41. člen ZST-1

Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače (drugi odstavek 19. člena ZST-1). V istem postopku se na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 20. člena ZST-1). Citirane določbe ZST-1 pri določitvi vrednosti spornega predmeta odkazujejo na smiselno uporabo pravil pravdnega postopka. Določba prvega odstavka 20. člena ZST-1, pri odmeri takse pride v poštev šele v primeru, če določbe pravdnega postopka ne urejajo načina ugotavljanja vrednosti zahtevka oziroma predmeta, kadar gre za več zahtevkov oziroma predmetov.

Zakon o sodnih taksah – ZST – posebne sodne takse za pritožbo zoper sklep o izterjavi neplačane sodne takse ni predpisoval.

Če zakon izrecno izključuje pritožbo, se ne presoja morebitnega obstoja pravnega interesa pritožnika zanjo. Če kljub temu pritožbo vloži, je ta nedovoljena in jo je treba zavreči. Pravno sredstvo zoper sklep o nadaljevanju izvršbe zoper družbenika, ki je po svoji naravi vmesni procesno-tehnični sklep, ki ga izda sodišče, če so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje prekinjenega postopka, je pritožba, če pa je s tem sklepom odločeno tudi o nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika z novim izvršilnim sredstvom, je pravno sredstvo zoper ta del sklepa ugovor. V obravnavanem primeru je bil prenos poslovnih deležev veljaven, glede na to, da se 47. člen ZN skladno s prehodno določbo 129. člena v času sklenitve pogodbe še ni uporabljal, uporabljal se je šele od 1. 6. 1995 dalje, do tedaj pa so po 587. členu ZGD začasno opravljali notarske zadeve odvetniki in namesto notarskih listin sestavljali ustrezne listine.

Ker je plačilni nalog za plačilo sodne takse dolžniku bil pravilno vročen, dolžnik pa v roku, določenem v tem plačilnem nalogu, sodne takse ni plačal, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je odločilo, da se ugovor po izteku roka šteje za umaknjenega.

Višje sodišče določbo 39. člena ZST-1 razume tako, da se ZST-1 v celoti uporablja le v postopkih, ki so začeli teči po njegovi uveljavitvi 1. 10. 2008, torej velja splošno pravilo iz 39. člena ZST-1 tudi za uporabo določbe 41. člena ZST, ki predpisuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za odločanje o ugovoru v izvršilnem postopku.

Iz potrdila o plačilu izhaja, da je račun, na katerega je dolžnica plačala takso, napačen, saj jo je bila dolžna plačati na račun št. 011008450100810, plačala pa jo je na račun št. 011008450084126. Taksa po nalogu torej sploh ni bila plačana, zaradi česar se šteje, da je ugovor umaknjen.

Temeljni procesni zakon za postopek izvršbe je Zakon o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. ZIZ vsebuje določbe o tem, kdaj šteje plačilo sodne takse za procesno predpostavko. Tako v enajstem odstavku 40. člena in v členu 40.a določa plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za vložitev predloga za izvršbo. Zaradi posega do z ustavo zagotovljene pravice do pravnega sredstva - konkretno pritožbe, mora biti poseg v odvzem take pravice, določen v temeljnem procesnem predpisu, še posebej, če ta predpis za ureditev procesnih vprašanj sam ureja uporabo določenega instituta procesnega prava.

Določbe ZPP se v izvršilnem postopku uporabljajo smiselno in to takrat, če v Zakonu o izvršbi in zavarovanju ali kakšnem drugem zakonu ni določeno drugače. Prav glede sodne takse pa ima ZIZ posebne določbe, pri čemer plačila sodne takse za pritožbo ne predvideva kot procesne predpostavke.