VSRS Sodba in sklep X Ips 391/2012

I. Revizija tretje tožeče stranke se zavrže.
II. Reviziji prve in druge tožeče stranke se ugodi, II. in III. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 34/2011-9 z dne 26. 6. 2012 se spremenita tako, da se tožbi ugodi in se odpravita odločba Upravne enote Celje, št. 213-107/2006-95 (02109) z dne 4. 5. 2010, in odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-1002/2010/2 (133-04) z dne 14. 1. 2011, ter se zadeva vrne Upravni enoti Celje v ponoven postopek.
III. Tožena stranka je dolžna prvi in drugi tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 362,40 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.
IV. Tretja tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom v skupno obravnavno in odločanje združilo zadevi IV U 28/2012 in IV U 34/2011 tako, da se zadeva naprej vodi kot IV U 34/2011 (I. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbi tožnikov zoper odločbo Upravne enote Celje, št. 213-107/2006-95 (02109) z dne 4. 5. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 213-1002/2010/2 (133-04) z dne 14. 1. 2011 (II. točka izreka sodbe in sklepa); ter odločilo o stroškovnih zahtevkih (III. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožnikov zoper izpodbijano odločbo, izdano v obnovljenem postopku, s katero je prvostopenjski organ ugotovil, da I. K., roj. G. (v nadaljevanju I. K.), ni bila državljanka SR Slovenije in SFRJ in se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do njene smrti ... 1966, ni štela za jugoslovansko državljanko.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na razloge odločbe prvostopenjskega organa, dopolnjene z razlogi v odločbi tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Navaja, da je organ pravilno uporabil določbe Zakona o državljanstvu FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48, prvotno Zakon o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 64/45, v nadaljevanju ZDržFLRJ)

(1), ko je ugotavljal življenje v tujini pred 4. 12. 1948 in nemško narodnost I. K. ter posledično izhajal iz domneve nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države SFRJ. Presodilo je, da tožniki niso uspeli izpodbiti domneve nelojalnosti. Navaja še, da niso podani razlogi za ničnosti izpodbijane odločbe. Ničnostne razloge opredeljuje določba 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86). Trditve o obnovi postopka v nasprotju z določbami ZUP/86 pa ne predstavljajo ničnostnega razloga v smislu 267. člena ZUP/86. V tem postopku, v katerem se presoja zakonitost odločbe prvostopenjskega organa v zadevi ugotovitve državljanstva, ne more upoštevati tožbene trditve, da je treba izpodbijani akt odpraviti zato, ker še vedno obstoji odločba Upravne enote Celje, št. 20100/316/94-7 z dne 10. 5. 1995, ki ni bila nikoli razveljavljena. V obravnavani zadevi je namreč sporen postopek (obnovljenega) ugotavljanja državljanstva, ki je bil končan z odločbo Upravne enote Celje, št. 20100/316/94 z dne 7. 1. 2002. Upoštevaje določbo 258. člena ZUP/86 ne gre za nepravilnost, ki bi glede na vsebino odločitve zahtevala odpravo izpodbijanega akta.

3Revizijo vlagata skupaj prvi in drugi tožnik ter posebej tretji tožnik. Vsi priglašajo stroške postopka.

4Prvi in drugi tožnik dovoljenost revizije utemeljujeta z razlogi iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodišču prve stopnje očitata, da je prezrlo tožbene ugovore o kršitvi načela kontradiktornosti in pravice do izjave v zvezi z gradivom, ki se nanaša na moža I. K., s katerim tožniki v upravnem postopku niso bili seznanjeni, prvostopenjski organ pa ga je navajal v obrazložitvi odločbe. Očitata mu tudi, da ni odgovorilo na tožbene ugovore o postopanju prvostopenjskega organa v zvezi z oceno dokazov, in sicer, da organ šteje dokaz z zaslišanjem prič za manj kvaliteten od dokaza z listinami oziroma da izjave prič, ki niso podprte z drugimi (materialnimi) dokazi, same po sebi niso zadosten dokaz. Nasprotujeta dokazni oceni, ki jo je prvostopenjski organ opravil glede zaslišanja prič. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se v tožbi uveljavljani ničnostni razlogi lahko upoštevajo le v pritožbenem postopku. Navajata, da je do obnove postopka, končanega z odločbo prvostopenjskega organa z dne 10. 5. 1995, prišlo zaradi nedovoljenega vpliva interne kontrole, in da ni podan obnovitveni razlog, na katerega se organ sklicuje v sklepu o uvedbi obnove po uradni dolžnosti z dne 27. 1. 1998. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijane odločbe ni treba razveljaviti že zaradi nikoli razveljavljene odločbe Upravne enote Celje, št. 20100/316/94-7 z dne 10. 5. 1995, s katero je bilo ugotovljeno, da se je I. K. štela za državljanko SR Slovenije in SFRJ. Glede na to menita, da je izpodbijano odločbo treba razveljaviti že iz razloga po 2. točki prvega odstavka 263. člena ZUP/86.

5Tožena stranka v odgovoru na revizijo prve in druge tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

6Revizija tretjega tožnika je prepozna.

7Po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 lahko zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji, stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe. Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Roki za vložitev pravnih sredstev začnejo po drugem odstavku 111. člena ZPP teči prvi naslednji dan od vročitve. Po določbi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se po določbi drugega odstavka 112. člena ZPP šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

8Pisni odpravek sodbe in sklepa v obravnavani zadevi je bil odvetnici tretjega tožnika vročen 16. 7. 2012 (kar izhaja iz povratnice v sodnem spisu), revizijo pa je po odvetnici priporočeno po pošti vložil 17. 9. 2010, kar je razvidno iz prejemnega potrdila na reviziji in iz potrdila pošte (Petrol) na poštni ovojnici, ki se nahaja v sodnem spisu. Rok za vložitev revizije (30 dni od vročitve prvostopne sodbe) je v tem primeru začel teči 16. 8. 2012 in se je iztekel s potekom dne 14. 9. 2012 (petek). Dne 17. 9. 2012 vložena revizija je zato prepozna.

9Glede na navedeno je v obravnavanem primeru Vrhovno sodišče revizijo tretje tožeče stranke zavrglo kot prepozno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10Revizija prvega in drugega tožnika je utemeljena.

11Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

12Po presoji Vrhovnega sodišča je v tem primeru podan razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi v reviziji izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja zakonitosti izpodbijane odločbe o ugotovitvi državljanstva I. K., izdane v obnovljenem postopku, ob tem, da prvotna odločba o ugotovitvi državljanstva za isto osebe ni bila odpravljena oziroma razveljavljena. Ker je revizija dovoljena iz navedenega razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče ni presojalo drugih uveljavljanih razlogov za dovoljenost revizije.

13V tem upravnem sporu izpodbijana odločba je že tretja odločba, izdana v postopku ugotavljanja državljanstva I. K., ki teče na podlagi določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen. Izdana je v obnovljenem postopku, ki je tekel na podlagi s sklepom z dne 29. 2. 2008 dovoljene obnove postopka, končanega z odločbo istega organa, št. 20100/316/94 z dne 7. 1. 2002, in v kateri je organ v obnovljenem postopku ponovno presojal državljanstvo prejšnje lastnice v denacionalizacijskem postopku zahtevanega premoženja. Tudi odločba z dne 7. 1. 2002 je bila izdana v obnovljenem postopku, in sicer na podlagi s sklepom z dne 27. 1. 1998 uvedene obnove postopka, končanega z odločbo istega organa, št. 20100/316/94-7 z dne 10. 5. 1995.

14S prvotno odločbo z dne 10. 5. 1995 je prvostopenjski organ odločil, da se je I. K. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do njene smrti ... 1966, štela za državljanko SR Slovenije in SFRJ. Z odločbo z dne 7. 1. 2002, izdano v postopku obnove v zvezi z odločbo z dne 10. 5. 1995, in z izpodbijano odločbo, izdano v postopku obnove v zvezi z odločbo z dne 7. 1. 2002, pa je odločil drugače, in sicer, da se I. K. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do njene smrti ... 1966, ni štela za državljanko SR Slovenije in SFRJ, pri čemer odločba z dne 10. 5. 1995 ni bila niti odpravljena niti razveljavljena.

15Odločitev organa v obnovljenem postopku je odločitev o usodi odločbe, ki je bila predmet obnove. Po določbi prvega odstavka 270. člena ZUP namreč organ glede na podatke, zbrane v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda odločbo, s katero pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Odločitev o odpravi ali razveljavitvi prejšnje odločbe je odločitev o usodi njenih materialnopravnih učinkov. Glede na določbi prvega in drugega odstavka 281. člena ZUP je namreč od te odločitve odvisno, ali se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale.

16V obravnavani zadevi je organ o državljanstvu I. K. enako kot z izpodbijano odločbo odločil že z odločbo z dne 7. 1. 2002, ki je bila predmet obnove v postopku izdaje izpodbijane odločbe. V takih okoliščinah, ko v obnovljenem postopku ugotovljeno pravno in dejansko stanje, narekuje enako odločitev kot v odločbi, ki je bila predmet obnove, pa bi moral organ na podlagi določbe 270. člena ZUP odločiti, da se prejšnja odločba vzdrži v veljavi. Čeprav tega organ v obravnavani zadevi ni storil, temveč je v izreku izpodbijane odločbe ponovil vsebino izreka odločbe z dne 7. 1. 2002, to v obravnavani zadevi, v kateri organ odloča o ugotovitvi državljanstva na podlagi določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen kot predhodnem vprašanju za potrebe odločanja v postopku denacionalizacije, samo po sebi ne pomeni takšne kršitve, ki bi imela za posledico nezakonitost izpodbijane odločbe. Ker pa je organ z odločbo z dne 7. 1. 2002, izdano v postopku obnove odločbe z dne 10. 5. 1995, o državljanstvu I. K. odločil drugače kot pred tem z odločbo z dne 10. 5. 1995, ni pa hkrati odločil tudi o tem, ali se odločba z dne 10. 5. 1995 odpravi ali razveljavi, bi moral to pomanjkljivost odpraviti z izpodbijano odločbo, izdano v postopku obnove odločbe z dne 7. 1. 2002. Tega pa ni storil. Ker zato v obravnavani zadevi v nasprotju z določbo prvega odstavka 270. člena ZUP ni odločeno o usodi materialnopravnih učinkov odločbe z dne 10. 5. 1995, s katero je o državljanstvu I. K. odločeno drugače kot z izpodbijano odločbo, je izpodbijana odločba nezakonita. Vzpostavljeno pa je tudi nedopustno stanje, ko o isti upravni zadevi (državljanstvu) obstajajo tri odločbe pristojnega organa, od katerih sta dve pravnomočni (z dne 10. 5. 1995 in z dne 7. 1. 2002), s katerima pa je o istem statusu odločeno različno.

17Vrhovno sodišče opozarja, da tožnika ne moreta uspešno uveljavljati ničnosti izpodbijane odločbe s sklicevanjem na razloge, ki se nanašajo na postopek odločanja o uvedbi obnove postopka izdaje odločbe z dne 10. 5. 1995, saj je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba z dne 4. 5. 2010 izdana v obnovljenem postopku izdaje odločbe z dne 7. 1. 2002. Sicer pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da razloga, ki ju uveljavljata tožnika (izvedba obnove postopka zaradi neresničnih oziroma neobstoječih razlogov in po navodilu nadzorstvenega organa), nista ničnostna razloga iz 267. člen ZUP/86 (sedaj 279. člen ZUP) in ju zato kot takih ni mogoče uveljavljati. Prav tako ničnostnega razloga v smislu določb 267. člena ZUP/86 oziroma 279. člena ZUP ne predstavlja okoliščina, da prvostopenjski organ z odločbo z dne 7. 1. 2002, ki je bila izdana v obnovljenem postopku, ki je tekel na podlagi obnove postopka, končanega z odločbo z dne 10. 5. 1995, v nasprotju z določbo 258. člena ZUP/86 ni izrecno odločil tudi o odpravi oziroma razveljavitvi odločbe z dne 10. 5. 1995. Odločba se namreč lahko izreče za nično le iz razlogov, ki so taksativno našteti v 267. členu ZUP/86 (oziroma sedaj 279. člen ZUP) in ki predstavljajo najtežje kršitve pravil postopka, zaradi česar uporaba tega pravnega sredstva ne dopušča široke razlage ničnostnih razlogov (prim. sodba X Ips 276/2007 z dne 24. 3. 2009, I Up 793/2005 z dne 7. 9. 2005, X Ips 851/2006 z dne 18. 2. 2010). Ničnostni razlog iz 5. točke 279. člena ZUP (ki ga določba 267. člena ZUP/86 ne vsebuje) je podan, če je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja, ki je usmerjeno na organ. Kot taka dejanja se ne štejejo stališča, mnenja, navodila ali predlogi drugih organov, izrečeni v instančnih, upravnoinšpekcijskih ali kakšnih drugih nadzorstvenih postopkih delovanja upravnih organov. Sicer pa je po določbi tretjega odstavka 281. člena ZUP (prej tretji odstavek 269. člena ZUP/86) vsak organ, ki izve za odločbo, s katero je bil kršen zakon, kršitev pa bi lahko bila razlog za obnovo postopka oziroma za ničnost, odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe, dolžan o tem brez odlašanja obvestiti organ, ki je pristojen začeti postopek. Tožnika se zato v zvezi s tem neutemeljeno sklicujeta na sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 415/2009, X Ips 1750/2006 in I Up 179/2003. Ničnostni razlog iz 6. točke 279. člena ZUP (oziroma 5. točke 267. člena ZUP/86) pa je podan le v primeru, kadar je podana takšna nepravilnost, za katero kakšna zakonska določba izrecno določa, da ima za posledico ničnost. Za nepravilnosti, ki jih kot ničnostne razloge uveljavljata tožnika (izvedba obnove postopka zaradi neresničnih oziroma neobstoječih razlogov in po navodilu nadzorstvenega organa ter neodpravljena oziroma nerazveljavljena odločba z dne 10. 5. 1995), v nobeni zakonski določbi ni predvidena takšna posledica.

18Glede na navedeno je v obravnavanem primeru materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 94. člena ZUS-1 ugodilo reviziji ter II. in III. izreka izpodbijane sodbe in sklepa spremenilo tako, da je ugodilo tožbi in odločbi prvostopenjskega upravnega organa in tožene stranke na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo zadevo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj prvostopenjski organ upoštevaje, da gre v tej zadevi za odločanje v obnovljenem postopku, v skladu z določbo prvega odstavka 270. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 281. člena ZUP odloči o usodi prej izdanih odločb.

19Ker se glede na navedeno zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), se Vrhovno sodišče ni opredelilo do revizijskih ugovorov v zvezi z bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu.

K III. točki izreka:

20Prvi in drugi tožnik nista specificirala stroškov postopka na prvi stopnji, zato jima je Vrhovno sodišče pri odločanju o stroških upravnega spora priznalo le stroške revizijskega postopka. Ker se je ta upravni spor začel z njuno tožbo v letu 2011, to je po začetku veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), je revizijske stroške odmerilo na podlagi tega zakona. Glede na določbo drugega odstavka 25. člena ZOdvT jima gredo stroški za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi po tarifni št. 3300 v znesku 282 EUR in po tar. št. 6002 v znesku 20 EUR, kar z 20 % DDV skupaj znaša 362,40 EUR. Tožena stranka je tako dolžna prvemu in drugemu tožniku povrniti stroške upravnega spora v višini 362,40 EUR. Vrhovno sodišče ni priznalo višjih priglašenih stroškov za revizijo, saj ta del zahtevka ni skladen z ZOdvT.

K IV. točki izreka:

21Ker je Vrhovno sodišče njegovo revizijo zavrglo, tretji tožnik na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

Op. št. (1): Prvi zakon o državljanstvu po 9. 5. 1945 je bil Zakon o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije, ki je začel veljati 28. 8. 1945. Ta zakon je bil potrjen in noveliran z Zakonom o potrditvi in spremembah zakona o državljanstvu DFJ z dne 23. 8. 1945 (Ur. l. FLRJ, št. 54/46), ki mu je določil tudi novo ime: Zakon o državljanstvu FLRJ, zato v nadaljevanju ZDržFLRJ.