62. člen ZPSto-2

Storitve carinskega posredovanja oziroma postopka preverjanja pošiljk v postopku carinjenja niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. Tožnica kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila, ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk. Zanje ni podlage niti v ZPSto-2 niti v predpisih EU, na katere se v tožbi sklicuje tožnica.

Pridobivanje manjkajočih podatkov, ki so potrebni za izvedbo carinskih in drugih postopkov, s strani upravnih organov ne sme biti predmet zaračunavanja kakršnihkoli dodatnih stroškov postopka.

Carinsko posredovanje ni del izvrševanja javnega pooblastila, zaračunavanje stroškov "postopka preverjanja" v zvezi s tem pa ne del stroškov carinskega postopka.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 62. člena ZPSto-2, ko je zaključilo, da je tožena stranka pristojna za odločanje o zahtevi stranke z interesom za povrnitev stroškov storitve preverjanja, ki so nastali pri carinskem posredovanju poštne pošiljke? 2. Ali je Upravno sodišče zmotno uporabilo določbi 27. člena ZICZEU in 185. člena Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije ter izvedbene akte slednjega, ko je zaključilo, da Dovoljenje tožeči stranki, da nastopa kot deklarant in dolžnik v carinskem postopku s poštnimi pošiljkami, daje tožeči stranki pooblastilo, da sama izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev v smislu določbe drugega odstavka 27. člena ZICZEU? 3. Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji, da tožeča stranka v javnem pravu v zvezi z opravljanjem nalog, poverjenih z Dovoljenjem za nastopanje v vlogi deklaranta, nima pravne podlage za zaračunavanje stroška carinskega preverjanja v postopku carinskega posredovanja?

Tudi Carinska uprava RS ne more sama določiti stroška (višine in načina pobiranja), ampak ji to določi Ministrstvo za finance. Če Carinska uprava nima navedene pristojnosti, je tudi ne more prenesti s pooblastilom na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.

Minister, pristojen za finance, določi višino in načine obračunavanja stroškov opravljanja posebnih storitev carinskega organa oz. izvajalca carinskih storitev. Carinska uprava nima navedene pristojnosti, zato je tudi ne more prenesti s pooblastilom na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.

Carinjenje oziroma carinsko posredovanje samo po sebi sicer ne pomeni poštnih storitev iz 18. točke drugega odstavka ZPSto-2, vendar pa je v primeru, če je opravljeno zaradi zagotavljanja teh storitev oziroma v njihovem okviru, s temi storitvami povezano oziroma celo prepleteno do take mere, da ga ni mogoče obravnavati ločeno od teh storitev. Toženka je zato ravnala pravilno, ko je spor med tožnico in prizadeto stranko obravnavala po 62. členu ZPSto-2. Iz splošnih pogojev med drugim izhaja, da dajejo izvajalcu poštnih storitev podlago za izvajanje in obračun storitev carinskega posredovanja po veljavnem ceniku za pošiljke, ki jih naslovnik uvaža prek tega izvajalca. Po določbah tožničinih Splošnih pogojev pomeni, da je tožnica prizadeti stranki lahko zaračunala storitve carinskega posredovanja, ki jih je opravila v zvezi s tem. Na to pa po presoji sodišča ne vpliva okoliščina, da prizadeta stranka storitev carinskega posredovanja ni naročila neposredno pri tožnici. Med strankami namreč ni sporno, da je šlo pri carinskem posredovanju za carinjenje poštnih pošiljk, torej pošiljk, ki so predmet uporabe storitev, ki jih zagotavlja tožnica.

Izbrana vrsta poštne pošiljke po drugem odstavku 50. člena ZPSto-2 ni ekskulpacijski razlog, torej razlog, ki bi izključeval odgovornost po temelju, temveč je od tega dejstva odvisna višina odškodnine, ki jo je stranka z interesom dolžna povrniti, torej višina pravno priznane odškodnine. Višina odškodnine je skladno z drugim odstavkom 52. člena ZPSto-2 omejena, tj. stranka z interesom ne odgovarja po načelu popolne odškodnine, ampak limitirano. V obravnavanem primeru je njena odgovornost omejena na 15-kratnik cene, plačane za poštno storitev, upoštevaje pri tem dodatno še tretji odstavek cit. člena in pravico do povrnitve plačane cene za prenos pošiljke (minus cene zavarovanja).

Določba četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2, ki napotuje na uporabo 62. člena ZPSto-2, opredeljuje torej stvarno pristojnost Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije za izvensodno obravnavo odškodninskih sporov med uporabniki in izvajalci poštnih storitev in velja za vse izvajalce poštnih storitev - ne glede na njihov status in ne glede na to, ali opravljajo storitve v naboru ali (tudi) izven nabora univerzalne poštne storitve.

Za primere drugih storitev, ki niso poštne storitve, ki bi se nanašale na priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštne pakete, reševanje reklamacijskih postopkov pri izvajalcih poštnih storitev in posledično uporabniških sporov pri agenciji v ZPSto-2 ni predvideno. To pa pomeni, da toženka nima podlage za reševanje drugih sporov, kot je npr. obravnavani, ki se ne nanaša na navedene vrste poštnih storitev oziroma se nanaša na storitev denarnega nakazila.

Neutemeljen je revizijski očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, ker naj se izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne bi dalo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je revidentki z uporabo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 obrazloženo pojasnilo pravilnost in zakonitost posameznih pogodbenih določil iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe Agencije. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede posameznih pogodbenih določil iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe Agencije ni utemeljen. Ob tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi (npr. uporabljena metodologija izračuna cen dostopa do omrežja) dejansko za pravila stroke. V takšnih primerih ima zato sektorski regulator (torej Agencija), ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja, v dvomu odločilnejšo vlogo pri njihovi razlagi. Sodni nadzor nad tem, katera od več eventuelno možnih razlag je pravilna, pa je zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če nasprotna stran vzbudi upravičen dvom v pravilnost uporabljenih pravil. Tega dvoma pa tudi po presoji revizijskega sodišča revide

Ker je iz izčrpne obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da temeljijo vsa relevantna dejstva na dokazih, ki jih je na podlagi aktivnega postopanja oziroma posredovanja pridobila Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije od tožeče stranke, ali pa je bila tožeča stranka z njimi seznanjena, v postopku ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

Določbo četrtega odstavka 51. člena ZPSto-2, kadar gre za univerzalno poštno storitev, je treba razlagati v pomenu, da tudi za uporabnika nezadovoljivo rešena zadeva predstavlja podlago za vložitev zahteve za rešitev spora na Agencijo a pošto in elektronske komunikacije (načelo lojalnega sodelovanja med državami članicami in institucijami, 4. člen PEU).

Odločanje o odškodninski odgovornosti ni spor v zvezi z dostopom do storitev oziroma izvajanju, kot to določa 2. odstavek 39. člena ZPSpo-2. Tožena stranka je zato presegla svojo stvarno pristojnost za reševanje spora, ki je določena v 39. členu ZPSto-2, ko je reševala ugovor, ki se je nanašal na vprašanje odškodninske odgovornosti tožeče stranke zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti, določene v pogodbi. Navedeno pomeni, da ni stvarno pristojna reševati civilno pravnih sporov, kot izhaja iz pristojnostnih določb 1. člena ZPP.