1035. člen ZOR

Pogodba o denarnem depozitu je sklenjena, kadar se banka zaveže, da sprejme, deponent pa, da položi pri banki določen denarni znesek (prvi odstavek 1035. člena ZOR). S to pogodbo banka pridobi pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, ki so določeni v pogodbi (drugi odstavek 1035. člena ZOR). Gre za nepristno hrambo (depositum irregulare), ko lastninska pravica na predmetu depozita (na denarju kot na vrstni in nadomestni stvari) preide na banko, deponent pa ima po koncu obdobja, za katerega je bil sklenjen depozit, terjatev za vrnitev enakega zneska denarja (739. člen OZ). V obligacijskem pravu je neupravičena obogatitev samostojen vir obveznosti. Pravo neupravičene obogatitve temelji na načelu (komutativne) pravičnosti: nihče se ne sme okoristiti na račun prikrajšanja drugega. Njegova osnovna naloga je prenos premoženja, ki se neupravičeno, brez pravnega temelja, nahaja v premoženju obogatene stranke, nazaj k prikrajšani stranki.

Na podlagi dejstva, da tožeča in tožena stranka na dan, ko je bila izvršena sporna transakcija, nista bili v nikakršnem upniško - dolžniškem odnosu (in je tožeča stranka to vedela), v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 191. člena OZ in zaključiti, da je tožeča stranka izvršila transakcijo oziroma toženi stranki plačala, čeprav je vedela, da ji pravzaprav ničesar ne dolguje (in posledično, da nima pravice terjati plačanega nazaj). Tožeča stranka, ki je banka, je dne 17. 2. 2017 plačilno transakcijo izvedla, ker je s strani družbe P. d.o.o. prejela plačilni nalog (na podlagi Pogodbe o odprtju in vodenju poslovnega računa). Plačilno transakcijo je torej izvršila, ker je prek spletne aplikacije prejela nalog (naročilo) za plačilo zneska 1.700,00 EUR v korist tožene stranke. Pri tem pa je bila tožeča stranka v zmoti glede veljavnosti omenjenega plačilnega naloga oziroma v zmoti glede obstoja obveznosti izvršiti naročeno plačilno transakcijo. Spregledala je namreč, da naloga prek spletne aplikacije ni podala za to pooblaščena oseba in posledično ni vedela, da izvaja neveljaven plačilni nalog. Ker za prenos iz računa dne 17. 2. 2017 ni bilo veljavne pravne podlage,

Pisnost pogodbe ni pogoj za njeno veljavnost ter veljavnost njenih kasnejših sprememb. Sklenjena ustna pogodba ali konkludentna dejanja sta dva različna instituta, pri čemer je iz obrazložitve sodišča prve stopnje nedvomno jasno, da je v predmetni zadevi šlo za konkludentna ravnanja strank in ohranitev spremenjene pogodbe v veljavi na podlagi teh ravnanj. Do nepravilnega ravnanja s strani tožene stranke pri izplačevanju kredita je sicer res prišlo, vendar je v takšno nepravilno izpolnitev tožeča stranka privolila oz. je z njo soglašala, s čimer je bila kršitev sanirana.

Kadar komitent banke trdi, da ni dovolil razpolaganja s sredstvi na njegovem transakcijskem računu, je to odločilno dejstvo sporno. Banka je tista, ki mora to dejstvo konkretizirano zatrjevati in dokazovati in sicer v skladu z dokaznimi standardom iz 215. člena ZPP. V konkretnem primeru je 13. člen ZPlaP odločilnega pomena pri ovsebinjanju dokaznega standarda. Ta določa, kakšno je skrbno ravnanje banke. Razumno je zato pričakovati, da bo banka nasprotne trditve komitenta izpodbila z natančnimi trditvami in dokazi o tem, kdaj je prejela nalog za plačilo in kako je preverila komitentovo identiteto (ali identiteto njegovega pooblaščenca). To seveda ne pomeni, da spornega dejstva ne more dokazovati drugače (npr. z drugimi neposrednimi dokazi). Zgolj z dokazovanjem prek posrednih dokazov pa bo zelo težko dosežen ustrezen dokazni standard. Praksa, ki se vzpostavi med strankama, je pomembna pri presoji razmerja med gospodarskimi subjekti (12. člen OZ). Pri presoji razmerja med banko in imetnikom transakcijskega računa kot fizično osebo, za katero se ne ugotovi, da bi delovala v okviru svoje poslovne dejavnosti, pa je zgolj drugotnega pomena.

Pritožbeno sodišče je dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede sklenitve pogodbe o vezavi depozita preverilo na glavni obravnavi in ji pritrjuje. Glede uporabe pogodbenega materialnega prava – pogodbe o zastavi vezanega depozita – pa s prvostopenjskim ne soglaša. Tožena stranka je pogodbeno podlago za dne 20.1.2009 izveden prenos sredstev na depozitni račun izkazala; pa tudi, da je imela pogodbeno podlago za zaseg teh sredstev kot sredstev zavarovanja za obveznosti kreditojemalca C. d.o.o. iz kreditne pogodbe. Ker so trditve tožeče stranke o zavarovanja zelo skope oz. jih praktično ni, podrobnejše obravnavanje medsebojnih razmerij pravdnih strank iz naslova zavarovanja ni mogoče in tudi ni potrebno.

Toženkina odgovornost za izpolnitev pogodbe o bančnem depozitu ni nasledstveno vprašanje, pač pa civilnopravno razmerje, ki je urejeno v materialnem pravu. Po njem toženka odgovarja za obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njeno podružnico.

Sklep stečajnega sodišča, na podlagi katerega je tožeča stranka toženi stranki nakazala sporni denarni znesek, in ki je bil v pritožbenem postopku razveljavljen, ne predstavlja samostojne, niti edine podlage za izterjavo vtoževanega denarnega zneska. Razlog, ki utemeljuje materialnopravno upravičenost tožene stranke do vračila denarnih depozitov, je v nesporno sklenjenem pravnoposlovnem razmerju med pravdnima strankama. Upnik, ki je poplačan, ne more nadaljevati z izvršilnim postopkom ali z gospodarskim sporom, kot tudi ne more vložiti nasprotne tožbe, saj nima možnosti za uspeh - njegova terjatev je namreč zaradi plačila prenehala. Uveljavljanemu obogatitvenemu zahtevku v tej pravdi je zato tožena stranka lahko nasprotovala z materialnopravnim ugovorom obstoja pogodbene podlage za izpolnitev tožeče stranke.

Denar, ki je bil v obliki depozita vezan pri banki, je predstavljal dolžničino premoženje. Pogodbo o vezavi denarnega depozita je sklenila dolžnica. Kolikor ga je namensko varčevala iz pojasnjenih razlogov, to ne spremeni dejstva, da je bila vse do pogodbe o odstopu terjatve izključno ona imetnica sredstev oziroma zahtevka za izplačilo denarnega depozita ob zapadlosti (primerjaj 1035. člen ZOR). Pogodba o odstopu terjatve tako dejansko predstavlja darilno pogodbo, le-ta pa je sklenjena, ko je tudi realizirana; konkretno s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve. Ker je bilo neodplačno razpolaganje izvedeno znotraj roka treh let pred uvedbo postopka osebnega stečaja, je podan zakonski dejanski stan iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP. 123.a člen ZFPPIPP brez izjeme velja tudi v postopku osebnega stečaja.

Iz tožbenih trditev izhaja, da so predmet davčne izvršbe dolžnikova denarna sredstva (za kar priloži sklep o davčni izvršbi), vendar pa hkrati tudi navaja, da dolžnik pri njej nima denarnih sredstev na računu, saj je bil transakcijski račun dolžnika pri tožeči stranki dne 9. 7. 2013 zaprt. Tožeča stranka torej ne zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe, kot je opredeljen s sklepom o davčni izvršbi, torej na dolžnikovih denarnih sredstvih, ki jih ima na računih pri banki pravico, ki preprečuje izvršbo, temveč trdi, da dolžnik pri njej nima odprtega računa in zato tudi ne denarnih sredstev. Tožeča stranka s tožbenimi trditvami - četudi bi se izkazalo, da so resnične – ne more doseči pravne posledice, ki jo zahteva s tožbenima zahtevkoma.

Tožena stranka je tako imela pred izdajo sklepa stečajnega sodišča obligacijski zahtevek zoper tožečo stranko na vrnitev depozitov, torej veljavno pravno podlago za vračilo depozitov in je ta pravna podlaga obstajala tudi po razveljavitvi sklepa stečajnega sodišča, kakor to utemeljeno pritožbeno navaja tožena stranka. Dejstvo, da je tožeča stranka to svojo obveznost po vračilu depozitov izpolnila na podlagi izdanega sklepa stečajnega sodišča in da je bil ta sklep razveljavljen, na obstoj pravne podlage, kot ta izhaja iz pogodbenega razmerja, ne more imeti vpliva. S tem, ko je tožeča stranka toženi stranki deponirana sredstva vrnila, je tako izpolnila le svojo obveznost iz okvirne pogodbe in na njeni podlagi sklenjenih depozitnih poslov, torej je izpolnila le dolgovano obveznost, zato ne more biti govora o kakšnem neutemeljenem premiku premoženja zaradi katerega bi bila obogatena ena in prikrajšana druga stranka, kar je predpostavka za nastanek zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve. Razveljavljen sklep je bil le sredstvo prisile, ne pa pravna podlaga obveznosti tožeče stranke.

Izključen je pobot terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo. Med te posle šteje tudi pogodba o denarnem depozitu.

Osnovna banka Zagreb je do vključno 1989 delovala kot samostojna pravna oseba in se preoblikovala v podružnico toženke oz. glavno filialo Zagreb, ki ni bila samostojna pravna oseba, temveč del toženke. Zato tožena stranka odgovarja za obveznosti depozitnih vlog z vsem svojim premoženjem. Podružnica ni pravna oseba, kar pomeni, da za obveznosti podružnica odgovarja osnovna družba. Podružnica nastopa v imenu in za račun matičnega podjetja. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da Lb, Osnovna banka Zagreb, ni bila del tožene stranke in da se ni formirala kot podružnica po Zakonu o podjetjih. Vpisi v hranilno knjižico imajo posebno dokazno moč. Domneva se, da je stanje dobroimetja na depozitnem računu, na podlagi katerega je bila izdana hranilna knjižica, takšno kot je zapisano v hranilni knjižici. Banka lahko to domnevo izpodbija tako, da dokaže, da je to stanje drugačno. Sodišče ne more po uradni dolžnosti presojati vsak vpis v hranilno knjižico. Presoja ga v mejah trditvenih podlag pravdnih strank.

Po ustaljeni sodni praksi banka ne sme enostransko pobotati depozita oziroma dobroimetja na računu svojega dolžnika z lastno terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe. Enako velja tudi za terjatve banke iz naslova provizij, kakršno ima tožena stranka v obravnavani zadevi.

Tožnik je bil deponent toženke. Depozitno pogodbo je imel sklenjeno z LB OB Sarajevo, ki se je leta 1989 registrirala kot podružnica (filiala) tožene stranke, ki pa ni pravna oseba, pri čemer imajo v podružnici vložene devizne enake pravne učinke, kot da bi bile vložene v samo toženko oziroma na njenem sedežu v Ljubljani.

V primeru pogodbe o bančnem depozitu mora opraviti za pogodbo značilno izpolnitev depozitar – toženka. Ker imajo v podružnico vložene devize enake pravne učinke, kot če bi bile vložene v toženko na njenem sedežu v Ljubljani, je toženka pasivno legitimirana za izpolnitev obveznosti iz depozitnih pogodb, sklenjenih s tožniki. Listini ni mogoče odreči kredibilnosti zgolj zato, ker je predložena v fotokopiji.

V konkretnem primeru gre za spor med posameznim varčevalcem in LB, d. d., pri reševanju katerega ni pravno relevantno vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, temveč je takšne spore treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava.

Tudi, če je šlo v konkretnem primeru za izjalovljeno poslovno podlago, to ni vplivalo na pravno učinkovanje pogodbe, torej na obstoj pravic in obveznosti, ki so vsebina pogodbe. V primeru nemogočega razveznega pogoja nastane enak položaj, kot če ta pogoj sploh ne bi bil določen. Če je razvezni pogoj nemogoč, ne more povzročiti razveze pogodbe. Zato se nemogoč razvezni pogoj šteje za neobstoječega; velja fikcija, da stranki razveznega pogoja sploh nista določili. Ker je prvotno mogoč rok za vračilo depozita postal nemogoč, se nemogoč rok šteje za neobstoječ razvezni pogoj, s tem pa je nastopila situacija, ko se je trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja spremenilo v trajno dolžniško razmerje brez določenega roka trajanja v smislu. Takšno dolžniško razmerje pa ne preneha avtomatično, pač pa je potrebna odpoved s strani ene od pogodbenih strank.

Ključno v tej zadevi je, da je tožeča stranka toženkin depozitar, ker je bila depozitar njene podružnice. Depozitno pogodbo je sklenila pri podružnici tožene stranke, ki ni bila samostojna pravna oseba in tako ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun prvotožene stranke. Spor med posameznimi varčevalci in Ljubljansko banko d.d. iz sklenjenih pogodb o bančnem depozitu je treba reševati ob upoštevanju splošnih pravil obligacijskega prava.

Hranilna vloga je tipičen iregularni depozit brez mandatnega posla: banka z deponiranim zneskom razpolaga, dokler upnik ne zahteva isto vrsto stvari, kot jo je vložil, enake kakovosti. Banka vrača enako vrednostno količino denarnih sredstev kot istovrstnih stvari (genusa). To pa pomeni, da zato nikoli ne postane lastnica denarja varčevalca kot generične stvari. Zato v primerih, ko banka izplača bodisi varčevalcu neposredno ali pa njegovemu zakonitemu zastopniku denarna sredstva na podlagi sklenjene pogodbe o varčevanju, ni mogoče pravno zaključiti, da gre za neupravičeno prikrajšanje banke.

Konkretno pogodbeno razmerje med banko in varčevalcem ni povezano z vprašanjem jamčevanja države za bančne vloge. Ker je bila L. B., Zagreb leta 1989 vpisana kot podružnica prve toženke v sodni register, prva toženka kot osnovna družba odgovarja za njene obveznosti.