VSRS Sodba I Ips 67912/2010-55

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22. 2. 2012 spoznalo F. Z. za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika – v nadaljevanju KZ-1 (dejanje je opisano pod točko 1 izreka) in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (dejanje je opisano pod točko 2 izreka). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za dejanje pod točko 1 določilo kazen štiri mesece zapora, za dejanje pod točko 2 pa kazen dva meseca zapora ter mu zatem določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Odvzelo mu je orožje ter mu v plačilo naložilo stroške postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12. 6. 2012, ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika in po uradni dolžnosti, sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških postopka spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga 2. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po tretjem odstavku 307. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun; obtožencu pa po določbi 498. člena ZKP odvzelo orožje; kaznivo dejanje opisano pod točko 2 izreka pa pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta. V ostalem je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 26. 10. 2012, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem dne 28. 11. 2012, meni, da zahteva ni utemeljena. Vložnik v zahtevi ponovno navaja že uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva ne utemelji, kako naj bi kršitev iz 395. člena ZKP vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Obsojencu očitano kaznivo dejanje ima vse znake kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1B. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena ter se je zagovornik o njem izjavil z vlogo z dne 10. 12. 2012.

B.

4Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

5Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP ter navaja, da je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedel dejstva, ki kažejo, da se dogodek ni pripetil na način kot to zatrjuje oškodovanka in da se sodišče druge stopnje ni izjasnilo o bistvenih pritožbenih navedbah, ki bi lahko pripeljale do drugačne ocene dejanskega stanja, posledično pa do oprostilne sodbe. Kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP Vrhovno sodišče presoja v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje,(1) tega pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbenih navedb obrambe glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem na škodo oškodovanke Z. P., jih ocenilo in obrazloženo zavrnilo (točka 13 sodbe sodišča druge stopnje). Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev prvega odstavka 395. člena ni podana.

6Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da so razlogi o obstoju ogroženosti oškodovanke v nasprotju z izvedenimi dokazi, da ni izkazana ogroženost oškodovanke, da je oškodovanka res izjavila, da je grožnje vzela resno in da je bila zaradi njih prestrašena, vendar njeno izjavo v celoti demantira njeno vedenje po dogodku, ko je sama in z otrokoma brez strahu hodila mimo hiše obsojenca in na obravnave redno vozila dve leti starega in komaj rojenega otroka, kar ni ravnanje nekoga, ki se boji za svoje življenje in življenje svojih otrok. Ogroženost mora biti dejanska in se bi morala manifestirati v vedenju oškodovanke. Sodišče prve stopnje je občutek ogroženosti izrecno utemeljilo tudi na predhodnih dogodkih, in sicer streljanju v drevo z avtomatskim orožjem in dejstva, da naj bi obsojenec z laserskim merkom pred tem meril v oškodovanko, čeprav ti predhodni dohodki niso potrjeni. Po vsebini zagovornik s temi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nasprotuje dokazni oceni sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani sodbi (sodba sodišča prve stopnje stran 7, sodba sodišča druge stopnje točka 13), ki sta obširno obrazložili, zakaj verjameta oškodovanki in njenemu partnerju (ne pa obsojencu, ki je dejanje zanikal) ter se opredelili tudi do posledic obsojenčeve grožnje, ki jih je oškodovanka (vedoč, da obsojenec kot lovec poseduje strelno orožje) vzela resno.

7Navedbe vložnika v zahtevi, da je napačno stališče sodišča, da je opisano dejanje mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje grožnje po novem KZ-1B, ki zahteva ugotovitev storilčevega direktnega ustrahovalnega naklepa, ki pa ga sodišče sploh ni ugotavljalo, ker za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti to ni bilo potrebno in da gre v tem primeru za prekršek po 6. členu ZJRM-1, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

8Novo kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B (ki ga stori kdor komu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo, ali prostost, ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo) obsega prejšnje ogrožanje varnosti z resno grožnjo, v nekoliko spremenjeni obliki in z razširjenim objektom ogrožanja, vendar pa s povsem ohranjeno pravno kontinuiteto glede na ureditev pred novelo KZ-1B. Zamenjava besedila „ogrozi varnost z resno grožnjo“ z besedilom „zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril ... resno zagrozi“, hkrati poudarja storilčev direkten naklep (v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca), ko se vsebina grožnje (in s tem občutek ogroženosti) pri kaznivem dejanju nanaša na neposreden napad na življenje in telo oškodovanca, pri čemer je podan neposredni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja. Pri prekršku po ZJRM-1 pa je poudarek na vedenju, ravnanju storilca (se vede na drzen, nasilen način in s takim vedenjem pri nekom povzroči občutek ogroženosti strahu) ter je morebitni osebni občutek ogroženosti oškodovancev (lahko tudi le naključno vpletenih v dogodek) spremljajoča posledica takega ravnanja, ki je usmerjeno zoper splošno varnost javnega reda in miru pred nasilnim in drznim ravnanjem storilca.(2)

9Obsojenec je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ker je ogrozil varnost oškodovanke z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje in telo, ko je dne 2. 4. 2010 pred stanovanjsko hišo M. pri P. zagrozil, da bo streljal, če samo iztegne roko proti njegovi ograji, s tem pa pri oškodovanki, ki je njegove grožnje vzela resno, saj je vedela, da je lovec in da poseduje orožje, povzročil močno osebno ogroženost. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe tudi obrazložilo svojo presojo, da je očitano mu kaznivo dejanje obsojenec storil z direktnim naklepom (stran 7 sodbe), ko je zavedajoč se, da izrečene besede pomenijo hudo grožnjo, z njimi hotel povzročiti, da bi se oškodovanka počutila ogroženo in prestrašeno (torej ustrahovano in vznemirjeno). Sodišče druge stopnje (glede na novelo KZ-1B, ki je stopila v veljavo s 15. 5. 2012, torej po izreku sodbe sodišča prve stopnje), je zato, glede na določbo 7. člena KZ-1B, kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B (ki je milejše od kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1) in obsojencu tudi izreklo milejšo kazensko sankcijo.

10Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

----

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 203/96 z dne 26. 8. 1998 in druge.

Op. št. (2): Primerjaj KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2012.