VSL sklep III Ip 5499/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi v delu, ki se nanaša na nepremičnine parc. št. 434/11, 434/15, 434/10, 434/14, 434/13, 434/12 in 435/6, vse k. o. W, na nepremičnine parc. št. 1553/9, 1553/10, 1553/4 in 1553/2, vse k. o. X, na nepremičnino parc. št. 149/1 k. o. Y in na posamezni del št. 16 v stavbi 2977 k. o. Z, sklep o zavarovanju v tem delu razveljavi in predlog za zavarovanje z zastavno pravico na teh nepremičninah zavrne, v preostanku pa se pritožba zavrne in izpodbijani sklep v tem delu (ki se nanaša na nepremičnine parc. št. 1396/1 ter 709721, 709/22, 709/23 in 709/25, vse k.o. X) potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške ugovornega in pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika kot neutemeljen (1. točka izreka) ter mu naložilo, da upniku povrne 971,00 EUR stroškov ugovornega postopka (2. točka izreka).

2Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dolžnik in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oziroma podrejeno njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Navaja, da je nesporno, da so določene nepremičnine dolžnika obremenjene in da je v tem primeru upnik na drugem mestu, da pa je ob tem treba izpostaviti, da so ob že predloženem zavarovanju s premičninami dolžnika (v vrednosti več kot 200.000,00 EUR) nepremičnine s parc. št. 334/10, 334/11, 33412, 334/13, 334/14, 334/15 in 335/6, vse k. o. W, obremenjene s hipoteko drugega upnika zgolj v višini 18.000,00 EUR. Poudarja, da se bi upnik za 18.000,00 EUR terjatve in nekaj obresti poplačal že z delno prodajo ene od nepremičnin, vse ostale pa je realno namenjeno zavarovanju upnika v tem postopku. Dolžnik ne sprejema teze sodišča, da zgolj zaradi tega, ker je pred upnikom drugi upnik, zavarovanje kar naenkrat ni več zanesljivo, saj bi bil teoretično prvi upnik lahko zavarovan tudi za 500,00 EUR, pa to ne bi pomenilo nobene skrbi za upnika tega postopka. Izpostavlja, da ga stanje v zemljiški knjigi bremeni. Pove, da je upniku zavaroval njegovo terjatev s premičninami, ki jih je tudi sam upnik ocenil, to zavarovanje pa je predlagano na 21 dolžnikovih nepremičnin, po njegovem mnenju pa bi se že ob že danem zavarovanju lahko terjatev dodatno zavarovalo s kakšno od nepremičnin, ne pa z vsemi. Po njegovem mnenju je očitno, da je tudi sam dolžnik pokazal interes in z upnikom sklenil določena zavarovanja (resda s premičninami), ampak vseeno je upnik zavarovan v večjem obsegu od davčnega dolga. Soglaša z ugotovitvijo, da so nepremičnine v k. o. X močno obremenjene, vendar pa se sklicuje na trditve v ugovoru, da zavarovanje na prav vse nepremičnine ni sorazmerno upnikovi terjatvi. Kolikor obstoji dvom o tem, koliko so nepremičnine vredne, bi po mnenju dolžnika sodišče prve stopnje lahko postavilo predlaganega izvedenca gradbene stroke. Nasprotuje presoji sodišča, ki je samo od sebe presodilo, da zaradi terjatve drugega upnika zavarovanje na določenih nepremičninah ni zadostno, zato v poštev pride izključno zavarovanje na vseh dolžnikovih nepremičninah. Sprašuje se, čemu sploh služi načelo sorazmernosti. Dalje pove, da mu ni znano kako je sodišče prišlo do „splošno znanega dejstva“, da cene nepremičnin padajo. Tudi če bi res šlo za notorno dejstvo, pa dolžnik ocenjuje, da ugotovitev sodišča ni pravilna, saj gre za posplošeno gledanje na vse nepremičnine, nepremičnine v k. o. W pa so gradbene parcele, ki se tudi v času gospodarske krize močno prodajajo in ne delijo usode z drugimi nepremičninami. Meni, da bi sodišče pred zaključki, ki jih je podalo v obrazložitvi, moralo angažirati izvedenca gradbene stroke, saj za oceno vrednosti nepremičnin ni pristojno. Poudarja, da zavarovanje s predhodno odredbo res ne pomeni izvršbe, vseeno pa je institut, ki dolžnika onemogoča v njegovi vsakdanji gospodarski dejavnosti. Pove, da kolikor temu ne bi bilo tako, ni jasno, zakaj se sklepa ogromno poravnav, ko je izdana predhodna odredba. Domneva, da zato, ker ta dolžnike sili k plačilu, čeprav so terjatve lahko sporne.

3Na pritožbo odgovarja upnik, po njegovem mnenju pa je izpodbijani sklep pravilen. Meni, da je povsem zakonito predlagal zavarovanje davčnega dolga na dolžnikovih nepremičninah na podlagi 113. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da davčni organ pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja, lahko predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah. Poudarja, da ustanovitev zastavne pravice na nepremičnini kot oblika zavarovanja upnikove terjatve sama po sebi ne pomeni kršitve načela sorazmernosti, saj pomeni le priznanje upnikove terjatve v višini, ki je navedena v sklepu o zavarovanju, z vknjižbo hipoteke v zemljiško knjigo in zaznambo neposredne izvršljivosti terjatve pa upniku v primeru naknadne prodaje nepremičnine nudi zgolj prednostno poplačilo in pravico v vrstnem redu zaznambe neposredne izvršljivosti terjatve. Po njegovem mnenju to pomeni, da se nepremičnine v tej fazi postopka še ne bodo prodajale na javni dražbi, zato tudi njihova vrednost trenutno še ni pomembna. Glede na navedeno dolžnikov očitek, da bi sodišče pred odločitvijo moralo angažirati izvedenca gradbene stroke, po mnenju upnika ni utemeljen, saj se cenitev nepremičnin v postopku zavarovanja ne predvideva. Glede kršitve načela sorazmernosti še poudarja, da je prvotno že izbral milejši ukrep, in sicer postopek davčne izvršbe na dolžnikove premičnine, ki pa do sedaj ni bil uspešen, saj dolg še vedno ni poplačan. Trdi, da bi skladno z določbo 208. člena ZDavP-2 upnik že lahko predlagal tudi izvršbo s prodajo dolžnikovih nepremičnin, pa se kljub temu za tak ukrep še ni odločil, temveč je predlagal zgolj zavarovanje davčnega dolga. Ni mu jasno, zakaj bi tak ukrep dolžnika onemogočal pri njegovi vsakdanji rabi nepremičnin, saj dolžnik vse nepremičnine, kljub dejstvu, da so obremenjene s hipotekami, še vedno lahko uporablja, tega, zakaj jih ne bi mogel, pa ni natančneje pojasnil. Dalje navaja, da nepremičnine, ki jih v pritožbi izpostavlja dolžnik (parc. št. 334/10, 11, 12, 13, 14, 15 in 335/6, vse k. o. W) niso predmet tega postopka zavarovanja, saj upnik vknjižbe hipoteke zaznambe neposredne izvršljivosti na njih ni predlagal. Posledično ocenjuje dolžnikove pritožbene navedbe v smeri, da so navedene nepremičnine obremenjene le do višine 18.000,00 EUR za povsem irelevantne. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zavrnilo kot neutemeljen z obrazložitvijo, da v ugovoru ni navedel takšnih razlogov, s katerimi bi lahko uspešno izpodbijal sklep o zavarovanju ter da pri izdaji izpodbijanega sklepa o zavarovanju tudi ni bilo kršeno načelo sorazmernosti. Zavzelo je stališče, da niso utemeljene navedbe dolžnika, da sama vrednost nepremičnin, na katerih je bilo dovoljeno zavarovanje, močno presega upnikovo terjatev, saj so ravno pri nepremičninah, ki jih omenja dolžnik v ugovoru (709/20-25, vse k. o. X) že vknjižene hipoteke, in sicer za skupni znesek 1.200.000,00 EUR z obrestmi v korist N d. d., pri nepremičnini parc. št. 1396/1 k. o. X pa hipoteka za terjatev v znesku 18.038,20 EUR z obrestmi. Tudi v zvezi z preostalimi nepremičninami je ugotovilo, da so obremenjene s hipotekami oziroma s predznambo hipoteke, zato je sklenilo, da so dolžnikove nepremičnine že močno obremenjene, ob tem pa se sklicevalo na splošno znano dejstvo, da cene nepremičnin padajo in odločilo, da se torej dolžnik neutemeljeno sklicuje na cenitveno poročilo iz leta 2008, po katerem naj bi nekatere od teh nepremičnin dosegale vrednost 3.385.371,80 EUR.

7V postopku izvršbe in zavarovanja mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ, ki izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja, kar pomeni, da se zavarovanje lahko dovoli le v obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja. V predmetni zadevi je upnik predlagal za zavarovanje svoje terjatve v višini 328.699,70 EUR ustanovitev zastavne pravice na 21 nepremičninah, ki so v (so)lasti dolžnika. Dolžnik je v ugovoru navajal, da so nepremičnine parc. št. 1396/1, k. o. X ter nepremičnine parc. št. 709/20, 21, 22, 22, 23, 24 in 25, k. o. X, skupaj vredne 3.385.371,80 EUR, kot dokaz za te trditve pa je predložil cenitvi iz leta 2008 in 2009. Trdil je, da vrednost teh nepremičnin kar nekajkrat presega upnikovo terjatev, zaradi česar je menil, da je že na podlagi teh nepremičnin moč zavarovati davčni dolg oziroma upnikovo terjatev ob upoštevanju načela sorazmernosti. Te pritožbene navedbe so utemeljene. Dolžnik je v ugovoru postavil trditve o vrednosti navedenih nepremičnin, ki po njegovem mnenju zadostujejo za zavarovanje terjatve v tem postopku zavarovanja. Za svoje trditve je predložil tudi dokaza, to je izvedenski poročili – o ceni tržne vrednosti za nepremičnine pod parc. št. 709/20-25 (listina B6) ter 1396/1 vse k. o. X (B7), ki ju je izdelal sodni izvedenec in cenilec A. A.. Upnik v svojem odgovoru na ugovor taki vrednosti nepremičnin ni nasprotoval, saj je označil trditve o tem, da sama tržna vrednost nepremičnin močno presega davčni dolg oziroma upnikovo terjatev, v tej fazi postopka za pravno nepomembne. V zvezi z nepremičninami je poudaril le, da so nekatere dolžnikove nepremičnine delno obremenjene s hipoteko banke Nova KBM d. d. za terjatev v višini 1,2 milijona EUR. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so na nepremičninah parc. št. 709/20-25 k. o. X že vknjižene hipoteke za skupni znesek 1.200.000,00 EUR z obrestmi v korist N. d. d., na nepremičnini par. št. 1396/1 k. o. X pa predznamba hipoteke za terjatev v višini 18.038,20 EUR z obrestmi. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da ni znano, kako je sodišče prišlo do „splošno znanega dejstva“, da cene nepremičnin padajo. Pritrditi je treba tudi pritožbeni navedbi, da tudi v primeru, da bi cene nepremičnin v Sloveniji izkazano padale, ne bi bilo mogoče zgolj na tej podlagi sklepati, da je padla tudi vrednost nepremičnin, ki so predmet zavarovanja v tem postopku. Glede na to, da upnik ni nasprotoval vrednosti navedenih nepremičnin, kakršno je zatrjeval dolžnik, sodišče prve stopnje ob dokazno podprtih trditvah ni imelo podlage, da trditvam dolžnika o vrednosti teh nepremičnin ne bi sledilo. Ob izkazani vrednosti navedenih nepremičnin v skupni vrednosti 3.385.371,80 EUR in njihovo obremenitev s hipotekami v skupni vrednosti 1.218.038,20 EUR, se izkaže, da te nepremičnine zadostujejo za zavarovanje terjatve upnika v višini 328.629,70 EUR, saj je njihov neobremenjeni del vreden več kot 2.000.000,00 EUR oziroma šestkratnik terjatve upnika. Sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru ugodi v delu, kise nanaša na nepremičnine parc. št. 434/11, 434/15, 434/10, 434/14, 434/13, 434/12 in 435/6, vse k. o. W, na nepremičnine parc. št. 1553/9, 1553/10, 1553/4 in 1553/2, vse k. o. X, na nepremičnino parc. št. 149/1 k. o. Y in na posamezni del št. 16 v stavbi št. 2977 k. o. Z, sklep o zavarovanju v tem delu razveljavil in predlog za zavarovanje z zastavno pravico na teh nepremičninah zavrne. V preostanku je sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na nepremičnine parc. št. 1396/1 ter 709/20, 709/21, 709/22, 709/23, 709/24 in 709/25, vse k. o. X, potrdilo.

8Ker je višje sodišče delno ugodilo ugovoru dolžnika, je bilo posledično treba spremeniti tudi odločitev o stroških ugovornega postopka. Upnik in dolžnik skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ vsak sam krijeta stroške ugovora oziroma stroške odgovora na ugovor.

9Dolžnik v svoji pritožbi predlaga, naj sodišče upniku naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka, vendar zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov ni konkretiziral. Ker je to v nasprotju z določbo drugega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po katerem mora stranka o zahtevi za povrnitev stroškov opredeljeno navesti stroške, katerih povračilo zahteva, je višje sodišče odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka že iz tega razloga (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). O stroških upnika je sodišče odločilo na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ.