119. člen ZIZ

S prenosom zarubljene terjatve v izterjavo upnik (tožnik) pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika (toženec) izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, kar pomeni, da pridobi pravico zoper dolžnikovega dolžnika vložiti tožbo na plačilo terjatve, če je dolžnikov dolžnik ne izpolni prostovoljno. Temeljna značilnost zastavne pravice je varovanje vrstnega reda, zato kasneje pridobljena zastavna pravica pride na vrsto šele, ko je s prej pridobljeno zastavno pravico zavarovana terjatev v celoti poplačana. Tožbeni zahtevek je zavrnjen, ker zaradi spoštovanja vrstnega reda upnika s prej opravljenim rubežem in s terjatvijo, ki zarubljeno terjatev po višini bistveno presega, ob odsotnosti tožnikovih trditev o prenehanju terjatve z boljšim vrstnim redom, v tem trenutku tožencu ni mogoče naložiti plačila v korist tožnika s slabšim vrstnim redom. Kljub temu tožniku pravno varstvo v smislu varovanja njegovega vrstnega reda in pravice do poplačila s tem vrstnim redom ostaja, saj z zavrnitvijo zahtevka ni v ničemer poseženo v njegovo z rubežem pridobljeno zastavno pravico, v veljavi ostaja tudi sklep o prenosu terjatve v izterjavo. V primeru prenehanja terjatve up

Če sodišče v postopku po vložitvi ugovora tretjega s pravnomočno sodbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, na določen predmet ni dopustna, glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi (65. člen ZIZ). Če bi bila določena zgolj ustavitev izvršbe glede tega predmeta, bi takšna ureditev v skladu z dobrohotno razlago drugega odstavka 76. člena ZIZ še dopuščala možnost, da ostanejo v veljavi opravljena izvršilna dejanja, če bi z njihovo razveljavitvijo bile prizadete pravice drugih. V zakonu zapovedana razveljavitev sklepa o izvršbi glede tega predmeta pa nedvomno narekuje razveljavitev vseh do tedaj opravljenih izvršilnih dejanj na tem predmetu, tj. tudi sklepa o rubežu, kar pomeni, da bi izvršilni upnik v posledici izgubil zastavno pravico na terjatvi in vrstni red poplačila, ki ga je s sklepom o rubežu pridobil. Z razveljavitvijo sklepa o prenosu terjatve v izterjavo bi odpadla tudi pravna posledica, ki jo določa četrti odstavek 120. člena ZIZ, da dolžnikovi odstopi prenesene terjatve po prenosu v izterjavo nimajo pravnih učinkov na pravice, ki jih je upnik pridobil s prenosom, in bi torej nadaljni dolžnikovi prenosi iste terjatve imeli veljavne pravne učinke

Tožnica pravi, da je bil nekdo izmed toženih zastavnih upnikov (tega, ali je bila to prvo tožena pogodbena zastavna upnica ali eventualno tožena izvršilna upnika, ne ve) poplačan iz zastavljenih terjatev, kljub temu, da so terjatve, ki so bile predmet zastave, takrat že prenehale zaradi poplačila drugih zastavnih upnikov. Čim je tako, je jasno, da je tudi v tej zadevi, upoštevajoč prednostno pravilo in odvisnost zastavne pravice od obstoja njenega predmeta, bistveno prav vprašanje, ali so terjatve, ki so bile predmet zastave, res (v celoti oziroma do višine v tej pravdi spornih zneskov) takrat že prenehale, ali ne. Pritožnica ima prav, da dolžnikov dolžnik nikakor ne more biti tisti, ki naj odloči, komu izmed pretendentov na izpolnitev bo poravnal svoj dolg. A hkrati spregleda, da pravni red dolžniku, ki je negotov, komu naj izpolni, ker obstaja več oseb, ki zatrjujejo, da so upravičene sprejeti njegovo izpolnitev, daje možnost, da izpolni brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku. Dolgovani znesek namreč lahko položi pri sodišču in s tem postane prost svoje obveznosti

Dolžnica lahko izpolni svojo obveznost, zaradi poplačila katere se vodi izvršilni postopek, tudi izven izvršilnega postopka in nato v tem postopku uveljavlja ugovorni razlog izpolnitve obveznosti oziroma prenehanja obveznosti na drug način. Ob uveljavljanju ugovornega razloga prenehanja terjatve s položitvijo izterjevanega zneska pri sodišču, v skladu z določbami OZ o sodnem depozitu, lahko upnik v izvršilnem postopku, ki se vodi za poplačilo te terjatve, uveljavlja, da je ta izpolnitev zaradi postavljenih pogojev za izročitev položenega zneska, nepravilna. V konkurenci več upnikov, ki so pridobili zastavno pravico na isti terjatvi, se ti poplačajo po vrstnem redu, kot so pridobili prednostno poplačilno pravico.

Dolžnik je v ugovoru uveljavljal prenehanje terjatve zaradi položitve dolgovanega zneska na sodni polog. S tem je uveljavljal ugovorni razlog prenehanja terjatve zaradi izpolnitve oziroma, da je terjatev prenehala na drug način. Pogoje v postopku sodnega depozita postavlja predlagatelj, na te pogoje je sodišče vezano, ko odloča o utemeljenosti predloga za izplačilo sodnega depozita.

Pritožbene navedbe v smeri neupoštevanja vrstnega reda ne morejo privesti do spremembe dejstva, da je tožena stranka sporno terjatev M. že plačala. S tem je zarubljena terjatev M. do tožene stranke prenehala, zato toženi stranki (dolžnikovemu dolžniku) nikakor ni mogoče naložiti ponovnega plačila že plačane terjatve.

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.