VSRS Sodba I Ips 43430/2010-72

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo je bil G. K. spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 213. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), in mu je bila po istem zakonitem določilu izrečena kazen eno leto in tri mesece zapora. Na podlagi sedmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika 1B (v nadaljevanju KZ-1B) je sodišče odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši tako, da se obsojencu naloži, da namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti te sodbe delo v splošno korist. Na podlagi 69. člena KZ je sodišče obtožencu vzelo še vse zasežene predmete, odločilo pa je tudi, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter sodno takso, medtem ko je na podlagi 97. člena ZKP s stroški in nagrado postavljenega zagovornika obremenilo proračun.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in Vrhovemu sodišču predlagal, da kaznivo dejanje opredeli po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom ZK-1 ter obsojencu na tej podlagi izreče enako kazen zapora kot v izpodbijani sodbi ter po določbi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 v besedilu, kot je veljalo pred uveljavitvijo KZ-1B, določi, da se kazen zapora obsojencu izvrši tako, da v obdobju največ dveh let opravi 480 ur dela v splošno korist, zaseženi predmeti pa se mu odvzamejo na podlagi 73. člena KZ-1.

B.

3Obsojenec je obravnavano kaznivo dejanje storil dne 26. 3. 2008, torej v času veljave KZ (ta zakon je začel veljati 1. 1. 1995 in je veljal do 1. 11. 2008). KZ-1 je bil objavljen 4. 6. 2008, veljati je začel kot že povedano od 1. 11. 2008 dalje, obsežneje pa je bil noveliran z novelo KZ-1B objavljeno v Uradnem listu RS dne 14. 11. 2011 z začetkom veljave 15. 5. 2012. Sodišče je obsojencu sodilo v času veljave KZ-1B (za dejanje, ki ga je storil v času veljave KZ). Skladno s 7. členom KZ-1B (ali 3. členom KZ) za storilca kaznivega dejanja velja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek tega člena) razen, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je za storilca milejši (drugi odstavek). Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je pri presoji, kateri zakon je milejši, potrebno upoštevati dve načeli, in sicer, da je glede na to, da mora biti zakon milejši za storilca potrebno primerjati besedila prejšnjega in novega zakona konkretno, kar pomeni, da se upoštevajo le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi. Izhajati je torej treba iz konkretnega dejanskega stanu. Drugo načelo pa nalaga uporabo prejšnjega ali novega zakona v celoti (in ne le nekaterih določb prejšnjega in nekaterih določb kasnejšega zakona). Iz tega izhaja, da je treba zakona primerjati na podlagi vseh tistih določb, ki se in concreto morejo uporabiti zoper določenega storilca, nato pa v celoti uporabiti tisti zakon, ki se pri tem pokaže za milejšega. Tako ni možna uporaba dveh zakonov oziroma kombinacija določb prejšnjega in novega zakona.

4V konkretni kazenski zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega poskusa storitve temeljne oblike kaznivega dejanja ropa, za katero je tako po KZ kot KZ-1 in KZ-1B predpisana kazen zapora od enega do desetih let. Zakonski znaki tega kaznivega dejanja so prav tako po obeh zakonih (skupaj z novelo) enaki. Ob upoštevanju navedenega v konkretnem primeru za storilca novi zakon ne bi bil milejši in bi torej bilo potrebno obravnavano kaznivo dejanje pravno opredeliti tako, kot je to storilo sodišče v izpodbijani sodbi. Vendar pa, ker je v konkretnem primeru sodišče obsojencu (tedaj obtožencu) z isto sodbo kot je izreklo prostostno kazen, to nadomestilo z delom v splošno korist, pa slednje predstavlja okoliščino, zaradi katere je zakon, ki je za storilca najmilejši KZ-1B in bi bilo zato potrebno obravnavno kaznivo dejanje pravno opredeliti po KZ-1B in na podlagi tega zakona storilcu odvzeti tudi premoženjsko korist.

5Vrhovni državni tožilec pa v zahtevi za varstvo zakonitosti opozarja, da je alternativno prestajanje kazni v višini, kakršna je bila izrečena obsojencu, omogočil šele KZ-1 v četrtem odstavku 86. člena, pri čemer je določil tudi najvišjo možno število ur dela (480 ur), medtem, ko je novela KZ-1B, ki je pričela veljati 15. 5. 2012 uvedla preračunavanje zaporne kazni v delo v splošno korist (en dan zapora se nadomesti z dvema urama dela), kar pomeni, da bi ob izrečeni kazni po noveli KZ-1B obsojenec moral delati 900 ur po določbah KZ-1 pa le maksimalno 480 ur, zaradi česar meni, da je najmilejši zakon za obsojenca v konkretni kazenski zadevi KZ-1 in da je po določbah tega zakona potrebno opredeliti tudi kaznivo dejanje ropa ter mu na podlagi 73. člena KZ-1 še formalno odvzeti sicer že zasežene predmete. Ta predlog pa ni utemeljen.

6Kot je bilo že poudarjeno, je potrebno pri presoji ali gre za milejši zakon vedno primerjati zakonska besedila v celoti. Do novele KZ-1B je namreč o alternativni obliki izvršitve kazni sodišče odločalo šele po pravnomočnosti sodbe. Novela pa je to spremenila tako, da je omogočila sodišču, da o alternativni obliki izvršitve kazni odloči že ob izreku sodbe, kar je sodišče v konkretnem primeru tudi storilo. Povedano drugače navedeno pomeni, da po določbah KZ-1 sodišče takšne sodbe kot jo je izreklo v konkretnem primeru ne bi moglo izreči, saj bi lahko odločilo le o krivdi in kazni (v konkretnem primeru eno leto in tri mesece zapora), o eventualnem alternativnem izvrševanju kazni pa bi lahko odločalo šele v posebnem postopku po pravnomočnosti sodbe.

7Glede na to, da bi torej sodišče tako po KZ kot po KZ-1 obsojencu z izpodbijano sodbo lahko izreklo le kazen (ne pa odločalo tudi o alternativni obliki izvršitve te kazni), je najmilejši zakon KZ-1B, in ne KZ-1, kot to navaja vložnik v zahtevi, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.