UPRS sodba in sklep I U 1477/2010

Ugotovi se, da je Policijska postaja Bežigrad s prisilno odstranitvijo tožnika iz Republike Slovenije dne 13. 10. 2010 kršila ustavno pravico do osebne svobode po 19. členu Ustave RS, v ustavno pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS in v ustavno pravico do svobode gibanja po 32. členu Ustave RS.

Tožba se v delu, v katerem tožnik zahteva: Ugotovi se, da je bilo s prisilno odstranitvijo tožnika iz Republike Slovenije s strani policijske postaje dne 13. 10. 2010 poseženo v pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS, pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic po 35. členu Ustave RS, pravico do varstva družine po 53. členu Ustave RS in pravico do svobodnega odločanja o rojstvih svojih otrok po 55. členu Ustave RS, z a v r n e.

Tožba se v delu, v katerem tožnik zahteva : Posledice dejanja iz 1. točke izreka se odpravijo tako, da se tožeči stranki dovoli ponoven vstop v Republiko Slovenijo, z a v r ž e.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 479,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik uvodoma pojasnjuje, da je dne 23. 9. 2009 po soprogi A.A. pri EU Ljubljana vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji kot tuj ožji družinski član slovenskega državljana, ki pa je bila z odločbo UE Ljubljana dne 27. 5. 2008 zavrnjena. Zoper sprejeto odločitev je bila zavrnjena tožba, in sicer s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 2308/2008 z dne 4. 2. 2009, revizija zoper to sodbo pa je bila s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 110/2009 z dne 16. 4. 2009 zavržena. Meni, da sprejeta odločitev ni bila pravilna.

Tožnik v tožbi navaja, da so mu policisti PP Ljubljana Bežigrad vzeli prostost dne 14. 10. 2010 (popravljeno na naroku za glavno obravnavo dne 8. 4. 2011 – pravilno 13. 10. 2010) v lokalu B. v Ljubljani. Policisti so do tožnika vstopili v navedeni lokal pod pretvezo, da želijo preveriti njegovo identiteto zaradi domnevnega kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno ponoči s 13. na 14. 12. 2010 na območju Ljubljane. Pozvan je bil, naj gre z njimi. Ob odvzemu prostosti so mu pojasnili, da so to storili z namenom, da ga odstranijo iz države, ker naj bi se na ozemlju Republike Slovenije nahajal brez zakonite podlage. Odstranitev so policisti izvedli še isti dan in sicer tako, da so ga odvedli do mejnega prehoda, tam pa so ga predali hrvaškim organom. Njegovi soprogi so dopustili, da mu dostavi najnujnejše stvari. Poudarja, da mu pred odvzemom prostosti ni bila izdana nikakršna odločba, ki bi morala biti izdana glede na določbo 47. člena Zakona o tujcih (Ztuj-1, Uradni list RS, št. 107/2006 in nadaljnji). S takšnim ravnanjem so policisti PP Ljubljana Bežigrad kršili tožnikove ustavno zagotovljene pravice in svoboščine in sicer: pravico do osebne svobode po 19. členu Ustave RS, pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, pravico do svobode gibanja po 32. členu Ustave RS, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS, pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic po 35. členu Ustave RS, pravico do varstva družine po 53. členu Ustave RS in pravico do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok po 55. členu Ustave RS. Predlaga, naj sodišče ugotovi, da je bilo s prisilno odstranitvijo tožnika iz Republike Slovenije s strani Policijske postaje Bežigrad dne 13. 10. poseženo v prej naštete človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, da se posledice iz 1. točke izreka odpravijo tako, da se tožniku dovoli ponovni vstop v Republiko Slovenijo, zahteva tudi povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Hkrati s tožbo je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe, katero je sodišče s sklepom opr. št. I U 1477/2010 z dne 17. 11. 2010 zavrnilo, odločitev pa je potrdilo Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. I U 336/2010 z dne 22. 12. 2010.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke. Pojasnjuje, da je PP Ljubljana Bežigrad dne 2. 9. 2010 prejela anonimno prijavo, iz katere so izhajali razlogi za sum, da je bilo dne 2. 3. 2010 na Šarhovi ulici v Ljubljani storjeno kaznivo dejanje po 1. odstavku 350. člena Kazenskega zakonika. Na podlagi zbiranja obvestil so policisti ugotovili, da bi dejanje lahko storil tožnik. Tožnik se je prostovoljno zglasil na PP Ljubljana Bežigrad, na podlagi 6. odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku pa so policisti opravili policijsko zasliševanje. Po končanem zaslišanju so tožnika seznanili z njegovim nezakonitim prebivanjem na ozemlju Republike Slovenije. Tožniku je bila dne 13. 10. 2010 ob 10.03 uri odvzeta prostost, seznanjen je bil z razlogi in načinom odstranitve iz države, pojasnjene so mu bile tudi njegove pravice. Ker je izrazil željo, da o njegovi odstranitvi obvestijo njegovo ženo A.A., so ga odpeljali do mesta, kjer je njegova žena zaposlena in jo ustno obvestili o okoliščinah, nakar mu je prinesla njegove osebne predmete na policijsko postajo. O postopku s tožnikom je A.A. obvestila Odvetniško družbo C., odvetnik odvetniške družbe se je po telefonu pozanimal za kakšen postopek gre. Informacije o tem mu je dal pomočnik komandirja PP Ljubljana Bežigrad Č.Č. Tožnik je izrazil željo, da se ga iz Republike Slovenije odstrani preko mejnega prehoda Dragonja, kar mu je bilo tudi omogočeno, istega dne je bil ob 15.15 uri odstranjen iz države. Meni, da je policija odstranitev izvršila v skladu z zakonom. Za izvršitev privedbe ni potrebno tujcu izdati nobene odločbe. V obravnavani zadevi je bila odstranitev prostovoljna, saj je tožnik s policijo sodeloval. Zato niso utemeljene navedbe o tem, da so mu bile kršene ustavne pravice. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi dne 8. 4. 2011 in nadaljevani dne 6. 5. 2011. Na naroku dne 8. 4. 2011 je tožnik prerekal navedbe tožene stranke, da se je dne 13. 10. 2010 sam prostovoljno zglasil na policijski postaji. Navedel je, da je ob odvzemu prostosti izrazil željo, da bi stopil v kontakt s svojim odvetnikom, vendar so mu policisti dejali, da to nima nobenega smisla, ker bo v vsakem primeru odstranjen iz države. O odvzemu prostosti je odvetnika D.D. obvestila žena tožnika A.A. Odvetnik je zaprosil za izdajo ustrezne odločbe o odstranitvi iz države zoper katero bo vložil pravno sredstvo, vendar mu je bilo odgovorjeno, da take odločbe ne bodo izdali, da gre za akcijo usklajeno na področju PP Ljubljana, poleg tega tožnika že peljejo proti mejnemu prehodu Dragonja. Prav tako ne drži trditev tožene stranke, da naj bi njegova žena z vozilom vozila za vozilom policije ter mu na mejnem prehodu Dragonja vozilo predala. Na mejnem prehodu ga je čakal prijatelj z vozilom, s katerim sta pot nadaljevala na Hrvaško. Poleg tega je bila odstranitev prisilna, saj se z odstranitvijo ni strinjal.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbo tožnika, da je izrazil željo, da bi želel stopiti v stik s svojim odvetnikom. Ob odvzemu prostosti je bil s strani policista E.E. seznanjen s svojimi pravicami, ob tem pouku pa je bil prisoten tudi pomočnik komandirja Č.Č. Tožnik je odklonil, da bi o njegovem odvzemu prostosti obvestili diplomatsko konzularno predstavništvo, zahteval je obveščanje žene A.A., pravico do pravne pomoči pa je odklonil z navedbo, da bo to storila njegova žena. Neresnična je tudi trditev tožnika, da podpis na obrazcu o zagotavljanju pravic ni njegov. Ko je ta dokument podpisal, sta bila navzoča tudi pomočnik Č.Č. in E.E. Ponovno poudarja, da je bil tožnik iz ozemlja Republike Slovenije odstranjen prostovoljno, ker je v tem postopku sodeloval. Za odstranitev iz ozemlja Republike Slovenije pa ni potrebno izdati nobene odločbe, saj obveznost zapustitve države nastopi takoj, ko tujec nima zakonite podlage za bivanje v Republiki Sloveniji.

Na naroku dne 6. 5. 2011 je tožnik prerekal navedbe tožene stranke in nasprotoval trditvi, da naj bi mu policist E.E. v postopku povedal, da zbira obvestila v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja lažnega izdajanja za uradno ali vojaško osebo, saj mu je dejal, da naj bi zbiral obvestila v zvezi z domnevnim ropom, v katerem je bilo udeleženo njegovo vozilo. Ne drži tudi, da ni zahteval osebnega kontakta z odvetnikom, to je izrecno zahteval, vendar mu je pomočnik komandirja Č.Č. odgovoril, da mu odvetnik ne more pomagati in mu osebnega kontakta z odvetnikom ni dovolil. Prav tako mu ni bilo ponujeno, da bi o njegovem odvzemu prostosti obvestili konzularno predstavništvo, saj ni imel razloga, da bi tako ponudbo odklonil. Predlaga, naj sodišče postavi izvedenca grafologa.

Sodišče je v zadevi zaslišalo tožnika kot stranko, priče A.A., E.E., dr. D.D., dr. F.F., Č.Č., G.G. in H.H.

Priča A.A. je izpovedala, da se je dogodek zgodil dne 13. 10. 2010, ko je bila v službi. Takrat je do nje stopil policist in ji povedal, da mora oditi domov po obleko za tožnika (soproga), ker bo nemudoma odstranjen iz države. Medtem je poklicala Odvetniško pisarno C., pogovarjala se je z odvetnikom dr. D.D. ter ga vprašala, če mu je kaj znanega o dogodku. Z odvetnikom dr. D.D. sta se pogovarjala preko telefona tožnikovega prijatelja, s katerim je bil tožnik predhodno v lokalu B., ker je svoj telefon pozabila doma. Odvetnik dr. D.D. ji je svetoval, da mora dobiti kakršnokoli odločbo glede odstranitve iz države. Na policiji pa so ji dejali, da bodo dokumentacijo oziroma odločbo predali tožniku na meji, vendar tega niso storili. Čez nekaj dni pa je ponovno zahtevala izdajo odločbe, vendar so ji dejali, da jo bodo poslali odvetniku oziroma, da je nimajo. Nadalje je izpovedala, da je bila dogovorjena v Centru za oploditev z biomedicinsko pomočjo za ultrazvok dne 24. ali 27. 10. 2010. Postopek pa naj bi bil izveden dan ali tri kasneje. Do tega ni prišlo, ker brez partnerja to ni mogoče. Pojasnila je še, da zdravnik ni imel razumevanja za njeno situacijo niti ga ni hotela s tem obremenjevati. Ime zdravnika pa je dr. F.F. Pojasnila je še, da je petletni rok hrambe celic že potekel oziroma o tem obvestila ni prejela.

Priča E.E. je izpovedal, da je po naročilu odšel v lokal I., kjer se je nahajal tožnik, povabljen je bil na PP Bežigrad, kamor se je pripeljal s svojim avtomobilom. Sam je na policijski postaji tako tožniku kot A.A. izdal plačilni nalog zaradi nezakonitega prebivanja oziroma omogočanja nezakonitega prebivanja tožniku. Sam je tožnika odpeljal na mejni prehod Dragonja, ker je izrazil željo, da se ga odstrani iz države na tem mejnem prehodu. Meni, da je bil postopek izveden pravilno in zakonito. Na vprašanje, ali je izrazil tožnik nestrinjanje s tem, da bo odstranjen, je odgovoril, da so se pogovarjali normalno, da pa tožnik nekaj časa ni vedel, zakaj je bil izrečen ukrep, vendar mu je to pojasnil Č.Č.

Priča Č.Č. je izpovedal, da je postopek v zvezi z nezakonitim prebivanjem vodil sam, vzporedno pa se je vodil postopek v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja lažnega izdajanja za uradno osebo. Prvič je s tožnikom kontaktiral na PP Bežigrad, v lokalu B. pa so do njega pristopili policisti zaradi kaznivega dejanja. Na policijsko postajo je prišel prostovoljno, pripeljal se je s svojim avtomobilom, potem pa mu je bila odvzeta prostost in so mu bili pojasnjeni razlogi za ta ukrep in njegove pravice. Izrazil je željo, da se o ukrepu obvesti njegova soproga A.A., zato je bil s policijskim avtomobilom odpeljan do lokala, kjer je zaposlena. A.A. je kasneje sama prišla na policijsko postajo, tožnik pa mu je povedal, da je že soproga obvestila odvetnika Odvetniške družbe C. Tudi sam se je pogovarjal z odvetnikom, katerega imena pa ne ve. Povedal mu je, kakšen postopek se vodi zoper tožnika ter da je že na poti proti mejnemu prehodu Dragonja. Meni, da je bil postopek speljan zakonito v skladu s 50. členom ZTuj-1. Ker je tožnik sodeloval s policijo, smatra, da je bila odstranitev prostovoljna. Prisilna odstranitev poteka le takrat, ko sodišče izreče stransko sankcijo izgona tujca iz države. Takrat je odstranitev obvezna, v nobenem primeru pa se odločba o tem ne izda. Na vprašanje, na kakšen način se odvzame prostost, je pojasnil, da tako, da se stranki, v tem primeru tožniku, omeji gibanje na poseben prostor policijske postaje, opremljen z video nadzorom, odvzamejo se mu tudi predmeti. Meni, da je bil tožnik v tem prostoru približno dve uri. Trajanje je bilo omejeno na najkrajši možni čas. Po njegove osebne predmete je odšla domov A.A., ker sam ni želel oditi domov v spremstvu policije, zaradi sosedov. Na vprašanje, ali je odstranitev tožnika potekala tako, kot sicer poteka v teh primerih, je povedal, da je v obravnavanem primeru potekala tako, kakor vedno. Nadalje je pojasnil, da tožnik ni sam izrazil želje, da bi govoril z odvetnikom, celo dvakrat mu je bila ta možnost ponujena. Povedal je tudi, da tožnika niso nikoli povezovali s kaznivim dejanjem ropa. Pojasnil je tudi, da telefonski kontakt s tožnikom potem, ko je že bil odpeljan in je bil v policijskem avtomobilu, ni bil več mogoč, kar je bilo odvetniku tudi pojasnjeno. Možen bi bil le na način, ki ga je tudi pojasnil. Vsi zaseženi predmeti, vključno z mobilnim telefonom, so bili tožniku vrnjeni pred izročitvijo na naši strani.

Priča G.G. je izpovedal, da v postopku odstranitve tujca ni sodeloval, pač pa v postopku, sproženem na podlagi anonimne prijave zoper policista.

Priča H.H. je izpovedal, da se je spornega dne s tožnikom dogovoril, da se še s tretjo osebo sestanejo v lokalu B. Tja sta pristopila dva policista, legitimirala sta tako tožnika kot tudi oba prisotna. Na vprašanje, zakaj, so povedali, da je bil z avtomobilom, kakršnega je imel tožnik, ponoči storjen rop. Tožniku so dejali, naj se odpelje z njihovim vozilom na PP Bežigrad, vendar je prosil, če se lahko odpelje s svojim avtomobilom, kar mu je bilo tudi omogočeno. Sam je o dogodku obvestil A.A. v lokalu, kjer je zaposlena. Tja sta prišla policista in ji dejala, da mora do 12.00 ure na policijsko postajo prinesti tožnikove stvari, sicer ga bodo odpeljali. Povedal je, da Odvetniške družbe C. z njegovega telefona A.A. ni poklicala. Izpovedal je tudi, da mu je tožnik dejal, da se z odstranitvijo ne strinja, prav tako tudi, da je želel poklicati odvetnika, vendar mu to ni bilo omogočeno. Tožnik pa je bil v času, ko sta policaja prišla v lokal njegove žene, na policijski postaji.

Priča dr. D.D. je izpovedal, da je potem, ko je izvedel za sporni dogodek, poklical PP Ljubljana Bežigrad in sicer pomočnika komandirja, ki je potrdil dejstvo, da je bila tožniku odvzeta prostost in da je bil priveden na policijsko postajo iz razloga prisilne odstranitve tujca iz države, ker naj le ta ne bi imel urejenega prebivališča v Republiki Sloveniji. Želel je kontaktirati s tožnikom, vendar mu je bilo pojasnjeno, da to ni mogoče, ker se ukrep že izvršuje. Seznanjen je bil, da naj bi se odstranitev izvršila na mejnem prehodu Obrežje, vendar je bilo tožniku ugodeno tako, da bo odstranjen na mejnem prehodu Dragonja. Spraševal je, kakšna je pravna podlaga za izrečeni ukrep in ali je izdana odločba, zoper katero bi bilo možno vložiti pravno sredstvo. Pojasnjeno mu je bilo, da odločba ni izdana ter da je bila sprejeta takšna odločitev na nivoju PP Ljubljana. Na policijsko postajo sam ni odšel, ker ni bilo smiselno priti, saj se je ukrep že izvrševal. Seznanjen je bil, da ni bilo povezave med tožnikom in domnevnim kaznivim dejanjem, ki naj bi bil povod, da so policisti legitimacijo tožnika opravili in z njim pričeli postopek.

Priča dr. F.F. je izpovedal, da se lahko postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo izvede le tako, da je ob tem prisoten partner. To je pogoj, da se postopek izvede. Po vpogledu v kartoteko A.A. je pojasnil, da iz nje izhaja, da je prvi kontakt z njo imel v letu 2003, zadnjega pa v letu 2005. Na vprašanje, ali mu je poznano, da je imela A.A. možnost se naročiti v Centru v Postojni dne 27. 10. 2010, je povedal, da mu to ni poznano, ker tudi sicer ne ve, koga naročajo za pregled. Pojasnil je, da se zarodki hranijo 5 let, potem pa se uničijo, vendar je ta rok možno podaljšati na izrecno željo zakoncev. Pri tem pa fizična prisotnost ni potrebna. Petletni rok je v konkretnem primeru že potekel, na izrecno vprašanje je pojasnil, da zarodki v tem primeru še niso uničeni. Vsake toliko časa namreč pregledajo zaloge in stranke, v kolikor imajo njihove naslove, tudi obvestijo in vprašajo, kaj želijo. Povedal je, da bi A.A. zamrznjene zarodke v tem trenutku še lahko uporabila, seveda pa ne more povedati, ali so še kvalitetni.

Tožnik, zaslišan kot stranka, je izpovedal, da se je spornega dne nahajal v lokalu B., in sicer s prijateljem H.H. Takrat sta pristopila dva policista in vprašala po dokumentih, ki jih je imel v avtomobilu. Šla sta z njim in mu dejala, da je bil z avtom opravljen rop. Pozvali so ga, naj se s policijskim avtomobilom odpelje na PP Bežigrad, nakar mu je bilo omogočeno, da se na PP Bežigrad odpelje s svojim avtomobilom. Na policijski postaji so mu vzeli telefon in ga za dve ali tri ure zaprli v sobo. Takrat je bil tudi seznanjen, da mu je vzeta prostost, z razlogi za ukrep pa ga ni nihče seznanil. Na njegovo prošnjo je bilo H.H. omogočeno, da je odšel v lokal, kjer je delala žena, to je lokal J., in jo obvestil o tem, da je na policijski postaji. Izrazil je željo, da bi poklical odvetnike, vendar so mu dejali, da to nima smisla. Tudi sam se je v policijskem avtomobilu odpeljal v lokal J., v lokal pa ga niso spustili. Po prihodu na policijsko postajo so ga ponovno zaprli za dve uri, mu vzeli telefon in vezalke. Osebne stvari mu je na policijsko postajo prinesla žena. Na mejo se je odpeljal v policijskem avtomobilu, o razlogih za izročitev pa mu ni bila izdana nobena odločba. Osebne predmete so mu izročili šele na meji. V Slovenijo se je zopet vrnil dne 20. 11. 2010, ko je dobil vizo za 3 mesece. Od takrat prebiva v Sloveniji ves čas. Poudaril je še, da se z odstranitvijo ni strinjal, saj v Sloveniji prebiva že 20 let. Zaprosil je tudi za izdajo pisne odločbe, vendar mu je bilo pojasnjeno, da jo bodo izročili ženi ali odvetniku. To je dejal Č.Č. Nihče ga ni vprašal, ali se z odstranitvijo strinja, prav tako tudi ne, ali želi odvetnika. Ko je bil tožniku predočen dokument: „zadeva K.K., odstranjevanje iz države na podlagi 50. člena Zakona o tujcih – zagotavljanje pravic z dne 13. 10. 2010“, je izjavil, da podpis na tem dokumentu ni njegov.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine, ki so v spisu, in zaslišalo predlagane priče. Dokazni predlog s postavitvijo grafologa, v zvezi s podpisom na uradnem zaznamku z dne 13. 10. 2010, je sodišče kot nepotreben zavrnilo.

K prvi točki izreka:

Sodišče je v postopku presodilo, da so bile kršene naslednje ustavne pravice: do osebne svobode po 19. členu Ustave RS, do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS in do svobode gibanja po 32. členu Ustave RS.

V obravnavani zadevi je sporna predvsem okoliščina, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnika odstranila iz ozemlja Republike Slovenije, ne da bi mu pri tem izdala odločbo. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka v skladu z določilom 47. člena ZTuj -1 izdati odločbo, s katero bi mu bilo odrejeno, da mora zapustiti državo, določen bi moral tudi rok za prostovoljno zapustitev države, odločba o zapustitvi države bi morala postati izvršljiva. To pomeni, da bi tožniku moral biti dan rok za prostovoljno zapustitev države in šele potem, ko države v roku ne bi zapustil, bi tožena stranka lahko pričela s postopkom prisilne odstranitve iz države. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi opr. št. Up-456/10-22 z dne 24. 2. 2011 zapisalo, „da obveznost zapustiti državo lahko oseba izpolni prostovoljno, sicer pa se izvede postopek prisilne odstranitve. Tujec se lahko prisilno odstrani iz države samo, če že odločba, na podlagi katere je dolžan zapustiti državo, izvršljiva (4. odstavek 50. člena ZTuj-1). Pri tem je treba upoštevati, da mora imeti oseba v vsakem primeru na razpolago določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti zapustitve države. Šele po preteku tega roka odločba postane izvršljiva v pravem pomenu besede in je kot taka lahko podlaga za sprožitev postopka prisilne odstranitve tujca pa tudi za morebitno sankcioniranje nezakonitega prebivanje v Republiki Sloveniji, če so izpolnjeni zakonski znaki prekrška“. Tudi Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav določa, da morajo države članice o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju, izdati odločbo. Nadalje, da se v odločbi določi ustrezno obdobje za prostovoljni odhod.

V zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 13.10.2010 na ozemlju Republike Slovenije prebival nezakonito. To okoliščino je ugotovila in zatrjevala tožena stranka, tožnik je v postopku ni prerekal. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da tožniku ni bil odrejen rok za zapustitev države. Tožena stranka po presoji sodišča nepravilno sklepa, da je bil tožnik dolžan zapustiti državo že na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. U 2308/2008 z dne 4. 2. 2009. S to sodbo je sodišče zavrnilo tožbo A.A. zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, s katero je zavrnila prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje za družinskega člana K.K. Takšna okoliščina res pomeni, da je tožnik v Republiki Sloveniji bival brez pravne podlage, tudi dne 13. 10. 2010, ne vpliva pa na to, da mu odločbe o odstranitvi iz države, z vsebino, določeno v 47. členu ZTuj-1, ne bi bilo treba izdati. Tožena stranka sicer meni, da je tožnik Republiko Slovenijo zapustil prostovoljno, vendar se sodišče s takšno presojo ne strinja. Tožnik je izpovedal, da so mu na Policijski postaji Bežigrad vzeli telefon in osebne predmete ter ga za dve do tri ure zaprli v sobo. Nadalje je izpovedal, da se je do mejne postaje Dragonja odpeljal v policijskem avtomobilu, telefon in denarnico pa so mu policisti izročili šele na meji. To je potrdil tudi priča Č.Č., ki je izpovedal, da je tožnik s svojim avtomobilom prišel na Policijsko postajo Bežigrad, tam pa mu je bila odvzeta prostost. Izpovedal je tudi, da se je tožnika, kakor v vsakem primeru, namestilo v poseben prostor policijske postaje, ki je opremljen z video nadzorom, odvzeli so se mu osebni predmeti. Povedal je, da je bil tožnik v tem prostoru približno dve uri. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bil tožnik na mejni prehod Dragonja odpeljan s policijskim avtomobilom, to pa je način odstranitve, ki je določen v 5. odstavku 50. člena, ki določa način prisilne odstranitve. Peti odstavek 50. člena, ki je umeščen v 6. poglavje „Prisilna odstranitev tujca“ določa, da se tujca, ki se ga mora v skladu z ZTuj-1 prisilno odstraniti iz države, policija privede do državne meje in ga napoti čez mejo ali ga izroči organom te države. Tako je tožena stranka postopala v obravnavanem primeru. Dejstvo, da se tožnik ni fizično ali kako drugače upiral, pa tudi po presoji sodišča ne pomeni prostovoljne zapustitve države.

Sodišče je na podlagi tako ugotovljenega stanja presodilo, da je bila kršena ustavna pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije. Ustava v 1. odstavku 19. člena določa, da ima vsakdo pravico do osebne svobode in nikomur ne sme biti odvzeta. Mogoče jo je začasno omejiti z odvzemom prostosti, vendar pod pogoji, določenimi z 2. odstavkom 19. člena Ustave. Ta določa, da nikomur se ne sme odvzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Tožniku pa je bila svoboda omejena, vendar ne po postopku, ki bi bil v skladu z določbami ZTuj-1, torej brez izdane odločbe in brez določitve roka za prostovoljno zapustitev države.

Sodišče je izvajalo dokazni postopek tudi v smeri, ali so bile kršene pravice in 3. odstavka 19. člena Ustave RS, vendar ob presoji, da je bila kršena ustavna pravica do osebne svobode, te zatrjevane kršitve ni presojalo, ker tudi morebitna kršitev na drugačno odločitev ne bi imela vpliva.

Po presoji sodišča je bila kršena tudi ustavna pravica svobode gibanja po 32. členu Ustave Republike Slovenije. Ustava v 1. odstavku 32. člena določa, da ima vsakdo pravico da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. V 2. odstavku je določeno, da se sme ta pravica omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi države. Ustava v 3. odstavku 32. člena pa določa, da se tujcem na podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej. Gibanje tujcu je torej lahko omejeno, vendar le pod pogoji, ki jih določa zakon, v tem primeru določbe ZTuj-1. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožniku nezakonito odvzeta prostost na PP Bežigrad, od trenutka, ko je stekel postopek v zvezi z nezakonitim prebivanjem tožnika v Republiki Sloveniji, do trenutka, ko je bil na mejnem prehodu Dragonja odstranjen iz države in je vstopil v Republiko Hrvaško. Da je bila tožniku odvzeta prostost ni sporno, saj je to dejstvo potrdila tožena stranka v odgovoru na tožbo, prav tako je to dejstvo potrdil Č.Č. Kot že povedano, za takšno dejanje tožena stranka ni imela zakonite podlage in je kršila ustavno pravico do osebne svobode. Pravica do osebne svobode vključuje tudi pravico do svobode gibanja, zato je ob presoji, da je bila kršena pravica do svobode, sodišče presodilo, da je bila kršena tudi pravica do svobode gibanja.

Ustava Republike Slovenije v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravica do pritožbe je temeljna pravica posameznika, izhajajoča iz načela zakonitosti (2. člen) in načela enakega varstva pravic (22. člen). Vsakomur mora biti dana možnost, da izpodbija izdane posamične akte vseh organov državne in lokalne oblasti ter nosilcev javnih pooblastil. Pravica do pritožbe je dovoljena, če se s posamičnim aktom odloča o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu posameznika ali pravne osebe oziroma v pravnem razmerju. Tudi Splošna deklaracija človekovih pravic v 8. členu govori o pravici vsakogar do učinkovitega pravnega sredstva proti dejanjem, ki kršijo temeljne pravice, priznane po ustavi ali zakonu, zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva, prav tako pa tudi EKČP v 13. členu jamči vsakomur učinkovito pravno sredstvo v primeru kršitev pravic in svoboščin, ki so v njej določene. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožniku ni bila izdana odločba, ki bi kot rečeno morala biti izdana, zato je bilo poseženo tudi v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Tožnik ni imel možnosti uveljavljati pravno varstvo zoper odločitev tožene stranke, da se ga odstrani iz države. Tožniku je bila s tem odvzeta možnost vsebinske obravnave njegovih ugovorov. Odvzeta mu je bila pravica do pravnega sredstva, zato je sodišče presodilo, da je kršena ustavna pravica iz 25. člena Ustave RS.

K drugi točki izreka:

Sodišče je presodilo, da ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS, pravica do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic po 35. členu Ustave RS, pravica do varstva družine po 53. členu Ustave RS in pravica do svobodnega odločanja o rojstvih svojih otrok po 55. členu Ustave RS niso bile kršene.

Pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Po 22. členu Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta določba je izraz pravice do enakosti pred zakonom. Sodišče ali drug organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih.

Tožnik je poseg v to ustavno pravico utemeljeval s tem, da o odstranitvi iz države ni nikoli prejel odločbe, iz katere bi izhajalo, da mora državo zapustiti. Zato je po njegovem mnenju prišlo do samovoljne oziroma arbitrarne odločitve policije. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča pomembno, ali je tožena stranka v drugih primerih odstranitve tujca iz države odločala drugače kakor v obravnavanem primeru. Povedano drugače, ali le v primeru tožnika ni izdala odločbe po 47. členu ZTuj-1. Glede na stališče tožene stranke, izraženo v odgovoru na tožbo, izhaja, da po njenem mnenju izdaje odločbe v nobenem primeru ni potrebna. Takšno stališče je potrdil tudi Č.Č., ko je izjavil, da se v nobenem primeru (prostovoljna ali prisilna odstranitev) odločba ne izda. Na vprašanje, ali je odstranitev tožnika potekala tako, kot sicer v obravnavanih primerih, je potrdil, da je potekala enako. Sodišče v izpoved priče ne dvomi, tožnik pa dokaza, da je bil obravnavan neenakopravno, ni predložil, niti ga ni predlagal. Sodišče je zato presodilo, da ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS in pravica do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic po 35. členu Ustave RS.

Ustava v 34. členu določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, v 35. členu pa zagotavlja nedotakljivost človekove duševne in telesne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

Tožnik je kršitev pravic utemeljeval s tem, da mu tožena stranka ni omogočila, da bi državo prostovoljno zapustil na podlagi zakonite odločbe in pred tem kakorkoli uredil svoj dejanski položaj in se kakorkoli pripravil na odhod. Prav tako mu tudi ni bilo omogočeno, da bi poskrbel za vsaj najnujnejše zavarovanje svojih življenjskih interesov v Republiki Sloveniji. Po presoji sodišča tožnik posega v ti dve varovani ustavni pravici ni argumentiral v takšni meri, da bi bilo mogoče zaključiti, da je tožena stranka posegla v zatrjevani ustavni pravici. Kakšen položaj naj bi si uredil in kako naj bi se pripravil na odhod ni utemeljil, sodišče zato te navedbe ocenjuje kot pavšalne. Prav tako ni v zadostni meri pojasnil, katere življenjske interese v Republiki Sloveniji naj bi zavaroval. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo tožniku omogočeno, da sam odide na svoj dom, vendar tega ni želel, ker ni želel, da bi ga sosedje videli v spremstvu policije. Temu tožnik v postopku ni oporekal. Tožnik je poseg v navedeni ustavni pravici utemeljeval tudi s tem, da ga je policija „pobrala in odpeljala“. Po presoji sodišče je policija za privedbo tožnika PP Bežigrad imela podlago v 42. členu Zakona o policiji (Zpol, Uradni list RS, št. 49/1998), po katerem policisti s privedbo privedejo osebo v svoje uradne prostore, v uradne prostore drugega organa ali na določen kraj (1. odstavek). Brez odločbe se privedba med drugim lahko opravi v primerih iz 4. odstavka 35. člena in 37. člena tega zakona. Tretji odstavek 37. člena ZPol pa določa, da policisti lahko vabijo osebo tudi neposredno ustno, pri čemer ji morajo sporočiti razlog, zaradi katerega je vabljena, in jo opozoriti na možnost prisilne privedbe. Iz relevantnega dejanskega stanja pa izhaja, da je bil tožnik v lokalu B. obveščen o sumu storitve kaznivega dejanja. Tožena stranka je zato imela podlago v določbah ZPol, da je tožniku naložila prihod na PP Bežigrad. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da ustavna pravica iz 34. in 35. člena Ustave ni bila kršena.

Pravica do varstva družine po 53. členu Ustave RS.

Ustava RS v 3. odstavku 53. člena določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Ustava v 33. členu torej ureja pravico do spoštovanja družinskega življenja in iz tega člena izhaja dolžnost, da z ustrezno pravno ureditvijo in z ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo družinskega življenja. Ustava tako nalaga dolžnost državi, da z ustrezno pravno ureditvijo in ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo njihovih družinskih članov, vendar pa je po presoji sodišča na strani družinskega člana, v tem primeru tožnika, dolžnost, da s svojim ravnanjem omogoči, da se ta ustavna pravica lahko uresničuje. Dejstvo, da je bil tožnik nezakonito odstranjen iz države, ne vpliva na presojo kršitve ustavne pravice do varstva družine. Za odločitev je namreč bistveno, da je tožnik dne 13. 10. 2010 v Republiki Sloveniji bival nezakonito in ni imel urejenega statusa prebivanja. V Republiki Sloveniji je prebival brez pravne podlage. To dejstvo po presoji sodišča pomeni, da se ne more uspešno sklicevati na pravico do družinskega življenja. Brez urejenega statusa prebivanja ne more nihče prebivati v nobeni državi. V kolikor si statusa v državi ne uredi, pa si mora skupno življenje organizirati na način, da družina ostane skupaj. V kolikor bi tožnik želel uresničiti pravico do družinskega življenja bi si moral zakonito prebivanje urediti nemudoma, ko zakonite podlage za njegovo bivanje v Republiki Sloveniji ni bilo več. Na naroku je tudi pojasnil, da se je v Republiko Slovenijo vrnil dne 20. 11. 2010, ko je pridobil vizo za obdobje treh mesecev, od takrat dalje pa v Republiki Sloveniji tudi prebiva. Vložil je tudi prošnjo za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje (dne 23. 11. 2010), o kateri pa še ni bilo odločeno. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da ustavna pravica do varstva družine po 53. členu Ustave Republike Slovenije ni bila kršena.

Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok po 55. členu Ustave RS.

Ustava Republike Slovenije v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodna (1. odstavek), država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstvo svojih otrok (2. odstavek). Tožnik je poseg v to ustavno pravico utemeljeval s tem, da sta s soprogo načrtovala rojstvo novega otroka, kar je bilo mogoče le s postopkom oploditve z biomedicinsko pomočjo. V letu 2005 je Center za OBPM ustvaril 8 oplojenih jajčnih celic, zgodnji zarodki v starosti 5 dni pa so bili shranjeni za poznejši postopek oploditve. Zaradi zakonske omejitve bi morala ponovno poizkusiti z oploditvijo s prenosom določenega števila že obstoječih zarodkov v roku 5 let, to je do 16. 11. 2010. Ker sta se želela naročiti za poseg pri izbranem ginekologu dr. F.F., je bil glede na ciklus soproge A.A. primeren datum 27. 10. 2011. Poseg bi bil mogoč le v primeru, da se pri ginekologu ob tem zglasi tudi mož oziroma partner pacientke, to je tožnik.

O spornih dejstvih je bil zaslišan kot priča dr. F.F., ki je pritrdil tožnikovim trditvam, da je potrebna prisotnost obeh zakoncev, da se postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo tudi izvede. Pojasnil pa je tudi, kar je za odločitev pomembno, da je imel zadnji kontakt z A.A. v letu 2005. To dejstvo je ugotovil na podlagi podatkov zdravstvene kartoteke A.A. Sodišče ne dvomi v izpoved priče, podkrepljeno z zdravstveno dokumentacijo. Ta izjava pa je v nasprotju s pričanjem A.A., da dr. F.F. ni imel razumevanja za njeno situacijo in ga ni želela obremenjevati. To izpoved priče A.A. sodišče ocenjuje kot nezanesljivo, saj ni natančno utemeljila, s kakšno zadevo se je na dr. F.F. obrnila, niti kdaj, niti, kaj je dejansko izjavil. Dr. F.F. je tudi jasno izpovedal, da zarodki, ki so bili v letu 2005 zamrznjeni, še niso uničeni in da jih A.A. trenutno še lahko uporabi. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da niso bile kršene ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok po 55. členu Ustave Republike Slovenije.

K 3. točki izreka:

Tožba se v delu, s katero tožnik zahteva, da se posledice dejanja iz 1. točke odpravijo tako, da se tožniku dovoli ponovni vstop v Republiko Slovenijo, zavrže.

Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Ena izmed procesnih predpostavk je določena v 6. točki istega člena in se nanaša na obstoj pravnega interesa. Po presoji sodišča ta procesna predpostavka ni izpolnjena. Iz izpovedi tožnika izhaja, da se je v Republiko Slovenji vrnil dne 20.11.2010, ko je pridobil vizo za tri mesece. Od takrat dalje v državi tudi prebiva. To pomeni, da je vzpostavitev zakonitega stanja, ki ga s tožbo v 4. točki zahteva, že uresničil. Posledice ugotovljenega nezakonitega dejanja so odpravljene, zato tožnik ne izkazuje pravnega interesa, naj sodišče meritorno odloči.

K 4. točki izreka:

Odločitev o stroških postopka v upravnem sporu (glede na odločanje o sporu polne jurisdikcije) temelji na 2. odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je priznalo nagrado za postopek po tarifni št. 3100 v višini 510,90 EUR, nagrado za narok po tarifni številki 3102 v višini 510,90 EUR, pavšalni znesek po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR, kilometrino za dva prihoda na naroka, 20 % DDV ter sodne takse. Sodišče ni priznalo nagrade za dva naroka, ker je pravi pomen besedne zveze „nagrada za narok“ po tarifni številki 3102 ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke. Tako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 56/2011. Sodišče tudi ni priznalo nagrade za sestavo zahteve za izdajo začasne odredbe, ker je sodišče predlog zavrnilo. Stroški tako znašajo 1438,18 EUR, glede na dosežen uspeh (enotretinjski) zanaša višina priznanih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 479,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.