VSRS Sklep III Ips 62/2013

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

O stroških revizijskega postopka bo odločeno v novem postopku pred sodiščem druge stopnje.

Dosedanji potek postopka.

1Sodišče druge stopnje je v prvem postopku zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila zavržena njena revizija; v drugem (ponovljenem) postopku pa je zavrglo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek.

2Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve določb Ustave. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi sklep drugostopenjskega sodišča in mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Pri tem priglaša revizijske stroške.

3Tožena stranka v odgovoru na revizijo podaja svoje (pravno) naziranje, ki je v prid zavrnitvi revizije. Pri tem priglaša revizijske stroške.

4Iz podatkov spisa izhaja naslednje procesno dejansko stanje:

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pooblaščenka je predložila v spis pooblastilo z dne 9. 3. 2010 hkrati s tožbo dne 22. 3. 2010, pritožbi novega pooblastila ni prilagala. Pooblastilo sta za tožečo stranko kot pooblastitelja po pooblastilu uprave podpisala izvršilni direktor in član uprave. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 339. členom ZPP preverilo pravilnost pooblastila. Z vpogledom v podatke sodnega/poslovnega registra Republike Slovenije pri AJPES je ugotovilo, da tožečo stranko skupaj zastopata predsednik uprave in član uprave. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je pooblastilo tožeče stranke neveljavno, ker ni bilo podpisano s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke. Posledično je v skladu z 98. členom ZPP zavrglo pritožbo tožeče stranke.

Presoja kršitve pravice do pravnega sredstva.

5Drugi odstavek 350. člena ZPP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje bo tako po uradni dolžnosti pazilo le na pravilnost zastopanja v pritožbenem postopku. Na obstoj in pravilnost pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje pa bo pazilo le, če se bo nanj skliceval pritožnik.(1) Navedeni člen je potrebno razlagati v zvezi z 98. členom ZPP.

6Obstoj veljavnega pooblastila (za postopek pred sodiščem druge stopnje) je procesna predpostavka, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pooblastilo mora biti predloženo hkrati z vlogo, ob prvem pravdnem dejanju, ki ga pooblaščenec opravi za stranko (prvi odstavek 98. člena ZPP). Peti odstavek 98. člena ZPP določa, da sodišče takoj zavrže pravno sredstvo, vloženo po odvetniku, če mu odvetnik ne predloži pooblastila.(2) (3) Vendar kljub navedenemu odvetniku pri vložitvi pritožbe (rednega pravnega sredstva) ni potrebno vnovič predložiti pooblastila(4), če je pravdno stranko zastopal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za isti del postopka, temelji njegovo upravičenje za zastopanje že na pooblastilu, ki ga je predložil pred prvostopenjskim sodiščem. Sodišče torej v primeru strank, ki jih v postopku pred sodiščem druge stopnje zastopajo isti odvetniki kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more opraviti postopka preizkusa obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje.

7Takojšnje zavrženje po odvetniku vloženega pravnega sredstva na podlagi petega odstavka 98. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP ne pomeni meritorne odločitve o strankinem zahtevku. Kljub temu pa je očitno, da ima peti odstavek 98. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. členom ZPP v praksi lahko učinek trajne izgube pravice do pravnega sredstva ter posledično sodnega varstva pritožnikovih pravic in pravnih interesov. Pritožbeni roki so prekluzivne narave in so precej kratki, kar v praksi pripelje do tega, da imetnik materialne pravice te nikoli več ne bo mogel prisilno uveljavljati.

8Predlagatelj izpodbijani odločitvi sodišča druge stopnje očita, da omejuje njegovo ustavno zajamčeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS)).(5) Pri pravnem sredstvu z vidika 25. člena URS to ni pravica do pravnega sredstva sama po sebi, temveč tako pravno sredstvo, ki osebi v razmerju do oblastvenega posega v njen pravni položaj omogoča nepristransko ponovno presojo odločitve in zadržanje izvršitve, v primeru nezakonitosti pa odpravo ali razveljavitev izpodbijanega akta.(6) Temeljni namen pravice iz 25. člena URS je torej ta, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje interese ter doseže odpravo ali razveljavitev izpodbijanega akta (ne pa zagotovitev pravice do vložitve pravnega sredstva). Zato je pojem učinkovitosti pravnega sredstva del načela pravne države, povezan pa je neposredno še z enakostjo pred zakonom, varstvom človekove osebnosti in dostojanstva, enakim varstvom pravic, pravico do sodnega varstva, zakonitostjo, upravnim sporom in pravnomočnostjo.(7)

9Zakonska določitev procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče pravno sredstvo zavrže že iz procesnih razlogov, brez vsebinske odločitve, lahko pomeni omejitev pravice do pravnega sredstva ali pa zgolj določitev načina njenega uresničevanja (15. člen URS). Od narave konkretno presojane zakonske ureditve je odvisno, ali omejevanje svobodnega ravnanja strank pravdnega postopka in procesna sankcija za nastalo formalno pomanjkljivost pomenita določitev načina uresničevanja pravice ali omejitev same človekove pravice.(8)

10V skladu z navedenim revizijsko sodišče ob presoji petega odstavka 98. člena ZPP, po katerem sodišče takoj zavrže pravno sredstvo, če odvetnik vlogi (pravnemu sredstvu) ni predložil pooblastila, ocenjuje, da gre zgolj za določitev načina uresničevanja pravice do pritožbe in ne za njeno omejitev. Od pritožnika oziroma njegovega odvetnika je namreč razumno zahtevati, da pravnemu sredstvu priloži pooblastilo. Posledično ni nerazumno opustitve te dolžnosti sankcionirati s takojšnjim zavrženjem, če je bil pritožnik oziroma njegov odvetnik na obvezno predložitev pooblastila in posledice opustitve te dolžnosti posebej opozorjen v pravnem pouku.(9)

11Kljub temu pa navedeno ne drži v primeru, ko vloži pritožbo odvetnik, ki je pravdno stranko zastopal že pred sodiščem prve stopnje, in pritožbi ne predloži novega pooblastila.(10) V navedenem primeru lahko peti odstavek 98. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP pomeni omejitev človekove pravice do pravnega sredstva. Peti odstavek 98. člena ZPP (v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), ki vsebuje sankcijo za vložitev pritožbe po odvetniku, ki ji ni priloženo pooblastilo, sam po sebi še ne omejuje oziroma ne posega v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Vendar pa ima ob součinkovanju s kratkimi prekluzivnimi roki za vložitev pritožbe učinke posega v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

12Omejitev pravice do pravnega sredstva je dopustna le, če prestane strog test sorazmernosti. Po slednjem je poseg dopusten samo v primerih, v katerih je nujen za varstvo pravic drugih, in sicer takih pravic, katerih zagotovitvi je treba dati prednost pred neoviranim izvrševanjem prve ustavne pravice. Pri tem pa poseg tudi ne sme biti prekomeren. Dopusten je le najblažji izmed možnih posegov, s katerim se lahko zagotovi ustavno dopustni in želeni cilj (varstvo ustavnih pravic drugih), in to le v ustavno potrebnem obsegu. Ustavno sodišče je v več primerih (med drugim tudi v primerih U-I-309/94 in U-I34/95) odločilo, da lahko področni zakon v skladu s 25. členom URS izključi pravico do pritožbe le, če po načelu sorazmernosti ni mogoče razmerij urediti drugače in to terjajo: hitrost postopka oziroma nujnost zadeve; če na prvi stopnji odloča pritožbeni organ; ali če izključitev pritožbe terja neodvisnost odločanja.(11)

13Določbo petega odstavka 98. člena ZPP je v ZPP uvedel 17. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 (v nadaljevanju ZPP-D)), določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pa 85. člen ZPP-D. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je eden od temeljnih ciljev ZPP-D izpeljati in praktično uveljaviti načelo, da je tudi odgovornost strank in njihovih pooblaščencev, da pripomorejo k pospešitvi in koncentraciji postopka.(12) V tej zvezi naj bi bilo pomembno, da odvetnik opravlja svoje delo kot svoboden poklic in je pravni strokovnjak z izkušnjami z zastopanjem pred sodišči, zaradi česar se od njega lahko in tudi mora pričakovati večja skrbnost kot pri strankah. S predlagano ureditvijo naj bi se krepila odgovornost odvetnika za hitrejše in učinkovitejše vodenje postopka ter tudi za kvalitetno in strokovno zastopanje strank pred sodišči. Navedeni cilji so po mnenju revizijskega sodišča ustavno dopustni cilji za omejitev človekove pravice stranke iz 25. člena URS, saj so vsebinsko povezani z varstvom iste človekove pravice nasprotne stranke, zlasti pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.(13)

14Ker presojani poseg v pravico do pravnega sredstva zasleduje ustavno dopusten cilj in s tega vidika ni nedopusten, je potrebno oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. V tem okviru je najprej potrebno opraviti presojo z vidika primernosti, v skladu s katerim se preveri, ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je cilj s posegom v človekovo pravico dejansko mogoče doseči. Ni mogoče zanikati, da lahko peti odstavek 98. člena ZPP (v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP) z grožnjo takojšnjega zavrženja pritožbe, ki ji odvetnik ni priložil pooblastila, in posledičnega nastanka nepopravljivih posledic takega zavrženja za odvetnikovo stranko, deluje na odvetnike preventivno in zagotovi, da je vloženih več pritožb skupaj s pravilnimi in popolnimi pooblastili, kar omogoča hitrejši potek in zaključevanje pravdnih postopkov.

15V okviru presoje skladnosti posega v človekovo pravico s splošnim načelom sorazmernosti je potrebno presoditi tudi, ali je poseg sploh nujno potreben za dosego zasledovanega cilja v smislu, da cilja ni mogoče doseči z blažjim posegom ali celo brez posega, in ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale.

16Sankcija iz petega odstavka 98. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP po oceni revizijskega sodišča ni nujna za pospešitev postopkov v zvezi okrepljenim načelom dolžne skrbnosti strank in njihovih odvetnikov. Pravzaprav sploh ne pride v poštev v primerih, ko pravdno stranko pred sodiščem prve in druge stopnje zastopa isti odvetnik, saj za vložitev pravnega sredstva ne potrebuje predložiti novega pooblastila. Kar je splošno uveljavljeno.

17Poleg tega je poseg, ki ga določa peti odstavka 98. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP nesorazmeren. Pravdni stranki ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti glede pooblastila za vložitev pravnega sredstva, ko jo pred sodiščem prve in druge stopnje zastopa isti odvetnik, ki v njenem imenu vloži pravno sredstvo in pri tem ne predloži novega pooblastila. Odvetnik pravdne stranke je moral namreč že pri prvem procesnem dejanju pred sodiščem prve stopnje, ki ga je opravil v imenu stranke, predložiti veljavno pooblastilo. Obstoj veljavnega pooblastila je procesna predpostavka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (80. člen ZPP ter šesti odstavek 98. člena ZPP). Če sodišče prve stopnje dvomi o pristnosti pooblastila odvetnika, lahko kadarkoli s sklepom odredi, da predloži overjeno pooblastilo (97. člen ZPP). V primeru, ko ugotovi, da odvetnik ni upravičen za zastopanje, razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih stranka pozneje odobri (šesti odstavek 98. člena ZPP). Torej gre za napako pooblastila, ki jo je v navedenih primerih možno sanirati. V primerih, ko sodišče prve stopnje ne podvomi v pravilnost pooblastila, lahko stranke utemeljeno sklepajo, da je pooblastilo veljavno. Posledično lahko enako sklepajo glede veljavnosti pooblastila za vložitev pravnega sredstva, ko jih v postopkih s pravnimi sredstvi zastopa isti odvetnik kot pred prvostopenjskim sodiščem. Ureditev, ki izhaja iz petega odstavka 98. člena ZPP in drugega odstavka 350. člena ZPP tako pomeni, da se s takojšnjim zavrženjem pritožbe pravzaprav kaznuje stranka zaradi napake sodišče prve stopnje.

Zaradi napake sodišča prve stopnje (katere posledica je zavrženje strankine pritožbe) je stranka v bistveno slabšem položaju, kot bi bila, če bi že sodišče prve stopnje ugotovilo nepravilnost njenega pooblastila.(14) Tisto, za kar je stranka neposredno prikrajšana, je možnost zagotoviti izpolnitev procesnih predpostavk ter prek tega doseči vsebinski preizkus izpodbijane sodbe na pritožbeni stopnji in pritožbeno sodišče prepričati, da je bil tožbeni zahtevek na prvi stopnji neutemeljeno zavrnjen oziroma ugoden. Posledica iz petega odstavka 98. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP je tako očitno nesorazmerna z morebitnim vplivom na pospešitev postopka, poleg tega pa pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu URS.(15)

18Določbo petega odstavka 98. člena ZPP je zato treba ustavno skladno razlagati tako, da pritožbeno sodišče ne more zavreči pritožbe, kadar ugotovi nepravilnost pooblastila odvetnika, ki je stranko z istim nepravilnim pooblastilom zastopal že pred sodiščem prve stopnje, če je sodišče prve stopnje spregledalo nepravilnost (ki bi jo lahko stranka pred sodiščem prve stopnje odpravila) in meritorno odločilo o zadevi.(16)

19Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 379. člena ZPP reviziji tožeče stranke ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (I. točka izreka).

20V ponovljenem postopku naj sodišče druge stopnje (ob upoštevanju razložene uporabe drugega odstavka 350. člena ZPP) meritorno odloči o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje II Pg 478/2010-29 z dne 11. 11. 2011.

Odločitev o stroških postopka.

21Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za odločitev v novem postopku (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Sodišče druge stopnje bo kršitve upoštevalo le, če jih pritožnik brez svoje krivde ni mogel predhodno navesti (prvi odstavek 286.b. člena ZPP).

Op. št. (2): Začasno zastopanje po odvetniku, ki ni predložil pooblastila, je nedopustno le v zvezi s pravnimi sredstvi, ne pa tudi z odgovorom na tožbo oziroma drugimi defenzivnimi vlogami. Tako je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Ips 326/2010 z dne 11. 11. 2010, v katerem je poudarilo, da je ureditev petega odstavka 98. člena ZPP izrazito stroga izjema od siceršnjega ravnanja v zvezi s predložitvijo pooblastil; zato jo je treba razlagati utesnjujoče.

Op. št. (3): Navedeni člen se nanaša tako na primere, ko odvetnik ne predloži pooblastila, kot na primere, ko predloži nepopolno oziroma nepravilno pooblastilo. A. Galič v: L. Ude in A. Galič (ured.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, Uradni list GV Založba, Ljubljana 2010, str. 67.: »98. člen ZPP pod pojmom „nepredložitev pooblastila“ vsebuje tudi „predložitev nepravilnega oziroma nepopolnega pooblastila“«.

Op. št. (4): A. Galič v: L. Ude in A. Galič (ured.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list GV Založba, Ljubljana 2005, str. 405.

Op. št. (5): Pritožnik izpodbijani odločitvi sodišča druge stopnje očita tudi poseg v ustavno zajamčeno pravico do sodnega varstva. Vendar pa se revizijskemu sodišču do očitanega posega ni bilo treba opredeliti, ker že sama pravica do pravnega sredstva pritožniku omogoča nepristransko ponovno presojo odločitve, torej meritorno odločitev.

Op. št. (6): T. Jerovšek, P. Kovač v: M. Avbelj, L. Šturm (ured.) in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2011, str. 393 in 394.

Op. št. (7): T. Jerovšek, P. Kovač v: M. Avbelj, L. Šturm (ured.) in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2011, str. 393.

Op. št. (8): Smiselno odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-8/2010 z dne 3. 6. 2010 in U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011.

Op. št. (9): Smiselno odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-8/2010 z dne 3. 6. 2010.

Op. št. (10): Gre za običajno prakso vlaganja pritožb po odvetnikih, ki pravdne stranke zastopajo tako pred prvostopenjskim kot drugostopenjskim sodiščem, ko pooblastilo predložijo že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Op. št. (11): T. Jerovšek, P. Kovač v: M. Avbelj, L. Šturm (ured.) in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije: dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2011, str. 396.

Op. št. (12): Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – prva obravnava – EVA: 2007-2011-0001 (Poročevalec Državnega zbora, št. 21/08, str. 16).

Op. št. (13: Da gre za ustavno dopustne cilje, je odločilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-74/12 z dne 6. 4. 2012, v kateri je opravilo presojo petega odstavka 98. člena ZPP, v delu, ki se nanaša na postopek s tožbo.

Op. št. (14): Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-74/12 z dne 6. 4. 2012 v petem odstavku 98. člena ZPP razveljavilo besedi »tožbo ali«, z obrazložitvijo, da izpodbijana ureditev prekomerno posega v človekovo pravico do sodnega varstva tožnikov, ker omejitev te pravice ni niti nujna niti sorazmerna. Nepravilnost pooblastila pred sodiščem prve stopnje ni več razlog za zavrženje tožbe po petem odstavku 98. člena ZPP. Gre za odpravljivo napako, ki jo lahko tožeča stranka sanira z naknadno odobritvijo opravljenih pravdnih dejanj v skladu s šestim odstavkom 98. člena ZPP.

Op. št. (15): Tako tudi Zobec v: L. Ude in A. Galič (ured.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list GV Založba, Ljubljana 2005, str. 490.

Op. št. (16): Tako tudi Zobec v: L. Ude in A. Galič (ured.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list GV Založba, Ljubljana 2005, str. 490. Zobec razlaga: »..., kadar sodišče prve stopnje zahtevek zavrne, pritožbeno sodišče pa ugotovi, da katera od procesnih predpostavk ni podana, vendar bi to pomanjkljivost (npr. sposobnost biti stranka, procesna sposobnost, nedoločenost, neopredeljenost zahtevka) tožnik lahko odpravil. V takih primerih pritožbeno sodišče tožbe ne more zavreči (niti pritožbe zavrniti z obrazložitvijo, da katera od omenjenih procesnih predpostavk ne obstaja – torej izreči posledico, ki pride v poštev le pri neutemeljenosti zahtevka). Napaka sodišča prve stopnje, ki spregleda, da tožba ni popolna, in o zadevi odloči meritorno, namreč ne sme iti v škodo stranki, tako da bi nato v primeru, ko pomanjkanje sposobnosti biti stranka, pomanjkanje procesne sposobnosti ali nepopolnost tožbe opazi šele sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, ne imela več tistih možnosti, ki jih zakon sicer določa za odpravo pomanjkanja teh procesnih predpostavk«.