269. člen ZUP

Upravna organa zgolj splošno povzemata posamezna stališča pravne doktrine (v zvezi z določbami 43., 27. in 28. člena SPZ), da je za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pogoj dobroverna lastniška posest, ki mora temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova ipd., ne da bi utemeljila, zakaj ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, oziroma kaj konkretno iz predloženih listin v zvezi s pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ne izhaja, pa bi moralo. Sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.

V konkretnem primeru tožeči stranki odločba Centra za socialno delo ni bila vročena. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo pričetek teka subjektivnega roka od dneva, ko se je tožeča stranka seznanila z vsebino odločbe, to je po zatrjevanju tožeče stranke z dnem 16. 10. 2014. To pa pomeni, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka skladno s četrtim odstavkom 261. člena ZUP v roku enega meseca in torej pravočasno. S tem je izpolnjen pogoj pravočasnosti. Ker določba 267. člena ZUP v okviru formalnega preizkusa predloga za obnovo postopka izrecno določa tudi preizkus njene dovoljenosti in popolnosti in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, bo tožena stranka predlog za obnovo postopka vložila tožeča stranka, preizkusila še v tem obsegu (prvi odstavek 267. člena ZUP). Zato je sodišče prve stopnje izpodbijana upravna akta pravilno odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Ker je organ z odločbo z dne 7. 1. 2002, izdano v postopku obnove odločbe z dne 10. 5. 1995, o državljanstvu prejšnje lastnice odločil drugače kot pred tem z odločbo z dne 10. 5. 1995, ni pa hkrati odločil tudi o tem, ali se odločba z dne 10. 5. 1995 odpravi ali razveljavi, bi moral to pomanjkljivost odpraviti z izpodbijano odločbo, izdano v postopku obnove odločbe z dne 7. 1. 2002. Odločba se lahko izreče za nično le iz razlogov, ki so taksativno našteti v 267. členu ZUP/86 (oziroma sedaj 279. člen ZUP) in ki predstavljajo najtežje kršitve pravil postopka, zaradi česar uporaba tega pravnega sredstva ne dopušča široke razlage ničnostnih razlogov.

Z odločitvijo Vrhovnega sodišča je za nazaj prenehalo dejstvo (pravnomočno odpravljeno lokacijsko dovoljenje in zavrnjena zahteva zanj), ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. S tega vidika se pokaže, da je bila izpodbijana odločitev, sprejeta pred koncem sodnega postopka z revizijo, preuranjena.

Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je vprašanje protipravnosti ravnanja tožene stranke vprašanje o nezakonitosti odvzema radijskih dovoljenj, ki je že pravnomočno rešeno v upravnem sporu, sodišče pa je na to odločitev vezano. To pravno naziranje tožeče stranke pa ne zdrži pravne presoje. Protipravnost ravnanja upravnega organa je ena od predpostavk splošnega civilnega delikta. Že zato vprašanje protipravnosti ni predhodno vprašanje v odškodninskem sporu in zanj v tem sporu ne velja načelo vezanosti sodišča na pravnomočno sodno odločbo v smislu 1. odstavka 13. člena ZPP. Sam obstoj napak v postopku, pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, še ne zadostuje za ugotovitev protipravnosti. Vendar pa to velja le pod pogojem, da jih je moč sanirati v postopku s pravnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da so bile napake v postopku izdaje odločb po nadzorstveni pravici z odločitvijo v upravnem sporu, da se sporne odločbe odpravijo, sanirane. To stališče pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno. S sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 148/98, z dne 18. 11. 1998 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 986/96, z dne 10. 9. 1998 so bile od

Če je stranka v upravnem postopku že priznala, da je prevzela pravice in obveznosti iz konkretnega postopka, potem temu v upravnem sporu ne more več nasprotovati.

Vračilo davka je mogoče šele po ugotovitvi pravnomočnosti odločbe, s katero je ugotovljeno preplačilo davka.

Kadar je s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje odpravljena odločba tožene stranke in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek, tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije, kajti tožena stranka (revident) ima v ponovljenem postopku položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi.

Zastaranje prometnega davka je v popolnosti urejeno v ZPD, zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZDavP. Z izdajo odmerne odločbe prve stopnje in njeno vročitvijo davčnemu zavezancu je davčna obveznost določena in ne more zastarati. Ta davčna obveznost bi lahko zastarala le, če bi bila prvostopna davčna odločba odpravljena, saj odprava učinkuje ex tunc.

Določbe o ničnosti pogodbe v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj gre za specialna pravila o neupravičeni obogatitvi, urejena zunaj poglavja o kondikcijah in verzijah in ki se nanašajo zgolj na ničnost pogodb, ne pa tudi ničnost odločb upravnega organa. Pri koristi, ki jo je treba oceniti v denarju, ker naturalna restitucija ni mogoča, je čas, ki je odločilen za preračunavanje koristi v denarni znesek, čas izdaje prvostopenjske sodne odločbe. Tudi Vrhovno sodišče RS se je v zvezi s tem izreklo, da gre prikrajšancu denarna vrednost koristi po cenah na dan zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Argument v obrazložitev tega stališča je analogna uporaba pravil odškodninskega prava (2. odstavka 189. člena ZOR o povračilu navadne škode in izgubljenega dobička) in specialnih pravil o neupravičeni pridobitvi (104. člen ZOR o posledicah ničnosti in 113. člen ZOR o posledicah razveljavitve), iz katerih izhaja, da se v našem pravu povračilo izračunava po vrednosti v času, ko je sprejeta sodna odločba.

Če se odločba razveljavi, se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje pravne posledice (2. odstavek 269. člena ZUP/86). Sprememba odločbe pa ima učinek samo za naprej (3. odstavek 265. člena ZUP/86). Toženec zato tudi v primeru, da bi ugotovil, da je bilo ob izdaji odločbe z dne 18.11.1999 zmotno uporabljeno materialno pravo, v odločbo ne bi smel poseči na način, kot to zahteva tožnik, t.j. da se mu izplača razlika v pokojnini tudi za obdobje pred 1.11.1999, t.j. za nazaj. Določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 predstavlja pravno podlago za dosojanje odškodnine v višini zamudnih obresti v rednem upravnem postopku, torej le v primeru, da je bil na podlagi sodne odločbe ali z odločbo organa druge stopnje določen višji znesek denarne dajatve na podlagi priznane pravice, organ prve stopnje pa ni izdal pravilne odločbe in razlogi za nepravilno odločbo niso bili na strani zavarovanca, ne pa v primeru, ko je bilo pravilno odločeno šele v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

Pristojni organ izda sklep o obnovi postopka carinjenja po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Opraviti mora formalni preizkus in ugotoviti, ali je okoliščina, ki pomeni razlog za obnovo postopka, verjetno izkazana. Če ugotovi, da je obnovitveni razlog verjetno izkazan, mora preizkusiti še, ali je okoliščina, ki se uveljavlja kot razlog za obnovo postopka, takšna, da bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Pri tem preizkusu ne gre za vprašanje, ali v resnici obstaja tista okoliščina, ki se ugotavlja kot razlog za obnovo postopka, temveč gre za presojanje njene kvalificiranosti (pravne relevantnosti): ali bi, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Na enomesečni rok, v katerem lahko predlaga obnovo postopka stranka,je vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na kater

V obnovljenem postopku se odpravi nezakonita prejšnja odločba, če je mogoče za nazaj odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale.

Plačilo za zbiranje udeležencev igre na srečo je plačilo za priložnostno opravljanje storitev, to pa je prihodek, ki se všteva v osnovo za dohodnino.

Ni pogojev, da se odločba izreče za nično, če se predlog nanaša na odločbo, ki je bila že pravnomočno odpravljena.

Tožnica je gradila brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja na zemljišču, ki je bilo s prostorskimi akti opredeljeno kot nezazidljivo. To je razlog, zaradi katerega inšpekcija mora odrediti odstranitev objekta (73. člen ZUN). Tožnica s tožbo uveljavlja povračilo škode, ki ji je nastala z rušenjem in se sklicuje na cenitev gradbene vrednosti objekta. Ta škoda ni bila povzročena z nezakonitim ravnanjem tožene stranke. Rušenje je bilo v skladu z zakonom.

V obnovljenem postopku se odpravi nezakonita prejšnja odločba, če je mogoče za nazaj odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Ker se z odpravo vzpostavlja pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo prejšnje odločbe, je odprava prejšnje odločbe mogoča samo v primeru, če ta še ni bila izvršena, kar pomeni, da pridobljene pravice še niso bile izkoriščene.

Ker je bilo vodnogospodarsko soglasje v teku pritožbenega postopka odpravljeno po nadzorstveni pravici, je pritožbeni organ glede na določbo 1. odstavka 269. člena ZUP utemeljeno štel, da izdano gradbeno dovoljenje ni zakonito, saj ni več obstajal eden izmed pogojev za njegovo izdajo.

Ker je z izpodbijano odločbo bila odločba organa prve stopnje odpravljena in vrnjena zadeva v ponovni postopek in odločanje, o tožnikovi obveznosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča sploh še ni odločeno. Zato tožnik z izpodbijano odločbo ni prizadet v kakšni pravici ali pravni koristi.

Tožnica ni imela položaja stranke v postopku izdaje odločbe katere ničnost uveljavlja. Zato bi upravni organ, ko je po uradni dolžnosti ugotovil, da niso podani pogoji za izrek ničnosti odločbe, moral tožničin predlog zavreči in ne zavrniti.