VSM sodba I Cpg 157/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se v II. točki izreka sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da ta točka sedaj glasi:

„Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki – v stečaju znesek 119.878,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti te sodbe. Glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 119.878,25 EUR za čas od 17. 12. 2010 do pravnomočnosti te sodbe se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med tožečo stranko (v nadaljevanju tožnikom) in toženo stranko (v nadaljevanju tožencem) razveljavijo učinki sklenitve asignacije z dne 5. 11. 2010, ki so jo sklenili tožnik kot asignant, toženec kot asignatar in Mestna občina P. kot asignat, s katero je tožnik Mestni občini P. naročil, da le-ta v razbremenitev tožnika tožencu nakaže znesek v višini 119.878,25 EUR, hkrati pa toženca pooblastil, da predhodno navedeni znesek sprejme. Nadalje je odločilo, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki plačila denarnega zneska 119.878,25 EUR, ki ga je Mestna občina P. dne 17. 12. 2010 izvedla tožencu (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku v roku 15 dni plačati znesek 119.878,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka) ter mu povrniti pravdne stroške v višini 4.764,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Navaja, da v predmetnem postopku izpodbijana pravna dejanja nikakor ne morejo biti izpodbojna, ker jim manjkata oba kriterija izpodbojnosti, tako kriterij objektivnega zmanjšanja premoženja kasnejšega stečajnega dolžnika kot tudi kriterij vednosti prejemnika (nakazila) glede slabega finančnega stanja stečajnega dolžnika. Priznava, da je opravil asignacijski dogovor z Mestno občino P. glede plačila za opravljena dela, ki jih je toženec opravil v korist premoženja Mestne občine P.. Ker pa je šlo za asignacijo na dolg, po mnenju pritožnika ni šlo za nikakršno izpolnitev obveznosti, opravljeno v neobičajni obliki, poleg tega pa je bila izpolnitev opravljena na podlagi direktnega zahtevka podizvajalca investitorju, ki izvzame terjatveno pravico iz premoženja stečajnega dolžnika oz. povzroči, da ima obveznost izpolnitve investitorja podizvajalcu samostojen pravni temelj, neodvisen od premoženja stečajnega dolžnika. Zato po prepričanju pritožnika ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti, da je prišlo z izpodbijanim pravnim dejanjem do zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika ali preprečitve njegovega povečanja. Ker so vse predlagane priče potrdile, da so bila s strani toženca direktna plačila zahtevana (potem ko poplačila kljub takim zahtevam ni dobil od tožnika), pritožnik nasprotnemu zaključku sodišča prve stopnje očita procesno kršitev ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Ne strinja se s prvostopnim stališčem, da toženec ni bil podizvajalec tožnika in ga posledično ne zadeva pravno pravilo glede direktnega zahtevka iz 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ter mu očita zmotno uporabo materialnega prava. Njegova pogodbena obveznost je bila namreč dobava in montaža strojne opreme na Centralni čistilni napravi P., kar je v korist Mestne občine P. tudi opravil, zato ga je na podlagi omenjenega določila OZ šteti za sodelavca tožnika. Pristanek k asignacijski pogodbi s strani izvajalca – tožnika pa po mnenju pritožnika že sam po sebi pomeni, da je izvajalec pripoznal terjatve svojega podizvajalca - toženca. Po mnenju pritožnika v obravnavani zadevi tudi ni izpolnjen subjektivni pogoj vednosti glede insolvenčnega položaja (bodočega) stečajnega dolžnika, saj se domneva izpolnjenosti tega pogoja nanaša le na obdobje zadnjih treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka ter priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 480. členom istega zakona ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj pravdnih strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno ter na njegovi podlagi v odločitvi o glavni stvari tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, zmotno pa je sodišče prve stopnje odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od prisojene glavnice, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6V obravnavanem gospodarskem sporu je tožnik kot stečajni dolžnik na podlagi 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izpodbijal pravno dejanje oz. zahteval razveljavitev učinkov: (1) sklenitve asignacije z dne 5. 11. 2010, ki so jo sklenili tožnik kot asignant, toženec kot asignatar in Mestna občina P kot asignat, in (2) plačila denarnega zneska 119.878,25 EUR, ki ga je Mestna občina P (na podlagi navedene asignacije) izvedla tožencu. Posledično je od toženca zahteval še plačilo (vračilo) navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko ji je bil ta nakazan (17. 12. 2010), do plačila.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da so v obravnavani zadevi kumulativno izpolnjene vse predpostavke za izpodbijanje pravnega dejanja stečajnega dolžnika v skladu z določbama 269. in 271. člena ZFPPIPP: (1) izpodbijano dejanje je bilo izvršeno v obdobju izpodbojnosti, (2) posledica dejanja je zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika (tožnika) in s tem neenaka obravnava upnikov ter (3) toženec je takrat, ko je bilo dejanje opravljeno, vedel oz. bi moral vedeti, da je tožnik insolventen. Ker pritožnik prvostopnega zaključka glede prve predpostavke izpodbojnosti (16. točka obrazložitve prvostopne sodbe) ne graja, pa tudi sodišče druge stopnje ga po uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava sprejema kot pravilnega, se sodišče v nadaljevanju obrazložitve osredotoča na pritožbeno grajo ostalih predpostavk izpodbojnosti.

Glede obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti:

8V skladu s 1. točko prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP je v obdobju izpodbojnosti izvedeno pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, bodisi da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti gradilo na doslej sprejetih in uveljavljenih stališčih sodne prakse, da je asignacija izpodbojna le, kolikor je bil tožnik asignatov upnik (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 21), in je torej asignat (Mestna občina P.) asignacijo sprejel in izpolnil zato, da bi se razbremenil obstoječe obveznosti do tožnika. Zaključilo je, da je v obravnavani zadevi z asignacijo tudi dejansko ugasnila terjatev stečajnega dolžnika (do asignata), ki bi sicer prišla v stečajno maso. Gre za terjatev tožnika do Mestne občine P. za, na podlagi med njima sklenjene pogodbe z dne 10. 12. 2007, opravljena dela v mesecu septembru 2010 na projektu Celovito varovanje vodnih virov podtalnice P. polja – faza I (27. začasna situacija z dne 30. 9. 2010), kot vse izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe v točki 21. Dodati je, da navedena terjatev, kakor tudi podlaga zanjo, nenazadnje izhaja iz same vsebine med pravdnima strankama in Mestno občino P sklenjene asignacije (priloga A5). Sicer pa njenega obstoja toženec med postopkom na prvi stopnji niti ni prerekal. Z izvršitvijo nakazila tožencu je (v tem obsegu) ugasnila terjatev tožnika do asignata, ki bi sicer prišla v stečajno maso, s čimer je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožnika na račun (v škodo) drugih upnikov, saj bi zaradi tega ostali upniki tožnika prišli do poplačila svojih terjatev v manjšem obsegu.

9Pritožnik prvostopni zaključek o obstoju objektivnega elementa izpodbojnosti graja ter poudarja, da kriterij objektivnega zmanjšanja premoženja kasnejšega stečajnega dolžnika (tožnika) v obravnavani zadevi ni bil podan. Pri tem ponavlja svoje v postopku na prvi stopnji podano pravno naziranje, da naj bi imel zoper asignata, od katerega je prejel izpodbijano plačilo, direkten zahtevek na podlagi 631. člena OZ. Sklicuje se na svoj status podizvajalca v razmerju do tožnika, ter poudarja, da je svojo pogodbeno obveznost - dobavo in montažo strojne opreme na Centralni čistilni napravi P - v korist Mestne občine P. tudi opravil, s čimer utemeljuje svoj zatrjevani direktni zahtevek zoper asignata oz. naročnika (Mestno občino P.). Zaradi samostojne podlage za prejeto plačilo od asignata naj po mnenju pritožnika ne bi prišlo do posega v premoženje stečajnega dolžnika.

10V skladu s 631. členom OZ se lahko sodelavci za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Vprašanje, ali je imel toženec v obravnavani zadevi direktni zahtevek zoper Mestno občino P. na podlagi omenjenega zakonskega določila, je po presoji sodišča druge stopnje pravno vprašanje. Odgovor nanj je odvisen od statusa toženca kot morebitnega podizvajalca (sodelavca) „glavnega“ podjemnika – tožnika, ta pa je odvisen od pravne kvalifikacije med njima sklenjene pogodbe. Trditve o njeni pravni naravi je tožnik podal v svoji prvi pripravljalni vlogi, v kateri je navajal, da je bila med pravdnima strankama sklenjena zgolj pogodba o dobavi blaga (katerega je tudi podrobneje opredelil), za katero 631. člen OZ ni uporabljiv. Tudi po tožniku priložena toženčeva listina - 14. začasna situacija z dne 3. 7. 2010 skupaj s priloženo specifikacijo in cenami blaga, ki je bilo dobavljeno (kot podrobneje izhaja iz 19. točke obrazložitve prvostopne sodbe), ne potrjuje toženčevih navedb, da bi bila vsebina njegove pogodbene obveznosti primarno oprava določenega dela (619. člen OZ). Drugačna zatrjevanja toženca – da naj bi med pravdnima strankama vendarle šlo za podjemno pogodbo, na podlagi katere bi toženec v razmerju do Mestne občine P. kot tožnikovega naročnika pridobil status podizvajalca, pa so ob dejstvu, da med pravdnima strankama sklenjena pogodba v postopku na prvi stopnji ni bila predložena, ostala nedokazana.

11Prvostopno sodišče se je z vprašanjem obstoja toženčevega direktnega zahtevka zoper asignata na podlagi 631. člena OZ v obrazložitvi svoje odločitve obširno ukvarjalo (točke 23 do 30), čeprav je že v 25. točki obrazložilo svoje stališče, da toženec ni bil podizvajalec tožnika, temveč zgolj njegov dobavitelj, zaradi česar mu je možnost direktnega zahtevka tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno odreklo tako na podlagi določb OZ kakor tudi Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2), pri čemer slednje toženec graja zgolj pavšalno. V nadaljevanju je prvostopno sodišče tudi pravilno (čeprav za odločitev v konkretni zadevi ne bistveno) ugotovilo, da terjatvi, ki sta bili zajeti v asignacijo, tudi ne izvirata iz istih del oz. dobav.

12Toženec je v postopku na prvi stopnji obstoj samostojne poplačilne pravice v razmerju do asignata poskušal dokazovati tudi z zatrjevanjem, da naj bi (potem ko poplačila kljub takim zahtevam od tožnika ni dobil) od Mestne občine P. zahteval direktna plačila. Čeprav so podaje takih zahtev s strani toženca predlagane priče dejansko potrdile (prvostopno sodišče je s tem v zvezi v 22. točki obrazložitve zmotno zapisalo, da take zahteve toženca niso bile podane), navedeno na pravilnost zgoraj opisane prvostopne odločitve nima nobenega vpliva. Toženec namreč z ničemer ni izkazal, da bi bile z njegove strani podane zahteve po direktnem plačilu tudi (kadarkoli) ugodno rešene. Ni mogoče spregledati, da je toženec do spornega (izpodbijanega) poplačila od Mestne občine P očitno uspel priti šele s sodelovanjem tožnika, to je na podlagi med Mestno občino P. in pravdnima strankama sklenjene asignacijske pogodbe (A5). Po tožencu zatrjevane večkratne zahteve po direktnih plačilih, naslovljene mimo toženca direktno na Mestno občino P. kot naročnika, ki so očitno ostale neuspešne, celo bolj kažejo na to, da toženec direktnega zahtevka po 631. členu OZ zoper asignata ni imel. Zgoraj opisani zmotni oz. izpovedbam prič nasprotujoči prvostopni zaključek tako predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev procesnih določb, ki na pravilnost prvostopne odločitve ni imela nobenega vpliva. Glede v pritožbi izraženega stališča, da pristanek k asignacijski pogodbi s strani izvajalca – tožnika že sam po sebi pomeni, da je izvajalec pripoznal terjatve svojega podizvajalca – toženca, je dodati, da pristanek tožnika k asignacijski pogodbi predstavlja zgolj pripoznavo svoje v asignacijski pogodbi zajete obveznosti do toženca, pri čemer lahko toženčeva terjatev do tožnika izvira iz kateregakoli med pravdnima strankama sklenjenega pravnega posla in ne zgolj iz podjemne pogodbe. Zato sama asignacijska pogodba še ne kaže na obstoj direktnega zahtevka toženca zoper asignata oz. ga celo prej zanika, kot je bilo obrazloženo zgoraj.

Glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti:

13Tožnik je v obravnavani zadevi obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti (toženčevo vednost oz. zakrivljeno nevednost o tožnikovi insolventnosti v času oprave izpodbijanega dejanja) utemeljeval primarno s trditvijo, da je bilo izpodbojno dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti, torej s sklicevanjem na obstoj domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Dodatno k temu pa je zatrjeval še obstoj domneve iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, torej da je toženec prejel izpolnitev svoje terjatve v neobičajni obliki oz. na med strankama neobičajen način.

14Prvostopno sodišče je obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti pravilno utemeljilo na podlagi 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 32), saj je bilo izpodbijano pravno dejanje (sklenitev asignacijske pogodbe dne 5. 11. 2010) opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, pri čemer v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZFPPIPP v primeru, če je bil stečajni postopek začet v postopku prisilne poravnave (kot v obravnavani zadevi), navedeno trimesečno obdobje teče od začetka zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka prisilne poravnave (v obravnavani zadevi dne 30. 12. 2010) do začetka stečajnega postopka. Pritožbeno stališče, da je „relevantno obdobje glede domneve subjektivne vednosti beneficiarja o slabem ekonomskem položaju stečajnega dolžnika po izrecni gramatikalni določbi zakona le obdobje zadnjih treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka“, je po vsem obrazloženem materialnopravno napačno. Ker toženec tako podane zakonske domneve vednosti oz. zakrivljene nevednosti o tožnikovi insolventnosti v postopku na prvi stopnji ni izpodbijal (ni zatrjeval, da v času oprave izpodbijanega pravnega dejanja za insolventnost tožnika ni vedel ali moral vedeti), se prvostopno sodišče s tem vprašanjem pravilno ni ukvarjalo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 33).

15Glede na vse obrazloženo je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obstoji tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti sporne asignacije, posledično pa je materialnopravno pravilna odločitev o razveljavitvi učinkov sklenjene in izvršene asignacije ter dolžnosti toženca po vračilu od asignata prejetega zneska denarja.

Glede obrestnega dela dajatvenega zahtevka:

16Tožnik je s tožbo zahteval vračilo zneska, ki je bil tožencu izplačan s strani Mestne občine P., skupaj z obrestmi od dneva izplačila tožencu (dne 17. 12. 2010) do dneva vrnitve zneska. Sodišče prve stopnje je tudi temu delu zahtevka ugodilo oz. ga celo prekoračilo, saj je zakonske zamudne obresti od v povrnitev naloženega zneska tožniku prisodilo celo od 4. 11. 2010 (dan pred sklenitvijo izpodbijane asignacije), kar pa ni bilo pritožbeno grajano, zato sodišče druge stopnje v tako odločitev praviloma ne bi posegalo (tretji odstavek 350. člena ZPP), če ne bi tega narekoval uradni preizkus, kot bo podrobneje obrazloženo. Čeprav pritožba obrazloženo odločitve o obrestih ne graja, je namreč sodišče druge stopnje v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, na kar je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je prvostopna obrestna odločitev tudi sicer napačna. V skladu s prvim odstavkom 278. člena ZFPPIPP pravne posledice uspešnega izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja, po drugem odstavku tega člena pa je toženec dolžan tožniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejel. Glede na navedeno tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti, kot je bilo prisojeno, niti od dneva, ko je toženec prejel nakazilo (17. 12. 2010), kot je bilo zahtevano, temveč šele od pravnomočnosti izpodbojne sodbe, saj bo toženec glede na omenjeno specialno zakonsko določilo (278. člen ZFPPIPP) šele takrat prišel v zamudo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

17Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obrestnem delu II. točke izreka ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker zaradi spremenjenega dela odločitve niso nastali posebni stroški pred sodiščem prve stopnje, delna sprememba izpodbijane sodbe na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ne vpliva (2. odstavek 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).

19Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo v celoti, z njo pa je uspel zgolj glede stranske terjatve, torej dela zahtevka, zaradi katerega posebni (pritožbeni) stroški niso nastali, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (smiselno drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

20Prav tako pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi toženec, saj z navedbami v njem ni pripomogel k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.