VSL sklep I Cpg 1230/2012

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (v II. in III. točki izreka) razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je potem, ko je ustavilo postopek za zakonske zamudne obresti od zneska 130.000,00 EUR za čas od 5.3.2009 do 29.5. 2009 zaradi delnega umika tožbe, razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 130.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2009 dalje do plačila. Pravdne stroške tožnice v višini 5.094,00 EUR je naložilo v plačilo toženki.

2Zoper sodbo toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pod opr. št. XII Pg 552/2009 vodilo postopek na podlagi tožbe toženke (tam tožnice) za vračilo dvojne are in plačilo odškodnine ter nasprotne tožbe tožnice (tam toženke) za plačilo odškodnine 130.000,00 EUR. Postopka sta bila vodena skupaj, tudi v času vabila na poravnalni narok in glavno obravnavo, razpisanega za dne 10.1.2012. Šele naknadno je sodišče prve stopnje zadevi očitno razdružilo, saj je z vabilom z dne 11.1.2012 razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za plačilo odškodnine 130.000,00 EUR, in sicer pod novo opr. št. XII Pg 1094/2009. Sodišče se glede dovolitve nasprotne tožbe ni izreklo s posebnim sklepom, hkrati pa zadevi tudi ni razdružilo skladno s 300. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče bi moralo domnevo o umiku tožbe za vračilo dvojne are uporabiti tudi za zahtevek iz nasprotne tožbe, bodisi za oba zahtevka razpisati nov narok in postopka voditi naprej. Ker tega ni storilo, je kršilo določila pravdnega postopka. Nadalje pritožba opozarja, da v času vložitve obravnavane (nasprotne) tožbe tožnica ni bila legitimirana za vložitev tožbe, ker ji škoda sploh še ni nastala, saj je tožbeni zahtevek oblikovala na podlagi dogovorov z drugim kupcem glede spornih nepremičnin. Tožnica je šele naknadno, po štirih mesecih vložitve tožbe, predložila kupoprodajno pogodbo z novim kupcem R. L., d.o.o. Dogovarjanje s kupci o nižji kupnini pa lahko pomeni, da je tožnica sama prispevala k nižji prodajni ceni. O vzrokih za nižjo ceno tožnica ni podala nobenih navedb. Po stališču sodišča je za odločitev v tej zadevi odločilno, kdo je kršil določilo predpogodbe oziroma kdo je zakrivil to, da do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo. Sodišče izenačuje stanje, ko je prodajna pogodba med K. L., d.o.o. in tožnico deponirana pri notarju, s stanjem, ko je za tožnico, kot prodajalko, v zemljiški knjigi vložen zemljiškoknjižni predlog. Vložen zemljiškoknjižni predlog na ime tožnice pomeni, da bo kupec ob izdaji sklepa vknjižen kot lastnik v zemljiško knjigo in veljal za lastnika od dneva vložitve predloga. Pravilno vložen zemljiškoknjižni predlog to tožnici zagotavlja, tega pa tožnica ni storila. Hramba overjene pogodbe med K. L., d.o.o., in tožnico je stvar njunega razmerja in ne pomeni izpolnitve bistvenega pogoja predpogodbe. Prevzem deponirane pogodbe pa je bil še dodatno vezan na izdajo potrdila K. L., d.o.o., o prejemu kupnine, kar v posel vpleta tudi tretjo stranko, s katero toženka ni v nobenem pogodbenem razmerju. Toženka bi bila prisiljena sprejeti tveganje razmerja med K. L. d.o.o. in tožnico in še tveganje, da kljub plačilu kupnine ne bi imela v rokah listin o kar dveh razpolagalnih poslih. Namen dogovora v predpogodbi pa je bil zagotovitev določenega zaporedja dogodkov in varnost obeh pogodbenih strank. Sodišče ugotavlja, da je predpogodbo kršila toženka, hkrati pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da razpravlja o teži in pomenu sprememb, ki jih je uveljavljala tožnica, na način, da gre razumeti, da sodišče tožnici pripisuje nebistveno kršitev predpogodbe. Sodišče tako navaja razloge o dejstvih, ki so med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitve določb pravdnega postopka. V 3. členu predpogodbe sta pravdni stranki določili pogoje za sklenitev glavne pogodbe, ki pa niso bili vsi izpolnjeni, zato toženka ni bila dolžna skleniti glavne pogodbe.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki bi vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, kot zmotno trdi pritožba. Iz podatkov spisa je razvidno, da je toženka v zadevi XII Pg 552/2009 vložila tožbo za vračilo dvoje are in odškodnine, tožnica pa nasprotno tožbo za plačilo odškodnine, sedaj vodeno pod opr. št. XII Pg 1094/2009. Postopek v zadevi XII Pg 552/2009 po tožbi je bil s sklepom XII Pg 552/2009 z dne 10.1.2012 ustavljen zaradi domneve umika tožbe po 3. odst. 282. člena ZPP (listina iz spisa XII Pg 552/2009). Ta je postal pravnomočen s sklepom I Cpg 792/2012 z dne 8.8.2012 (priloga A7), ki ga je tožnica predložila odgovoru na pritožbo skladno s 1. odst. 337. člena ZPP in bil toženki tudi vročen. Ugotovljeno je, da se je vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo nanašalo na zadevo po tožbi in ne na zadevo po nasprotni tožbi (ki se obravnava v predmetni zadevi). Domneve umika tožbe tako ni mogoče širiti na zahtevek iz nasprotne tožbe. Dejstvo, da se nasprotna tožba vodi pod drugo številko, ob navedenem pomeni, da gre za samostojno tožbo, in tako ne gre za kršitev določb pravdnega postopka. Glede na procesni učinek v zadevi XII Pg 522/2009 glede tožbe, je nasprotna tožba pravilno vodena kot samostojni spis. Odločitev o združitvi ali ločitvi pravd pa je tudi sicer v popolni diskreciji sodišča(1). Če sodišče brez formalne razdružitve zadev ne obravnava skupaj, to ne pomeni relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sicer pa toženka zatrjevane (procesne) kršitve določb postopka iz 300. člena ZPP ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje v skladu s 286.b členom ZPP, zato je v pritožbi ob odsotnosti navedb, zakaj je brez svoje krivde ne bi mogla prej navesti, neupoštevna.

6V obravnavani zadevi tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine (oz. razliko do polne odškodnine), ki naj bi ji nastala zato, ker naj bi toženka kršila predpogodbo, s katero sta se pravdni stranki dogovorili skleniti glavno pogodbo, s tem, da je sklenitev kupoprodajne pogodbo neutemeljeno zavrnila (t. im. odškodnina zaradi kršitve predpogodbe)(2). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 3.9.2008 sklenili predpogodbo (45. člen OZ), v kateri sta se zavezali skleniti kupoprodajno pogodbo za določene nepremičnine in dogovorili bistveni sestavini glavne pogodbe, to je predmet in kupnino. Pravdni stranki pa sta se v 3. členu predpogodbe dogovorili še, da mora tožnica izpolniti pogoje, kot so opredeljeni v predpogodbi, do 1.12.2008, šele potem pa se prodajna pogodba sklene. V primeru izpolnitve vseh pogojev v tem roku sta se stranki zavezali v roku 10 dni skleniti glavno pogodbo (z vsebino kot je podrobneje razvidna iz priloge k predpogodbi), v nasprotnem primeru pa se šteje predpogodba za razdrto (2. in 4. člen predpogodbe). Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožnica (pravilno) izpolnila pogoje za sklenitev glavne pogodbe. Vsebina predpogodbe kaže, da sta pravdni stranki izpolnitev pogojev opredelili kot bistveno sestavino predpogodbe (prim. 1. odst. 104. člena OZ). Glede na vsebino predpogodbe je rok za izpolnitev pogojev kot tudi rok za sklenitev pogodbe fiksen. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja do določenega roka izpolnila, prav tako med njima ni bilo sporno, da se je tožničin prodajalec K. L. ., v zemljiški knjigi vknjižil kot izključni lastnik spornih nepremičnin do roka. V pritožbi pa je še vedno sporno, ali je tožnica pravilno izpolnila nadaljnji drugi pogoj, na način kot je bil dogovorjen in jasno zapisan v predpogodbi, ki ne potrebuje razlage(3). Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je toženka po tem, ko je bila obveščena s strani tožnice o drugačnem načinu izpolnitve pogojev, neupravičeno zavrnila sklenitev glavne pogodbe z dne 4.12.2008 in je tako ona tista, ki je kršila svoje obveznosti. Menilo je namreč, da je tožnica izpolnila vse pogoje dogovorjene v 3. členu predpogodbe, le v drugačnem sosledju. Takšno stališče pa je po presoji sodišča prve stopnje pravno zmotno, tudi sicer pa so ti razlogi med seboj v nasprotju. Tožnica je v trditveni podlagi sicer navajala, da je izpolnila vse dogovorjene pogoje (tudi še spornega), v drugačnem zaporedju. Vendar je trdila, da je med pravdnima strankama prišlo do kasnejšega ustnega soglasja glede spremembe določila predpogodbe (o potrebnem prenosu lastninske pravice na tožnico in predlogu za vpis nanjo) na način, da se prodajna pogodba med K. L. .in njo (tožnico) da v hrambo notarki B., in bi bila po plačilu kupnine s strani toženke in predložitvi potrdila K.L. o prejetju kupnine izročena toženki, ki bi se lahko, v kolikor bi prišlo do sklenitve glavne pogodbe, na podlagi verig pogodb vknjižila v zemljiško knjigo. Toženka je v svojih vlogah obrazloženo ugovarjala, da je zavrnila sklenitev glavne pogodbe, ker tožnica do roka ni izpolnila vseh pogojev, kot sta jih določili v predpogodbi in da med strankama ni nikdar prišlo do soglasja o spremembi predpogodbenega bistvenega pogoja. Zanikala je, da bi med strankama obstajal dogovor o drugačnem načinu izpolnitve pogoja iz predpogodbe. Na tem vztraja tudi v pritožbi. Glede na ugovor toženke, da tožnica v roku ni izpolnila pogojev dogovorjenih v predpogodbi, je za odločitev o tem, kdo je kršil predpogodbo, ki določa rok za sklenitev glavne pogodbe, odločilno, ali je bilo med pravdnima strankama soglasje volj o spremembi bistvene sestavine predpogodbe, to je o drugačnem načinu izpolnitve pogoja. O tem pa v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu. Sodišče prve stopnje se o pomembnem dejstvu, ali je bila volja o spremembi bistvenega pogoja (v smislu 51. člena OZ), ki ga mora dokazati tožnica, ni opredelilo. Sama ugotovitev sodišča, da je bila toženka o drugem načinu izpolnitve pogojev obveščena, ne pomeni samo po sebi soglasja k drugačnem načinu izpolnitve bistvenega pogoja iz predpogodbe. Kasnejši poziv k sklenitvi glavne pogodbe z dne 4.12.2008 in k njemu priložena glavna pogodba, ni takšno soglasje volj, ki bi štelo za toženkino strinjanje s spremembo izpolnitve fiksnega pogoja.

7Pravdni stranki sta s predpogodbo dorekli, kaj vse in na kakšen način mora tožnica ravnati v roku, da bi lahko prišlo do sklenitve glavne pogodbe. Tožnici ni bilo prepuščeno, da sama izbira, na kakšen način bo izpolnila pogoj. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da vpletanje toženke v razmerje med tožnico in njenim prednikom K. L. (zemljiškoknjižnim lastnikom), glede na dogovor v predpogodbi, ne more pomeniti izpolnitev bistvenega pogoja. Neurejeno zemljiškoknjižno stanje je okoliščina, ki je terjala pozornost pravdnih strank in njun specifičen pristop. Pritožbeno razmišljanje toženke o tveganju, ki bi se mu morala izpostaviti s tem, da bi morala plačati kupnino zemljiškoknjižnemu lastniku in šele na podlagi izdaje potrdila s strani njega lahko prevzela deponirano pogodbo med zemljiškoknjižnim lastnikom in tožnico pri notarski, je utemeljeno. Pogoje za sklenitev glavne pogodbe sta pravdni stranki jasno in določno opredelili in jih ravno zaradi zemljiškoknjižnega stanja določili. Pritožba pravilno opozarja, da pravilno vložen zemljiškoknjižni predlog v korist tožnice zagotavlja, da bo ob izdaji sklepa vknjižena kot lastnica od dneva vložitve predloga, s čimer bi bil toženkin položaj najbolj varovan. Če pogodbena stranka ne privoli v drugačen način izpolnitve pogoja, kot sta ga stranki izrecno zapisali v predpogodbi, bi to kazalo, da nasprotna stranka ni izpolnila obveznosti iz predpogodbe in tako ne more upravičeno zahtevati povrnitve škode zaradi zavrnitve sklenitve glavne pogodbe.

8Sodišče prve stopnje je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj soglasja volj glede spremembe izpolnitve pogojev ni ugotavljalo. Navedena pomanjkljivost je terjala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP). Glede na to, da gre v konkretni zadevi za potrebo po bistveni dopolnitvi dejanskega stanja, kar bo terjalo izvedbo ostalih predlaganih dokazov, pritožbeno sodišče tega ne more storiti samo, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pritožbe. Podrobnejši napotki ob navedenem niso potrebni.

9V odgovor pritožbi pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku upošteva dejstva, ki so obstajala v času do zaključka glavne obravnave. Čeprav tožnica ob vložitvi tožbe (20.4.2009) še ni predložila pogodbe z novim kupcem, ki bi izkazovala obseg zatrjevane škode, to še ne pomeni, da ji zatrjevana škoda (zmanjšanje premoženja) zaradi očitane kršitve predpogodbe ni mogla nastati, saj naj bi bil po tožbenih trditvah škodni dogodek zavrnitev sklenitve glavne pogodbe (prim. 103. člen in 1. odst. 239. člena OZ). Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da tožnica ob vložitvi tožbe ni bila upravičena za vložitev odškodninske tožbe (ker škoda tedaj še ni bila izkazana, ker je šele tekom postopka (op. 18.5.2009) sklenila kupoprodajno pogodbo z novim kupcem) in bi zato moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti.

10Pritožbena trditev, da je tožnica z dogovorom o nižji ceni nepremičnin sama prispevala k obsegu škode, ki naj bi ji nastala s kršitvijo obveznosti toženke, pa je nedovoljena pritožbena novota, ki je sodišče prve stopnje, ob morebitnem izkazu obstoja soglasja pravdnih strank po spremembi pogoja, ne bo smelo upoštevati, saj toženka ne izkazuje, zakaj je brez svoje krivde ni mogla navesti pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka konkretiziranih trditev v tej smeri, ki bi omogočala presojo in zaključek o tem, ni postavila. Zgolj pavšalna navedba v odgovoru na tožbo (list. št. 14), da je nižja cena lahko posledica ravnanj tožnice, ne zadošča za utemeljitev oz. presojo o soprispevku tožnice k obsegu škode. Trditveno in dokazno breme o neutemeljeni določitvi nižje cene pa je na toženki in ne na tožnici. Toženka je tista, ki bi morala obrazloženo trditi in dokazati, da tožnica ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode(4) oz. da ni ravnala z dolžno skrbnostjo; da je na primer nepremičnine prodala pod ceno.

11Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

------------------------------

(1) ZPP ne pozna dolžnost sodišča k skupnemu obravnavanju gospodarskih sporov iz tožb in nasprotnih tožb. Prvi odstavek 300. člena ZPP sicer dovoljuje združitev pravdnega postopka iz tožbe s pravdnim postopkom iz nasprotne tožbe v skupno obravnavanje. Vendar pa po prvem odstavku 300. člena ZPP sodišče samo odloči, ali bo zadevi združilo v skupno obravnavanje. Stranka pravdnega postopka zoper odločitev v nobenem primeru nima pravnega sredstva. ZPP torej ne vsebuje zakonske določbe, iz katere bi bilo vsaj posredno mogoče sklepati, da mora sodišče združiti postopek iz tožbe in postopek iz nasprotne tožbe v skupno obravnavanje.

(2) Tožnica je tožbo vložila 20.4.2009, to je v roku šestih mesecih od poteka roka za sklenitev glavne pogodbe.

(3) Iz vsebine predpogodbe določno izhaja na kakšen način mora tožnica zagotoviti bremen prosto vknjižbo lastninske pravice na toženko, in sicer da mora tožnica do roka skleniti s K. L., d.o.o. kupoprodajno pogodbo in podati zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice na nepremičninah v svojo (tožničino) korist. To je bil nadaljnji bistveni pogoj, da se nato sklene glavna pogodba.

(4) pojasniti, v čem naj bi se kazal njen soprispevek.