VSL sodba II Cp 2535/2012

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pritožnica, prva toženka, druga toženka in četrta toženka, same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z odločbo z dne 12. 1. 2012 je sodišče prve stopnje s sklepom tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na drugo tožnico in razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek prve tožnice, da se ugotovi ničnost Aneksa št. 3 k Pogodbi o ureditvi in prodaji gradbenega zemljišča z dne 20. 12. 1998, Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 16. 7. 1996 in Prodajne pogodbe z dne 9. 6. 1999, v delu, ki se nanaša na predmet pogodbe pod točko I. ter prodajo zemljišč, ki so vpisana v vložke št. 1614, 965 in 3576, vse k.o. X; da se razveljavilo zemljiškoknjižni vpisi pri navedenih nepremičninah ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje; da je Mestna Občina Ljubljana dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri vseh treh zemljiškoknjižnih vložkih oziroma pri v njih navedenih parcelah (kot so razvidne iz izreka sodbe) vpisala kot lastnica prva tožnica, sicer bo vpis nadomestila sodba; odločilo, da sta tožnici dolžni v roku 15 dni povrniti prvi toženki 7.744,15 EUR, drugi toženki 9.137,45 EUR, tretji toženki 6.019,37 EUR in četrti toženki 6.547,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila prva tožnica „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo veljavnosti izpodbijanih pogodb oziroma njihove ničnosti. Ugotovitev sodišča, da gre za „nekonstitutivnost vpisa pravice uporabe tožene stranke“, ne zadošča, saj se na ta način poskuša sanirati nezakonita ravnanja, kar je nedopustno. Sodišče tako ni ugotavljalo, da je nepremičnine kupila druga tožnica po pogodbah in aneksih, ki so zajemali tudi vse elemente potrebne za vpis v zemljiško knjigo, da je imela tudi v sistemu družbene lastnine pravica uporabe svojega titularja, da je tudi v tem sistemu veljalo pravilo, da lahko gradi na določeni parceli le tisti, ki ima na njej pravico uporabe, zato prva tožnica ne bi mogla graditi na zemljišču druge tožnice, če ne bi pridobila njenega dovoljenja; da sta druga tožnica in prva toženka sklenili samoupravni sporazum o združevanju dela in sredstev izključno zaradi zagotovitve investicijskih sredstev za izgradnjo poslovnega objekta, da sta v 8. členu sicer dogovorili nadomestilo za uporabo zemljišča, kar pa ni bila prodajna cena zemljišča, v sporazumu ni bilo opredeljeno, za katero zemljišče gre, kolikšna je njegova kvadratura, ni določena cena za m2, kot je to običajno pri prodaji, tudi niso razvidni nobeni podatki potrebni za vpis zemljišča v zemljiško knjigo; da je v gradbenem dovoljenju za izgradnjo prodajnega servisa na V. kot investitor navedena prva toženka, zaradi česar je lahko gradila na nepremičnini druge tožnice, bilo pa je izrecno navedeno, da mora investitor izvesti vpis nepremičnin v zemljiško knjigo pred izdajo uporabnega dovoljenja, kar pa ni bilo storjeno, ker prva toženka ni hotela izvesti vpisa na drugo tožnico, ki bi s tem pridobila lastninsko pravico tudi na objektu; da vsebino samoupravnega sporazuma lahko tolmačijo le tisti, ki so sodelovali pri njegovem nastajanju, da je zaključek sodišča prve stopnje o vračilu sredstev, kot obliki povračila vseh vloženih sredstev, skupaj z nepremičninami napačen in arbitraren; da prva toženka ni predložila nobenega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da je sporne nepremičnine na zakonit način pridobila od druge tožnice; da četrta toženka ni predložila nobenega dokazila oziroma ni pojasnila, na podlagi česa je dobila pooblastila, da s prvo toženko brez sodelovanja druge tožnice sklene Aneks 3 in uskladitveno pogodbo; da sodišče ni vpogledalo v predlagane spise in komentiralo ostalih dokazov tožnic. V posledici je napačna ugotovitev, da je druga tožnica pravico uporabe na spornih nepremičninah izgubila že s sklenitvijo samoupravnega sporazuma z dne 17.7. 1986. Ta sporazum je bil v bistvu investicijska pogodba sklenjena za določen čas, ki je prenehala veljati 17. 7. 1996, po desetih letih, ves čas obstoja veljavnosti sporazuma, pa sta pogodbenika skupaj upravljala s predmetom skupne investicije. Sodišče je napačno ugotovilo, da je druga tožnica v skupni objekt vložila nepremičnine (kar potrjuje ugotovitev inšpektorja K., ki v zapisniku ugotavlja, da v knjižnem stanju konta zemljišča ni zajeta vrednost zemljišča na lokaciji prodajno servisnega objekta, kar pomeni, da prva toženka v času veljavnosti samoupravnega sporazuma spornih nepremičnin v poslovnih knjigah ni vodila kot svoja poslovna sredstva). Prva toženka je tako imela nepremičnine zgolj v zakupu in kot družbeno pravna oseba ni imela pravice uporabe na nepremičninah, zato tudi ni imela pravne podlage, da jih pridobi na podlagi prvega odstavka 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Poleg tega je v času, ko je samoupravni sporazum prenehal veljati, že učinkoval Zakon o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), ki je zaščitil tudi nepremično premoženje pravnih oseb SFRJ na dan 31. 12. 1990. Sodišče bi moralo presojati sklenitev izpodbijanih pogodb tudi ob uporabi MSVN, ki izključuje uporabo določb ZLNDL. Napačen je zaključek sodišča, da si je druga tožnica po samoupravnem sporazumu pridržala zgolj pravico do vrnitve protivrednosti vložka, kjer je zajeta tudi vrednost spornih nepremičnin. Če bi bilo temu tako, potem ni bilo nobenega razloga, da stranki sporazuma tekom njegovega trajanja ne bi samostojno uredili statusa spornih nepremičnin. Ni bilo potrebe po sklenitvi izpodbijanega Aneksa 3 in Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (v katerih druga tožnica ni bila udeležena). Oba pravna posla sta nezakonita in rezultat ravnanja, ki ima vse elemente kaznivega dejanja goljufije, takšni pravni posli pa so nični in jih ne varuje noben pravni sistem. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da prva tožnica ni pridobila vseh potrebnih upravičenj od druge tožnice na podlagi Pogodbe o ureditvi in realizaciji prevzetih pravic in obveznosti z dne 18. 5. 2006. Pogodba o prenosu terjatve z dne 5. 10. 1996 ni bila ugotovljena kot nična. V tej pogodbi je lahko ničen le tisti del, ki se sklicuje na ugotovljeno nično pogodbo, ne pa tudi ostala vsebina, ki ni zajeta v nični pogodbi. Pogodba z dne 18. 5. 2006 ima vse elemente iz katerih je razvidno, da je prva tožnica pridobila sporne nepremičnine od druge tožnice. Sodišče tega sploh ni presojalo.

3Prva toženka, druga toženka in četrta toženka so na pritožbo odgovorile in predlagale njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1238/2012 dne 30. 8. 2012 nad prvo tožnico začet stečajni postopek. Vendar so bila vsa (veljavna) pravdna dejanja v tem postopku opravljena v času pred začetkom stečajnega postopka. Ob uporabi določbe drugega odstavka 207. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je zato pritožbeno sodišče o pritožbi prve tožnice zoper sodbo odločalo, ne da bi vrnilo spis sodišču prve stopnje, da prekine postopek.

6Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da je v pritožbenem postopku upoštevalo le vloge, ki jih ZPP v pritožbenem postopku dopušča, to je pritožbo in odgovore na pritožbo, ne pa ostalih vlog, ki sta jih poleg teh vlagali pravdni stranki.

7Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, te razloge pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

8Aktivno legitimiran za izbrisno tožbo (kakršna naj bi bila konkretna tožba – primerjaj tudi odločbo VSL z dne 15. 6. 2000) je samo tisti, čigar pravice na nepremičnini, pridobljene pred izpodbijanim vpisom, so bile s tem vpisom prizadete (določbe o izbrisni tožbi, Zakon o zemljiški knjigi iz leta 2003 - ZZK-1; Zakon o zemljiški knjigi iz leta 1995, ZZK). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da prva tožnica pravice na spornih nepremičninah, ki jo poskuša zavarovati z izbrisno tožbo, ni pridobila. Kot je pravilno pojasnilo, je neutemeljeno njeno sklicevanje na pridobitev te pravice od druge tožnice na podlagi Pogodbe o prenosu terjatev z dne 5. 10. 1996 (priloga A19). Ta pogodba se namreč sklicuje na prenos upravičenj, ki naj bi jih druga tožnica pridobila na podlagi Pogodbe o ureditve medsebojnih odnosov v zvezi s skupnim vlaganjem (priloga A22), glede katere pa je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da je nična. Ker je s tem odpadla podlaga za prenos upravičenj na prvo tožnico, ta ne more utemeljevati svojega lastninskopravnega položaja na tej pogodbi (točka 10 obrazložitve). Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da prva tožnica svoje aktivne legitimacije ne more uspešno utemeljevati niti s sklicevanjem na Pogodbo o ureditvi in realizaciji prevzetih pravic in obveznosti z dne 18. 5. 2006 (priloga A44), saj ta pogodba ne opredeljuje določno niti predmeta pogodbe v smislu prenosa lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet te pravde, na prvo tožnico, pri čemer pavšalno sklicevanje strank pogodbe na lastninska upravičenja v drugi alineji 1. člena te pogodbe nedvomno ne zadošča (točka 17 obrazložitve). Pavšalno sklicevanje pritožbe, da ima pogodba „vse elemente, iz katerih je razvidno, da je prva tožnica pridobila sporne nepremičnine od druge tožnice“, navedenih zaključkov ne morejo izpodbiti. Iz povedanega je razvidno, da se je sodišče prve stopnje do navedene pogodbe opredelilo, zato tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče pogodbe ni presojalo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je zato očitan bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo.

9Poleg tega prva tožnica lastništva na spornih nepremičninah ni izkazala niti na podlagi predpisov, ki urejajo lastninjenje družbene lastnine. Ni zatrjevala, da so bile sporne nepremičnine (ki so bile v družbeni lastnini) v postopku lastninskega preoblikovanja vključene v otvoritveno bilanco podjetja (družbeni kapital kot podlaga za lastninsko preoblikovanje podjetij se je ugotavljal z otvoritveno bilanco – 4. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij; 6. člen Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe).

10Že navedeno je zadostovalo za zavrnitev tožbenega zahtevka.

11Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da druga tožnica ni izkazala pravice, ki bi jo lahko prenesla na prvo tožnico in ki bi bila pravica, ki bi jo prva tožnica lahko varovala z izbrisno tožbo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so določbe Samoupravnega sporazuma o združevanju dela in sredstev zaradi ustvarjanja in razporejanja skupnega dohodka (SaS) z dne 17. 7. 1986 (priloga A17), jasne in jih ni potrebno razlagati (prvi odstavek 82. člena OZ) – prva toženka je imela kot koristnica združenih sredstev po izteku roka ali v primeru odstopa od sporazuma (prvi odstavek 34. člena) zgolj obveznost vrnitve protivrednosti vloženih sredstev (točka 14 obrazložitve). Ker je druga tožnica pravico uporabe na spornih nepremičninah izgubila že s sklenitvijo SaS dne 17. 7. 1986, je neutemeljeno sklicevanje prve tožnice na učinke Zakona o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 20/2002-Mednarodne pogodbe), kot tudi to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje (točka 15 obrazložitve).

12Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da prodajna pogodba, katere predmet je tuja stvar (prva tožnica trdi, da je prva toženka drugi, ta pa tretji toženki, prodala tujo stvar), samo zaradi tega, ker na predmetu pogodbe prodajalec nima lastninske pravice še ni nična. Po 460. členu ZOR (sedaj 440. člen OZ) prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Lastnik pa ima z zakonom določena pravna sredstva, s katerimi lahko doseže razdrtje pogodbe ali le izročitev stvari njemu. Ob zakonsko urejenih sankcijah glede prodaje tuje stvari, takšna pogodba tudi ne nasprotuje prisilnim predpisom niti morali niti načelom vestnosti in poštenja. Tudi iz tega razloga prva tožnica z zahtevkom ni mogla uspeti.

13Prva tožnica torej ni izkazala pravice, ki bi jo lahko varovala z izbrisno tožbo, niti pravnega temelja zoper četrto toženko za izstavitev zemljiškoknjižne listine (točka 16 obrazložitve), zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

14Glede na vse povedano so pritožbene navedbe neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem na navedbe pritožbe, ki niso odločilnega pomena, ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Prva tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovori na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogli, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato tudi vložnice odgovorov same nosijo stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).