317. člen OZ

Pri materialnopravnem nasledstvu stranke zaradi pripojitve je tudi v izvršilnem postopku relevantna ne le določba 24. člena ZIZ, temveč smiselno še določba 80. člena ZPP v zvezi z 205. členom in 208. členom ZPP. Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku, pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba. ZIZ je v 24. členu procesni predpis, prav tako 80. člen ZPP, sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih. Procesno pravo je odraz materialnopravnih upravičenj in je namenjeno uveljavitvi teh materialn

Toženec je svojo nasprotno terjatev uveljavljal z ugovorom pobota v pravdi. Gre za t.i. procesni pobotni ugovor, ki ga izvrši sodišče s sodbo po tem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožnika in obstoj nasprotne terjatve toženca. Zmotna so zato razlogovanja tožnika, da bi tožena stranka v pobot s terjatvijo tožnika lahko uveljavljala le terjatev, ki je že pravnomočno ugotovljena ali pripoznana.

Tožnica v obravnavanem primeru, kolikor se sklicuje na prenehanje zarubljene terjatve s pobotom s terjatvami, ki jih ima sama do davčnega dolžnika, glede na veljavno zakonsko ureditev ne more uspeti. Ob vročitvi izpodbijanega sklepa tožnici in tudi v času, ko je podala pobotno izjavo, namreč terjatev davčnega dolžnika še ni zapadla. To pa pomeni, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za pobot te terjatve z nasprotnimi terjatvami tožnice do davčnega dolžnika, saj ni bil izpolnjen v 311. členu OZ predpisan pogoj zapadlosti obeh terjatev. Ko ugovarja zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, mora dolžnikov dolžnik podati dovolj konkretne navedbe in tudi ponuditi dokaze zanje. Vendar postopka ni mogoče reducirati na presojo, ali je dolžnikov dolžnik o svojih navedbah uspel prepričati davčni organ. Primarno je davčni organ (že prvostopenjski in še toliko bolj drugostopenjski, ko odloča o ugovoru) tisti, ki je dolžan ugotoviti vsa dejstva in izvesti vse dokaze, ki so lahko pomembni za odločitev, ter pri tem dosledno spoštovati z zakonom določene procesne pravice udeležencev postopka. Glede na pravni učinek sklepa o izvršbi na denarno terjatev

Prvotni sklep je učinkoval ves čas do trenutka, ko je v njegov položaj vstopil izpodbijani sklep. Pravne posledice vročitve sklepa o izvršbi tako nastopijo z vročitvijo izpodbijanega sklepa, zato so pravna dejanja (enostranski poboti), ki jih je tožnik izvršil po tem datumu, neupoštevni.

Zarubljene terjatve ni mogoče pobotati.

Pogoji za pobot so se v konkretnem primeru stekli pred izdajo sklepa o izvršbi. In ker po določbah OZ s pobotom obveznost preneha, to v dani situaciji pomeni, da je obveznost dolžnikovega dolžnika prenehala (s pobotom) pred rubežem in da je zato podana podlaga za ugovor stranke z interesom kot dolžnikovega dolžnika, da dolžniku – tožniku, ni dolžan iz 174. člena ZDavP-2 ter za upoštevanje tega ugovora v postopku davčne izvršbe.

Pravnomočni sklep o prenosu v izterjavo ni izvršilni naslov za izterjavo terjatve v obravnavani zadevi in z njim ni mogoče prenesti na upnika glede teka zakonskih zamudnih obresti več, kot je opredeljeno v izvršilnem naslovu, v katerem je o terjatvi odločeno. Glede razlage izvršilnih naslovov, v katerih je v izreku zapisano, da tečejo zakonske zamudne obresti „do plačila“ je v sodni praksi zavzeto stališče, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da obresti po zakonsko določeni obrestni meri nujno vselej dobesedno tečejo „do plačila“, pač pa, da to pomeni „do prenehanja obveznosti“. Dolžnik ne more uveljavljati v pobot terjatve, če je njegova terjatev zapadla šele po tem, ko je nekdo tretji z rubežem segel na upnikovo terjatev proti njemu.

Terjatve, ki predstavlja skupno premoženje zakoncev, ki nista oba stranki predmetnega izvršilnega postopka, dolžnik sam brez soglasja drugega zakonca ne more uveljavljati v pobot napram upnikovi terjatvi.

Rubež terjatve ne predstavlja situacije, v kateri je pobot v vsakem primeru izključen. Z oziroma na omejitev razpolaganja, kakršno predstavlja rubež, pobotne izjave vsekakor ne more dati upnik terjatve, ki se rubi (v konkretnem primeru dolžnik po izpodbijanem sklepu o izvršbi). Glede dolžnika pa velja po OZ posebno pravilo, ki dopušča dolžniku zarubljene terjatve, da s pobotno izjavo doseže prenehanje medsebojnih obveznosti pod pogojem, da je njegova terjatev zapadla pred tem, ko je bil opravljen rubež (317. člen OZ).

Pobot pomeni način prenehanja terjatve v skladu z materialnopravnimi določbami o pobotu - členi 311 do 318 Obligacijskega zakonika - OZ. Da v pobotu uveljavljana terjatev prve dolžnice obstoji, je ta izkazala s predložitvijo izvršilnega naslova - sodne odločbe, iz obeh izvršilnih naslovov, tako glede terjatve upnika, kot glede pobotne terjatve prve dolžnice izhaja višina in zapadlost teh terjatev in sodišče prve stopnje je smelo opraviti pobot terjatev ter ugotoviti, da je s tem terjatev upnika prenehala, ne da bi bilo potrebno kakorkoli zadevo "odstopiti pravdnemu sodišču v obravnavanje in odločanje", kot to predlaga pritožba, ko sedaj pritožba nakazuje, da bi morebiti lahko bila pobotna terjatev že poplačana, prezre, da upnik odgovora na ugovor ni vložil, zato se v skladu s prvim odstavkom člena 58 ZIZ šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, dolžnik pa je ob uveljavljanju pobota v bistvu izhajal iz dejstva, da pobotna terjatev še ni bila poplačana.

V izvršilnem postopku, ki se vodi na podlagi izvršilnega naslova, bi lahko dolžnik z materialnopravnim pobotnim ugovorom uspel le v primeru, če njegova nejudikatna terjatev ne bi bila sporna. Da lahko pride do pobotanja, morajo biti namreč glede terjatev, ki si stojijo nasproti, izpolnjeni določeni pogoji, med katere sodi po pravni teoriji in sodni praksi tudi likvidnost v pobot ugovarjane terjatve. Ker je upnik v odgovoru na ugovor obstoj dolžnikove v pobot ugovarjane terjatve izrecno zanikal, ta ni likvidna, zato mora dolžnik njen obstoj najprej dokazati v pravdi.