VSRS Sodba X Ips 459/2012

I. Revizija se zavrne.
II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (sedaj revidentke) zoper odločbo tedanje Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju Agencija), št. 3833-8/2010/38 z dne 18. 11. 2010, s katero je Agencija v 1. točki izreka delno ugodila predlogu družbe A., d. o. o., (sedaj je to stranka z interesom), za razrešitev spora v zvezi s sklenitvijo pogodbe za dostop do revidentkinega poštnega omrežja, za pošiljke nad 50 g, in sicer tako, da mora revidentka v roku 8 dni od vročitve te odločbe spremeniti osnutek pogodbe o dostopu do poštnega omrežja (v nadaljevanju Pogodba o dostopu) oziroma Splošne pogoje za dostop do revidentkinega poštnega omrežja, ki so sestavni del navedene pogodbe (v nadaljevanju Splošni pogoji) in so objavljeni na revidentkinih spletnih straneh, ter stranki z interesom ponuditi v podpis spremenjeno Pogodbo o dostopu, tako kot je to določeno s to odločbo.

V 2. točki izreka je Agencija odločila, da mora revidentka v Pogodbi o dostopu oziroma v Splošnih pogojih črtati:

4alinejo 2. člena Pogodbe o dostopu,

drugi odstavek 5. člena Pogodbe o dostopu,

drugi odstavek 12. člena Splošnih pogojev,

5alinejo drugega odstavka 17. člena Splošnih pogojev,

8člen Pogodbe o dostopu in

drugi odstavek 11. člena Splošnih pogojev.

V 3. točki izreka je Agencija odločila, da mora revidentka v Pogodbi o dostopu oziroma Splošnih pogojih spremeniti naslednja določila:

1točko 3. alineje devetega odstavka 4. člena Pogodbe o dostopu in 1. alinejo tretjega odstavka 10. člena Splošnih pogojev tako, da se bosta glasili: „levo zgoraj naziv izvajalca“;

peti odstavek 12. člena Splošnih pogojev tako, da se bo glasil: „Podatkovna zbirka z naslovi se zaračuna tako, da revidentka zaračuna le dejanske stroške, ki jih je imela s posredovanjem podatkovne zbirke izvajalcu zamenljivih storitev. Dejanske stroške revidentka natančno opredeli v specifikaciji vsakokratnega računa za posredovanje zbirke z naslovi.“;

Cenik za dostop do poštnega omrežja (Priloga k Splošnim pogojem) tako, da od svojih vsakokratnih veljavnih maloprodajnih cen odšteje izračunan delež aktivnosti (v fiksnem %), ki se jim izogne, v skladu s tam navedeno tabelo.

V 4. točki izreka je Agencija odločila, da se v preostalem delu predlog stranke z interesom za razrešitev spora v zvezi s sklenitvijo pogodbe za dostop do revidentkinega poštnega omrežja, za pošiljke nad 50 g, zavrne.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je Agencija pravilno in utemeljeno naložila revidentki, da s prizadeto stranko sklene Pogodbo o dostopu, in se pri tem sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ki jih v celoti sprejema. Dodaja, da je tožbeni ugovor o kršitvi načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) neutemeljen, saj je bila revidentki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev, uradna oseba Agencije pa ji pred izdajo odločbe ni dolžna sporočiti svoje odločitve, ampak to odločitev zapiše v odločbi.

3Zoper navedeno sodbo revidentka vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da odločbo Agencije odpravi in ji zadevo vrne v ponovni postopek, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da ji v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe Agencije ni bila dana možnost opredelitve glede predlaganih pogojev dostopa, sodišče prve stopnje pa se do tožbenega očitka glede tega ni konkretno opredelilo. Prav tako ni izvedlo predlaganih revidentkinih dokazov (zaslišanje udeležencev postopka, predložena študija družbe N., in pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani ter predlog postavitve izvedenca matematične oziroma finančne stroke), niti jih ni zavrnilo. Agencija je s tem, ko je odločila o (ne)skladnosti pogodbenih določil s pravili obligacijskega prava prekoračila svoje pristojnosti, njena opustitev zahteve po regionalni pokritosti in minimalni količini pošiljk pa lahko ogrozi revidentkino izvajanje univerzalne poštne storitve. Vnaprejšnje razkrivanje strank izvajalcev zamenljivih storitev je v interesu tega izvajalca, saj bo s tem zagotovljeno, da pošiljk ne bi oddajale osebe, ki bi se lažno predstavljale kot stranke določenega izvajalca zamenljivih storitev in se tako na njegov račun izognile plačilu poštnine. Stroškovni izračun pa ne pomeni zgolj cene posredovanja baze, ampak tudi kritje ustreznega dela izdelave in vzdrževanja podatkovne baze. Nepravilna je tudi metodologija izračuna cen dostopa, ki jo je uporabila Agencija, prav tako so nepravilni sami izračuni, saj bi jo Agencija morala izračunati v nominalni višini stroškov dostopa in ne v odstotku od vsakokratne prodajne cene. V zvezi z vsem navedenim se izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti in uveljavlja tudi kršitev določbe 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Priglaša stroške postopka.

4Tožena stranka in stranka z interesom (B., d. o. o.) v odgovorih na revizijo predlagata, da se ta kot nedovoljena zavrže, podrejeno pa, da se zavrne kot neutemeljena. Vsebinsko pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Stranka z interesom priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih, ki so pojasnjena v nadaljevanju in se nanašajo na razlago določb 32. in 62. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2). Revidentka kot pomembna izpostavlja naslednja pravna vprašanja: 1) Ali mora Agencija pred izdajo odločbe o pogojih dostopa do njenega poštnega omrežja stranke postopka seznaniti s pogoji dostopa, ki jih namerava v odločbi določiti; 2) Ali je vprašanje obligacijsko-pravne ustreznosti posameznih določb Pogodbe o dostopu lahko predmet presoje Agencije v postopku odločanja o dostopu do poštnega omrežja; 3) Ali je zahteva po regionalni pokritosti in minimalnih količinah oddanih pošiljk skladna z določbami ZPSto-2; 4) Ali predstavlja zahteva, da mora izvajalec zamenljivih storitev tri delovne dni pred oddajo pošiljk nove stranke revidentki sporočiti vsakega novega pošiljatelja, neupravičeno in nesorazmerno zahtevo, ki bi lahko ovirala oziroma oteževala vstop na trg izvajalcu zamenljivih storitev; 5) Ali lahko določitev cene dostopa do podatkovnih zbirk v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZPSto-2 zajema tudi stroške zbiranja in vzdrževanja zbirke podatkov; 6) Ali je pravilna določitev cen za dostop do revidentkinega poštnega omrežja v odstotku od vsakokratne prodajne cene in ne v nominalni višini stroškov dostopa, kot je določeno v 32. členu ZPSto-2. Ker je revizija dovoljena že iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Po prvem odstavku 32. člena ZPSto-2 o dostopu do delov poštne infrastrukture ali storitev, zajetih v naboru univerzalne storitve, kot so sistem poštnih oznak, podatkovne zbirke z naslovi, poštni predali, nabiralniki za dostavo pošiljk, informacije o spremembi naslova, storitve preusmeritve poštne pošiljke in storitve vračanja pošiljk pošiljatelju, mora izvajalec univerzalne storitve skleniti z drugim izvajalcem zamenljivih storitev na njegovo zahtevo pogodbo, s katero uredita način in pogoje za dostop do poštnega omrežja, ceno dostopa, ki mora temeljiti na stroških, način obračunavanja in plačevanja ter druga vprašanja dostopa, vse ob upoštevanju določb o zaupnosti poštnih pošiljk in varstva osebnih podatkov iz X. poglavja ZPSto-2. Kopijo te pogodbe in njene morebitne dopolnitve ali spremembe mora izvajalec univerzalne storitve poslati Agenciji v osmih dneh po sklenitvi. Po drugem odstavku 32. člena ZPSto-2 mora izvajalec univerzalne storitve na podlagi splošnih pogojev za izvajanje poštnih storitev in cen storitev objaviti pregledne in nediskriminacijske pogoje za dostop iz prvega odstavka tega člena skupaj s ceno in načinom dostopa. Po tretjem odstavku 32. člena ZPSto-2 izvajalec univerzalne storitve pri določitvi cene in pogojev za dostop iz prvega odstavka tega člena ne sme diskriminirati različnih izvajalcev zamenljivih storitev. Po četrtem odstavku 32. člena ZPSto-2 lahko izvajalec zamenljivih storitev, če v štirih mesecih od njegove zahteve ni sklenjena pogodba o dostopu, zahteva od Agencije, da odloči o dostopu. Po petem odstavku 32. člena ZPSto-2 sme izvajalec univerzalne storitve zavrniti dostop iz prvega odstavka tega člena le, če bi to ogrozilo izvajanje univerzalne storitve ali zaupnost poštnih pošiljk in varstvo osebnih podatkov ter o tem v 30 dneh obvesti Agencijo. Po šestem odstavku 32. člena ZPSto-2 Agencija o zahtevi iz prejšnjega odstavka odloči ob smiselni uporabi 62. člena tega zakona. Agencija pri tem uredi le tista vprašanja, pri katerih ni mogoče doseči soglasja med strankama in niso v nasprotju z zakonom. Po sedmem odstavku 32. člena ZPSto-2 lahko Agencija izvajalcu univerzalne storitve z odločbo naloži ukrepe, povezane z izpolnjevanjem obveznosti iz tega člena, ki morajo biti pregledni, sorazmerni in nediskriminacijski. Po prvem odstavku 57. člena ZPSto-2 Agencija pri izvajanju svojih nalog sledi ciljem zagotavljanja univerzalne storitve, varstva pravic uporabnikov in spodbujanja konkurence na trgu poštnih storitev. Za uresničitev teh ciljev Agencija sprejema ukrepe, sorazmerne ciljem, ki jih želi doseči. Pri tem deluje pregledno in zagotavlja, da v podobnih okoliščinah ni diskriminacije med izvajalci poštnih storitev.

8Po prvem odstavku 62. člena ZPSto-2 Agencija, kadar je tako določeno s tem zakonom, rešuje v upravnem postopku spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki poštnih storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost. Po drugem odstavku 62. člena ZPSto-2 si Agencija prizadeva rešiti spor najprej z uvedbo posredovalnega postopka iz 63. člena tega zakona. Po tretjem odstavku 62. člena ZPSto-2, Agencija, če katera od strani nasprotuje njenemu posredovanju ali to ne pripelje do poravnave ali sporazuma med stranmi, ter o isti zadevi ni bil sprožen sodni postopek, na predlog katerekoli strani ali po uradni dolžnosti nadaljuje postopek reševanja spora in o sporu odloči z odločbo. Po četrtem odstavku 62. člena ZPSto-2 Agencija izda odločbo iz prejšnjega odstavka v najkrajšem mogočem času, vendar najpozneje v štirih mesecih od uvedbe posredovalnega postopka. Po petem odstavku 62. člena ZPSto-2 mora Agencija odločiti na podlagi zakona, podzakonskih aktov in splošnih aktov ter v skladu s cilji zagotavljanja univerzalne storitve, varstva pravic uporabnikov poštnih storitev in spodbujanja konkurence na tem področju.

9Iz dejanskih ugotovitev Agencije v tej zadevi, na podlagi katerih je odločilo tudi sodišče prve stopnje in na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je Agencija dne 12. 3. 2100 od stranke z interesom (kot izvajalca zamenljivih storitev, upravičenega do dostopa do revidentkinega omrežja) prejela predlog za uvedbo postopka po četrtem odstavku 32. člena ZPSto-2 za rešitev spora med njo in revidentko (kot izvajalko univerzalnih storitev) in da revidentka in stranka z interesom v obdobju štirih mesecev od zahteve stranke z interesom, da se sklene pogodba o dostopu, kljub usklajevanju nista dosegli soglasja glede omejevanja revidentkine odgovornosti iz naslova neustrezne izpolnitve njenih obveznosti v skladu z 32. členom ZPSto-2, glede zahteve po regionalni pokritosti in količinskih omejitvah, glede nezmožnosti oddajanja nesortirane pošte, glede zahteve po razkrivanju strank stranke z interesom, glede revidentkine odškodninske odgovornosti in nesorazmernosti med revidentkino odškodninsko odgovornostjo in odškodninsko odgovornostjo stranke z interesom, glede načina in višine zaračunavanja uporabe podatkovnih zbirk, glede neustreznosti izjav v 13. členu Pogodbe o dostopu ter glede predmeta pogodbe in cene.

10Glede na navedeno ugotovljeno dejansko stanje se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je Agencija kot neodvisni regulatorni organ glede na citirane določbe ZPSto-2 z izpodbijano odločbo revidentki utemeljeno naložila sklenitev pogodbe s stranko z interesom kot izvajalcem zamenljivih storitev o dostopu do revidentkinega omrežja. Razlogi izpodbijane odločbe Agencije, ki jim je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, so revizijsko sodišče prepričali, da izpodbijana odločba predstavlja ukrep, ki zagotavlja učinkovito konkurenco in ne diskriminira različnih izvajalcev zamenljivih storitev ter sledi ciljem zagotavljanja univerzalne storitve in varstva pravic uporabnikov na trgu poštnih storitev. Tudi revizijsko sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je Agencija v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljila vsako posamezno pogodbeno določilo, zajeto v 2. in 3. točki izreka odločbe, sodišče prve stopnje pa jih je sprejelo s sklicevanjem na drugi odstavek 71. člena ZUS-1.

11Zato je glede na navedeno neutemeljen revizijski očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, ker naj se izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne bi dalo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je revidentki z uporabo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 obrazloženo pojasnilo pravilnost in zakonitost posameznih pogodbenih določil iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe Agencije.

12Tako je sodišče prve stopnje glede revizijskih navedb o (ne)skladnosti pogodbenih določil s pravili obligacijskega prava in o domnevni prekoračitvi pristojnosti Agencije (2. alineja 2. točke izreka izpodbijane odločbe Agencije) v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je revidentka v poslovnem odnosu (kot dajalka dostopa do svojega omrežja, od katerega je odvisna možnost vstopa na trg poštnih storitev) močnejša stranka in bi lahko to svojo moč izkoriščala tako, da bi ovirala vstop stranke z interesom na trg poštnih storitev, saj bi se ta morala, če bi sploh hotela začeti ponujati storitve na trgu dostopa do revidentkinega poštnega omrežja, vnaprej odpovedati vsem svojim zahtevkom v zvezi s tem. Po presoji revizijskega sodišča Agencija tako ni odločala o vprašanjih obligacijskega prava, ampak v okviru svoje osnovne naloge sektorske regulacije. Odločitev o nezakonitosti in posledično črtanje določbe 4. alineje 2. člena Pogodbe o dostopu(1) torej sodi v njeno pristojnost.

13Glede naložene opustitve revidentkine zahteve po regionalni pokritosti in minimalni količini pošiljk (2., 3. in 4. alineja 2. točke izreka izpodbijane odločbe Agencije) je sodišče prve stopnje (ki je pritrdilo razlogom Agencije v izpodbijani odločbi) po presoji revizijskega sodišča obrazložilo, da sta ti zahtevi diskriminatorni do majhnih družb in predstavljata preveliko vstopno oviro za stranko z interesom oziroma druge izvajalce zamenljivih storitev, saj onemogočata dostop do revidentkinega omrežja oziroma dostop do njenega omrežja po stroškovnih cenah, kar pa bi lahko imelo uničujoče posledice za razvoj učinkovite konkurence na trgu poštnih storitev. Revidentka pa je zgolj pavšalno navajala, da to lahko ogrozi njeno izvajanje univerzalne poštne storitve.

14V zvezi z naloženo opustitvijo zahteve po vnaprejšnjem razkrivanju strank izvajalcev zamenljivih storitev (5. in 6. alineja 2. točke izreka izpodbijane odločbe Agencije) je sodišče prve stopnje (ki je sprejelo razloge Agencije v izpodbijani odločbi) pojasnilo, da je po njegovi presoji takšna zahteva nesorazmerna in neupravičena, saj izvajalcem zamenljivih storitev ovira vstop na trg, kot neprepričljiv pa je ocenilo revidentkin argument, da je to potrebno zaradi odprave tveganj glede neupravičenega pošiljanja poštnih pošiljk oziroma možne zlorabe.

15Sodišče prve stopnje (ki je pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe Agencije) je glede naloženega zaračunavanja dostopa do podatkovne zbirke (2. alineja 3. točke izreka izpodbijane odločbe Agencije) obrazložilo, da lahko revidentka dostop do podatkovnih zbirk z naslovi izvajalcu zamenljivih storitev zaračuna le toliko, kot ima zaradi njegovega dostopa dejanskih stroškov. Torej stroškov, ki jih ne bi imela, če stranka z interesom takšnega dostopa ne bi zahtevala. Stranka z interesom ima kot izvajalec zamenljivih storitev po prvem odstavku 32. člena ZPSto-2 namreč pravico dostopa do revidentkinega omrežja po cenah, ki temeljijo na stroških.

16Glede revizijskega očitka o nepravilni metodologiji izračuna cen dostopa do revidentkinega omrežja in njihovem siceršnjem nepravilnem izračunu (3. alineja 3. točke izreka izpodbijane odločbe Agencije) ter glede očitka o neobrazloženosti izpodbijane sodbe v tem delu pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje, ki je sledilo razlogom Agencije v izpodbijani odločbi, s tem obrazložilo (stran 8 - 13 in 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj šteje, da je uporabljena metodologija izračuna cen dostopa ustrezna, in zakaj so po njegovi presoji izračuni cen pravilni. Prav tako se je ob tem v celoti strinjalo z Agencijo, ki je po njegovi presoji navedla prepričljive razloge za zaključek, da je metodologija, ki jo je predlagala revidentka, neprimerna.

17Po presoji revizijskega sodišča je glede na navedeno neutemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Ob tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi (npr. uporabljena metodologija izračuna cen dostopa do omrežja) za pravila stroke. V takšnih primerih ima zato sektorski regulator (torej Agencija), ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja, v dvomu odločilnejšo vlogo pri njihovo razlagi. Sodni nadzor nad tem, katera od več eventuelno možnih razlag je pravilna, pa je zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če nasprotna stran vzbudi upravičen dvom v pravilnost uporabljenih pravil. Tega dvoma pa tudi po presoji revizijskega sodišča revidentki v obravnavani zadevi ni uspelo izkazati.

18Neutemeljen je revizijski očitek o kršitvi načela zaslišanja, s katerim revidentka uveljavlja kršitev 9. in 146. člena ZUP in s katerim sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 85. člena ZUS-1 zaradi domnevne neobrazloženosti izpodbijane sodbe. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje revidentki natančno pojasnilo, da je bistvo načela zaslišanja strank po ZUP, da mora organ stranki dati možnost, da aktivno sodeluje v ugotovitvenem postopku, tako da navaja, da dopolnjuje in pojasnjuje stališča, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Vendar pa to ne pomeni, da je uradna oseba v okviru te pravice zavezana svojo odločitev, do katere je prišla z upoštevanjem načela proste presoje dokazov in načela materialne resnice, pred izdajo odločbe sporočiti stranki. To odločitev namreč zapiše v odločbi, zoper katero ima stranka pravna sredstva oziroma sodno varstvo. V obravnavani zadevi je iz izčrpne obrazložitve izpodbijane odločbe Agencije po presoji sodišča prve stopnje razvidno, da temeljijo vsa relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev, na dokazih, ki jih je na podlagi aktivnega postopanja oziroma posredovanja pridobila Agencija od revidentke ali pa je bila revidentka z njimi seznanjena, to pa potrjujejo tudi listine v predloženem upravnem spisu. Na takšne ugotovitve pa je revizijsko sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 v reviziji vezano.

19Neutemeljen je tudi revizijski ugovor glede neizvedbe predlaganega dokaza – predložitve pravnega mnenja Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, s katerim naj bi revidentka dokazovala kršitev načela zaslišanja (9. in 146. člen ZUP). Neizvedba predlaganega dokaza sicer lahko pomeni kršitev načela kontradiktornosti (kršitev pravice do dokaza), vendar ne, če je predlagano dokazno sredstvo neprimerno. Prav takšno dokazno sredstvo pa je po presoji Vrhovnega sodišča predloženo pravno mnenje. Pravna pravila namreč razlaga in uporablja po uradni dolžnosti sodišče samo (in ne npr. drugi pravni strokovnjaki, odvetniki, inštituti za razlago prava ipd.). Navedbe, zaključki in argumenti iz predloženega pravnega mnenja so relevantni v okviru revidentkinih navedb, na katere pa je sodišče prve stopnje, kot je bilo že pojasnjeno v 18. točki obrazložitve te sodbe, odgovorilo in utemeljilo svojo pravno razlago določb 9. in 146. člena ZUP.

20Prav tako je neutemeljen revizijski ugovor, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem udeležencev postopka pred Agencijo. V tožbi je bil sicer ta dokaz predlagan, vendar pa revidentka po presoji revizijskega sodišča ni utemeljila, v čem in kako naj bi izvedba dokaza z zaslišanjem prič vplivala na odločitev, saj je iz listin spisa razvidno, kako so potekali pogovori na usklajevalnih sestankih, ter to, da revidentka in stranka z interesom soglasja glede nekaterih elementov Pogodbe o dostopu nista dosegli, saj je na koncu nista podpisali. Sodišče pa presoja pravilnost in zakonitost odločbe, zato posamezne faze pogajanja niti niso pravno pomembne.

21Tudi ne drži revizijski očitek o kršitvi določb postopka zaradi neizvedbe ostalih dokazov (predložena študija družbe N. in predlog postavitve izvedenca matematične oziroma finančne stroke). Po presoji revizijskega sodišča njihova neizvedba ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj to namreč ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. V obravnavani zadevi gre za uporabo pravil stroke (kot je že bilo pojasnjeno v 16. in 17. točki te obrazložitve), sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi presodilo, da je Agencija, kot organ, ki ima strokovno znanje o zadevah o katerih odloča, prepričljivo pojasnila, zakaj so izrečeni ukrepi primerni (uporabljena metodologija cen, ukinitev zahteve po minimalni količini) in se je sodišče prve stopnje z njeno oceno v celoti strinjalo, na drugi strani pa je tudi ocenilo, da revidentka s svojimi navedbami upravičenega dvoma v njihovo pravilnost ni izkazala. Revidentka tudi v reviziji ni izkazala, da bi izvedba teh dokazov vplivala na odločitev.

22Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

23Tožeča stranka v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspela.

24Stranka z interesom (B., d. o. o.) z odgovorom na revizijo ni odločilno prispevala k odločitvi oziroma pojasnitvi zadeve, zato glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.

----

Op. št. (1): Določba 4. alineje 2. člena Pogodbe o dostopu je določala: „Pogodbeni stranki uvodoma sporazumno ugotavljata, da revidentka s sklenitvijo te pogodbe v celoti in pravočasno izpolnjuje vse obveznosti izvajalca univerzalne poštne storitve iz 32. člena ZPSto-2.“