111. člen ZIZ

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Sodišče obravnava upnikov predlog za zavarovanje kot celoto. Upoštevati mora terjatev, ki jo upnik želi zavarovati, namen zavarovanja in sredstvo, ki ga je upnik izbral. V skladu z drugim odstavkom 271. člena ZIZ se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja. Po določilu 48. člena ZZK-1 je predznamba glavni vpis, s katerim se doseže oziroma izkaže pridobitev oziroma prenehanje pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, in ki učinkuje pod pogojem, da se predznamba opraviči. Predznamovana pravica se pridobi oziroma preneha v obsegu, v katerem je predznamba te pravice opravičena. Predznamba se uporablja za pogojni vpis knjižnih pravic. Glede na to, da z začasno odredbo ni mogoče pridobiti zastavne pravice, tudi predznambe kot pogojnega vpisa zastavne pravice ni mogoče opravičiti.

Pritožbeno sodišču ocenjuje, da je upnik z naslednjim zapisom v izvršilnem predlogu: "sedanje in bodoče terjatve iz naslova izdanih faktur za opravljene dobave blaga in storitev do skupne višine 104.941,77 EUR" standardu določljivosti terjatev zadostil, tako da dopolnitev v tej zvezi ni bila potrebna. Tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri določenih dolžnikovih dolžnikih upnik navedel le naziv, sedež in matično številko, saj je navedel tudi pravni temelj: opravljene dobave blaga in storitev. Navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča zadošča tudi za to, da se dolžnikovi dolžniki izrečejo o tem, ali imajo iz naslova dobav blaga in/ali storitev do dolžnika kakšne dolgove in v kakšni višini ter je nasprotno razlogovanje sodišča prve stopnje zmotno. Z rubežem in prenosom terjatve se terjatev dejansko zarubi in prenese pogojno - če obstoji in v obsegu kot obstoji. To izhaja bodisi iz izjave dolžnikovega dolžnika, če obstoj terjatve prizna (po prvem odstavku 111. členu ZIZ), sicer se o tem razpravlja v pravdnem postopku po vloženi tožbi, ki jo upnik po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve lahko vloži zoper dolžnikovega dolžnika. V izvršilnem postopku tak

Prepričljivega in logičnega zaključka sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju navedenega nepremičnine, s katerimi dolžnica utemeljuje predlog za omejitev izvršbe, ne bodo zadoščale za poplačilo upnika v obravnavani zadevi, dolžničina pavšalna in neizkazana navajanja o neobstoju zemljiškega dolga oziroma o odtujitvi zemljiškega pisma s strani upnika, ne morejo ovreči. Vprašanje obstoja takšne terjatve se bo razčistilo šele v morebitnem postopku po 111. členu ZIZ ali v poznejši pravdi, v kateri bo skušal upnik zarubljeno terjatev izterjati od (domnevnega) dolžnikovega dolžnika.

Dolžnikovo opozorilo, da zarubljena terjatev ne obstaja, ni ugovor v smislu ZIZ, ker ne preprečuje izvršbe. Zarubiti je mogoče tudi sporno in neobstoječo terjatev. Ali takšna terjatev obstaja ali ne se bo razčistilo v morebitnem postopku po 111. členu ZIZ ali v poznejši pravdi, v kateri bo skušal upnik izterjati zarubljeno terjatev od domnevnega dolžnikovega dolžnika. Ugovor dolžnika je znak upniku kaj lahko pričakuje v nadaljevanju postopka.

Pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ je izpolnjen, če upnik izkaže za verjetno nevarnost aktivnega delovanja (torej konkretnih ravnanj) s strani dolžnika, ki bi lahko pripeljalo do tega, da bi bila uveljavitev terjatve bodisi onemogočena bodisi precej otežena. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnica navedla konkretna ravnanja tožene stranke, s katerimi ta zmanjšuje premoženje, ga skriva ali z njim kako drugače razpolaga. Z izjemo pavšalnih trditev tudi ni podala navedb o konkretnih preusmeritvah poslovanja oziroma, neupravičenem plačevanju s strani tožene stranke, z namenom, da bi tožena stranka zmanjševala svoje premoženje, zaradi česar naj bi bila uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica zato v predlogu za izdajo začasne odredbe ni uspela verjetno izkazati pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga opredeljuje drugi odstavek 270. člena ZIZ.

Za dovolitev izvršbe z rubežem in prenosom terjatve ni potrebno, da je terjatev povsem določena po temelju, zapadlosti in višini. Kolikor namreč upnik ne razpolaga s točnimi podatki o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika, zadošča, da je le-ta opredeljena tako, da je (vsaj) določljiva. Zadostuje, da je opredeljeno razmerje, iz katerega terjatev izhaja, kar velja tako za „sedanje“ kot „bodoče“ terjatve, katerih rubež upnik predlaga.

Prisilno (s sredstvi izvršbe) se dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno - če obstoji in v obsegu kot obstoji; to izhaja bodisi iz izjave dolžnikovega dolžnika, če obstoj terjatve prizna (po prvem odstavku 111. členu ZIZ) - kar ni primer v tej zadevi, sicer se o tem razpravlja v pravdnem postopku po vloženi tožbi, ki jo upnik po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve lahko vloži zoper dolžnikovega dolžnika (s tem namreč pridobi procesno aktivno legitimacijo). Upnik (cesionar) lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja in v sodelovanju s dolžnikom (pravnim prednikom glede na terjatev). Če terjatve ni, obveznost dolžnika ne bo zmanjšana. Izvršilni postopek ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do njegovega dolžnika. Izvršilno sredstvo prenosa terjatve nadomešča le pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi strani.

Pritožbeni rok začne teči od prvega naslednjega dne od dneva vročitve (smiselna uporaba drugega odstavka 111. člena ZPP).Glede na neizkazano vročitev sklepa ni mogoče preizkusiti, ali je rok za pritožbo zoper ta sklep že sploh začel teči ter posledično, kdaj se je iztekel.

Stroški dolžnikovih dolžnikov v zvezi z izjavo po 111. členu ZIZ ne predstavljajo izvršilnih stroškov, ki bi jih upnik dolžnikovima dolžnikoma povzročil neutemeljeno, saj upnik sploh ni predlagal, da dolžnikova dolžnika v določenem roku podata takšno izjavo.

Razčiščevanju vprašanja o obstoju zarubljene (in prenesene) terjatve je namenjeno tudi določilo 111. člena ZIZ, vendar pa pritožnik v zvezi s tem določilom spregleda, da sodišče lahko zahteva izjavo dolžnikovega dolžnika o zarubljeni terjatvi le na upnikov predlog.

Ne s sklepom o rubežu terjatve ne s kasnejšim sklepom o prenosu terjatve v izterjavo, če je ta izdan, ni ugotovljen obstoj dolžnikove terjatve zoper dolžnikovega dolžnika in še manj pa je dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve. Gre le za rubež terjatve ter nato prenos te terjatve v izterjavo in torej takšna sklepa v ničemer ne posegata v pravice dolžnikovega dolžnika, saj se njegov pravni položaj zgolj zaradi spremembe upnika v ničemer ne poslabša.

Sklep o rubežu dolžnikovemu dolžniku ne nalaga, da obveznost, ki jo ima do dolžnika, izpolni direktno upniku, temveč dolžnikovemu dolžniku le prepoveduje, da bi terjatev poravnal dolžniku. Sodišče v izvršilnem postopku naloži organizaciji za plačilni promet le plačilo vseh neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov po sklepu o izvršbi, ne pa tudi plačilo škode, ki je upniku nastala zaradi nezakonitega ravnanja organizacije za plačilni promet pri izvrševanju sklepa o izvršbi.

Pritožbene navedbe v smeri neupoštevanja vrstnega reda ne morejo privesti do spremembe dejstva, da je tožena stranka sporno terjatev M. že plačala. S tem je zarubljena terjatev M. do tožene stranke prenehala, zato toženi stranki (dolžnikovemu dolžniku) nikakor ni mogoče naložiti ponovnega plačila že plačane terjatve.

Dolžnikovemu dolžniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika, saj v tej fazi postopka še ni poseženo v njegove pravice in pravne interese.

Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Dolžnik zgolj z zatrjevanji o tem, da že od leta 2009 biva na drugem naslovu, te domneve, glede na to, da na teh vročilnicah, kar enako velja tudi za vročilnici, ki potrjujeta nadomestno vročitev po prvem odstavku 140. člena ZPP, ni kakršnega koli zaznamka vročevalca, da dolžnik na naslovu vročanja ne živi več, slednji pa v svoji zahtevi tudi ne zatrjuje, da je bilo vročevalcu poznano, da na naslovu xy 18, M., ni več dosegljiv, pa je sodna pisanja na tem naslovu kljub temu izročil članom gospodinjstva, tudi če bi glede na podpis v vročilnicah zgolj s priimkom M. glede vseh spornih sodnih pisanj sklepali o takšni vročitvi, ne zmore izpodbiti. Ker v primeru nepravilne vročitve prekluzivni zakonski rok za vložitev pravnega sredstva niti ne prične teči, dolžnik, tudi v kolikor bi s svojo zahtevo za razveljavitev klavzul o pravnomočnosti uspel, z vložitvijo ugovora zoper sklepe o nadaljevanju izvršbe niti ne bi bil v zamudi. Ker dolžnik pravnega interesa za vrnitev v prejšnje stanje ne izkazuje, že to narekuje odločitev o zavrženju njegovega predloga. Skladno s prvim odstavkom 185. člena ZIZ s

Dolžnikovo opozorilo, da zarubljena terjatev ne obstaja, ni ugovor v smislu ZIZ, ker ne preprečuje izvršbe: zarubiti je mogoče tudi sporno in tudi neobstoječo terjatev. Ali takšna terjatev obstaja ali ne, se bo razčistilo šele v morebitnem postopku po 111. členu ZIZ ali v poznejši pravdi, v kateri bo skušal upnik zarubljeno terjatev izterjati od (domnevnega) dolžnikovega dolžnika.

Zoper sklep o rubežu dolžnikov dolžnik nima pravice do pritožbe, kar pomeni, da v tej fazi izvršilnega postopka (od izdaje sklepa o rubežu do izdaje sklepa o prenosu terjatve) nima pravice do udeležbe v postopku. Nima niti pravice do izjave o obstoju oziroma neobstoju terjatve. Stroški nedovoljenih vlog že po naravi stvari ne sodijo med stroške, ki bi jih upnik neutemeljeno povzročil.

Vse navedeno pomeni, da z rubežem terjatve dolžnika nasproti svojemu dolžniku in prenosom te v izterjavo (lahko tudi namesto plačila) upnik nasproti tretjemu ne pridobi izvršilnega naslova, v kolikor tega nasproti tretjemu nima že sam dolžnik (ta je dolžan vse listine v zvezi z možno izterjavo terjatve predložiti upniku) in si ga bo moral morebiti šele pridobiti, v skrajnem primeru tudi s tožbo. S sklepom o prenosu zarubljene terjatve v izterjavo (ki sledi sklepu o rubežu terjatve) ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do njegovega dolžnika, zato tak sklep tudi ne predstavlja izvršilnega naslova v korist upnika nasproti dolžnikovemu dolžniku (enako na primer sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Ip 711/2007 in sklep Višjega sodišča Ljubljana, opr. št. III Cp 1047/2006).

Če je terjatev sporna, to ni razlog, da je toženec ne bi mogel uveljavljati v pravdi pobot v obliki pobotnega ugovora. Ker je odločitev o pobotnem ugovoru obrazložena v razlogih sodbe, je odločitev sodišča prve stopnje tudi mogoče preizkusiti. Dejstvo, da sta iz izreka izpadli ugotovitvi o obstoju oziroma neobstoju terjatev, pa je očitna pisna pomota, ki jo bo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli odpravilo s popravnim sklepom. Z dopolnilno sodbo ne more dopolnjevati odločitev o pobotnem ugovoru, saj je ta odločitev neločljivo povezana z odločitvijo o zahtevku, zato je potrebno, kadar sodišče pobotnega ugovora v sodbi sploh ni obravnavalo, v primeru vložene pritožbe zoper sodbo, le-to razveljaviti. Subjekt, ki opravlja poslovodstvo, je lahko tudi pravna oseba, pri tem pa ne more biti nobenega dvoma, da pravno osebo, ki bo opravljala poslovodenje, pri sklepanju pogodbe o poslovodenju, zastopa uprava. Predsednik nadzornega sveta je pristojen podpisovati pogodbe o poslovodenju, ki jih sklene družba zgolj v primerih, kadar gre za pogodbe, ki jih sklene družba s člani uprave. Pobot zaradi ekvivalentosti terjatev ne more biti predmet izpodbijanja dolžnik