VSL sodba in sklep I Cpg 180/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

v I. točki izreka tako, da se: :

- zahtevek zoper prvotoženo stranko za opravičilo in preklic izjave v točki I. a., I. c. in I. d. ter zahtevek za objavo opravičila v oddaji X, na enak način in v enaki obliki, kot je bil objavljen sporni članek, kolikor se nanaša na izjave v točki I. a., I. c. in I. d. zavrneta,
- zahtevek zoper prvotoženo stranko na prepoved na kakršenkoli način ponovno posegati v pravico do ugleda in dobrega imena tožeče stranke zavrne,
- prisojen znesek odškodnine v višini 10.000,00 EUR zniža na 3.500,00 EUR, za znesek 6.500,00 EUR pa se tožbeni zahtevek zavrne,
- v prvem odstavku III. točke izreka pa tako, da tožeča stranka in prvotožena stranka krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 419,20 EUR stroškov v postopku s pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se mora prvotožena stranka opravičiti in preklicati izjave, podane v oddaji X, dne 9. 5. 2008, in sicer, da:

a. je I. uvrščena na črno listo agencij,

b. I. zavaja in goljufa potrošnike,

c. I. noče reševati pritožb potnikov in jih ignorira,

d. se potniki s potovanj vračajo opeharjeni,

vse v 15 dneh in pod izvršbo ter ji v bodoče prepovedalo na kakršenkoli način ponovno posegati v pravico do ugleda in dobrega imena tožeče stranke; da je prvotožena stranka dolžna objaviti opravičilo v oddaji X, na enak način in v enaki obliki, kot je bil objavljen sporni članek; da je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 10.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, tj. od 8. 5. 2009 do plačila (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Vsebinsko enak zahtevek zoper drugotoženo stranko je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Prvotoženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.946,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude z izpolnitvijo (prvi odstavek III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), tožeči stranki pa plačilo stroškov drugotožene stranke v višini 626,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude z izpolnitvijo (drugi odstavek III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2Zoper odločitev sodišča prve stopnje v I. točki in prvem odstavku III. točke izreka se pritožuje prvotožena stranka. Uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) ter razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Prvenstveno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče oprlo svojo odločitev na navedbe tožeče stranke, glede katerih toženi stranki ni bila dana možnost izjasnitve. Sodišče je namreč glavno obravnavano končalo 7. 11. 2011, toženi stranki pa je bila pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 21. 10. 2011 (sodišče jo je prejelo 24. 10. 2011), vročena šele 9. 11. 2011, torej dva dni po zaključku glavne obravnave. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je očitno, da je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge, saj se nanjo sklicuje. Nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Le-ta naj bi bila podana, ker je sodišče v obrazložitvi navedlo določene zaključke, ki so neskladni z vsebino dokazov, ki jih navaja sodišče. Poudarja, da tožena stranka nikjer v oddaji ni trdila, da tožeča stranka goljufa potrošnike, jih zavaja, opeharja, ignorira in podobno – glede dane možnosti izjaviti se o očitanih dejstvih pa je iz prispevka očitno, da je bilo več kot polovico prispevka posvečeno gostu oddaje (direktorju tožeče stranke), ki je imel vso možnost, da se izjavi o očitkih, povzetih po raziskavi Zveze potrošnikov Slovenije in primera potnice Š.. V nadaljevanju pojasnjuje vsebino napovednika oddaje in poudarja, da se je šele po napovedniku, v katerem je novinar poimenoval raziskavo ZPS kot „tako imenovano črno listo agencij“ in te označil kot „tiste agencije, ki potrošnike zavajajo, jih milo rečeno goljufajo, nato pa razočaranim potnikom preprosto nočejo reševati pritožb,“ pojavil graf s prvimi tremi agencijami po številu pritožb po raziskavi ZPS in se pričel prispevek o toženi stranki, ki je spet na prvem mestu po številu pritožb potrošnikov. Zaradi navedenega meni, da je v sodbi glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenega dokaza (ogled spornega prispevka) in dokazom samim. Meni tudi, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ponudila nobenih razbremenilnih dokazov, saj je tožeča stranka sama pripoznala dejstvene navedbe, za presojo „načina“ prikaza resničnih dejstev pa je zadoščal ogled spornega prispevka. Tudi sicer meni, da je treba razlikovati mnenje oziroma vrednostne sodbe od dejstev. „Dokazovati“ mnenje pa je nemogoče. Pri tem se sklicuje na razloge sodbe ESČP v zadevi Lingens v. Austria. V okviru zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v celotnem prispevku uporabljen način izražanja žaljiv, pri čemer takšen način poročanja presega meje objektivne dopustne kritike. Prav tako izpodbija ugotovitev, da je tožena stranka ravnala očitno nestrokovno, izrazito enostransko in v nasprotju s kodeksom novinarjev glede zamolčanja informacij, navedbe vzorca in izogibanju napakam. S takšnimi ugotovitvami je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago strank, saj je bila resničnost trditev iz prispevka med strankama nesporna. Meni tudi, da sodišče ne loči med komentarjem in izjavami. Komentar namreč ne more biti neresničen. Glede na nesporno resničnost trditev tožene stranke v prispevku, bi se torej moralo sodišče ukvarjati zgolj z vprašanjem, ali so bile ocene in komentar v prispevku žaljivi. Poudarja tudi, da je preklic izjav strožja sankcija, ki jo je mogoče uporabiti le v primeru dokazane neresničnosti izjave, ki jo je treba razglasiti za neveljavno in se odpovedati neresnični izjavi (VSS II Ips 184/2000). Sodišče v konkretnem primeru že pojmovno ne bi smelo ugoditi zahtevku po preklicu izjave, saj preklic izjave, kadar ni dokazana neresničnost, sploh ne pride v poštev. V nadaljevanju pa obširno razloguje, zakaj komentar tožene stranke ni bil žaljiv. Pri tem dodaja, da novinarsko častno razsodišče ni ugotovilo nobenih kršitev Kodeksa novinarjev Slovenije. Poudarja interes javnosti za poročanje o navedenih dejstvih, ki opravičuje ostrejšo kritiko pri poročanju o teh dejstvih, graja zaključek sodišča, da je tožena stranka povzročila škodo tožeči stranki z namenom zase ustvariti kakšno korist in opozarja, da iz obrazložitve ne izhaja dolžno tehtanje sodišča, do kje seže osebnostna pravica tožene stranke in do kje pravica do svobodnega izražanja iz 39. člena Ustave RS. S slednjo se namreč uresničuje tudi pravica javnosti, da je obveščena. Dodaja, da je prepovedni del zahtevka nekonkretiziran in posledično neizvršljiv. Izpodbija tudi odločitev o stroških, saj meni, da je sodišče zmotno zaključilo o dolžnosti tožene stranke, da v javnem registru pri ministrstvu za notranje zadeve objavi tudi ime področnega urednika. Poudarja, da navedena obveznost po 23. členu Zakona o medijih ne obstaja, temveč je bila v skladu z zakoni, ki so veljali v času zatrjevanega škodnega dogodka, tožena stranka dolžna objaviti ime odgovornega urednika informativnega programa v impresumu informativnega programa. Priglaša stroške s pritožbo.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki prereka trditve v pritožbi, posebej poudarja, da sporne izjave predstavljajo izjave o dejstvih in ne komentarjev, ter dodaja, da test sorazmernosti v konkretnem primeru ni bil potreben, ker ni prišlo do posega v pravico do svobodnega izražanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov z odgovorom na pritožbo ne priglaša.

4Pritožba je delno utemeljena.

O očitanem obstoju kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP:

5Tožena stranka pravilno opozarja, da ji je bila vloga nasprotne stranke z dne 21. 10. 2011 vročena šele 9. 11. 2011, torej po izdaji sodbe sodišča prve stopnje 7. 11. 2011. Z opustitvijo vročitve vloge nasprotne stranke ji je bila tudi dejansko kršena pravica do informacije, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da ugotovljena kršitev glede na konkretne okoliščine procesnega položaja ne narekuje razveljavitve sodbe v izpodbijanem delu, temveč njeno odpravo v postopku pred sodiščem druge stopnje v skladu s pooblastili iz 347. člena ZPP. Za konkretno procesno situacijo je namreč odločilno, da je tožeča stranka v navedeni vlogi zgolj ponavljala oziroma dodatno poudarjala v predhodnih vlogah podane trditve – kar je sodišče prve stopnje pri povzemanju navedb pravdnih strank v uvodnem delu sodbe tudi izrecno navedlo (primerjaj navedbe sodišča prve stopnje na strani 6 izpodbijane sodbe) – ter je sedaj s takšno vlogo seznanjena.

6Sodišče toženi stranki s tem, ko ji takšne vloge ni vročilo pred izdajo sodbe, zatorej ni odvzelo možnosti obravnavanja dejanskih in pravnih navedb nasprotne stranke v ožjem smislu, temveč ji je odreklo po funkciji le-tej predhodno pravico, da je seznanjena z vsem procesnim gradivom. Glede na aktualno seznanjenost tožene stranke s takšno vlogo, pa bi bila razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu zaradi ponovne vročitve vloge toženi stranki v ponovljenem postopku in tako (formalne) zagotovitve pravice do informacije kot izpeljave pravice do poštenega sojenja, v konkretnem primeru čisti nesmisel (2).

7Takšno postopanje bi tudi podaljšalo postopek, kar pa ni v interesu nobene stranke, toliko bolj upoštevajoč pritožbene navedbe tožene stranke, v skladu s katerimi le-to izrecno „skrbi“ kršitev njene pravice do obravnavanja kot nadaljnji izraz pravice do informacije (meni namreč, da je sodišče na takšne navedbe oprlo svojo odločitev, brez da bi ji dalo možnost, da se do njih opredeli), ne pa izrecno kršitev njenega dostojanstva kot subjekta postopka, izraz česar je pravica do informacije kot podlaga za aktiviranje oziroma vsebinsko zapolnitev pravice do izjave.

O zahtevku za prepoved na kakršen koli način ponovno posegati v pravico do ugleda in dobrega imena tožeče stranke:

8Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je tožeča stranka prepovedni del svojega zahtevka oblikovala nedoločno. Na njegovi podlagi namreč ni mogoče ugotoviti, kakšna vsebina ravnanj je v bodoče prepovedana toženi stranki, s tem pa je onemogočen tudi preizkus utemeljenosti tega dela zahtevka. Navedeno bi praviloma narekovalo razveljavitev meritorne odločitve v tem delu in vrnitev tožbe v tem obsegu v popravo po 108. členu ZPP. Vendar je v konkretnem primeru odločilno, da je tožeča stranka začrtala dejstveno podlago prepovednega dela zahtevka tako, da tudi v primeru dopolnitve tožbenega predloga in njegove podlage z navedbo konkretnih ravnanj, ki naj se toženi stranki prepovedo, ne bi mogla zagotoviti sklepčnosti zahtevka.

9Na podlagi določbe 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (3), ki predstavlja materialnopravni temelj za zahtevek za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic, je le-temu namreč mogoče ugoditi zgolj v primeru, da je kršitev že nastopila in protipravno stanje še traja (nima torej preventivne funkcije). Tudi ob najekstenzivnejšem tolmačenju navedene določbe, ki jo zagovarja del pravne teorije (ob uporabi analogije z določbo 133. člena OZ, ki ureja zahtevo, da se odstrani škodna nevarnost),(4) pa je zahtevi za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti moč ugoditi zgolj v primeru preteče nevarnosti, da bo do kršitve prišlo. Navedeno pretečo nevarnost pa mora stranka seveda zatrditi in konkretizirati, česar tožeča stranka v obravnavanem primeru ni storila. Prav tako iz njene trditvene podlage jasno izhaja, da zahteva prepoved nadaljnjih kršitev zaradi objave prispevka leta 2008, in da torej kršitev, s katero utemeljuje svojo tožbo, ni trajajoča, kar nedvoumno izhaja prav iz tožbenega petita, v katerem uporablja izraz „ponovno“.

10Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v drugem delu prvega odstavka I. točke izreka spremenilo tako, da je zahtevek za prepoved na kakršenkoli način ponovno posegati v pravico do ugleda in dobrega imena tožeče stranke, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

O zahtevku za opravičilo in preklic izjav v tč. I. a., I. b., I. c. in I. d.:

11Med strankama v pritožbenem postopku ni sporna literarna vsebina navedb tožene stranke v prispevku „Y“, podanem v oddaji X 9. 5. 2008. Sporno pa je, ali takšne navedbe predstavljajo izjavo ali komentar. Sodišče prve stopnje je sporne navedbe opredelilo kot izjave, katerih resničnost ne izhaja iz raziskave Zveze potrošnikov Slovenije in pritožbe potnice Š., in ki pretirano negativno označujejo tožečo stranko, zaradi česar so do nje žaljive. S takšnim ravnanjem pa je po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka posegla v tožničino pravico do ugleda in dobrega imena.

12Po presoji sodišča druge stopnje tožena stranka pravilno opozarja, da iz vsebine raziskave ZPS, na katero se je poleg pritožbe potnice Š. navezoval sporni prispevek in katere vsebino povzema sodišče prve stopnje na 9. strani izpodbijane sodbe (navedene ugotovitve v pritožbenem postopku – kot že pojasnjeno – niso izpodbijane) izhaja tako dejstvo, da je tožeča stranka uvrščena na črno listo agencij (točka I. a. izreka sodbe sodišča prve stopnje), kot tudi, da tožeča stranka noče reševati pritožb potnikov in jih ignorira (točka I. c. izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter da se potniki s potovanj vračajo opeharjeni (točka I. d. izreka sodbe sodišča prve stopnje). Navedene izjave so namreč zgolj parafraza dejstva, da je tožeča stranka od skupno 35 pritožb v celoti ugodila le dvema, delno trema, vse preostale pa je zavrnila, pri čemer iz raziskave izhaja, da je bil njen odnos primeren zgolj v štirih primerih, v vseh ostalih pa neprimeren. Tudi izraz „črna lista agencij“ pomeni zgolj v praksi pogosto uporabljen način poimenovanja razvrstitve ali lestvice, ki glede na okoliščine, od katerih je odvisna uvrstitev nanjo, udeležencev ne odlikuje. Ker pa gre za resnična dejstva, protipravnost posega v pravico tožeče stranke do ugleda (že pojmovno) ne more biti podana.

13Gre pa pritrditi sodišču prve stopnje, da je tožena stranka izjavila tudi, da tožeča stranka svoje stranke zavaja in jih goljufa, kar pa iz vsebine raziskave, na kateri je temeljil prispevek, in iz primera Š. ne izhaja (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Tožena stranka pri tem neutemeljeno vztraja, da takšne izjave nikdar ni podala, ker je njen voditelj še pred vsakršno omembo tožeče stranke povedal, da je ZPS predstavila rezultate raziskave, jo poimenoval kot „tako imenovano črno listo agencij“ in te označil kot „tiste agencije, ki potrošnike zavajajo, jih milo rečeno goljufajo, nato pa razočaranim potnikom preprosto nočejo reševati pritožb.“ Šele nato pa se je pojavil graf s prvimi tremi agencijami po številu pritožb po raziskavi ZPS in se je pričel prispevek o tožeči stranki, ki je (spet) na prvem mestu po številu pritožb potrošnikov. Posledično sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločilno je, da povzete navedbe tožene stranke predstavljajo celoto in so tudi po oceni sodišča druge stopnje kot takšne dojete s strani povprečnega poslušalca oziroma gledalca. Kot celota pa imajo povzete navedbe natanko takšno sporočilno vrednost oziroma vsebino, kakršno jim je tožeča stranka pripisala v točki I. b. tožbenega zahtevka.

14Neutemeljeno je tudi nadaljnje vztrajanje tožene stranke, da je bilo takšno navajanje zgolj komentar in ne izjava, zaradi česar njegov preklic sploh ni mogoč. Navedbe, katerih namen naj bi bil po pritožbenih trditvah tožene stranke zgolj vrednostni komentar nedoločenega kroga agencij, namreč niso jasno ločene od izjav, zato naslovniku sporočajo, da je agencija, ki je na prvem mestu lestvice goljufivih in zavajujočih agencij, v logični posledici tudi sama takšna.

15Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da pomeni navedba, da so agencije, ki so se znašle na t.i. črni listi agencij, „tiste agencije, ki potrošnike zavajajo, jih milo rečeno goljufajo, /.../“ ekstrapolacijo, ki iz raziskave, o kateri je sicer poročala tožena stranka, in iz primera Š. ne izhaja. Goljufija pomeni okoriščanje z oškodovanjem drugega ali spravljanjem v zmoto, pri čemer je takšno ravnanje naklepno in zato posebej zavržno. Ravno slednja okoliščina, ki je notorno vgrajena v pravni termin goljufije, pa predstavlja tisto okoliščino, ki iz raziskave in primera stranke Š., na katerih je temeljil obravnavani prispevek, ne izhaja (iz raziskave izhajajo (zgolj) dejstva v zvezi z reševanjem pritožb in nezadovoljstvo strank s storitvami (bodisi utemeljeno ali neutemeljeno); primer gospe Š. pa navedeno še dodatno ponazarja, tožena stranka pa v prispevku tudi ni navedla okoliščin oziroma podlage, iz katere je na takšno dejstvo sklepala.

16S tem je pri poslušalcu oziroma gledalcu ustvarila občutek, da gre za dejstva, ki so resnična, četudi v zvezi z navedenimi trditvami očitno ni zadostila standardu preverjanja informacij, ki jih v zvezi z delom novinarjev med drugim predpisuje tudi Kodeks novinarskega dela kot avtonomen akt novinarjev. Tega namreč tekom postopka ni niti trdila. Ravno nasprotno – vztrajala je, da pomenijo citirane navedbe zgolj njeno kritično mnenje o ravnanju tožeče stranke. Ker takšnim ugovorom prve tožene stranke iz zgoraj pojasnjenega razloga ni mogoče slediti, obenem pa predstavljajo takšne trditve, v kolikor njihova resničnost ni preverjena, objektiven poseg v tožničino pravico do ugleda, torej pozitivnega mnenja okolja o njeni osebnosti, je prvotožena stranka s takšnim pisanjem ravnala v nasprotju s 6. členom Zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed) (5), ki med drugim določa, da dejavnost medijev temelji na svobodi izražanja in nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela.

17Za ugotovitev, ali je takšna izjava objektivno posegla v tožničino pravico do ugleda, je sicer odločilna tudi njena konotacija, glede katere pa upoštevajoč pojasnjeno ne more biti dvoma, da je negativna. Tožeča stranka je namreč poslovni subjekt, ki se ukvarja s turistično dejavnostjo. Dejstvo, da je v televizijskem programu označena za goljufivo in zavajajočo, pa brez dvoma negativno vpliva na njeno percepcijo v javnosti.

18Za presojo, ali takšna izjava dejansko pomeni protipraven poseg v pravico tožeče stranke kot pravne osebe do ugleda, je torej v konkretnem primeru odločilna njena neresničnost in negativen vpliv na zunanjo podobo prizadete stranke. Četudi se pri presoji protipravnosti posega v pravico do ugleda z izjavo v javnosti stojita nasproti dve ustavni pravici, tj. pravica do zasebnosti in pravice do svobodnega izražanja (39. člen URS) (6), pa v primeru neresničnosti izjave tehtanje, kje pride do njune kolizje, pravzaprav ni potrebno, saj javnost že po naravi stvari oziroma glede na smisel obveščanja ne more imeti nobene koristi od neresnične informacije. Povedano poenostavljeno, seznanitev javnosti z neresnično in žaljivo izjavo o drugem nujno protipravno posega v pravico te osebe do ugleda, saj se s takšno izjavo ne zagotavlja ne pozitivni, ne negativni vidik pravice do svobodnega izražanja.

19Zahtevek za preklic izjave in opravičilo temelji na 178. členu OZ in predstavlja satisfakcijo za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi posega v njeno osebnostno pravico. Za utemeljenost zahtevka na tej podlagi subjektivni element odškodninske odgovornosti, tj. krivda tožene stranke, ni potreben. Glede na ugotovljeno protipravnost posega in obstoj škode, ki se v takšnem primeru ne dokazuje, oziroma je podana že s samim posegom v osebnostno pravico, je zato sodišče prve stopnje v tem delu pravilno ugodilo zahtevku tožeče stranke. Zaradi resničnosti ostalih izjav (tj. izjav v točkah I. a, c. in d.) pa je sodišče druge stopnje glede na zgoraj pojasnjene razloge pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka, kolikor se nanaša na dolžnost opravičila in preklica izjav iz navedenih točk, spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu zavrnilo, medtem ko je, iz že navedenih razlogov, v preostalem delu (glede opravičila in preklica izjave v točki I.b ter objave opravičila, v kolikor se nanaša na izjavo v točki I.b), pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

O zahtevku za plačilo odškodnine:

20Ugotovljen poseg v tožničino pravico do ugleda utemeljuje tudi njeno pravico do odškodnine na podlagi 183. člena OZ. Za njeno presojo mora biti ugotovljena krivda tožene stranke (in torej zgolj objektivna protipravnost posega v pravico ne zadošča), o obstoju katere je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi trditvami pravilno zaključilo. Toženo stranko namreč – kot družbo, ki se ukvarja z izdajanjem informativne programske vsebine v okviru svoje dejavnosti – zavezuje najstrožja skrbnost, tj. skrbnost dobrega strokovnjaka. Glede na takšno merilo pa ji v konkretnem primeru ni moč očitati zgolj, da je bila pri pripravi prispevka malomarna, ker je podajala izjave z vsebino, ki iz podatkov, o katerih je poročala, ne izhajajo, niti ni navedla, iz kje bi sicer izhajale, temveč tudi zavržen namen, saj iz načina priprave prispevka, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na strani 10 izpodbijane sodbe, izhaja namen tožene stranke, da s škandaloznimi trditvami naredi prispevek bolj zanimiv in s tem poveča gledanost svoje oddaje. S tem, ko je (posredno) označila ravnanje tožeče stranke na trgu kot zavajajoče in goljufivo, pa bi ob dolžni skrbnosti mogla vedeti, da tožeči stranki lahko povzroči škodo zaradi posega v njeno pravico do ugleda.

21Sodišče druge stopnje soglaša tudi z izpodbijanim zaključkom, da tožeči stranki pri tem ni bila dana realna oziroma učinkovita možnost, da se izjavi oziroma predstavi svojo plat zgodbe. Pritožbeno sklicevanje na to, da je bil njen direktor povabljen v oddajo in je bil z njim opravljen intervju zaradi pojasnitve okoliščin zadeve, namreč – glede na senzacionalističen in provokativen način izražanja voditelja – takšne možnosti tožeči stranki ni zagotavljal. Četudi je dopustna meja ostrine in celo provokativnosti komentarja premosorazmerna interesu javnosti, da se z določeno vsebino seznani, slednja v konkretnem primeru ne opravičuje načina tožene stranke pri objavi prispevka ravno iz razloga, ker le-ta temelji na neresnični izjavi.

22Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka sploh ni konkretizirano zatrdila razlogov, s katerimi bi se lahko razbremenila odškodninske odgovornosti v smislu zadnjega izmed štirih predpostavk civilnega delikta. Njeni ugovori so se nanašali na prerekanje obstoja samega posega v pravico tožeče stranke do ugleda in dobrega imena oziroma na nasprotovanje njegovi protipravnosti. Niso pa zajemali konkretnih okoliščin (razen neutemeljenega sklicevanja, da je tožeči stranki omogočila izjavo o prispevku, ter sklicevanja na odločitev Novinarskega častnega razsodišča), ki bi ob ugotovitvi protipravnosti posega izpodbijali očitano krivdo tožene stranke zanj oziroma onemogočali zaključek, da pri pripravi prispevka ni zadostila zahtevani skrbnosti dobrega strokovnjaka.

23S takšnim zaključkom torej sodišče prve stopnje toženi stranki ni „očitalo“ pomanjkanja trditev in posledičnih dokazov o resničnosti navedb, za katere je tožena stranka zatrjevala, da predstavljajo vrednostni komentar, in ne izjavo (na takšno razumevanje navedenega zaključka sodišča prve stopnje s s strani tožene stranke v pritožbi, sodišče druge stopnje sklepa zaradi njenega sklicevanja na primer ESČP Lingens v. Austria, ki je „razkril“ ravno upravičeno nezmožnost stranke, da dokaže resničnost vrednostnih komentarjev in posledično izpostavilo potrebo po ločevanju izjave od vrednostnega komentarja), temveč je toženi stranki očitalo odsotnost trditev, da je prispevek pripravila na način, ki je skladen s pravili njene stroke.

24Glede na ugotovljen obstoj civilnega delikta v zvezi z izjavo tožene stranke, da tožeča stranka zavaja in goljufa potrošnike, ter upoštevajoč razloge sodišča prve stopnje o krivdi tožene stranke na strani 10 in 11 obrazložitve (ki se jim sodišče druge stopnje, upoštevajoč predhodno pojasnjeno, pridružuje in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje), kakor tudi satisfakcijsko funkcijo obravnavanega odškodninskega zahtevka, sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava, na katero pazi po uradni dolžnosti, ocenjuje, da je v konkretnem primeru pravična odškodnina za takšen protipraven poseg 3.500,00 EUR. Sodbo sodišča prve stopnje je zato v zadnjem odstavku I. točke spremenilo tako, da je znesek 10.000,00 EUR znižalo na 3.500,00 EUR, v presežku pa je zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

25Ker pritožbeno sodišče sodbe v izpodbijanem delu ni razveljavilo, se do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka graja pristranskost sodnika sodišča prve stopnje in v primeru razveljavitve sodbe v izpodbijanem delu predlaga dodelitev zadeve drugemu sodniku, ni opredeljevalo.

O stroškovni odločitvi:

26Glede na spremembo izpodbijane odločitve glede prvotožene stranke, je moralo sodišče druge stopnje ponovno odločiti tudi o stroških postopka, kolikor se nanašajo na prvotoženo stranko (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo: 1. da je tožeča stranka uspela z zahtevkom za plačilo odškodnine, 2. z zahtevkom za opravičilo in preklic izjave (ter objavo opravičila) je uspela zgolj glede ene od štirih očitanih izjav (pri čemer se je pretežni del vlog strank nanašal prav na naveden zahtevek, njegova obravnava pa je terjala tudi največ časa), 3. s prepovednim zahtevkom pa je propadla. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da tožeča stranka in prvotožena stranka krijeta vsaka svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP) na prvi stopnji.

27Sodišče druge stopnje je s takšno odločitvijo sledilo tudi pritožbeni graji razlogovanja sodišča prve stopnje, ki je štelo, da je prvotožena stranka povzročila stroške, ki jih je tožeča stranka imela zaradi pravdanja z drugotoženo stranko, in jih je zato v razmerju do tožeče stranke naložila v plačilo prvotoženi stranki. Tožena stranka namreč pravilno opozarja, da je bila v skladu z 12. (7) in 14. členom v času objave spornega prispevka veljavnega ZMed zavezana k objavi v javnem registru zgolj odgovornega urednika medija, ne pa tudi področnih odgovornih urednikov. Slednje je bila v skladu s 23. členom ZMed (8) dolžna objaviti v impresumu informativne oddaje. Glede na tako opredeljeno materialnopravno dolžnost, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je z opustitvijo navedbe odgovornega urednika informativne oddaje v javnem registru po svoji krivdi povzročila pri tožeči stranki zmoto o pasivni legitimaciji drugotožene stranke, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Tudi sicer obstoja takšne okoliščine ni mogoče subsumirati pod pravilo 156. člena ZPP. Le-ta se namreč nanaša na primere, ko v postopku ena izmed strank s svojimi procesnimi dejanji ali opustitvami povzroči nasprotni stranki stroške. Ni pa navedene določbe mogoče uporabiti v položaju, ko je stranka tožbo vložila proti pasivno nelegitimiranemu tožencu.

28Sodišče druge stopnje je pri odločitvi o stroških v postopku s pritožbo upoštevalo, da je pritožbeni uspeh prvotožene stranke glede na število zahtevkov in delež, do katerega je sodišče ugodilo pritožbi po posameznih zahtevkih, približno 2/3. V takšnem deležu je zato toženi stranki prisodilo tudi odmerjene pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Le-te je priznalo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) (9), upoštevajoč stroškovne postavke, priglašene v pritožbi. Skupaj ji je priznalo 628,80 EUR (504,00 EUR za nagrado za postopek po tar. št. 3210, 20,00 EUR za potne stroške, vsoto navedenih zneskov pa je povečalo za 20-odstotni DDV). Tožeča stranka (ki pritožbenih stroškov ni priglasila) mora torej toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 419,20 EUR stroškov v postopku s pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude do plačila.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Navedeno v konkretnem primeru velja toliko bolj, ker zasnova pritožbenega postopka po ZPP-D dopušča odpravo procesnih kršitev v pritožbenem postopku, če le njihova narava to dopušča (347. člena ZPP).

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(4) Primerjaj A. Polajnar-Pavčnik, Nekateri civilnopravni vidiki varstva pred posegi v človekovo zasebnost, Podjetje in delo, 5-6/1994/XX, str. 608.

(5) Ur. l. RS, št. 35/2001 in nasl..

(6) Le-ta vključuje tako aktivni vidik, ki omogoča svobodo do posredovanja informacij in mnenj, kot tudi pasivni vidik, ki zagotavlja pravico do obveščenosti.

(7) 12. člen ZMed (Razvid medijev): Razvid medijev

„1) Izdajatelj mora pred začetkom izvajanja dejavnosti priglasiti medij pri pristojnem ministrstvu, zaradi vpisa v razvid.2) V predlogu za vpis v razvid je treba navesti:- ime medija;- ime ali firmo in sedež oziroma stalno prebivališče izdajatelja;- odgovorno osebo izdajatelja, kadar je izdajatelj pravna oseba;- zvrst in časovni interval razširjanja medija;- ime in priimek odgovornega urednika (besedilo okrepilo sodišče);- sedež uredništva oziroma odgovornega urednika;- način in predvideno območje razširjanja programskih vsebin;- jezik razširjanja programskih vsebin;- vire in način financiranja;- podatke o osebah, ki imajo najmanj pet (5) odstotni lastniški ali upravljalski delež oziroma delež glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja splošno-informativnega tiskanega dnevnika in tednika ter radijskega in televizijskega programa.3) Predlogu za vpis v razvid morajo biti priložena dokazila o izpolnjevanju posebnih pogojev iz 10. člena tega zakona, dokazilo o vpisu v sodni register, temeljni pravni akt izdajatelja, ki je v skladu s tem zakonom, ter programska zasnova, ki je v skladu s tem zakonom. Izdajatelj radijskega ali televizijskega programa mora pred začetkom oddajanja priložiti kopije pogodb, sklenjenih s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorske in sorodnih pravic na delih, ki se bodo radiodifuzno izvajala na njegovem programu.4) Izdajatelj ne more priglasiti medija, katerega ime bi bilo enako imenu medija, ki je že vpisan v razvid.“

(8) 23. člen ZMed (Impresum): „1) Izdajatelj mora na vidnem mestu vsakega posameznega nosilca programskih vsebin (npr. izvod tiska, televizijska oddaja) zagotoviti objavo naslednjih podatkov:- ime oziroma firmo in sedež oziroma stalno prebivališče izdajatelja;- ime in priimek odgovornega urednika oziroma odgovornih urednikov ter imena in priimke urednikov posameznih programskih sklopov, kadar je to v skladu z notranjo organizacijo uredništva (besedilo okrepilo sodišče);- ime oziroma firmo in sedež tiskarne ter datum natisa ali ponatisa in število tiskanih izvodov, kadar gre za tiskani medij;- datum produkcije (mesec in leto), kadar gre za radijski in televizijski program.2) Določbe prejšnjega odstavka smiselno veljajo tudi za nosilce informacij iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona.3) Določbe prvega odstavka tega člena se ne nanašajo na nosilce programskih vsebin, ki se v Republiki Sloveniji izdelujejo ali razmnožujejo za tujega naročnika in so namenjeni razširjanju zunaj območja države.() Ime oziroma logotip radijskega in televizijskega programa se mora objavljati najmanj enkrat na vsako uro oddajanja.“

(9) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl..