VSL sodba I Cpg 1177/2011

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tako primarni kot podrejeni zahtevek (I. in II. točka izreka), ugotovilo, da terjatev tožene stranke, uveljavljana v pobot, ne obstoji (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2Zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu ali podrednemu zahtevku in toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3Zoper IV. točko izreka sodbe (sklep o stroških) se je pravočasno pritožila tožena stranka. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

4Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Predlaga, da sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da s predmetno tožbo tožeča stranka izterjuje terjatev M. do tožene stranke, iz naslova razdrtja pogodbe št. 3315/96 in sicer do višine terjatve, ki jo ima tožeča stranka do M. oziroma, ki jo ima sedaj S. d.o.o., kateremu je tožeča stranka med postopkom cedirala terjatev, do M.. Tožeča stranka je namreč na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. In 14/97 z dne 15. 5. 1997, ki je postal pravnomočen 9. 6. 1997, zarubila terjatev M. do tožene stranke, nato pa ji je bila ta terjatev s sklepom istega sodišča z dne 12. 7. 2002 prenesena v izterjavo. To isto terjatev M. do tožene stranke, pa je s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. I 97/00907 z dne 2. 10. 1997, zarubil tudi A.. Le-ta je nato svojo terjatev do M. cediral I., ki je v pravdi P 2505/2005 s tožbo zahtevala plačilo cedirane terjatve (A. do M.) iz zarubljene in v izterjavo prenesene terjatve M. proti toženi stranki iz naslova vračila plačane kupnine. Navedena pravdna zadeva se je pravnomočno končala s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 103/2009, I. pa je že uspešno izterjala odstopljeno terjatev.

8Obravnavana zadeva je že drugič na Višjem sodišču. S sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 89/2004 z dne 31. 3. 2010, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Višje sodišče v Ljubljani, pa je nato s sklepom, opr. št. I Cpg 1234/2010 z dne 16. 2. 2011, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2., 3., 4. in 5. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo višine terjatve tožeče stranke do M., kot tudi ne višine terjatve M. do tožene stranke. Prav tako ni ugotovilo vseh dejstev, relevantnih za odločitev o v pobot uveljavljani odškodninski terjatvi tožene stranke.

O pritožbi tožeče stranke

9Pritožnik uvodoma sodišču prve stopnje očita, da iz obrazložitve ni razvidno, na kakšni pravni podlagi je bila sprejeta odločitev. Sodišče namreč ni pojasnilo iz katere pravne podlage izhaja, da v primeru, če eden od upnikov s slabšim vrstnim redom rubeža prvi doseže poplačilo, upniki z ugodnejšim vrstnim redom izgubijo pravico do poplačila, ter da dolžnikovemu dolžniku in sodišču ni potrebno spoštovati vrstnega reda upnikov. Sklicevanje zgolj na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1234/2010 z dne 16. 2. 2011, ne more biti veljavna pravna podlaga za odločitev, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zgolj zaradi izostale navedbe pravne podlage pa po presoji pritožbenega sodišča sodba ni nepreizkusljiva.

10S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 103/2009 z dne 24. 6. 2009, je bilo pravnomočno ugotovljeno, da znaša terjatev I. do tožene stranke 68.336,79 EUR. Pri navedeni terjatvi gre za terjatev M. do tožene stranke, ki je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem št. I 97/00907 z dne 2. 10. 1997 zarubljena in prenesena v izterjavo upniku (A.), z namenom poplačila njegove terjatve do M.. To terjatev A. do M., je A. nato 12. 2. 2000 odstopil I., s čimer je I. pridobila tudi procesno upravičenje izterjati zarubljeno terjatev za poplačilo njej odstopljene terjatve do M.. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da I. ni izposlovala sklepa o prenosu zarubljene terjatve nanjo, le-ta je bila namreč prenesena v izterjavo A.. Ker torej v obravnavanem postopku ni sporno, da je terjatev v višini 68.336,79 EUR, ki jo je I. od tožene stranke uspešno izterjala pred tožečo stranko, terjatev M. do tožene stranke, in jo je tožena stranka I. tudi že plačala (B17), vprašanje vrstnega reda zastavnih pravic pridobljenih s sklepom o rubežu v postopku izvršbe oziroma, ko je ta vročen dolžnikovemu dolžniku, za odločitev v navedeni zadevi ni več bistveno. Pritožnik ima sicer prav, da je imela I. kasnejši vrstni red od tožeče stranke, vendar pa pritožbene navedbe v smeri neupoštevanja vrstnega reda ne morejo privesti do spremembe dejstva, da je tožena stranka sporno terjatev M. že plačala. S tem je zarubljena terjatev M. do tožene stranke prenehala, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer na podlagi 125. člena ZIZ in 270. člena OZ. Toženi stranki (dolžnikovemu dolžniku) tako nikakor ni mogoče naložiti ponovnega plačila že plačane terjatve.

11Prav tako pritožnik neutemeljeno opozarja, da sodišče lahko izda sklep o prenosu terjatve, ki je bila pred tem že zarubljena le, če upnik s kasnejšim vrstnim redom sodišču izroči varščino v višini, ki je potrebna za poplačilo predhodnih zastavnih pravic. Dolžnost položitve varščine namreč ZIZ določa le za primer rubeža nedeljive terjatve (116. člen ZIZ), kar pa sporna terjatev ni. Tudi sicer pa so bile vse morebitne kršitve v izvršilnem postopku, na katere se sklicuje pritožnik, sanirane s pravnomočnostjo sklepa izvršilnega sodišča (o rubežu in o prenosu terjatve v izterjavo).

12Očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je M. plačal več kot polovico kupnine, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevaje 6. člen kupoprodajne pogodbe (B3) in izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke ugotovilo, da znaša terjatev M. do tožene stranke 65.766,54 EUR, pri čemer je štelo, da sta zakonca M. in V. plačala vsak polovico sporne kupnine. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je M. plačal večji delež kupnine kot V.. Sporni plačilni nalog z dne 31. 1. 1997 (A13), na katerega se sklicuje tožeča stranka, je bil plačan iz naslova kupoprodajne pogodbe št. 3314/96, ki sta jo sklenila zakonca, in sicer z namenom nakupa nepremičnine, ki bi, če pogodba ne bi bila razdrta, postala njuno skupno premoženje. Zato dejstvo, da iz plačilnega naloga izhaja, da ga je plačal M., še ne pomeni, da je njegov delež na skupnem premoženju (plačani kupnini) večji od polovice. Zakonska domneva o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju je resda izpodbojna, vendar pa mora določitev drugačnega razmerja temeljiti na dejanskih ugotovitvah o prispevkih obeh partnerjev, pri čemer se ne upoštevajo zgolj prihodki in odhodki partnerjev, ampak tudi drugi nematerialni prispevki. Konkretne trditev v smeri, da je delež M. na skupnem premoženju višji od V., pa v postopku na prvi stopnji niso bile podane. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati višjega deleža M. na skupnem premoženju in s tem tudi ne višjega deleža plačane kupnine.

13V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom, s katerim je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode od tožene stranke, ker je le-ta plačala zarubljeno terjatev upnici s slabšim vrstnim redom (I.), pritožnik sodišču prve stopnje očita zmoten zaključek, da tožena stranka ni ravnala protipravno. Pri tem navaja, da se je tožena stranka zavedala, da ima tožeča stranka zastavno pravico na zarubljeni terjatvi s prvim vrstnim redom, zato sporne terjatve ne bi smela plačati upnici s slabšim vrstnim redom. Prav tako navaja, da tožena stranka v okviru sodnega postopka, v katerem je plačilo zarubljene terjatve vtoževala I., ni naredila vse, kar bi lahko. Če bi se tožena stranka želela zaščititi pred očitki tožeče stranke o neustreznem pravdanju, bi jo morala pozvati, da vstopi v pravdo z I., česar ni storila.

14Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker je tožena stranka sporno terjatev plačala na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe v prisilni sodni izvršbi, prav tako pa je sodišče ugotovilo, da ji protipravnosti ni mogoče očitati niti v zvezi s postopkom, ki je tekel na podlagi tožbe I. zoper toženo stranko, pritožbene navedbe o obstoju protipravnost ravnanja tožene stranke niso utemeljene. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje, dodaja pa, da dejstva, da je tožena stranka v navedenem postopku storila vse kar je lahko, ne spremeni pritožbena navedba, da zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 1590/2009 z dne 21. 6. 2010, s katerim je bilo odločeno o njenem ugovoru, ni vložila pritožbe. Ugotovljeno je bilo namreč, da je zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2505/2005 vložila pritožbo, o kateri je bilo odločeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 103/2009 z dne 24. 6. 2009, zoper slednjo pa je vložila revizijo. Kljub pravnomočni in izvršljivi sodbi, sporne terjatve ni prostovoljno plačala, temveč je morala I. le-to izterjati v izvršilnem postopku, pri čemer je tožena stranka tudi zoper sklep o izvršbi, opr. št. 2673 I 1590/2009, vložila ugovor, s katerim je med drugim opozarjala na vrstni red zastavnih pravic na sporni terjatvi M. do tožene stranke.

Glede na navedeno toženi stranki kljub temu, da tožeče stranke ni obvestila o pravdi oziroma jo pozvala, da vstopi v pravdo (kar tudi ni bila njena dolžnost), ki jo je zoper njo v zvezi z izterjavo iste terjatve, ki jo tožeča stranka izterjuje v tem postopku, sprožila I., ni mogoče očitati slabega pravdanja in torej tudi ne protipravnosti ravnanja.

15Nadalje pritožnik toženi stranki očita protipravnost ravnanja tudi zato, ker je v postopku izvršbe skladno s 111. členom ZIZ dne 3. 6. 1997 izjavila, da je pripravljena izpolniti dolžnikovo terjatev upniku (tožeči stranki), ko bodo izpolnjeni pogoji za njeno zapadlost. Ker je le-ta nedvomno zapadla 25. 5. 2001, tožena stranka pa je ni izpolnila, je ravnala protipravno.

16Pritožnikovo sklicevanje na zgoraj navedeno izjavo tožene stranke, ni utemeljeno. Izjava iz 111. člena ZIZ je namreč namenjena odpravi negotovosti glede obstoja in izterljivosti zarubljene terjatve. V primeru nepopolne ali neresnične izjave, dolžnikov dolžnik upniku odgovarja za škodo (112. člen ZIZ). Vendar pa v obravnavani zadevi toženi stranki kot dolžnikovemu dolžniku ni mogoče očitati neresničnosti izjave in s tem odškodninske odgovornosti. Izjavila je namreč, da je pripravljena izpolniti terjatev, ko bodo izpolnjeni pogoji za njeno zapadlost, pri čemer je bil med strankama spor o tem, kdaj je terjatev M. zahtevati polovico plačane kupnine zapadla, prav tako pa je bila sporna višina te terjatve. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. In 14/97 z dne 15. 5. 1997, izhaja, da je bila za poplačilo terjatve tožeče stranke do M., zarubljena njegova terjatev zoper toženo stranko (oziroma njeno pravno prednico), in sicer na vračilo zneskov kupnine in posojilnih obrokov po pogodbi št. 3315/96 in 3316/96, po odbitku stroškov in škode ter stroškov nadaljnje prodaje zaradi razdrtja pogodbe. Tožeči stranki je bila tako z navedenim sklepom o izvršbi sporna terjatev le prenesena v izterjavo, pri čemer je bilo potrebno ugotoviti njeno višino, upoštevaje morebitno škodo in stroške tožene stranke zaradi nadaljnje prodaje. Prav iz navedenega razloga je tekel predmetni postopek. Zato toženi stranki ni mogoče očitati neresničnosti podane izjave, da je terjatev M. do tožene stranke obstajala, in s tem tudi ne odškodninske odgovornosti (112. člen ZIZ). Iz enakega razloga, to je, ker je bilo potrebno ugotoviti višino sporne terjatve M. do tožene stranke, tudi ni utemeljen očitek pritožnika, da bi tožena stranka lahko preprečila nastalo situacijo tako, da bi zarubljeno terjatev plačala tožeči stranki brez pravdanja.

17Prav tako ni utemeljen očitek pritožnika, da bi tožena stranka morala znesek sporne terjatve položiti pri sodišču. 119. člen ZIZ namreč določa le možnost (in ne dolžnost) dolžnikovega dolžnika, da položi znesek terjatev pri sodišču. Poleg tega ima po drugem odstavku 119. člena ZIZ enako možnost tudi upnik (tožeča stranka), ki pa navedene možnosti ni izkoristil.

18Pritožbeno sodišče uveljavljanih pritožbenih razlogov ni našlo, kot tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), posledično pa niso utemeljene niti pritožnikove nekonkretizirane trditve o kršitvi ustavnih pravic in načel. Pritožbo tožeče stranke je bilo zato potrebno zavrniti in sodbo v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

19Tožena stranka se pritožuje le zoper sklep o stroških (IV. točka izreka) in sodišču očita, da je spregledalo, da je tožena stranka v postopku v celoti uspela, ne glede na to, da je bil njen pobotni ugovor zavrnjen. Sklicevanje sodišča na 2. odstavek 154. člena ZPP, ki govori o delnem uspehu v pravdi, je zato napačno.

20Pritožnik ima sicer prav, da bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen tudi, če tožena stranka ugovora pobota ne bi podala oziroma bi bilo ugovoru ugodeno. Vendar je potrebno upoštevati konkretne okoliščine, in sicer, da zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe, s katero je bilo odločeno o obstoju v pobot uveljavljane terjatve, ni bila vložena pritožba, zaradi česar je postala odločitev o pobotnem ugovoru pravnomočna. Glede na navedeno in dejstvo, da so z odločanjem o pobotnem ugovoru nastali stroški, jih v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP, nosi tožena stranka, ki z ugovorom ni uspela.

21Upoštevaje navedeno in dejstvo, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, pravilna. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

22Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor tožene stranke na pritožbo tožeče stranke pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (1. odstavek 155. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).