1044. člen ZOR

Kršitev pravil o prekluziji predstavlja t.i. relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. To pomeni, da za obstoj kršitve ne zadošča le neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP, pač pa mora biti kršitev procesnih pravil taka, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obenem pa to pomeni, da mora vlagatelj pravnega sredstva izkazati ne le obstoj kršitve procesnega pravila, pač pa tudi verjetnost vpliva te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe oziroma rezultat postopka. Ne glede na to, da se denarni tožbeni zahtevki v sodni praksi večinoma glasijo na „plačilo“ in ne „izročitev“ določenega denarnega zneska, ni dvoma, da tožnik od toženke ne zahteva izročitev denarja kot species. Že dejstvo, da sta pravdni stranki denar položili na račun pri banki onemogoča njegovo nadaljnjo individualizacijo v pravnem prometu. Toženka dejstvu, da sta bili hranilni knjižici odprti na njeno ime, pripisuje v razmerju med pravdnima stranka preveliko težo, saj to ne pomeni, čigava so bila položena denarna sredstva. Hranilna knjižica in vpisi vanjo imajo posebno dokazno moč v razmerju med banko in vlagateljem (prim. 1044. člen ZOR), ne pa v razmerju m

Osnovna banka Zagreb je do vključno 1989 delovala kot samostojna pravna oseba in se preoblikovala v podružnico toženke oz. glavno filialo Zagreb, ki ni bila samostojna pravna oseba, temveč del toženke. Zato tožena stranka odgovarja za obveznosti depozitnih vlog z vsem svojim premoženjem. Podružnica ni pravna oseba, kar pomeni, da za obveznosti podružnica odgovarja osnovna družba. Podružnica nastopa v imenu in za račun matičnega podjetja. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da Lb, Osnovna banka Zagreb, ni bila del tožene stranke in da se ni formirala kot podružnica po Zakonu o podjetjih. Vpisi v hranilno knjižico imajo posebno dokazno moč. Domneva se, da je stanje dobroimetja na depozitnem računu, na podlagi katerega je bila izdana hranilna knjižica, takšno kot je zapisano v hranilni knjižici. Banka lahko to domnevo izpodbija tako, da dokaže, da je to stanje drugačno. Sodišče ne more po uradni dolžnosti presojati vsak vpis v hranilno knjižico. Presoja ga v mejah trditvenih podlag pravdnih strank.

Hranilna knjižica ni verodostojna listina v smislu ZIZ.

Zakonsko domnevo o pravilnosti vpisa je mogoče izpodbiti le s takimi dokazi, ki gotovo dokazujejo pomoto pri vpisu v hranilno knjižico. Ne zadostuje namreč le to, da bi predloženi dokazi vzbujali dvom v pravilnost vpisa. Banka je v razmerju do vlagatelja strokovnjak in hkrati diktira pogoje poslovanja, kar pomeni, da je dolžna ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odstavek 18. člena ZOR).

V 2. odstavku 1044. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je določeno, da so vpisi v hranilno knjižico, ki so potrjeni s pečatom banke in podpisom pooblaščene osebe, v razmerju med banko in vlagateljem dokaz o vplačilih oziroma dvigih. To pomeni, da je banka tista, ki mora dokazati nasprotno. Ob zakonski domnevi o pravilnosti vpisa ni dovolj, da obstaja dvom o pravilnosti vpisa. Dvom je potrebno razlagati v korist vlagatelja, ker je banka strokovnjak in obenem tista stranka, ki narekuje pogoje poslovanja.