VSL sklep PRp 1294/2012

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Storilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo zahtevo za sodno varstvo storilčevega zagovornika in storilcu naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse.

Zoper sklep je zagovornik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje, drugemu sodniku, ker je sedanji o zadevi že zavzel stališče, oziroma po potrebi dopolni dokazni postopek z zaslišanjem storilca in samo odloči o zadevi. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev nepravilno oprlo na tretji odstavek 61. člena ZP-1. Ta določba je namenjena reševanju situacij, ko storilci po vloženi zahtevi za sodno varstvo ne izkažejo aktivnosti v postopku, zaradi česar zakon to neaktivnost šteje kot fikcijo umika zahteve za sodno varstvo. Okoliščine konkretnega primera pa so popolnoma drugačne, saj sta se naroka udeležila zagovornik in predlagana razbremenilna priča. Zagovornik je storilčev izostanek na podlagi informacij, ki jih je imel, opravičil, ter nato sodišču dostavil dokumentacijo, ki je okoliščine iz opravičila dokazovala. Pravica braniti se z zagovornikom je ustavno zajamčena človekova pravica (29. člen Ustave Republike Slovenije), tako da pomeni zaključek sodišča, da storilec ni bil prisoten na naroku v smislu tretjega odstavka 61. člena ZP-1, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, pa tudi kršitev ustavne pravice do izvajanja obrambe s pomočjo zagovornika. Storilec je kljub izostanku, ki je bil službene narave in nepričakovan ter se mu ni mogel izogniti, prek zagovornika poskrbel za svojo udeležbo na razpisanem naroku, odsotnost pa opravičil. Nesprejemljivo zato je, da se je sodišče kljub temu odločilo za zavrženje zahteve za sodno varstvo, in to kljub temu, da je celo zaslišalo razbremenilno pričo, ki je jasno povedala, da je sama vozila avtomobil, s katerim naj bi bil storjen prekršek. Obramba je v zvezi s tem sodišče opozorila na dva pravnomočno končana istovrstna postopka o prekršku, celo na slikah prekrškovnega organa se vidi, da je sporni avtomobil vozila ženska in ne storilec. S tem je bilo kršeno tudi načelo materialne resnice. Sodišče je odklonilo, da bi storilcu nudilo sodno varstvo (čeprav ga z izvedbo predlaganih dokazov na nek način je, vsebine pa ni upoštevalo – 23. člen Ustave Republike Slovenije) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije). Odločitev o zavrženju predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka (3. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), saj bi sodišče glede na priznanje priče, da je storila prekršek, lahko zgolj ugotovilo, da zaslišanje storilca ni potrebno ter glede na izvedene dokaze odločilo o zahtevi za sodno varstvo. Nesprejemljivo je tudi, da sodišče ni sprejelo storilčevega opravičila. Narok je bil razpisan ob 10.40 uri, storilec pa se je tistega dne nepričakovano zadržal na gradbišču v L., kjer je delal kot nadzornik, ostali udeleženci pa se sestanka niso udeležili, kot je bilo dogovorjeno. Na strani naročnika del je bil tako edini prisoten. Razmere v gradbeništvu so trenutno katastrofalne, kar je splošno znano dejstvo, zaradi česar je potrebna še posebna občutljivost v zvezi s presojanjem teh zadev.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji niso bile podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku niti kršitve materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožba pa tudi ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZP-1 se šteje, da je oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno povabljena, izostanka pa ni opravičila. Tretji odstavek 61. člena ZP-1 v nadaljevanju postopka o prekršku po vložitvi zahteve za sodno varstvo (drugi odstavek 65. člena ZP-1) kot posledico neaktivnosti storilca določa neizpodbojno domnevo, da je bilo pravno sredstvo umaknjeno in na ta način s ciljem pospešitve postopka zožuje dolžnost sodišča, da o pravočasni (in sicer dovoljeni) zahtevi za sodno varstvo vsebinsko odloči (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 65/2007 z dne 20. 5. 2008).

V obravnavani zadevi je iz podatkov v spisu razvidno, da je bilo storilcu vabilo z dne 4. 9. 2012 na zaslišanje za 3. 10. 2012 ob 11.40 (in ne ob 10.40) vročeno že 10. 9. 2012, zagovorniku pa 5. 9. 2012. Storilec je bil v vabilu poučen, da bo sodišče v primeru, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, v skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZP-1 štelo, da je zahtevo za sodno varstvo umaknil. V skladu z uveljavljeno sodno presojo zgolj dejstvo sporočenega opravičila za izostanek ne zadošča, tako da storilec zgolj na podlagi opravičila, ki ga je na naroku podal zagovornik, ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče zaslišanje res prestavilo. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-388/03-11 z dne 30. 9. 2005 že odločilo, da pritožnik zgolj na podlagi opravičila, ki ga je poslal sodišču, ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče njegovo zaslišanje res prestavilo. Opravičilo mora namreč sodišče oceniti kot sprejemljivo (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 39654/2010 z dne 3. 2. 2011). Kaj so opravičljivi razlogi za izostanek, je dejansko vprašanje v vsakem konkretnem primeru. Opravičen razlog je vsaka takšna okoliščina, na katero storilec objektivno ni mogel vplivati, pa tudi taka, ki jo je sicer sam povzročil, vendar nenamerno, pri čemer se upošteva samo, če je trajal do konca roka za opravo procesnega dejanja. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bil storilec o naroku obveščen skoraj mesec pred dnem, pri čemer iz naknadno predložene dokumentacije, ki jo je sam sestavil, poslal pa po zagovorniku, tudi ne izhaja, da se naroka ob 11.40 uri glede na sestanek istega dne v L. ob 8.00 res ni mogel udeležiti (iz zapisnika št. 4 ni razviden čas zaključka sestanka). Po mnenju pritožbenega sodišča tako v obravnavanem primeru zgolj na podlagi prošnje zagovornika za preložitev zaslišanja niti storilec niti zagovornik nista mogla utemeljeno pričakovati, da bo sodišče narok za zaslišanje res prestavilo. Zagovornik v postopku o prekršku tudi ni zastopnik obdolženca, ki bi lahko namesto njega podal zagovor, tako da navzočnost zagovornika ne zadošča. Sodišče pa glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ZP-1 tudi ne določa, da po ponovljenem ali dopolnjenem dokaznem postopku po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1) ne more več ravnati po tretjem odstavku 61. člena ZP-1. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili v postopku na prvi stopnji izpolnjeni vsi predpisani pogoji za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je storilec zahtevo za sodno varstvo umaknil. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno na podlagi 64. člena v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZP-1 zahtevo za sodno varstvo zavrglo kot nedovoljeno.

Glede na navedeno in ker kakšnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je dolžan storilec v skladu s 147. členom ZP-1 plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1).