VSC sklep Cpg 82/2013

Pritožbi zoper sklep z dne 29. 10. 2012 se delno ugodi, prvi izpodbijani sklep se razveljavi glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko:
- da se zarubijo denarna sredstva dolžnikov R. P. in K. d.o.o. na njunem kateremkoli transakcijskem računu, zlasti na TRR K. d.o.o. št. ... pri N. d.d. in na poravnalnem transakcijskem računu št. …, s sklicem na ... do višine denarne terjatve upnika, za zavarovanje katere je bila izdana ta začasna odredba,
- da se banki (organizaciji za plačilni promet) prepoveduje vsako izplačilo iz dobroimetja dolžnika (prvotožene stranke) iz računov dokler ne bo izplačana terjatev upnika,
- če na računih ali kakem drugem naslovu dolžnika ni kritja, mora banka (organizacija za plačilni promet) dolžniku blokirati njegova sredstva, na kateremkoli računu ali skladu. Dovoljena izvršba ne posega v pravice tretjih oseb, ki so bile pridobljene pred dostavitvijo tega sklepa banki (organizaciji za plačilni promet) ter se v tem obsegu zavrže predlog za izdajo začasne odredbe.
V nadaljevanju, to je glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko:
- s prenosom dobroimetja dolžnika (sredstev na zgoraj navedenem transakcijskem računu dolžnika) v korist fiduciarnega transakcijskega računa pooblaščenca upnika do višine denarne terjatve upnika, za zavarovanje katere je bila izdana ta začasna odredba,
- da mora banka (organizacija za plačilni promet) prenesti sredstva takoj po pravnomočnosti tega sklepa o prenosu ali morebitnem zadržku obvestiti sodišče v treh dneh,
se pritožba zoper sklep z dne 29. 10. 2012 zavrne in se potrdi prvi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
V ostalem delu se pritožbi zoper sklep z dne 29. 10. 2012 ugodi in se prvi izpodbijani sklep razveljavi glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko:
- da se banki/organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik (prvotožena stranka) odprt transakcijski račun/poravnalni račun, prepove dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz računa ... pri N. d.d. in na poravnalnem transakcijskem računu št. ..., s sklicem na ... denarni znesek, do višine denarne terjatve upnika, za katere je izdana ta začasna odredba,
- da se dolžniku (prvotoženi stranki) prepoveduje vsako razpolaganje, zlasti ustanovitev drugega – novega računa, banki (organizaciji za plačilni promet) pa ustanovitev drugega – novega računa v korist in na ime prvotožene stranke,
- da se dolžnikovemu dolžniku P. S. I. L., ... B. S., M., L., U. K., W... prepove vsako izplačilo denarja iz naslova pogodbe o zastavi nepremičnine ... notarja M. D. in iz naslova zemljiškega dolga ... notarja M. S. ali iz kakšnega drugega naslova,
- da začasna odredba velja še 8 dni od pravnomočnosti odločitve sodišča v tej zadevi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožba zoper sklep z dne 11. 1. 2013 se zavrne in se potrdi drugi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbi zoper sklep z dne 29. 10. 2012:

Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvonavedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko [...]. Ugotovilo je, da je v zadevi enkrat že odločilo, vendar je Višje sodišče v Celju s sklepom Cpg 92/2012 z dne 6. 6. 2012 delno razveljavilo odločitev. Nato je odločalo samo v razveljavljenem delu. Glede na napotila Višjega sodišča v Celju je pozvalo tožečo stranko, da dopolni predlog za izdajo začasne odredbe v točki I.–2 in I.–3 predloga, oboje le glede prvotožene stranke. Odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je v preostalem delu postala pravnomočna. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni predložila/predlagala nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da prvotožena stranka zmanjšuje premoženje v korist drugotožene stranke. Tudi v kolikor bi prišlo do sklenitve posojilne pogodbe v zvezi s premoženjem družbe, bi družba še vedno imela obligacijski zahtevek, kar pomeni, da se njeno premoženje ni zmanjšalo. Zgolj sprememba oblike premoženja ne predstavlja zmanjšanja premoženja družbe. Zaključilo je, da tožeča stranka ni verjetno izkazala (predložila/predlagala) nobenih dokazov pravno poslovnega razpolaganja in ne nevarnosti, da bo zaradi ravnanja prvotožene stranke po drugotoženi stranki uveljavitev terjatve onemogočena oziroma otežena.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)

. V pritožbi navaja, da je skladno z navodilom pritožbenega sodišča pravočasno dopolnila predlog 9. 8. 2012. Prvostopno sodišče je ponovno predlog zavrnilo iz enakih razlogov kot pred tem, brez da bi sledilo in upoštevalo navodila pritožbenega sodišča, čeprav je pri ponovnem odločanju vezano na njegova navodila, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 362. člena ZPP. Tožeča stranka ne more slediti navajanju sodišča, ker iz tožbenih trditev, s katerimi izkazuje obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe, izhaja, da je prvotožena stranka že zmanjšala svoje premoženje v korist drugotožene stranke iz naslova: […], iz naslova sklenjenih pogodb na takrat obstoječ transakcijski račun prvotožene stranke nikoli ni bil nakazan znesek najetih posojil 750.000,00 EUR, zaradi česar tožnik logično sklepa, da se je drugotožena stranka kot zakoniti zastopnik prvotožene stranke s sopogodbenikom dogovoril za nakazilo posojila na transakcijski račun, ki tožeči stranki ni znan. Vse navedeno, predvsem dejstvo, da posojila niso bila nakazana na račun prvotožene stranke pri N. d.d. niti na poravnalni račun pri N. d.d. ter prikrivanje sklenjenih posojilnih pogodb s strani poslovodje prvotožene stranke ter obstruiranje – onemogočanje delovanje skupščine družbe, brez dvoma s stopnjo verjetnosti, ki je zahtevani pravni standard v postopku izdaje začasne odredbe, kaže, da je prvotožena stranka z ravnanji njenega poslovodje skrivala in obremenjevala premoženje družbe. Zaradi takšnih njenih ravnanj obstaja verjetna nevarnost, da bo tožeči stranki uveljavitev terjatve na podlagi sodbe o gospodarskem sporu onemogočena ali precej otežena.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je enkrat že odločilo o zadevi, da je Višje sodišče v Celju delno razveljavilo odločitev in da je glede na njegova napotila pozvalo tožečo stranko, da dopolni predlog za izdajo začasne odredbe ter da je postala odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe v preostalem pravnomočna. Vendar je zmotno zaključilo, da je z izpodbijanim sklepom odločalo samo v razveljavljenem delu (4. točka obrazložitve). Po pozivu sodišča prve stopnje v sklepu z dne 21. 6. 2012 (listna št. 48, 49 spisa) na dopolnitev prvotnega predloga za izdajo začasne odredbe, tožeča stranka tega ni le dopolnila, temveč ga je razširila z dodatnimi sredstvi zavarovanja. Pri odločanju o „dopolnjenem“ prvotnem predlogu je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožeča stranka ponovila predlog, da se zarubijo denarna sredstva toženih strank na kateremkoli transakcijskem računu. Ta predlog za zavarovanje bil pravnomočno zavrnjen že v prvem sklepu sodišča prve stopnje z dne 1. 2. 2012 (listna št. 13-16 spisa), ki ga je potrdilo sodišče druge stopnje s sklepom z dne 6. 6. 2012 (listna št. 44-45 spisa). Vseeno je o tem delu predloga vsebinsko odločilo in zaključilo, da ni mogoč, ker lahko glede na 271. člen ZIZ sodišče prepove le pravno poslovno razpolaganje in upnik z začasno odredbo ne more pridobiti ločitvene/zastavne pravice na premoženju dolžnika (14. točka obrazložitve). Tudi tožeča stranka v pritožbi soglaša, da začasna odredba z rubežem sredstev ni začasna odredba, ki jo predvideva 271. člen ZIZ. Ne glede na to, je po pravnomočni zavrnitvi prvotnega predloga za izdajo začasne odredbe, da se zarubijo denarna sredstva dolžnikov na transakcijskem računu, podana procesna ovira res iudicata in bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu zavreči ponovni predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Na to bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je ugotovilo to kršitev, je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo prvi izpodbijani sklep glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko, da se zarubijo denarna sredstva dolžnikov na transakcijskem računu, ter v tem obsegu zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe (drugi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Tožeča stranka je po pozivu sodišča prve stopnje dvakrat predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo banki/organizaciji za plačilni promet izplačati iz računa: (1.) v sklopu dopolnjenega prvotnega predloga z navedbama transakcijskega in poravnalnega računa pri N. d.d. ter (2.) v sklopu, ko naj bi se prvotoženi stranki prepovedalo vsako razpolaganje, zlasti ustanovitev drugega – novega računa in banki (organizaciji za plačilni promet) ustanovitev drugega – novega računa v korist in na ime drugotožene stranke. O drugem sklopu predloga s prepovedjo banki/organizaciji za plačilni promet izplačati iz računa je sodišče prve stopnje ravno tako vsebinsko odločilo, kot v prvem sklopu. Hkrati je tožeča stranka predlagala za primer, če na računih ali drugem naslova dolžnika ni kritja, da mora banka (organizacija za plačilni promet) dolžniku blokirati njegova sredstva na kateremkoli računu ali skladu […]. Blokiranje denarnih sredstev ni pravni términ, pogovorno pomeni isto kot prepoved izplačila. Torej je tožeča stranka pravzaprav trikrat predlagala isto začasno odredbo in sodišče prve stopnje je o vseh vsebinsko odločilo. Odločalo je o naknadnih zahtevkih, o katerih že teče postopek zavarovanja. Gre za procesno oviro litis pendence in sodišče prve stopnje bi moralo zavreči predlog v drugem sklopu in v tretjem delu (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker tudi na to procesno oviro pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo prvi izpodbijani sklep glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko s prepovedjo organizaciji za plačilni promet izplačati iz dobroimetja dolžnika (prvotožene stranke) iz računov, dokler ne bo izplačana terjatev upnika, in glede blokiranja denarnih sredstev ter v tem obsegu zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 354. člena ZPP, 3. točko 365. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Pojasnjeno je že bilo, da je tožeča stranka ni le dopolnila, temveč je tudi razširila prvotni predlog z dodatnimi sredstvi zavarovanja. To je bilo zavarovanje: (-) s prenosom dobroimetja dolžnika (sredstev na transakcijskem računu dolžnika) v korist fiduciarnega transakcijskega računa pooblaščenca upnika do višine denarne terjatve upnika, v zavarovanje katere je izdana ta začasna odredba, (-) da mora banka (organizacija za plačilni promet) prenesti sredstva takoj po pravnomočnosti tega sklepa, o prenosu ali morebitnem zadržku pa obvestiti sodišče v treh dneh. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavrnilo predlog za zavarovanje s prenosom sredstev, ker to ni mogoča začasna odredba, saj se z njo ne more pridobiti ločitvene/zastavne pravice (14. točka obrazložitve). S tem v pritožbi soglaša tudi upnik. Predlagana dejanja zavarovanja s prenosom sredstev pomenijo že izvršitev sodne odločbe (poplačilo upnika), kar bo možno šele po pridobitvi izvršilnega naslova in ne že z začasno odredbo, ki je namenjena zavarovanju bodoče izvršbe. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrnilo predlog(a), ker tožeča stranka po materialnem pravu ne more doseči namena zavarovanja iz prvega odstavka 271. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje je v tem delu zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člena ZPP v zvezi z

drugo točko 365. člena ZPP in s 15. členom ZIZ

).

Tožeča stranka je po pozivu sodišča prve stopnje dopolnila prvotni predlog za izdajo začasne odredbe tako, da je navedla organizacijo za plačilni promet prvotožene stranke in naslov dolžnikovega dolžnika. S tem je bil predlog v tem delu popoln. Sodišče izda na podlagi prvega odstavka 270. člena ZIZ začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu terjatev zoper dolžnika nastala (prvi pogoj, sodišče prve stopnje se z njim ni ukvarjalo; 13. točka obrazložitve). Upnik mora na podlagi drugega odstavka 270. člena ZIZ verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi pogoj).

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka 362. člena ZPP, ker naj ne bi sledilo in upoštevalo navodil pritožbenega sodišča. Napotki sodišča druge stopnje v sklepu z dne 6. 6. 2012 se niso nanašali na vsebinsko obravnavo zadeve, temveč so bili namenjeni tožeči stranki, da dopolni nepopoln predlog. Šele procesno popolni predlog je sposoben za vsebinsko obravnavo. Vseeno tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni predložila oziroma predlagala nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da prvotožena stranka zmanjšuje premoženje v korist drugotožene stranke (10. točka obrazložitve). Utemeljeno navaja, da iz tožbenih trditev, s katerimi je izkazovala obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe, izhaja, da je prvotožena že zmanjšala svoje premoženje v korist drugotožene stranke iz naslova: (-) pogodbe o zastavi nepremičnin z maksimalno hipoteko SV 653/11 z dne 11. 8 2012 za 500.000,00 EUR na nepremičninah, v lasti prvotožene stranke, (-) notarskega zapisa pogodbe o ustanovitvi zemljiškega dolga za 750.000,00 EUR SV 513/2011 z dne 4. 8. 2011, (-) pogodbe o dolgoročnem posojilu z dne 26. 7. 2011 in na tej osnovi sklenjene pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke z dne 28. 11. 2011 v višini 250.000,00 EUR na nepremičninah v lasti prvotožene stranke (ki jih je priložila kot dokaz), da iz naslova sklenjenih pogodb na takrat obstoječ transakcijski račun prvotožene stranke ni bil nikoli nakazan znesek najetih posojil 750.000,00 EUR, da tožnik sklepa, da je drugotožena stranka kot zakoniti zastopnik prvotožene stranke s sopogodbenikom dogovoril za nakazilo posojila na transakcijski račun, ki tožeči stranki ni znan. Nerazumljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v kolikor bi prišlo do sklenitve posojilne pogodbe (po trditvah tožeče stranke je že prišlo), bi družba še vedno imela obligacijski zahtevek. Če so bile posojilne pogodbe že sklenjene, če se je upnik vpisal v zemljiško knjigo in je prišlo do nakazila posojil, potem ima prva tožena stranka le še obveznosti izpolniti posojilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanimi zaključki v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo prvi izpodbijani sklep glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko: (-) da se banki/organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik (prvotožena stranka) odprt transakcijski/poravnalni račun, prepove dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz računa pri NLB d.d. in poravnalnem transakcijskem računu denarni znesek do višine denarne terjatve upnika, za katere je izdana ta začasna odredba in (-) da se dolžnikovemu dolžniku P. S. I. L. prepove vsakršno izplačilo denarja iz naslova pogodbe o zastavi nepremičnine SV 653/11 notarja M. D. in iz naslova zemljiškega dolga SV 513/11-1 notarja M. S. ali kakšnega drugega naslova ter v tem obsegu vrnilo v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Predlog za izdajo začasne odredbe, da se dolžniku (prvotoženi stranki) prepoveduje vsako razpolaganje, zlasti ustanovitev drugega – novega računa, banki (organizaciji za plačilni promet) ustanovitev drugega – novega računa v korist in na ime prvotožene stranke ni popoln. Kot že v prvotnem predlogu, mora upnik označiti razpolaganje, ki naj bi se prepovedalo, in navesti organizacijo, ki naj bi se ji prepovedalo ustanovitev novega računa. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu preuranjeno zavrnilo predlog. Tudi v tem je zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje ni moglo odpraviti ugotovljene nepravilnosti, zato je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo prvi izpodbijani sklep v tem delu in zadevo vrnilo v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje pozove tožečo stranko na dopolnitev nepopolnega predloga in o njem odloči. Pozorno naj bo na morebitno „kumuliranje“ predlogov v dopolnitvah in procesni oviri res iudicata ter litis pendenca. Ponovno naj odloči o popolnem predlogu glede prepovedi izplačila organizaciji za plačilni promet in prepovedi izplačila dolžnikovemu dolžniku ter upošteva ugotovitve sodišča druge stopnje glede drugega pogoja za izdajo začasne odredbe.

O pritožbi zoper sklep z dne 11. 1. 2013:

Sodišče prve stopnje je z v uvodu drugonavedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 4. 12. 2012, dopolnjen z vlogo 4. 1. 2013 […]. Ugotovilo je, da je tožnik predlagal zavarovanje pri zahtevkih za izstop iz družbe (prve tožene stranke) in prenehanje njegovega poslovnega deleža ter s tem povezanih pravic, za razveljavitev pogodb in akta o ustanovitvi zemljiškega dolga, podredno za ugotovitev ničnosti pogodb in akta o ustanovitvi zemljiškega dolga. Predlagal je zavarovanje ob ugotovitvenih in oblikovalnih zahtevkih. Tožeča stranka ni izkazala (niti zatrjevala), da bi bila zaradi ravnanj toženih strank v primeru izstopa iz družbe oteževana ali onemogočena izvedba vpisa izstopa. Zato začasna odredba za zavarovanje te nedenarne terjatve ni potrebna niti utemeljena. Tožbo za razveljavitev pogodbe in ugotovitev njene ničnosti je mogoče vložiti le zoper obe stranki (nujna sospornika) izpodbijane oziroma nične (neveljavne) pogodbe. Ker taka tožba ni bila vložena, saj je tožnik tožil le eno izmed pogodbenih strank – prvo toženo stranko, je predlog za izdajo začasne odredbe v delih, ki se nanašajo na zahtevke za razveljavitev in ugotovitev ničnosti pogodbe o zastavi nepremičnin z maksimalno hipoteko SV 653/11, pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke z dne 28. 11. 2011 in dolgoročne posojilne pogodbe z dne 26. 7. 2011 zavrnilo, ker ni bil izpolnjen že prvi pogoj oziroma verjetna izkazanost terjatve do tožencev/prve tožene stranke. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije so bili zahtevki neutemeljeni. Pri oblikovalnih in ugotovitvenih zahtevkih je možna izdaja regulacijskih začasnih odredb, katerih namen je zagotovitev ukrepov, ki preprečujejo, da bi v času postopka prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči namena. Sodišče je ugotovilo, da predlogu v tem delu ni mogoče ugoditi, ker s predlaganimi začasnimi odredbami, upoštevaje naravo instituta zemljiškega dolga, ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja, ki je v preprečitvi poplačila iz vrednosti nepremičnine in v dosegu prenehanja zemljiškega dolga.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ

. V pritožbi navaja, da nikdar ni zatrjevala razloga po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ oziroma tretjem in četrtem odstavku 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ niti ne ga zatrjuje v pritožbi. Tožeča stranka je verjetnost nevarnosti, ki je pogoj za zavarovanje z začasno odredbo, obrazložila v točki 2 na strani 4 in 5 pod naslovom “Verjetnost nevarnosti, da uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma, da je odredba potrebna zato, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oziroma, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku” ter nevarnosti opisala in konkretizirala, k temu pa je predložila obširne listinske dokaze in sicer […], katerih sodišče ni obravnavalo, temveč je zavrnilo predlog v nasprotju z vsebino listin, ki nedvomno kažejo, da direktor R. P. zlorablja svoj položaj direktorja družbe tako, da z opisanim samovoljnim ravnanjem izčrpava prvo toženo stranko in z njenim premoženjem razpolaga kot da gre za njegovo lastno premoženje. Ob upoštevanju citiranih dokazov, ki so predložena predlogu za izdajo začasne odredbe, brez dvoma izhaja, da tožniku zaradi ravnanj drugotožene stranke kot direktorja prvotožene stranke nastaja in je že nastala težko nadomestljiva škoda. To izhaja iz razlogov, ki so natančno pojasnjeni pa tudi dokazno podprti v predlogu za izdajo začasne odredbe, da drugotožena stranka, ki je direktor prvotožene stranke posluje v nasprotju s skupščinskim sklepom 13. 10. 2011, […], da je samovoljno preusmerjala celotno finančno poslovanje prvo tožene stranke […]. Posledično temu se na transakcijski račun pri A. V. d.d. ne stekajo nobena sredstva iz naslova sklenjenih najemnih razmerij, kljub dejstvu, da je tožeči stranki znano, da najemna razmerja še vedno obstajajo in najemniki zasedajo nepremičnine. Navedeno pomeni, da se sredstva najemnin, po katerih bi morala imeti družba mesečni priliv 15.000,00 EUR steka na tožniku neznan način. Dejstvo, da sredstva najetih hipotekarnih posojil niso bila nakazana na transakcijski račun prvotožene stranke, je mogoče utemeljeno sklepati, da je drugotožena stranka mimo tožnika že takrat preusmerila celotno finančno poslovanje na tožniku neznan račun, zaradi česar je tožnik oškodovan. Sodišče ima sicer prav, ko navaja, da v zvezi z ravnanjem drugotožene stranke nastaja škoda prvotoženi stranki, tožniku pa le posredno, ampak je potrebno opozoriti, da je potrebno namen, ki ga zasleduje tožeča stranka z začasno odredbo, presojati v kontekstu tožbenega zahtevka, da se drugotoženi stranki kot direktorju prepreči ravnanje, ki dejansko zmanjšuje premoženje prvotožene stranke […]. S tem povzroča škodo tožniku, saj prvotožena stranka zaradi izčrpavanja, skrivanja in preusmerjanja finančnega poslovanja s strani drugotožene stranke ne bo mogla tožniku poravnati niti zneska iz naslova vrednosti tožnikovega poslovnega deleža, kaj šele denarne terjatve po 1. točki tožbenega zahtevka, ki sicer ni predmet te začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s predlogom, ki ga ni le dopolnila po pozivu sodišča prve stopnje v sklepu 19. 12. 2012 (listna št. 92 spisa), temveč ga je razširila z dodatnimi sredstvi zavarovanja, zahtevala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. V predlogu 7. 2. 2012 je zapisala, da predlaga izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve v zvezi z 2., 3. in 4., 5. oziroma 6. točko tožbenega zahtevka, ki se glasi na: (-) izstop tožeče stranke iz gospodarske družbe ter prenehanje poslovnega deleža, (-) razveljavitev oziroma ničnost izpodbijanih pravnih poslov […] (listna št. 81-88 spisa). Sodišče prve stopnje je po pozivu v sklepu 19. 12. 2012 štelo, da je tožeča stranka zahtevala zavarovanje vsakega od tožbenih zahtevkov z vsemi v izreku navedenimi začasnimi odredbami (1. točka obrazložitve).

Tožeča stranka v pritožbi ne pojasni na kakšen način bi predlagane začasne odredbe: (-) da se toženima strankama prepoveduje povzročanje škode tožeči stranki, zlasti vsak pravni promet – odtujitev in obremenitev nepremičnin z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi, (-) da se prepove spreminjanje stvari – nepremičnin s sklenitvijo novih najemnih razmerij ali aneksov, spreminjanje ali prekinitev obstoječih najemnih razmerij, (-) da se prepove povzročanje škode z oviranjem dela upravnika in računovodje, samovoljnim odprtjem novega transakcijskega računa, samovoljno preusmeritvijo finančnega poslovanja, (-) da se prepove povzročanje škode s tem, da stori dejanje, ki bi vodilo k izpolnitvi nične pogodbe, zlasti finančno poslovanje preko transakcijskih računov, (-) da se prepove povzročanje škode in to prepreči tako, da se tožeči stranki naloži, da mesečno poroča toženi stranki o poslovanju in finančnem stanju prvotožene stranke ter (-) zagrožena denarna kazen, s katerimi nedvomno meri na pravno poslovno razpolaganje toženih strank, zavarovale nedenarno terjatev na izstop iz družbe ter prenehanje poslovnega deleža. Ta terjatev se tiče korporacijskega razmerja med tožečo stranko – družbenikom in prvo toženo stranko – družbo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu materialnopravno pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bila zaradi ravnanj toženih strank (ki jih želi preprečiti z začasno odredbo) v primeru izstopa iz družbe otežena ali onemogočena vtoževana izvedba vpisa izstopa in prenehanja deleža. Pravilno je zaključilo, da v tem delu predlagana začasna odredba ni utemeljena. Po prvem odstavku 272. člena ZIZ ni koneksna z nedenarno terjatvijo zaradi izstopa tožeče stranke iz družbe ter prenehanja poslovnega deleža.

Ko gre za začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih terjatev zaradi razveljavitve oziroma ničnosti pravnih poslov – pogodbe o zastavi nepremičnin z maksimalno hipoteko S. ..., pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke z dne 28. 11. 2011 in dolgoročne posojilne pogodbe z dne 26. 7. 2011, vse med prvo toženo stranko in P. S. I. L. tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija pravno odločilnih razlogov sodišča prve stopnje: (-) da je mogoče vložiti tožbo za razveljavitev pogodbe in za ugotovitev njene ničnosti le zoper obe stranki (nujna sospornika) izpodbijane oziroma nične (neveljavne) pogodbe, (-) da taka tožba ni bila vložena, saj je tožnik tožil le eno izmed pogodbenih strank – prvo toženo stranko (ne tudi P. S. I. L.). Sodišče prve stopnje v drugem izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da glede začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev zaradi razveljavitve oziroma ničnosti teh pogodb ni izpolnjen prvi pogoj oziroma verjetna izkazanost terjatve do tožencev (iz prvega odstavka 272. člena ZIZ; 18. točka obrazložitve), česar tožeča stranka v pritožbi ravno tako ne izpodbija.

Za preostalo začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve za razveljavitev oziroma ničnost akta o ustanovitvi zemljiškega dolga SV 513/2011 – 1 je sodišče prve stopnje ugotovilo: (-) da je tožbeni zahtevek za uveljavitev te terjatve ugotovitvene narave, (-) da ugotovitvena sodba le ugotavlja (ne)obstoj določenega pravnega razmerja in nima učinka izvršljivosti in ne oblikovalnega učinka (17. točka obrazložitve). Zato po materialnem pravu takšnih ugotovitvenih zahtevkov, kot je bil v tem primeru, ni mogoče zavarovati z začasno odredbo (1). Namreč začasno odredbo je mogoče izdati samo v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve, to je pravice do denarnega zneska ali neke storitve ali opustitve. Sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ni primeren izvršilni naslov za izvršbo, saj takšna sodba učinkuje sama po sebi s pravnomočnostjo. Če zahtevek ne more biti predmet izvršbe, se tudi ne more varovati z začasno odredbo(2). Pojasnjeno pomeni, da s preostalo predlagano začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve na razveljavitev oziroma ničnost akta o ustanovitvi zemljiškega dolga, tožeča stranka ne bi mogla doseči (z učinkom začasne regulacije) ničnosti oziroma razveljavitve akta o ustanovitvi zemljiškega dolga. Po materialnem pravu ne bi dosegla zavarovanja nedenarne terjatve. S tem so pravno neodločilne njene obsežne pritožbene navedbe glede nastale škode in kako naj bi predlagane začasne odredbe odvrnile to škodo.

V postopku na prvi stopnji

ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in

potrdilo

drugi izpodbijani

sklep sodišča prve stopnje (

druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ

).

-----

op. št. 1: Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru Cp 241/97.

op. št. 2: Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru Cpg 433/96.