VSRS Sklep I Up 223/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Enota Ljubljana, Izpostava Kočevje, lovska inšpekcija (v nadaljevanju inšpektorat), št. 0614-156/2010-2 z dne 28. 1. 2010, in zoper odločbo tožene stranke, št. 0614-616/2010/02 z dne 9. 8. 2010. S prvostopenjsko odločbo je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti na podlagi devete alineje četrtega odstavka 74. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) in pete alineje 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru odločil, da se Lovski družini ... odvzameta lobanja in rogovje jelena, uplenjenega 29. 11. 2009. Z drugostopenjsko odločbo pa je tožena stranka na tožnikovo pritožbo zoper sklep inšpektorata, št. 0614-156/2010-5 z dne 3. 3. 2010, s 1. točko izreka odločila, da se navedeni sklep inšpektorata odpravi, z 2. točko izreka, da se tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo inšpektorata, št. 0614-156/2010-2 z dne 28. 1. 2010, zavrne, s 3. točko izreka pa je bila zavrnjena tožnikova zahteva za vračilo stroškov postopka.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je tožbo zoper izpodbijani prvostopenjski akt zavrglo, čeprav je tožnik upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu, glede na to, da je bil stranka v upravnem postopku (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Za obravnavanje tožnikove tožbe po vsebini pa bi moral tožnik v tožbi v zadostni meri izkazati, da mu izpodbijani akt posega v določeno pravico ali pravni interes v smislu 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe. Tožnikovo tožbo zoper 3. točko izreka odločbe tožene stranke (to je v delu, ki se izpodbija s pritožbo), ki se nanaša na stroške postopka, pa je posledično zavrglo, ker je zavrglo tudi tisti del tožbe, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe, saj je bilo s to točko izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe zgolj odločeno o zavrnitvi tožnikove tožbe z dne 15. 2. 2010 zoper prvostopenjski akt, s tako odločitvijo pa ni poseženo oziroma odločeno o tožnikovi pravici ali pravni koristi tožnika.

3Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem se ta nanaša na 3. točko izreka drugostopenjskega akta (stroški postopka), in v celoti v delu, ki se nanaša na odločbo inšpektorata, št. 0614-156/2010-2 z dne 28. 1. 2010, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 75. členu ZUS-1. Predlaga, da se pritožbi ugodi in v tem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške postopka. Glede prvostopenjske odločbe navaja, da bi sodišče prve stopnje (glede na to, da je bil tožniku priznan status stranke v upravnem postopku in mu je bila vročena prvostopenjska upravna odločba ter mu je bila hkrati priznana pravica do pritožbe zoper prvostopenjski akt, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu in o kateri je bilo vsebinsko odločeno v tožnikovo škodo) tožniku moralo priznati status stranke in pravico do vsebinskega odločanja o njegovi tožbi v tem upravnem sporu. Če pa tožnik v upravnem sporu uveljavlja pravice, ki jih po vsebini ne more uspešno uveljavljati, bi moralo sodišče prve stopnje o tem meritorno odločiti. Takšna je tudi ustaljena upravna praksa Vrhovnega sodišča (sklepa VS, št. I Up 18/2011 in I Up 217/2008). Glede 3. točke izreka drugostopenjske odločbe pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo s to odločbo odločeno o dveh tožnikovih pritožbah, združenih v skupno obravnavo, pri čemer je bilo z odločitvijo v 1. točki izreka drugostopenjske odločbe tožniku v celoti ugodeno, zato je tožnik v skladu s 113. členom ZUP upravičen do vračila svojih priglašenih stroškov tega pritožbenega postopka.

4Tožena stranka odgovora na pritožbi ni podala.

K I. točki izreka:

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je tožnik vložil pritožbo zoper sklep inšpektorata, št. 0614-156/2010-5 z dne 3. 3. 2010, s katerim je bila zavrnjena (kot vložena po neupravičeni osebi) njegova pritožba zoper odločbo tega inšpektorata, št. 0614-156/2010-2 z dne 28. 1. 2010, s katero je bilo odločeno, da se Lovski družini .... odvzameta lobanja in rogovje jelena, uplenjenega 29. 11. 2009. Tožena stranka je tožnikovi pritožbi zoper navedena akta organa prve stopnje združilo v en postopek in odločila tako, kot je to navedeno v 1. točki te obrazložitve.

Zavrženje tožbe zoper odločbo organa prve stopnje z dne 28. 1. 2010

7Predhodno priznan status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku je pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma za vsebinsko obravnavanje tožbe. Ne glede na navedeno pa mora vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, izkazati pravni interes, to je, da s tožbo varuje neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist. Pravni interes mora biti tako izkazan tudi za vložitev tožbe, na obstoj pravnega interesa pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

8Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnik sicer glede na prvi odstavek 17. člena ZUS-1 formalno upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu glede na to, da je bil stranka v upravnem postopku, vendar pa bi za vsebinsko obravnavo njegove tožbe zoper prvostopenjski upravni akt tožnik moral v tožbi tudi v zadostni meri izkazati, da mu izpodbijani akt posega v določeno pravico ali pravni interes v smislu 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe.

9Sodišče prve stopnje je pri preizkusu teh predpostavk pravilno ugotovilo, s tem pa se strinja tudi Vrhovno sodišče, da izpodbijana odločba ni bila izdana zoper tožnika, da z njo trofeja ni bila odvzeta tožniku, ampak konkretni lovski družini, tožnik pa je v tožbi zgolj pavšalno navedel, da mu izpodbijani akt posega v pravni položaj, ker mu je prvostopenjski organ z odločbo odvzel trofejno nagrado, do katere bi bil upravičen, če bi se ugotovilo, da je bil lov zakonit.

10Glede na to, da sta bili z izpodbijano odločbo odvzeti lobanja in rogovje jelena Lovski družini .... in ne tožniku, tožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tožbi ni pojasnil ali utemeljil, v čem je prizadet njegov pravni položaj oziroma pravno zavarovani zasebni interes z odvzemom trofeje omenjeni lovski družini. Tožnik pa tudi ni dokazal, tako kot je to navedlo že sodišče prve stopnje, da je v skladu z določbo četrtega odstavka 2. člena ZDLov-1 on upravljavec ali pooblaščenec upravljavca lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom, ki je upravičen do pridobitve lastnine na divjadi, uplenjene v skladu z ZDLov-1 in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

11Tožnikove pritožbene navedbe, da je njegov pravni interes podan, ker bodo ugotovitve glede okoliščin lova relevantne tudi pri odločanju o tožnikovi disciplinski odgovornosti in odgovornosti za prekršek, pa so nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče pripominja, da sta disciplinski postopek in postopek za prekršek samostojna postopka, v katerih bo imel tožnik vse možnosti za dokazovanje, da je bil njegov lov zakonit.

12Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, tožnikovo tožbo zoper odločbo organa prve stopnje, št. 0614-156/2010-2 z dne 28. 1. 2010, pravilno zavrglo na podlagi 3. in 6. točke prvega odstavka 36. ZUS-1.

Glede pritožbe v zvezi s 3. točko izreka drugostopenjske odločbe

13Iz vsebine tožbe prav tako pa iz spremembe tožbenega zahtevka z dne 27. 1. 2011, ki se modificirano glasi: „Razveljavita se odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. št. 0614-616/2010/02 z dne 9. 8. 2010, v zvezi z odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Enota Ljubljana, Izpostava Kočevje, št. 0614-156/2010-2 z dne 28. 1. 2010“, jasno izhaja, da je tožnik vložil tožbo le zoper 2. točko izreka drugostopenjske odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo z dne 15. 2. 2010 zoper navedeni prvostopenjski akt. Čeprav je sodišče prve stopnje sicer dejansko presojalo tožnikovo tožbo tudi glede 1. točke izreka, s katero je tožena stranka tožnikovi pritožbi zoper sklep, št. 0614-156/2010-5 z dne 3. 3. 2010, ugodila in odpravila izpodbijani sklep, pa je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo v 3. točki izreka zavrglo zgolj kot posledico svoje odločitve o zavrženju tožbe zoper 2. točko izreka odločbe tožene stranke. Glede na tožnikov tožbeni zahtevek (da izpodbija le 2. točko izreka izpodbijane odločbe tožene stranke) je tako tožnikova pritožba v tem delu neutemeljena, saj v pritožbenem postopku zoper sklep sodišča prve stopnje ne more uveljavljati tožbenih navedb in zahtevkov, ki jih ni uveljavljal že v tožbi zoper izpodbijani upravni akt tožene stranke.

14Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

15Tožnik v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.