno pri predlaganem prenosu namesto plačila.

Zarubi se lahko le terjatev, ki je konkretno opredeljena, le tako zarubljena terjatev pa se lahko nato prenese upniku bodisi v izterjavo bodisi namesto plačila. Pri slednjem je opredelitev terjatve na način, da jo je mogoče identificirati, še toliko bolj pomembna, saj je že s samim prenosom upnik poplačan toliko, kolikor znaša prenesena terjatev. V primeru, ko ni jasno, katera oziroma kolikšna terjatev je bila zarubljena, zato (kljub pravnomočnosti sklepa o rubežu) njen prenos ni mogoč.

Res je, da dolžnik odgovarja za resničnost in izterljivost prenesene terjatve, vendar pa to pomeni, da ima upnik do dolžnika nov materialnopravni zahtevek iz tega pravnega naslova, nikakor pa to ne pomeni, da določba tretjega odstavka 127. člena ZIZ ne učinkuje, če prenesena terjatev ne obstaja ali je neizterljiva.

Sklep o prenosu terjatve namesto plačila ne predstavlja izvršilnega naslova zoper dolžnikovega dolžnika.

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.