112. člen ZIZ

Da bi bila pritožba pravočasna, bi jo moral dolžnik izročiti (neposredno) sodišču ali poslati priporočeno po pošti najkasneje 6. 7. 2022, ko se je iztekel pritožbeni rok. Ker pritožbe ni oddal s priporočeno pošiljko, temveč poslal sodišču z navadno pošiljko, je odločilno zgolj, kdaj je pritožba prispela na sodišče prve stopnje.

Razčiščevanju vprašanja o obstoju zarubljene (in prenesene) terjatve je namenjeno tudi določilo 111. člena ZIZ, vendar pa pritožnik v zvezi s tem določilom spregleda, da sodišče lahko zahteva izjavo dolžnikovega dolžnika o zarubljeni terjatvi le na upnikov predlog.

Ne s sklepom o rubežu terjatve ne s kasnejšim sklepom o prenosu terjatve v izterjavo, če je ta izdan, ni ugotovljen obstoj dolžnikove terjatve zoper dolžnikovega dolžnika in še manj pa je dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve. Gre le za rubež terjatve ter nato prenos te terjatve v izterjavo in torej takšna sklepa v ničemer ne posegata v pravice dolžnikovega dolžnika, saj se njegov pravni položaj zgolj zaradi spremembe upnika v ničemer ne poslabša.

Pritožbene navedbe v smeri neupoštevanja vrstnega reda ne morejo privesti do spremembe dejstva, da je tožena stranka sporno terjatev M. že plačala. S tem je zarubljena terjatev M. do tožene stranke prenehala, zato toženi stranki (dolžnikovemu dolžniku) nikakor ni mogoče naložiti ponovnega plačila že plačane terjatve.

Dolžnikovemu dolžniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika, saj v tej fazi postopka še ni poseženo v njegove pravice in pravne interese.

Začasna odredba, izdana po 4. točki prvega odstavka 271. člena ZIZ, upniku nudi le varstvo pred morebitnimi dolžnikovimi razpolaganji v višini zadržanih denarnih sredstev, ne zaščiti pa ga pred morebitnimi prisilnimi izvršitvami sklepov o izvršbi v korist drugih upnikov. Dokazno breme za dokazovanje dejstva, da bi dolžnica (organizacija za plačilni promet) denarna sredstva v določenem znesku lahko zadržala oz. odtegnila in izplačala upnici, je na upnici, saj gre za zatrjevanje obstoja pozitivnega dejstva.

Če je terjatev sporna, to ni razlog, da je toženec ne bi mogel uveljavljati v pravdi pobot v obliki pobotnega ugovora. Ker je odločitev o pobotnem ugovoru obrazložena v razlogih sodbe, je odločitev sodišča prve stopnje tudi mogoče preizkusiti. Dejstvo, da sta iz izreka izpadli ugotovitvi o obstoju oziroma neobstoju terjatev, pa je očitna pisna pomota, ki jo bo sodišče prve stopnje lahko kadarkoli odpravilo s popravnim sklepom. Z dopolnilno sodbo ne more dopolnjevati odločitev o pobotnem ugovoru, saj je ta odločitev neločljivo povezana z odločitvijo o zahtevku, zato je potrebno, kadar sodišče pobotnega ugovora v sodbi sploh ni obravnavalo, v primeru vložene pritožbe zoper sodbo, le-to razveljaviti. Subjekt, ki opravlja poslovodstvo, je lahko tudi pravna oseba, pri tem pa ne more biti nobenega dvoma, da pravno osebo, ki bo opravljala poslovodenje, pri sklepanju pogodbe o poslovodenju, zastopa uprava. Predsednik nadzornega sveta je pristojen podpisovati pogodbe o poslovodenju, ki jih sklene družba zgolj v primerih, kadar gre za pogodbe, ki jih sklene družba s člani uprave. Pobot zaradi ekvivalentosti terjatev ne more biti predmet izpodbijanja dolžnik

Upnik lahko v predlogu za izvršbo na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet poda predlog, da se dolžnikov dolžnik izjavi o tem, ali pripoznava zarubljeno terjatev in sicer kolikšen znesek, ter ali je njegova obveznost, da poravna to terjatev, pogojena z izpolnitvijo kakšne druge obveznosti. Vendar pa je v primeru, če banka ne ravna po predlogu in ne obvesti upnika o ovirah, predpisana le odškodninska odgovornost.

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.