55. člen URS

Po ZZZDR je sodna praksa dopuščala skupno skrbništvo le v primeru, če sta s tem soglašala oba starša, vendar toženka spregleda, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sicer uporabilo materialnopravne določbe ZZZDR, da pa je podlago za skupno varstvo in vzgojo pravilno utemeljilo na določbah 54. in 56. člena Ustave ter pravilno zaključilo, da je skupno varstvo in vzgoja prvenstvena oblika, kadar o tem odloča sodišče. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni določno opredelilo glede višine mesečnih potreb otrok in so v tem delu izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je to procesno kršitev sodišča prve stopnje lahko samo odpravilo, ker pravdni stranki na zaslišanju nista znali navesti, kakšni so stroški preživljanja otrok. Pravilen pa je bil pristop sodišča prve stopnje, ko je mesečne potrebe otrok določilo glede na življenjske izkušnje in po prostem preudarku, kar pomeni, da je ta dejstva ugotavljalo na podlagi izkustvenih in logičnih pravil, vendar bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe vsaj okvirno navesti, kako je ovrednotilo posamezne mesečne preživninske potrebe otrok, še posebej iz razloga, ker jih je toženka v svojih navedb

Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno, kot to določa 55. člen Ustave RS. To pravico tožnice je treba v postopku znižanja preživnine upoštevati v povezavi s pravicami in dolžnostmi staršev iz 54. člen Ustave RS, ki imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Že sedaj je torej mogoče napovedati, da zgolj rojstvo otroka po določitvi preživninske obveznosti tožnice, ne daje pravne podlage za določitev (znižane) simbolne preživnine v višini 10,00 EUR.

Zaradi nenačrtovanega rojstva otrok, kot posledica zdravniške napake, škoda vsekakor lahko nastane.

Tožena stranka bi morala v skladu z določilom 47. člena ZTuj -1 tožniku izdati odločbo, s katero bi mu bilo odrejeno, da mora zapustiti državo, določen bi moral tudi rok za prostovoljno zapustitev države, odločba o zapustitvi države bi morala postati izvršljiva. To pomeni, da bi tožniku moral biti dan rok za prostovoljno zapustitev države in šele potem, ko države v roku ne bi zapustil, bi tožena stranka lahko pričela s postopkom prisilne odstranitve iz države. Tožniku je bila nezakonito odvzeta prostost na policijski postaji, od trenutka, ko je stekel postopek v zvezi z nezakonitim prebivanjem tožnika v Republiki Sloveniji, do trenutka, ko je bil na mejnem prehodu Dragonja odstranjen iz države in je vstopil v Republiko Hrvaško. Tožniku je bila s tem kršena ustavna pravica do osebne svobode, ustavna pravica svobode gibanja in pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva.

Strožjo obliko obiskov (za stekleno pregrado) na podlagi drugega odstavka 47. člena Pravilnika odredi direktor zavoda na podlagi prostega preudarka in mu ni treba izdati odločbe in tudi ne posebej utemeljevati razlogov, ki so posebno obliko narekovali.

Določbe 55. člena ustave o svobodnem odločanju o rojstvih otrok urejajo temeljno svoboščino (ne pravico), za katero država zagotavlja možnost za njeno uresničevanje z ustvarjanjem razmer, ki omogočajo staršem, da se svobodno odločajo za rojstva svojih otrok. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP) je posebni zakon, ki ureja način uresničevanja ustavne svoboščine o svobodnem odločanju o rojstvih otrok. Po določbi 1. odstavka 1. člena ZZUUP se sterilizacija opravi šele, ko poteče šest mesecev od njene dovolitve, razen v primerih, ko je sterilizacija potrebna iz zdravstvenih razlogov. Torej gre za odločanje na podlagi posebnega zakona, ki ureja uresničevanje ustavne svoboščine v strokovnem pogledu. Zato gre po presoji sodišča za posamični akt po 2. odstavku 157. člena ustave, ki se sme izdati kot sklep.