VSL sodba I Cp 2398/2013

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku obeh tožnikov in naložilo toženi stranki plačilo kot izhaja iz obeh točk izreka sodbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih valut in pravdnimi stroški.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ponavlja izrek sodbe in razloge sodbe. Tožena stranka ni odgovorna za plačilo deviznih vlog pri LB, Osnovni banki Zagreb (v nadaljevanju LB OB Zagreb) ali pri LB, Glavna podružnica Zagreb. Ta ni podružnica tožene stranke in zato ni pasivne legitimacije. Tudi če bi šlo za podružnico, okoliščina, ob vpisu v sodni register in po njem, so preprečile, da bi LB OB Zagreb dejansko postala podružnica tožene stranke. Zato ni podana odgovornost tožene stranke za devizne vloge pri LB OB Zagreb oz. LB GP Zagreb. Gre že za uveljavljano načelo branch deposite compencation principle. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je tožena stranka to uveljavljala pri dopustnosti revizije. Sodišče se ni več ukvarjalo z ugovori tožene stranke, da ni podlage za obravnave pred slovenskim sodiščem in za uporabo slovenskega prava. Sodišče prezre, da okoliščine, ki so se zgodile ob vpisu v sodni register in po njem, preprečujejo, da bi LB OB Zagreb dejansko postala podružnica tožene stranke. Zato se sklicuje na razloge iz pritožbe 22.6.2011 proti prvi sodbi okrožnega sodišča in sicer na argumentacijo v točkah od 2 do 6 in do 8. točke pritožbe. Sodišče je sledilo svojemu prvotnemu stališču in ni posebej obrazlagalo, zakaj tožena stranka odgovarja in se sklicuje na argument sodbe. Zato se tožena stranka sklicuje na argumente pritožbe z dne 22.6.2011, saj je tam izpostavilo, da stališče sodišča druge stopnje glede določbe 1044. člena ZOR ni mogoče presojati skozi nedovoljeno razlago in po uradni dolžnosti. Iz te določbe naj ne bi izhajala kogentnost, saj v njej naj ne bi bile uporabljene za kogentno normo značilne besede „pogodba je nična oziroma določba se šteje za neobstoječo“. Pravdni stranki naj bi se prosto dogovorili za obveznost, da naj bi bila sredstva na hranilnih knjižicah in to ne glede na obstoj žiga pri posameznih zneskih. To ni v skladu z določbo 1044 člena ZOR. V tretjem odstavku 1044. člena ZOR je sporazum, ki bi nasprotoval prvemu in drugemu odstavku tega člena ničen. Zato ne sledi zaključek sodišča, da iz določbe 1044. člena ZOR ne izhaja kogentnost. Ravno obratno, iz tretjega odstavka sledi ničnost. Gre za ničnost javnega reda in je določeno v splošnem interesu po 86. členu OZ. O ničnosti govori tudi teorija in sicer dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, stran 1146. Sodišče je po uradni dolžnosti preverjati izkazanost zakonske podlage, kar sledi iz drugega odstavka 1044. člena ZOR. Nadalje sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da se tožena stranka tekom pravdnega postopka ni sklicevala na konkretno dejstvo, da pri depozitih in na obračunih obresti v hranilnih knjižicah manjkajo žigi banke. To je zmotna uporaba materialnega prava. Tožena stranka je med drugim ugovarjala tudi, da vtoževane terjatve niso v celoti utemeljene in sicer, da iz predloženih hranilnih knjižic ne izhaja vtoževana terjatev, ter da je posledično zahtevek neutemeljen glede obrestnega dela in glavnice. Navajala je tudi, da s toženo stranko ni v razmerju. Vsebinski izkaz tožbenega zahtevka pa je nedvomno breme tožečih strank. Zato bi morale tožeče stranke izkazati, da za vse vtoževane zneske obstaja ustrezen vpis v hranilno knjižico in šele potem bi bilo moč to preveriti po 1044. členu ZOR. Zato bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti presojati, ali so podane okoliščine iz 1044. člena ZOR. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPP sme sodišče ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne smejo razpolagati. Namen je v tem, da se onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegli učinek, ki se ga s poslom materialnega prava ne more doseči. Če bi sodišče štelo, da je tožena stranka priznala sporno dejstvo, tako tudi ne bi bilo možno, saj je v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo po tretjem odstavku 3. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo pri svoji odločitvi na slovensko pravo, v tem primeru Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), uporaba na podlagi 1060. člena OZ). Gre za pravo po sedežu tožene stranke po načelu koneksnosti uporabe prava, vse v skladu z Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopkih (Uradni list RS, št. 56/99, člen 118). Pravilno se je oprlo na določbo 1035. člena ZOR, ki opredeljuje pogodbo o denarnem depozitu, saj so tožniki pri toženki deponirali sredstva, slednja pa jih je sprejela v razpolaganje ter se zavezala, da jih bo na poziv tožnikov vrnila pod določenimi pogoji v pogodbi. Tožeča stranka dokazuje svoje denarne depozite s hranilno knjižico, kar jim je izdala tožena stranka (1043. člen ZOR). V hranilno knjižico se vpisujejo vsa plačila in vsi dvigi, ki morajo biti potrjeni s pečatom banke in podpisom pooblaščene osebe. Iz overjenih hranilnih knjižic (priloga A10 – A12) izhaja, da sta prvotno drugotožnica in tretjetožnik odprla svojih hranilni knjižici pri LB d.d., Ljubljana,Glavna filiala (tudi podružnica) Zagreb, Poslovna enota Split, Ekspozitura Maslešina. Prvotno prvotožnica pa je odprla hranilno knjižico pri Ljubljanski banki, Osnovni banki Zagreb, Poslovni enoti Split, Ekspozitura Maslešina. Osnovna banka Zagreb je do vključno 1989 delovala kot samostojna pravna oseba in se preoblikovala v podružnico toženke oz. glavno filialo Zagreb, ki ni bila samostojna pravna oseba, temveč del toženke. Zato tožena stranka odgovarja za obveznosti depozitnih vlog z vsem svojim premoženjem. Iz sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani 29.12.1989 (priloga A19) izhaja, da je bila Glavna filiala Zagreb vpisana kot del banke pri toženki. Iz priloge št. 5 sklepa pa izhaja, da je glavna filiala nastopala v pravnem prometu v imenu in za račun tožene stranke brez omejitev. Za nastanek podružnice zadostuje vpis v sodni register, do česar je prišlo, tako da je podružnica z vpisom izpolnila zakonske pogoje, da je postala podružnica toženke. Vpis v sodni register ima konstitutiven učinek nasproti tretjim in velja tudi načelo zaupanja, saj je bil izvršen vpis v sodni register. Podružnica ni pravna oseba, kar pomeni, da za obveznosti podružnica odgovarja osnovna družba. Podružnica nastopa v imenu in za račun matičnega podjetja. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da LB, Osnovna banka Zagreb, ni bila del tožene stranke in da se ni formirala kot podružnica po Zakonu o podjetjih. V pravnomočni sodbi (I Cp 3972/2011, z dne 21.11.2012) je bilo v 9. točki pojasnjeno, kako je prišlo do registriranja GF Zagreb z učinkom od 1.1.1990, ko je imela status podružnice in ne samostojne pravne osebe. Po 60. členu Statuta in družbene pogodbe z dne 19.12.1989 je LB d.d. prevzela ne le obveznosti LB ZB, ampak tudi vse obveznosti OB Zagreb. Odločitev tožene stranke, da prevzame obveznosti GF Zagreb pred dokončno sanacijo podružnice in da soglaša s tem, da podružnica samostojno uporablja dinarske brezobrestne kredite, ki so bili odobreni na račun prenakazanih deviznih vlog, je bila poslovna odločitev in ne more vplivati na njeno odgovornost do posameznih varčevalcev. Pritožbeno sodišče se je takrat tudi sklicevalo na razloge odločb II Ips 132/2012 in II Ips 307/2011.

V odločbi I Cp 3972/2011 je višje sodišče pojasnilo, zakaj se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na načelo „branch deposite compencation principle“ in na tujo sodno prakso oz. na izredne razmere in razpad SFRJ in njenega bančnega sistema ter ukrepov Republike Hrvaške. Ko je prišlo do teh razmer, bi za uspešne učinke svojih ugovorov, tožena stranka morala uveljavljati spremembo pogodbenega razmerja na podlagi 133. člena ZOR oziroma postaviti takrat ustrezni zahtevek, če se tožeča stranka ne bi strinjala. Pritožba se sklicuje še na druge razloge iz pritožbe z dne 22.6.2011. Vendar je treba pritožbi odgovoriti, da je vsako pravno sredstvo samostojno. Zato ni dovolj sklicevati se na pritožbe, ki so bile dane pred predmetno. Sodišče se lahko sklicuje na razloge iz pravnomočnih sodb oz. iz revizijskih odločb Vrhovnega sodišča. Gre za princip primerjave in razlage prava, ki ima tudi elemente pravnih virov.

Pač pa ima pritožba razloge o tem, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati po uradni dolžnosti določbo 1044. člena ZOR, saj je v tretjem odstavku določena ničnost, če vpisi v knjižici nimajo pečata banke in podpisa pooblaščene osebe. Pri tem pa prezre, da sodišče rabi tudi za presojo zatrjevane ničnosti takega sporazuma trditveno podlago. Sama ni postavila trditev o tem, da pri določenih vpisih manjka žig banke, ker je podan le podpis delavca banke. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno štelo, da se tožena stranka do vključno prvega naroka za glavno obravnavo ni sklicevala na ta dejstva oz. ni navedla razlogov, zakaj brez svoje krivde ni postavila ustreznih trditev in dokazov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presojalo določbo 1044. člena ZOR in sicer, da določbe drugega odstavka ni mogoče razlagati tako, da bi sodišče po uradni dolžnosti in brez trditvene podlage presojalo vsak vpis posebej. Pravilno tudi šteje, da je interes posamezne stranke varovan tako, da ime le-ta možnost dokazovati, da tisto, kar je zapisano v knjižici, ni resnično. Določba pa je jasna in ne pomeni ničnosti pogodbe o denarnem bančnem depozitu. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje v točki 8. in 9. Pritožba zamenjuje ničnost pogodbe in ničnost nasprotnega sporazuma iz drugega odstavka 1044. člena ZOR. Zato se tudi zmotno sklicuje na določbo 86. člena OZ. Pri tej določbi gre za nične pogodbe, katerih učinkovanja si želi preprečiti z ničnostjo sankcije. Vendar gre v tretjem odstavku 1044. člena ZOR za možnost, da je dogovor med pravdnima strankama iz drugega odstavka 1044. člena ZOR ničen. V tej pravdi pa tožena stranka ni pravočasno zatrjevala, da bi šlo za takšen sporazum oz. da vpisi v knjižico niso ustrezni. To uveljavlja sedaj, ko gre za nedovoljeno novoto, saj brez svoje krivde ne pojasni, zakaj tega dejstva ni navajala prej. V določbi II Ips 66/2009 pa gre za presojo pogodbe in ne določenega dogovora oziroma dela pogodbe kot gre pri drugem odstavku 1044. člena ZOR, zato se zmotno sklicuje na sodno prakso.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo, da gre pri določbi 1044. člena ZOR za vpise v hranilno knjižico, ki imajo posebno dokazno moč. Iz te določbe izhaja domneva, da je stanje dobroimetja na depozitnem računu, na podlagi katerega je bila izdana hranilna knjižica, takšno kot je zapisano v hranilni knjižici. Banka lahko to domnevo izpodbija tako, da dokaže, da je to stanje drugačno. V pogodbi tega ni mogoče izključiti in je res tak dogovor ničen oziroma določba pogodbe o hranilni vlogi, ki je v nasprotju s tem pravilom, nična (primerjaj N. Plavšak, Komentar, Obligacijski zakonik, Posebni del, 4. knjiga, stran 1146). Vendar vse to mora stranka zatrjevati, saj ne more sodišče po uradni dolžnosti presojati vsak vpis v hranilno knjižico. Presoja ga v mejah trditvenih podlag pravdnih strank. Zmotno tudi razlaga pritožba 7. člen ZPP tako, da bi sodišče po uradni dolžnosti in brez navedb tožene stranke moralo raziskovati, ali je tožeča stranka imela namen razpolagati z zahtevkom, s katerim ne sme razpolagati. Nikakor pa ni mogoče pritrditi toženi stranki, da četudi bi sodišče štelo, da tožena stranka priznava vpise v hranilno knjižico, ker jih ne graja, je to v nasprotju s predpisi ali moralo in sodišče takega „priznanja“ ne bi smelo upoštevati (tretji odstavek 3. člena ZPP). To bi pomenilo, da vsakemu priznanju oz. neprerekanju dejstev, sodišče prve stopnje preverja ali mogoče tožena stranka ni izrekala nekega dejstva zato, ker se v pogodbi skriva določba v nasprotju s 1044. členom ZOR.

Tako se izkaže, da sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, da so pravnorelevantna dejstva pravilno in zadosti ugotovljena ter da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.