61. člen ZP-1

ZP-1 je spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe, ter da se z umestitvijo v omenjeno področje pri obravnavi prekrškov nalaga zakonodajalcu in uporabniku prava obveznost upoštevanja minimalnih ustavnopravnih jamstev, prav tako kot pri kaznivih dejanjih. Prekrškovni organ, preden zahtevo za sodno varstvo odstopi v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje, opravi njen predhodni preizkus in v primerih, ki jih določa 63. člen ZP-1, lahko zahteva za varstvo zakonitosti tudi ne bo posredovana v odločitev pristojnemu sodišču. Vendar če organ v okviru predhodnega preizkusa zahteve za sodno varstvo po določbah 63. člena ZP-1 o zahtevi za sodno varstvo ne odloči sam, jo odstopi oziroma posreduje v odločitev pristojnemu sodišču. To pomeni, da bo o zahtevi za sodno varstvo, odločalo pristojno sodišče in da vlagatelj zahteve za sodno varstvo, ne bo dopolnjeval oziroma ne bo imel možnosti, da jo ponovno vloži. Zato je štelo, da se v tem postopku uresničuje pravica do sodnega varstva.

Glede (ne)verodostojnosti priče - storilčeve soproge pritožbeno sodišče opozarja, da je sorodstveno razmerje s storilcem vsekakor razlog za posebej pozorno presojo verodostojnosti priče, vendar pa zgolj ta okoliščina ne more biti zadosten razlog za odrekanje verodostojnosti izjave priče. Zavrnitev verodostojnosti izpovedi priče z utemeljitvijo, da naj bi zaradi sorodstvenih razmerij bila njena naklonjenost storilcu pričakovana, verodostojnost njenega pričanja pa zaradi tega bistveno zmanjšana, ni ustrezna, če razen sorodstvenega razmerja ni drugih tehtnih razlogov za dvom v verodostojnost priče.

Zahteva za sodno varstvo mora vsebovati vse podatke in navedbe, ki so z ZP-1 določeni za pritožbo zoper odločbo o prekršku; 153. člen ZP-1 pa določa, da mora pritožba obsegati navedbo sodbe, proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis ter je po ustaljeni sodni praksi prav podpis bistvena sestavina pritožbe (posledično tudi zahteve za sodno varstvo). Zahteva za sodno varstvo, ki je v elektronski obliki, mora biti podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Ker je pritožnica zamudila s podpisom zahteve za sodno varstvo, je šteti, da zahteva za sodno varstvo ni bila pravočasno vložena.

Če storilec zahtevo za sodno varstvo umakne, sodišče za vsebinsko odločanje o zahtevi za sodno varstvo nima pravne podlage, kar pomeni, da se ne sme in ne more spuščati niti v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnega naloga, niti v presojo izrečenih sankcij.

Ker temelji sklep sodišča prve stopnje na tretjem odstavku 61. člena ZP-1, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ga je višje sodišče po uradni dolžnosti spremenilo z odločitvijo, da se zahteva za sodno varstvo ne zavrže.

Zaradi obnašanja storilca D.P., ko se ta sodišču ni hotel izkazati z osebnim dokumentom, s katerim bi potrdil svojo istovetnost in zato, ker ni ravnal v skladu z načelom sodelovalne dolžnosti, ki se v primeru vložitve zahteve za sodno varstvo zahteva od vlagateljev, na način, kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 2. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni mogoč zaključek, da je storilec, ki mu je bila izrečena sankcija, zahtevo za sodno varstvo umaknil, ker ni prišel na zaslišanje na sodišče, na katero je bil pravilno vabljen, izostanka pa ni opravičil.

Na podlagi 89. člena ZKP ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje zaradi neudeležbe na naroku za zaslišanje. Storilec ima možnost, da izpodbija pravno domnevo o vročitvi, vendar mora dokazati, da je bil odsoten nepretrgoma dalj časa.

Sodišče prve stopnje je na podlagi storilčeve prošnje za prestavitev naroka in priloženih listin utemeljeno zaključilo, da storilec ni dokazal, da se naroka za zaslišanje ni udeležil zaradi neodložljive službene obveznosti in tudi ne, da je do poslovnega sestanka v Belgiji sploh prišlo.

Ker storilec na naslovu, kjer je bilo s takoimenovano fikcijo vročitve opravljeno vročanje vabila na narok za zaslišanje, ni imel prijavljenega naslova za vročanje niti dejanskega prebivališča, fikcija vročitve pa se veže le na naslov za vročanje oziroma na dejansko prebivališče, niso bili izpolnjeni pogoji za odločitev sodišča prve stopnje po tretjem odstavku 61. člena ZP-1.

Ker je odgovorna oseba prejela le vabilo na narok za zaslišanje kot zastopnik pravne osebe, ni mogoč zaključek, da je umaknila zahtevo za sodno varstvo, ker se ni zglasila na narok niti ni opravičila izostanka, saj ni bila pravilno vabljena na narok.

Opravičiti izostanek z naroka ne pomeni le navedbe razloga, zaradi katerega se storilec naroka ne bo mogel udeležiti, temveč je potrebno predložiti tudi ustrezna dokazila, razlog za izostanek pa mora biti tudi objektivno opravičljiv.

Kolikor organ v okviru predhodnega preizkusa zahteve za sodno varstvo po določbah 63. člena ZP-1 sam o zahtevi za sodno varstvo ne odloči, jo odstopi oziroma posreduje v odločitev pristojnemu sodišču. To pomeni, da bo pristojno sodišče odločalo o zahtevi za sodno varstvo, kakršno je vlagatelj vložil pri pristojnem prekrškovnem organu. Torej vlagatelj zahteve za sodno varstvo, katere vsebina je predpisana v prvem odstavku 61. člena ZP-1, ne bo dopolnjeval oziroma imel možnosti ponovno vložiti, kar zmotno navaja organ za BPP v izpodbijani odločbi. Glede na navedeno ter ob tem, da je za odločanje o zahtevi za sodno varstvo pristojno odločati sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka (drugi odstavek 60. člena ZP-1), je organ za BPP v obravnavani zadevi napačno uporabil materialno pravo (1. in 7. člen ZBPP ter relevantne določbe ZP-1). Tožnik je namreč s predmetno prošnjo za BPP prosil za dodelitev BPP za pravno zastopanje in svetovanje v sodnem postopku.

Storilec mora predložiti sodišču dokazila, na podlagi katerih lahko sodišče ugotovi, ali je izostanek z naroka za zaslišanje opravičen ali ne.

V postopku z zahtevo za sodno varstvo se zahteva sodelovanje storilca, zato mora storilec priti na narok za zaslišanje, kjer pa se lahko odloči, na kakšen način se bo branil.

Če se storilec ne zglasi na zaslišanje, na katero je bil pravilno vabljen, in izostanka ne opraviči, se šteje, da je umaknil zahtevo za sodno varstvo.

Plačilni nalog ne postane pravnomočen, če storilec v predpisanem roku plača polovični znesek izrečene globe, oziroma storilec s plačilom polovice globe ne izgubi pravice do vložitve zahteve za sodno varstvo. Določbe 57. c člena ZP-1 se uporabljajo za zadeve, v katerih do 13. 6. 2013 še ni bila izdana odločba o prekršku na prvi stopnji (šesti odstavek 30. člena ZP-1H).

Če storilec sodišča ne obvesti o spremembi prebivališča, iz uradnih evidenc pa izhaja, da je njegov naslov za vročanje enak naslovu, kjer je bil opravljen poizkus vročitve, mu sodišče pisanje vroči z javnim naznanilom.

Izostanek z naroka za zaslišanje storilca je upravičen le, če ga kot takega oceni sodišče na podlagi predloženih dokazil. Storilec, ki je vložil zahtevo za sodno varstvo, mora plačati globo v celoti (ne le polovico).

Pogoj, da nastopi domneva umika zahteve za sodno varstvo je, da je bilo storilcu vabilo na zaslišanje pravilno vročeno.

Zgolj dejstvo sporočenega opravičila za izostanek ne zadošča, tako da storilec zgolj na podlagi opravičila, ki ga je na naroku podal zagovornik, ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče zaslišanje res prestavilo. Zagovornik v postopku o prekršku ni zastopnik obdolženca, ki bi lahko namesto njega podal zagovor, tako da navzočnost zagovornika ne zadošča. ZP-1 ne določa, da sodišče po ponovljenem ali dopolnjenem dokaznem postopku po pravilih rednega sodnega postopka ne more več ravnati po 3. odstavku 61. člena ZP-1.