VSL sklep III Ip 3538/2013

I. Pritožba zoper sklepa z dne 4. 12. 2009 in 15. 11. 2012 se zavrže.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 26. 3. 2013 se delno ugodi in se sklep razveljavi v delu, v katerem je razveljavljen sklep o nadaljevanju izvršbe zoper družbenika z dne 2. 12. 2009 v zvezi s sklepom o izvršbi z dne 6. 5. 1997 in zavrnjen predlog za nadaljevanje izvršbe, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep v nerazveljavljenem delu (I. točka izreka glede ugoditve ugovoru in ustavitve izvršbe ter II. točka izreka) potrdi.

III. Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

1S sklepoma z dne 4. 12. 2009 (v navedbi datuma je očitna pomota, saj je bil predlog za oprostitev plačila taks vložen šele 16. 12. 2009) in 15. 11. 2012 je sodišče prve stopnje dolžnika oprostilo plačila sodnih taks. S sklepom z dne 26. 3. 2013 pa je ugodilo ugovoroma obeh dolžnikov, razveljavilo sklep o nadaljevanju izvršbe zoper družbenika z dne 2. 12. 2009 v zvezi s sklepom o izvršbi z dne 6. 5. 1997 ter zavrnilo predlog za nadaljevanje izvršbe in izvršbo ustavilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da upnik sam krije stroške odgovorov na ugovor (II. točka izreka).

2Upnik je v roku za pritožbo zoper sklep z dne 26. 3. 2013 s skupno vlogo vložil pritožbo zoper sklep z dne 26. 3. 2013 in pritožbo zoper sklepa o oprostitvi plačila sodne takse za oba dolžnika. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti ter zadržanje v veljavi sklep z dne 2. 12. 2009 in sklep z dne 6. 5. 1997, pri čemer naj se primarno zavrže oba ugovora, podredno pa ju zavrne, dopusti predlog za nadaljevanje izvršbe in dolžnikoma nerazdelno naloži plačilo vseh izvršilnih stroškov na prvi stopnji in pritožbenih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklepa o oprostitvi plačila sodne takse za oba dolžnika izpodbija, ker za to ni bilo zakonske osnove, saj sta oba vložila neustrezni in pomanjkljivi vlogi in izjavi o premoženjskem stanju, tako da pogojev za oprostitev plačila sodne takse nista izpolnila. Ker taksa ni plačana, se ugovor šteje za umaknjen in ga sodišče ne bi smelo obravnavati ter mu ugoditi. Utemeljuje pravni interes za pritožbo zoper oba sklepa o oprostitvi plačila sodne takse in uveljavlja privilegiran položaj dolžnikov do upnika, ki sodne takse plačuje. Uveljavlja sojenje v nerazumno dolgem roku, zaradi česar je upniku nastala premoženjska škoda in bo povračilo zahteval od Republike Slovenije, če mu terjatev v tem postopku ne bosta plačala dolžnika. Dolžnika sta vložila vsak svoj ugovor zoper sklep z dne 2. 12. 2009, nista pa zahtevala niti predlagala razveljavitve tega sklepa, ki ima več točk, pravni pouk pa je jasen. Ugovora sta nerazumljiva in bi ju moralo sodišče zavreči, ne pa obravnavati. Ugovor je pavšalen in neobrazložen. V nadaljevanju pritožbe upnik ponovno napada neupravičeno oprostitev plačila sodne takse in napoveduje nadaljnje ukrepanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Dolžnika sta na pritožbo odgovorila in pritožbene navedbe zavračata.

4Pritožba zoper sklepa z dne 4. 12. 2009 in 15. 11. 2012 ni dovoljena, pritožba zoper sklep z dne 26. 3. 2013 pa je delno utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja pritožnik.

O pritožbi zoper sklepa z dne 4. 12. 2009 in 15. 11. 2012:

5Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki ga je treba uporabiti glede na čas izdaje izpodbijanih sklepov, v petem odstavku 12. člena predpisuje, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks, ni pritožbe. O izključitvi pritožbe so stranke seznanjene v pravnem pouku izpodbijanih sklepov.

6Če zakon izrecno izključuje pritožbo, se ne presoja morebitnega obstoja pravnega interesa pritožnika zanjo. Če kljub temu pritožbo vloži, je ta nedovoljena in jo je treba na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) zavreči.

7Glede na navedeno se višje sodišče do pritožbenega uveljavljanja nepravilne oprostitve plačila sodne takse z izpodbijanima sklepoma ne opredeljuje. Ker sta oba sklepa pravnomočna, je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da bi moralo sodišče zaradi neplačila sodne takse šteti, da sta ugovora dolžnikov umaknjena, saj za takšno odločitev ni podlage v 41. členu ZST-1, na katerega se sklicuje pritožnik, niti v kakšni drugi zakonski določbi.

O pritožbi zoper sklep z dne 26. 3. 2013.

8Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. 12. 2009 poleg prekinitve izvršbe v I. točki izreka, v II. točki izreka dovolilo nadaljevanje izvršbe zoper družbenika prvotnega dolžnika (gospodarsko družbo A. d.o.o., Ljubljana) A. A. in B. B., pri čemer je dovolilo novo izvršilno sredstvo za izvršbo zoper dolžnico A. A., dolžnikoma pa je tudi naložilo povrnitev 156,32 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka sklepa je zavrnilo predlog za nadaljevanje izvršbe v delu, v katerem je predlagano nadaljevanje zoper C. C., izterjavo nadaljnjih izvršilnih stroškov nad 156,32 EUR ter izterjavo zakonskih zamudnih obresti od nadaljnjih izvršilnih stroškov za čas od izdaje sklepa o njihovi odmeri do poteka paricijskega roka za plačilo stroškov. V pravnem pouku sklepa je stranke poučilo o dovoljenosti pritožbe zoper sklep in ugovora zoper novo izvršilno sredstvo. Upnik in dolžnika zoper navedeni sklep nista vložila pritožbe, zaradi česar je sklep z dne 2. 12. 2009 postal pravnomočen. Dolžnikoma je bil skupaj s sklepom o nadaljevanju izvršbe v skladu s petim odstavkom 24. člena ZIZ vročen tudi pravnomočni sklep o izvršbi z dne 6. 5. 1997.

9Pravno sredstvo zoper sklep o nadaljevanju izvršbe zoper družbenika, ki je po svoji naravi vmesni procesno-tehnični sklep, ki ga izda sodišče, če so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje prekinjenega postopka(1), je pritožba, če pa je s tem sklepom odločeno tudi o nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika z novim izvršilnim sredstvom, je pravno sredstvo zoper ta del sklepa ugovor. Novi dolžnik pa ima še pravno sredstvo ugovor zoper sklep o izvršbi iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, da obveznost ni prešla nanj (56.a člen ZIZ). S sklepom o nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika pride namreč do subjektivne spremembe na pasivni strani in je zato zakonodajalec dopustil vložitev ugovora iz navedenega ugovornega razloga kljub pravnomočnosti sklepa o izvršbi zoper prvotnega dolžnika.

10Oba dolžnika sta kljub pravnemu pouku o pritožbi zoper sklep o nadaljevanju izvršbe vložila ugovora, vsebinsko iz ugovornega razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, in je sodišče prve stopnje oba ugovora presodilo kot ugovora iz 56.a člena ZIZ. Ugotovilo je obstoj navedenega ugovornega razloga in v tem delu pritožnik sklepa ne izpodbija. Nepravilno pa je v izreku izpodbijanega sklepa razveljavilo sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 2. 12. 2009 v zvezi s sklepom o izvršbi z dne 6. 5. 1997 in zavrnilo predlog za nadaljevanje izvršbe, saj je s tem ponovno odločilo o predlogu, o katerem je bilo s sklepom o nadaljevanju izvršbe zoper družbenika že pravnomočno odločeno. V tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katero višje sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti. Poudariti je treba, da novi dolžnik v skladu s 56.a členom ZIZ izpodbija sklep o izvršbi, ki je bil v subjektivnem delu na pasivni strani spremenjen, in je zato dopustno s sklepom o ugovoru poseči le v sklep o izvršbi, ne pa v pravnomočni sklep o nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika.

11Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v delu I. točke izreka, v katerem je sklep o nadaljevanju izvršbe zoper družbenika razveljavljen in predlog za nadaljevanje izvršbe zavrnjen (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da sta ugovora dolžnikov neobrazložena, pavšalna in popolnoma nerazumljiva ter nesposobna obravnave. Dolžnika sta v laičnih ugovorih, ki sta vsebinsko identična, povsem obrazloženo in razumljivo izpodbijala ugotovitev neveljavnosti pogodbe o prenosu poslovnih deležev, saj sta navedla, da je bila pogodba napisana v obdobju, ko notarji še niso začeli opravljati svoje funkcije po Zakonu o notariatu (v nadaljevanju ZN) in so naloge in pristojnosti, za katere so po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) pristojni notarji, bili pooblaščeni opravljati odvetniki (587. člen ZGD), ki so na mesto v zakonu predvidenih notarskih listin sestavljali ustrezne listine. Navedla sta, da je bila pogodba z dne 27. 12. 1994 sestavljena s strani odvetnika D. D. iz Ljubljane, tako da niti oblika niti vsebina nista sporni. Ugovor s takšno vsebino je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot obrazložen ugovor iz ugovornega razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, pri čemer višje sodišče še dodaja, da je upnik pogodbo o prenosu in prevzemu poslovnih deležev z dne 27. 12. 1994 priložil predlogu za nadaljevanje izvršilnega postopka (priloga A10) in je že iz nje razvidna njena sklenitev pri odvetniku, tako da to dejstvo med strankami ni sporno in ga zato dolžnikoma v ugovoru niti ni bilo treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugovoroma sledilo in ugotovilo, da je bil prenos poslovnih deležev veljaven, glede na to, da se 47. člen ZN skladno s prehodno določbo 129. člena v času sklenitve pogodbe še ni uporabljal, uporabljal se je šele od 1. 6. 1995 dalje, do tedaj pa so po 587. členu ZGD začasno opravljali notarske zadeve odvetniki in namesto notarskih listin sestavljali ustrezne listine. Glede na to, da dejansko stanje glede obličnosti pogodbe med strankama ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo materialno pravo in temu pritožnik ne nasprotuje.

14Glede pritožbenega uveljavljanja nesposobnosti ugovorov za obravnavo višje sodišče pojasnjuje, da je treba pravno sredstvo stranke obravnavati po njeni vsebini, pri čemer je nerelevantno pritožbeno uveljavljanje, da dolžnika nista niti zahtevala niti predlagala razveljavitve sklepa z dne 2. 12. 2009, ki ima več točk, in nista navedla, ali izpodbijata sklep v celoti ali deloma. Ob pravilni obravnavi vlog dolžnikov kot ugovorov po 56.a členu ZIZ je sodišče prve stopnje presojalo le obstoj ugovornega razloga iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, s katerim se izpodbija sklep o izvršbi v zvezi s sklepom o nadaljevanju izvršbe.

15Glede na navedeno je pritožba v delu, v katerem se nanaša na ugoditev ugovoroma dolžnikov in na ustavitev izvršbe zoper nova dolžnika, neutemeljena, posledično pa je tudi neutemeljena pritožba zoper odločitev, da upnik sam krije stroške odgovorov na ugovor. Ker višje sodišče v tem delu ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo in sklep v nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče se do drugih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dolgotrajnost postopka in izpolnjevanje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, ne opredeljuje, saj za odločitev v tem postopku niso odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Kljub delni razveljavitvi izpodbijanega sklepa sta v tem postopku uspela dolžnika, saj je bila izvršba zoper njiju ustavljena, zaradi česar upnik sam krije stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

_________

(1) Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-357/03-23, U-I-351/04 z dne 20. 10. 2005.