2. člen ZDLov-1

Dejstvo je, da je bila srna najdena in živa, čeprav povožena in poškodovana, na cesti v naselju (na nelovni površini) in jo je obdolženka skupaj z neznanim sostorilcem odnesla in si jo prilastila. Taka pravilno ugotovljena pravno odločilna dejstva pa niso opora zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolženka storila kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Po prvem odstavku 2. člena ZDlov-1 je divjad prosto živeč sesalec, ki se lovi, kar pomeni, da je srna tudi divjad. 48. člena ZDlov-1 (najdba žive divjadi) določa, da je prepovedano (med drugim) prilaščanje najdenih osebkov vseh vrst divjadi. Ravnanje v nasprotju s prej navedeno prepovedjo je prekršek po 27. točki 77. člena ZDlov-1, saj ta predpisuje, da se z globo od 420,00 do 1.200,00 EUR kaznuje za prekršek posameznik, ki si (med drugim) prilašča najdene osebke vseh vrst divjadi in s tem ravna v nasprotju s prvim odstavkom 48. člena ZDlov-1. Na podlagi dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tako izhaja, da je obdolženka storila dejanje, ki ima znake prekrška in ne kaznivo dejanje tatvine kot ji je očital obtožni predlog in kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

V obravnavanem primeru so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje. S tem je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 214. člena ZKP za hišno preiskavo. Dejstvo, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika pozneje zavržena, ne pomeni, da je bila tudi hišna preiskava nezakonita. Tožnik ni bil upravičen do vrnitve zaseženih predmetov, saj ni mogel postati njihov lastnik in mu torej ne pripada aktivna legitimacija za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ker so bili predmeti vrnjeni drugi osebi.

Glede na to, da sta bili z izpodbijano odločbo odvzeti lobanja in rogovje jelena lovski družini in ne tožniku, tožnik ni pojasnil ali utemeljil, v čem je prizadet njegov pravni položaj oziroma pravno zavarovani zasebni interes z odvzemom trofeje lovski družini.

Inšpekcijski ukrep odvzema trofej je bil pravilno izrečen lovski družini, ki je upravljalec lovišča, na katerem je bila divjad, v lasti Republike Slovenije, uplenjena v nasprotju z načrtovanim odstrelom.

Lovec ne pridobi lastninske pravice na trofejah, četudi izkaže, da je divjad odstrelil in da je pokril stroške preparacije.

Lastnik lovskih trofej je lovska družina (4. odstavek 2. člena ZDLov-1), ta pa jih je izročila tožniku v posest oziroma upravljanje. Trofeje so bile zarubljene v postopku izvršbe, ki teče zoper tožnikovega sina. Tožnik zahteva, da se izvršba na trofeje izreče za nedopustno. Razmerje med lovsko družino in tožnikom je obligacijsko razmerje, ki ga je treba opredeliti kot hrambo oziroma shranjevalno pogodbo: tožnik kot shranjevalec je sprejel stvar od lovske družine kot položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval (729. člen OZ). Bistvo shranjevalne pogodbe je varovanje stvari. Varovanje pa ne pomeni samo pasivnega ravnanja ampak tudi aktivno ravnanje, kar pomeni, da mora varovalec storiti vse potrebno, da stvar ohrani oziroma jo ohrani v enakem stanju. Tožnik torej z ugovorom tretjega zatrjuje lastno pravico do posesti lovskih trofej na podlagi obligacijskega razmerja z lastnikom, kateremu mora na njegovo zahtevo vrniti stvar z vsemi plodovi in koristmi od nje. Na podlagi istega obligacijskega razmerja pa je za lastnika dolžan stvar hraniti kot svojo lastno (1. odstavek 731. člena OZ) - lastna skrbnost pa shranjevalca zavezuje, da s stvarjo položnika ravna enako,