VSL sodba II Cp 3287/2012

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

- v I. točki izreka znesek glavnice 808,84 EUR zniža na 803,76 EUR,
- v II. točki izreka v zavrnilnem delu znesek 448,26 EUR zviša na 453,34 EUR in se za razliko tožbeni zahtevek zavrne,
- v IV. točki izreka znesek pravdnih stroškov v višini 131,13 EUR nadomesti z zneskom 87,13 EUR;

sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94453/2010 z dne 8. 7. 2010 v veljavi v prvem odstavku izreka, ki toženi stranki nalaga plačilo glavnice v višini 808,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2008 dalje; v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek za plačilo 448,26 EUR z obrestmi zavrnilo, prav tako pa tudi znesek v višini 22,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki predstavlja izvršilne stroške. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 38,33 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 131,13 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse, s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP) predvidene pritožbene razloge, še zlasti pa razlog napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter ji posledično prizna tudi vse stroške postopka. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi lahko tožeča stranka obračunala nadomestilo toženi stranki samo na podlagi tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, sprejetega v letu 1998 (v nadaljevanju: Pravilnik 1998). Navaja, da Pravilnik 1998 vsebuje splošno tarifo in del, ki določa pogoje za uporabo avtorskih del. Ta v 11. členu vzpostavlja mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti, s čimer se ohranja realna vrednost tarife. Odobritev Pravilnika 1998 s strani Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) se nanaša tako na tarifno prilogo kot na vse druge določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom Pravilnika 1998. Meni, da splošnega in tarifnega dela ni mogoče obravnavati ločeno. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom ni potrebno niti soglasje URSIL niti objava. Opozarja na različno sodno prakso in se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2471/2010, ki njenemu stališču pritrjuje. Poudarja, da valorizacija ni sprememba tarife, ampak se z njo le ohranjajo razmerja, ki se zaradi inflacije porušijo. Podaja indekse inflacije za čas do novembra 2007. Graja pa tudi način uporabe tarife iz Pravilnika 1998, ker je sodišče na njeni podlagi napravilo napačen izračun nadomestila avtorskega honorarja. Ker se odločitve ne da preizkusiti, zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Podaja izračun za poslovalnico S. H. V., ki meri 1167 m2, pri kateri bi moralo nadomestilo avtorskega honorarja znašati 38,56 EUR. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče napačno izračunalo avtorski honorar za večino predmetnih poslovalnic tožene stranke, ker je presežke nad dopolnjenimi 100 m2, 200 m2 ali 500 m2 izpustilo pri obračunu, čeprav bi jih moralo obračunati po tarifah, določenih za kvadrature v razponu. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških; meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je po temelju uspela 100 %, po višini pa 63 %, zaradi česar je njen uspeh 81,50 %.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. člena ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh nadaljnjih pravdnih stroškov. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno navedlo temeljni vprašanji predmetne zadeve: 1) ali se avtor po obstoječi zakonodaji lahko odpove materialni avtorski pravici in 2) kaj obsega repertoar tožeče stranke. Vendar pa ni upoštevalo niti pomena repertoarjev kolektivnih organizacij in s strani tožene stranke zatrjevanega dejstva, da pri njej predvajana glasbena dela niso v teh repertoarjih. Poleg tega je pavšalno zaključilo, da je dokazno breme o odpovedi avtorjev materialnim avtorskim pravicam na toženi stranki, enako pa naj bi veljajo tudi za dokazovanje, da neodrska glasbena dela, ki jih je tožena stranka javno priobčila, ne spadajo v repertoar zaščitenih del tožeče stranke. Opozarja na spremembo Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) v letu 2004, s katero naj bi se obseg opravljanja avtorskih pravic omejil tudi glede na to, ali avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije. Opozarja na dokument MEMO/08/511, s katerim je evropska komisija potrdila, da repertoar posamezne kolektivne organizacije sestavljajo glasbena dela, katerih avtorji so na to kolektivno organizacijo prenesli pravice do upravljanja njihovih avtorskih pravic, in repertoar drugih kolektivnih organizacij, ki so z njo sklenile recipročni sporazum. Tožeča stranka lahko ščiti tuja glasbena dela le pod pogojem, če so zaobjeta v repertoarju neke tuje kolektivne organizacije, s katero ima sklenjen recipročni sporazum. Prvostopenjsko sodišče se do omenjenega dokumenta ni opredelilo. Nepravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi se tožeča stranka lahko šele po predložitvi določenih podatkov (pisci glasbe, besedil, skladatelji, aranžerji) določno izjavila o trditvi, ali gre v predmetnem postopku za avtorska dela, ki jih ne varuje. Tožeča stranka lahko namreč zgolj na podlagi naslova glasbenega dela ter imena in priimka oz. psevdonima avtorja ugotovi, ali je slednji vsebovan v podatkovni bazi, ki obsega repertoarje kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene recipročne sporazume. Da lahko tožeča stranka na ozemlju Slovenije uveljavlja materialno avtorsko pravico le za tista avtorska dela, ki so v repertoarju avtorskih organizacij, s katerimi je sklenila recipročne sporazume, izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3402/2011 z dne 14. 3. 2012. Prvostopenjsko sodišče se ni enoznačno opredelilo do ključnega pravnega vprašanja glede pomena in vpliva sklenjenih recipročnih sporazumov, zato ima sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da je dokazno breme, ali je uporabljeno glasbeno delo vsebovano v repertoarju kakšne kolektivne organizacije, še vedno na strani kolektivne organizacije in ne uporabnika. Nepravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka z nepredložitvijo izjav o odpovedih avtorjev materialnim avtorskim pravicam ni dokazala, da gre za avtorsko nevarovana dela. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – neupoštevanja pomena oziroma vloge repertoarjev in recipročnih sporazumov – prvostopenjsko sodišče ni pravilno presodilo, katera dejstva so ključnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku. Izpostavlja, da je v svojih prostorih v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R.. Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih del, ki niso navedena v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 182. člena ZASP, ki ureja satelitsko oddajanje varovanih del oziroma priobčitev javnosti po satelitu in odgovarja na vprašanje, katero pravo naj se uporabi za satelitsko oddajanje. Omenjeni člen določa, kdaj imajo avtorji in imetniki pravic v primeru posredovanja vsebine preko satelita zaščito v skladu z ZASP. V primerih, ko v njem navedeni pogoji niso izpolnjeni in ko hkrati ne velja splošni del ZASP, so avtorji in imetniki pravic zaščiteni v skladu z zakonodajo države, kjer se je vsebina posredovala v komunikacijsko verigo. V konkretnem primeru je treba uporabiti avstrijsko pravo. Tožena stranka pa prereka tudi znesek avtorskega honorarja, ki ji ga je prvostopenjsko sodišče naložilo v plačilo za restavracijo S. po računu št. 08300088252. Tožeča stranka po citiranem računu zahteva plačilo avtorskega honorarja v višini 33,88 EUR, prvostopenjsko sodišče pa ji je v izpodbijani sodbi dosodilo kar 38,56 EUR in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek. Ugovarja pa tudi odmeri stroškov postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo določila tarife 3100 Zakona o odvetniški tarifi, kjer je določeno, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ugovarja tudi potnim stroškom za pristop pooblaščenke tožeče stranke na narok in meni, da toženi stranki ni mogoče naložiti bremena stroškov, ki nastanejo, če si je tožeča stranka odvetnika izbrala v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, ta pa ni zaprosil za zastopanje substituta. V zvezi z odmerjenimi potnimi stroški izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče opravilo štiri zaporedne naroke, zaradi česar so tožeči stranki oziroma njeni pooblaščenki dejansko nastali stroški za pristop na vse te naroke le enkrat. Opozarja pa tudi, da prvostopenjsko sodišče pri odmeri stroškov tožene stranke ni upoštevalo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki jo je tožena stranka priglasila s stroškovnikom z dne 10. 7. 2012, niti ni obračunalo 20 % DDV na materialne stroške in pavšalni znesek za fotokopiranje, zaradi česar je odmera stroškov tožene stranke nepravilna in prenizka.

5Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke

7Tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic v obravnavani zadevi zahteva plačilo avtorskega honorarja za priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil Pravilnik 1998 pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani URSIL-a. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP-B) tožeča stranka ne more več sama določati tarife za uporabo avtorskih del, ampak je zavezana k sporazumevanju z uporabniki in je tarifa prvenstveno rezultat sporazuma, doseženega z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Ker tarifa, objavljena v Pravilniku 2006, ni bila sprejeta na ta način, je ni mogoče uporabiti. ZASP-B je v četrtem odstavku 26. člena določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 1998, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 1998, zato valorizacija na podlagi 11. člena Pravilnika 1998 ne pride v poštev. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo tarifo iz leta 1998. Iz besedila tarifne določbe III-C ni razvidno, da naj bi se avtorski honorar obračunaval na način, kot ga podaja tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče je napravilo pravilen t.i. „stopničasti izračun“, po katerem je kvadraturo nad 600 m2 obračunavalo po nadaljnjih postavkah postopoma, torej najprej za vsakih nadaljnjih 100 m2, nato za nadaljnjih 200 m2, v primeru kvadrature nad 2001 m2, pa za vsakih nadaljnjih 500 m2 po znesku iz tarife.

9Napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevati dejstvo, da je tožnik po temelju uspel v celoti ter ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki v plačilo naložiti vse njene pravdne stroške. Posebno upoštevanje uspeha po temelju in višini pride v poštev le v primerih, ko nastanejo relevantni in hkrati posebni pravdni stroški pri obravnavanju tako temelja kot višine zahtevka, kar pa ne velja za predmetno zadevo.

10Pritožbeni razlogi tožeče stranke niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama trpi stroške, nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi tožeče stranke (prvi odstavek 165. člena v vezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo tožene stranke

11Tožena stranka zagovarja stališče, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker je predvajala le glasbena dela tujih avtorjev, ki so se svoji materialni avtorski pravici oziroma upravljanju z njo odpovedali in njihova dela niso del repertoarja tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. To je tudi v skladu s prvim in drugim odstavkom 176. člena ZASP, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ima pooblastilo sestrskih organizacij, je v nasprotju s sedanjo ureditvijo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na dokument MEMO/08/511, saj gre zgolj za memorandum, ki ni pravno zavezujoč in ne posega v domačo pravno ureditev.

12Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka bi lahko uspešno ugovarjala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožeče stranke, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorskopravno varovana zaradi poteka sedemdesetletnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP), ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Vsega tega tožena stranka ni zatrjevala, saj je vsebina njenih ugovorov predvsem v tem, da je predvajala avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali. Vendar pa tožena stranka tega dejstva ni dokazala, kar ji je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v sodbi, ko je ocenjevalo predložene listinske dokaze tožene stranke. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, še ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponente avtorskega dela. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe, ko ga je preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala.

13Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo, za kar je imelo podlago v Uredbi ES 864/2007 z dne 11. 7. 2007. Na podlagi 8. člena citirane uredbe se za nepogodbene obveznosti, nastale s kršitvijo pravic intelektualne lastnine, uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita oziroma, če gre za kršitev enotne pravice intelektualne lastnine skupnosti, pravo države, v kateri je bila kršitev storjena. Sklicevanje na 182. člen ZASP uporabe prava ne spremeni, ker dela avtorjev niso bila priobčena javnosti neposredno po satelitu, temveč je bil program zakodiran ter se je prenašal le do poslovalnic tožene stranke. Priobčitev javnosti po satelitu pomeni dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije, s katerim pošlje signale kot nosilce programa, ki so namenjeni javnemu sprejemu, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo. Določba 182. člena ZASP ureja oddajanje satelitskih programov preko RTV organizacij, ki dela priobčajo javnosti, za kar pa ne gre v obravnavani zadevi.

14Utemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka za restavracijo S. po računu št. 08300088252 zahtevala plačilo avtorskega honorarja v višini 33,88 EUR (+ DDV), medtem ko ji je sodišče dosodilo 38,56 EUR (+ DDV). Za razliko je zato pritožbeno sodišče višino avtorskega honorarja ustrezno znižalo. Ni pa sledilo pritožbenim navedbam tožene stranke, da je treba za gostinske obrate s popolno gostinsko ponudbo tarife nižati za 30 %. To znižanje namreč sodišče lahko upošteva le, če gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo, teh trditev pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala.

15Tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, pri čemer pa je v tem delu njena pritožba delno utemeljena. V skladu s tarifno številko 3100 Zakona o odvetniški tarifi je bilo treba nagrado za postopek, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki, zmanjšati za nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je bila tožeči stranki priznana v okviru 3. točke sklepa o izvršbi. Neutemeljeni pa so očitki, da bi moralo prvostopenjsko sodišče potne stroške pooblaščenki tožeče stranke priznati le enkrat, ker naj bi bilo na isti dan opravljeno več zaporednih narokov med istima pravdnima strankama v različnih zadevah. Teh zatrjevanj tožena stranka ni izkazala, zato jim pritožbeno sodišče ni sledilo. Na neizkazanih trditvah pa pritožbeno sodišče ne more graditi svoje odločitve. Pritožbeno sodišče tako šteje, da je tožeča stranka do potnih stroškov v tem postopku v celoti upravičena. Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožene stranke, da prvostopno sodišče pri odmeri stroškov tožene stranke ni upoštevalo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, niti ni obračunalo 20 % DDV na materialne stroške in pavšalni znesek za fotokopiranje. Pooblaščenki tožeče stranke tako pripadajo stroški pristopa na sodišče, saj gre za zadevo, ki terja specialistična znanja, pri čemer je odvetnikov s takšnim specialističnim znanjem na območju razpravljajočega sodišča malo.

16Tožeča stranka je tako upravičena do nagrade za postopek v višini 51,37 EUR, do nagrade za narok v višini 82,80 EUR, vključno z 20 % DDV, do materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, potnih stroškov v višini 28,24 EUR ter sodne takse za tožbo v višini 99,00 EUR, kar skupaj znaša 308,24 EUR. Stroški tožene stranke pa ob neprerekanih postavkah ter ob upoštevanju sodne takse za ugovor v višini 40,00 EUR in z obračunanim 20 % DDV-jem na materialne stroške in pavšalni znesek za fotokopiranje skupaj znašajo 273,64 EUR, glede na njun pritožbeni uspeh v pravdi (tožeča stranka 62 %, tožena stranka 38 %) pa je pritožbeno sodišče tožeči stranki dosodilo 191,11 EUR, toženi stranki pa 103,98 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki še 87,13 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela zgolj v minimalnem delu, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da nosi svoje stroške pritožbenega postopka; enako pa velja tudi za tožečo stranko, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogle.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami