VSL sodba PRp 565/2013

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka je dolžna plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je bila obdolženka spoznana za odgovorno storitve prekrškov po desetem odstavku 45. člena in po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Za prvonavedeni prekršek ji je bila določena globa 300,00 eurov in 3 kazenske točke, za drugonavedeni globa 1.200,00 eurov in 18 kazenskih točk, nato pa enotna globa v znesku 1.500,00 eurov ter 21 kazenskih točk za vožnjo motornih vozil B kategorije. Naloženo ji je bilo še plačilo sodne takse kot stroškov postopka.

2Proti sodbi se pravočasno pritožuje obdolženka z vlogo, ki jo poimenuje „ugovor na obdolžilni predlog Postaje prometne policije Ljubljana zaradi prekrška po desetem odstavku 45. člena in dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP“. V njej uveljavlja, da policist (s peto stopnjo izobrazbe) nima primerne strokovne izobrazbe, da bi lahko podal strokovno mnenje o njenem zdravstvenem stanju, pa je kljub temu v izpovedbi navajal, da je delovala vinjeno in da on dobro loči med šokom in alkoholiziranostjo zaradi svojih strokovnih večletnih izkušenj. Ni pa bilo nobene ovire, da bi odredil strokovni odvzem krvi. Opozarja še, da zdravnik specialist v Urgentnem kirurškem bloku UKC Ljubljana ob sprejemu po prometni nezgodi navaja, da je bila časovno in krajevno orientirana in ne navaja vonja po alkoholu niti suma na alkoholiziranost, pa tudi ne diagnoze: akutni alkoholni opoj. Pri sodniku za prekrške pa je že podala svoj zagovor za potrebe prometne nezgode. Dostavlja še izvid in diagnostiko UKC Ljubljana – Urgentni kirurški blok.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbene navedbe obdolženke pri pritožbenem sodišču niso vzbudile dvoma o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja obeh očitanih prekrškov; pri pregledu zadeve po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tekom postopka tudi ni prišlo do procesnih ali materialnih kršitev na škodo obdolženke.

5Glede prvonavedenega prekrška obdolženka v pritožbi navaja le, da je glede tega že podala svoj zagovor pri sodniku za prekrške tako, da v pritožbi ne navaja ničesar novega, poleg tega ne izpodbija podrobne in razumne obrazložitve sodišča prve stopnje, zakaj ni sledilo njeni navedbi, da je zaneslo prikolico tovornega vozila, temveč je bilo zanašanje in prometna nesreča posledica njene vožnje, ki ni bila prilagojena zasneženemu, mokremu in spolzkemu vozišču ter okoliščini, da je vozila po blagem klancu navzdol in je še prehitevala vlečno vozilo s pripetim priklopnim vozilom, zaradi česar je izgubila kontrolo nad vozilom in jo je pričelo zanašati ter je trčila v levi bok priklopnega vozila, nato pa v kovinsko varovalno ograjo, pri čemer je nastala materialna škoda na njenem vozilu, na priklopnem vozilu in kovinski ograji, medtem ko je sama dobila telesne poškodbe. Pritožba, v kateri se obdolženka sklicuje zgolj na navedbe zagovora, ki ga je že ocenilo samega po sebi in v povezavi z drugimi dokazi sodišče prve stopnje, tako ne more biti uspešna, predvsem ob dejstvu, da se glede na izvedene dokaze pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, ki zadevajo oceno obdolženkinega zagovora in vseh drugih dokazov ter zaključki sodišča, da je obdolženka storila prekršek po desetem odstavku 45. člena ZPrCP.

6Tudi pritožbene navedbe, da policist nima primerne strokovne izobrazbe, da bi podal strokovno mnenje o njenem zdravstvenem stanju in da ni bilo ovire, da bi odredil strokovni odvzem krvi ter da zdravnik ni postavil diagnoze: akutni alkoholni opoj ter pritožbi priloženi izvid UKC ne morejo vplivati na drugačno odločitev, kot jo je glede obdolženki očitanega prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP sprejelo sodišče prve stopnje. Drugi odstavek 13. člena ZPrCP navaja, da policisti nadzirajo in urejajo promet na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za cestni promet, nadzirajo stanje in prevoznost teh cest, vozila, tovor v in na vozilih, voznike in druge udeležence cestnega prometa ter izvajajo pooblastila določena z mednarodnimi pogodbami, s tem zakonom ali drugimi predpisi, ki se nanašajo na varnost cestnega prometa tako, da imajo policisti splošno pooblastilo za preverjanje psihofizičnega stanja udeležencev cestnega prometa. Prvi odstavek 107. člena ZPrCP „preverjanje psihofizičnega stanja“ namreč določa, da sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola; neposrednemu udeležencu prometne nesreče pa policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Glede na navedeno je policist utemeljeno in zakonito obdolženki kot neposredni udeleženki prometne nesreče odredil preizkus alkoholiziranosti, zaradi česar so brezpredmetne pritožbene navedbe obdolženke glede strokovne izobrazbe policista in navedbe, da zdravnik specialist ne navaja kakega vonja po alkoholu ter suma na alkoholiziranost, kaj šele diagnoze: akutni alkoholni opoj. Postopek ugotavljanja alkoholiziranosti je predpisan in če bi se obdolženka ravnala po tem postopku ter opravila preizkus alkoholiziranosti po izdihanem zraku, pa bi sama najlažje odvrnila sum vožnje pod vplivom alkohola, vendar preizkusa alkoholiziranosti, ki ji je bil odrejen, ni opravila, s tem pa je ravnala v nasprotju z določili tretjega odstavka 107. člena ZPrCP. Glede na navedbe zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti kot dokaza, navedbe obdolženkinega zagovora in izpovedbo policista so tudi utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje glede odgovornosti obdolženke za drugonavedeni prekršek. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi sodbe, da je obdolženki glede drugonavedenega prekrška mogoče očitati naklep. Pritožnica sicer zatrjuje, da je odklonila alkotest zaradi zdravstvenih težav; vendar je k pritožbi priložila izvid in diagnostiko UKC Ljubljana – Urgentni kirurški blok, ki pa ne podpira njenih trditev, da zaradi zdravstvenega stanja ni upoštevala odredbe policista. Iz anamneze (da obdolženka ni bila nezavestna in ni bruhala ter je opisala dogodek, po poškodbi pa je hodila) in njenega statusa ob sprejemu (da je bila ob pregledu pri zavesti ter je bila časovno in krajevno orientirana) pa tudi ni razvidno, da bi bilo stanje obdolženke takšno, da iz zdravstvenih razlogov ne bi mogla opraviti preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku ali da ne bi vedela, kaj ji je policist odredil. V zvezi s pritožbeno navedbo, da ni bilo ovire, da bi ji policist odredil „strokovni odvzem krvi“ pa pritožbeno sodišče pripominja, da ni bilo pravne podlage za odreditev strokovnega pregleda, ker glede na določbo tretjega odstavka 107. člena ZPrCP policist mora odrediti strokovni pregled le, če zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, udeleženec cestnega prometa ne more opraviti preizkusa, kar pa glede na izvedene dokaze pri obdolženki ni bilo, tako je bila obdolženka utemeljeno spoznana za odgovorno storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP.

7Ob preizkusu obdolženki določenih sankcij pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo spremenjeno zakonodajo in je z uporabo določil drugega odstavka 2. člena ZP-1 obdolženki določilo za prvonavedeni prekršek sankciji (globo in kazenske točke) z upoštevanjem določil ZPrCP-A ter ji je obe sankciji odmerilo v predpisani višini. Za prekršek pod točko 2 je zakonodaja ostala nespremenjena in predpisuje globo najmanj 1.200,00 eurov (največ 5.000,00 eurov) ter 18 kazenskih točk, iz česar je razvidno, da so bile kazenske točke odmerjene v predpisani višini, medtem ko je bila globa določena na spodnji predpisani meji; sodišče pa je v razlogih sodbe navedlo svoje razloge za odmero sankcij. Pravilno so bila upoštevana še določila o steku 27. člena ZP-1, ko je bila obdolženki izrečena globa v znesku, ki predstavlja seštevek predhodno določenih glob in prav tako so bile izrečene kazenske točke v takšni višini, kot so bile predhodno za oba prekrška skupaj določene.

8Ker je višje sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženke kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9Na podlagi določil drugega odstavka 147. člena ZP-1 je višje sodišče obdolženki naložilo še plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Višino sodne takse ji bo odmerilo sodišče prve stopnje skladno z določili Zakona o sodnih taksah.