VSRS Sodba I Ips 89964/2010-130

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega I. K. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členom 34 KZ-1 in mu zanj po določbi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, glede potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da bremenijo proračun. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo plačilo stroškov oškodovanca ter potrebnih izdatkov in nagrade njegove pooblaščenke, o čemer bo odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani, po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.800,00 EUR napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenega ter njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka ter sodno takso.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenec sam ter v njej in njeni dopolnitvi z dne 27. 2. 2013 navaja, da ga je sodišče prve stopnje obsodilo, ker je verjelo lažnivemu oškodovancu, ki mu je v lažeh pomagala njegova partnerka; ker ni izločilo izvedenca psihiatrične stroke ter mu ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje pa je odločilo o njegovi pritožbi, ne da bi ga pred tem zaslišalo.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da niti po vsebinskem niti po formalnem pogledu obravnavana vloga ni zahteva za varstvo zakonitosti, saj ni mogoče ugotoviti, iz katerega zakonskega razloga jo obsojenec vlaga, niti po sami vsebini z ničemer ne izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje. Z navedbami, da ga je prvostopenjsko sodišče po krivici obsodilo, ker je verjelo lažnivemu tožniku, kateremu je v lažeh pomagala njegova partnerka, izpodbija obsojenec dejansko stanje, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede brezplačne pravne pomoči navaja, da je bil obsojencu postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, ki ga je zagovarjal ves čas do pravnomočnosti sodbe. Sodišče druge stopnje je o obsojenčevi pritožbi odločalo na seji senata (in ne na podlagi opravljene obravnave), kjer zaslišanje obdolženca ni predpisano, sicer pa obsojenec v vlogi ne navaja, da bi te kršitve vplivale na zakonitost sodbe. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Obsojenec v izjavi, podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca, ponavlja navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter njene dopolnitve ter izraža nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane.

7Z navajanji, da je sodišče prve stopnje v celoti verjelo izpovedbama oškodovanca M. N. ter priči E. A., oškodovančevi partnerki, ki naj bi imela dovolj časa, da sta pričevanji uskladila, ne pa njemu, ki je v svojem zagovoru priznal, da je oškodovanca dvakrat poklical po telefonu ter s tem ni pokazalo sposobnosti prepoznave lažnega govorjenja od resničnega na podlagi opazovanja človekovega obnašanja, izraža obsojenec nestrinjanje z oceno izvedenih dokazov in si prizadeva za drugačne dejanske ugotovitve od tistih, ki jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče ter je z njimi soglašalo sodišče druge stopnje. S tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter uveljavlja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Z nadaljnjimi navajanji, da ga je „sodnica Višjega sodišča v Mariboru B. D. krivično obsodila in potrdila krivično sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi ga pred tem zaslišala“, uveljavlja vložnik kršitev določb ZKP, ki urejajo postopek s pritožbo pri sodišču druge stopnje (prvi odstavek 378. člena ZKP) ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

9Pritožbeno sodišče je o pritožbah obsojenca ter njegove zagovornice odločalo na seji senata. Niti obsojenec niti njegova zagovornica nista zahtevala, da ju sodišče o seji senata obvesti, zato določba prvega odstavka 378. člena ZKP, po kateri sodišče o seji obvesti stranke in zagovornike le, če katerikoli izmed njih zahteva, da je o seji senata obveščen, ni bila kršena. Odsotnost obsojenca zato ni bila ovira, da senat ne bi imel seje. Sicer pa obsojenec samo z navedbo, da je bila njegova pritožba zavrnjena, ne da bi bil pred tem zaslišan, ni izkazal vzročne zveze med zatrjevano domnevno kršitvijo ZKP ter zakonitostjo izpodbijane sodbe.

10Neutemeljen in protispisen je očitek vložnika o kršitvi pravice do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave RS ter s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, glede na to, da je bil obsojencu zagovornik postavljen po uradni dolžnosti, ter da ga je zagovarjal ves čas postopka do pravnomočnosti sodbe.

11Z navajanji, da naj bi v postopku sodeloval izvedenec psihiatrične stroke dr. M. K., ki bi moral biti zaradi svoje pristranskosti izločen, uveljavlja obsojenec kršitev 6. točke 39. člena ZKP ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi z zatrjevano procesno kršitvijo Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 3. 2012 (listovna številka 118 do 120) zavrnilo zahtevo obsojenčeve zagovornice za izločitev imenovanega izvedenca. Razlogom, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, in sicer, da dejstvo, da je postavljeni izvedenec izdelal izvedensko mnenje v (neki) drugi (pravdni) zadevi, ter zgolj mnenje obsojenega, da izvedenčevo delo ni bilo opravljeno korektno in nepristransko, ob tem, da niso podane nobene druge okoliščine, ki bi vzbujale dvom v izvedenčevo nepristranskost, je kot pravilnim pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz spisa je nadalje tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje glede na pripombe na pisno izdelano psihiatrično izvedensko poročilo o obsojencu, ki jih je podala obsojenčeva zagovornica, izvedenca psihiatra neposredno zaslišalo, nakar je zagovornica predlog za določitev novega izvedenca psihiatra umaknila. Ker sta sodišči tehtno pojasnili in utemeljili, zakaj je bila zahteva za izločitev izvedenca psihiatrične stroke zavrnjena, s temi razlogi pa soglaša tudi Vrhovno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, zatrjevana kršitev 6. točke 39. člena ZKP ter s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP po oceni Vrhovnega sodišča ni izkazana.

12V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa glede na njeno vsebino zahteve ni mogoče preizkusiti ter se do nje opredeliti. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008) dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo tudi konkretne okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev. Sodišče pa ni dolžno samo preizkusiti, ali niso bile v postopku ali sodbi storjene kršitve zakona. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar pa je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

13Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega I. K. zavrnilo (425. člen ZKP).

14Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.