VSC sodba Cpg 349/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo II Pg 1547/2011 z dne 30. 8. 2012 (ki pisno izdelana takoj vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP)) izreklo: I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 130656/2011 z dne 14. 9. 2011 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku, tako da je tožena stranka v roku 8 dni tožeči stranki dolžna plačati 444,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 413,33 EUR od 10. 9. 2011 dalje do plačila in od zneska 31,42 EUR od 12. 9. 2011 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 71,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2011 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške tega postopka v znesku 214,12 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje med drugim zapisalo: “Sodišče je po pregledu listin v spisu in opravljenega zaslišanja priče S. B., ki je prepričljivo in jasno obrazložil potek poslovnega sodelovanja med strankama, ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali tako, da je tožena stranka pri tožeči stranki kupovala material in sicer je po material prihajal direktor tožene stranke osebno ali pa je direktor blago naročil po telefonu in povedal, kam je potrebno blago dostaviti, tožeča stranka pa je naročeno blago dostavila na dogovorjeno mesto, navadno na razna gradbišča, kjer je bil vedno kdo od zaposlenih tožene stranke, da je material prevzel in prevzem potrdil. Priča S. je nadalje izpovedal, da je direktor tožene stranke dlje časa kupoval material pri tožeči stranki, prav tako pa je imel pri tožeči stranki skladiščeno svoje blago. Poslovni odnos pravdnih strank je temeljil na zaupanju, saj je tožeča stranka poleg dobave blaga za toženo stranko občasno opravila prevoz njenega lastnega blaga, ki se je nahajal v skladišču tožeče stranke, nekaj dobavljenega blaga pa je tožena stranka tudi plačala.” (deveta točka); “Z računom št. ... z dne 27. 9. 2010 je tožeča stranka toženi stranki zaračunala dobavo gradbenega materiala ter prevoz tega materiala (priloga A 6), račun pa se nanaša na dobavnico št. ... z dne 3. 9. 2010 (priloga A 7), kar po besedah priče S. B. izhaja tudi iz zapisa besede “S.” na tem dokumentu. Z računom št. ... z dne 20. 10. 2010 je tožeča stranka toženi stranki zaračunala samo prevoz blaga, saj je priča S. pojasnil, da so toženi stranki dostavljali tudi blago, ki je bilo last tožene stranke in je bilo pri tožeči stranki samo skladiščeno. Tožeča stranka je račun št. 18681 izdala na podlagi predhodno izdane dobavnice št. 12825 z dne 6. 10. 2010 (priloga A 5), iz katere prav tako izhaja, da je bil za toženo stranko opravljen samo prevoz blaga, katerega je prevzela oseba S., pri čemer pa je priča S. pojasnil, da obstaja možnost, da v tem primeru tožena stranka ni vrnila podpisane dobavnice, zato je na dobavnico pod rubriko “prevzel” S. sam dopisal “S.” (priloga A 5). Tudi za dobavnico št. 12942 z dne 21. 10. 2010 (priloga A 9), ki izkazuje dobavo raznega gradbenega materiala, je S. pojasnil, da je bilo blago verjetno dostavljeno na gradbišče in je dobavnico tam podpisal kateri od zaposlenih pri toženi stranki.” (deseta točka); “Tožena stranka je v postopku ugovarjala tudi, da je za verodostojnost računov in dobavnic potreben žig podjetja tožene stranke, saj je le-ta organizirana kot d. o. o., vendar pa sodišče temu ne pritrjuje, saj po uveljavljenem stališču sodne prakse velja, da je najvažnejša sestavina računa navedba cene za blago ali storitve, sicer pa račun zajema ime ali firmo in naslov ali sedež upnika (prodajalca ali izvajalca), naziv faktura ali račun, datum izdaje, ime ali firmo ter naslov ali sedež dolžnika (kupca ali naročnika), ceno za blago ali storitev, način in rok plačila ter podpis upnika (primerjaj sklep VSL III Cp 1293/2001 z dne 12. 9. 2001) (smiselno enako določa 82. člen Zakona o davku na dodano vrednost - v nadaljevanju ZDDV-1). Za izdajo računa se torej nikakor ne zahteva žig dolžnika (tožene stranke), prav tako pa se žig podjetja dolžnika ne zahteva pri podpisu dobavnic. Stranke lahko sicer v poslovnem sodelovanju dobavo blaga ali opravo storitev potrdijo tudi s podpisom in žigom na dobavnicah, vendar pa to ni edino pravno relevantno dokazilo o tem, da je bilo blago res dobavljeno ali storitev res opravljena. Sodišče je zato v tem primeru povsem sledilo jasni in prepričljivi izpovedbi priče S. B., ki je pojasnil, da je tožeča stranka naročeno blago toženi stranki večkrat dostavila na gradbišče, kjer so delavci tožene stranke podpisovali dobavnice. Tožena stranka je organizirana kot d. o. o. s tremi ali štirimi zaposlenimi delavci, ki blago navadno prevzemajo na gradbiščih, v poslovni praksi pa niti ni običajno, da bi delavci na gradbiščih razpolagali s štampiljkami družbe in ob vsakem prevzemu blaga žigosali dobavnice.” (enajsta točka); “Navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ne more imeti verodostojne listine, saj sta pravdni stranki v letu 2010 poslovali samo gotovinsko ali s plačilom po predračunu pa prav tako niso utemeljene, saj mora po 81. členu ZDDV-1 tožeča stranka kot davčni zavezanec zagotoviti, da je račun izdan za vsako dobavo blaga ali storitev, ki jo je opravil drugemu davčnemu zavezancu (toženi stranki). Plačilo z gotovino ali plačilo po predračunu pa je zgolj način plačila, ki tožeče stranke kot davčnega zavezanca, ki je opravil dobavo ali storitev ne odvezuje izdaje računov.” (dvanajsta točka); “Materialnopravno podlago v predmetni zadevi predstavljajo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o prodajni pogodbi, s katero se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (435. člen OZ), kot tudi določila o podjemni pogodbi, po kateri se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ).” (trinajsta točka); “Tožeča stranka je v tem postopku dokazala, da je toženi stranki dobavila naročen gradbeni material, za kar je izdala račun št. ... z dne 27. 9. 2010 v znesku 300,35 EUR in račun št. ... z dne 22. 10. 2010 v znesku 52,98 EUR, prav tako pa je za tožena stranko opravila prevoz njenega blaga in ga zaračunala z računom št. 18681 z dne 20. 10. 2010 v vrednosti 60,00 EUR.” (štirinajsta točka); “Tožena stranka računov v skupnem znesku 413,33 EUR ni plačala, zato dolguje tožeči stranki od zapadlosti računov dalje tudi zakonske zamudne obresti, ki jih je tožeča stranka od dneva zapadlosti posameznega računa v plačilo do 9. 9. 2011 pravilno kapitalizirala v znesku 31,42 EUR (priloga A 3). Tožena stranka tako tožeči stranki dolguje zakonske zamudne obresti od zneska 413,33 EUR od 10. 9. 2011 dalje do plačila (299. člen OZ in 378. člen OZ) ter zakonske zamudne obresti od kapitaliziranih obresti v znesku 31,42 EUR od 12. 9. 2011 dalje do plačila. Skladno s 381. členom OZ je namreč mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila 12. 9. 2011, zato je od tega dne upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od 31,42 EUR kapitaliziranih obresti.” (petnajsta točka); “Tožena stranka s svojim ugovorom ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 38. členom ZIZ (Zakona o izvršbi in zavarovanju)), zato je tožeči stranki dolžna povrniti izvršilne stroške, katerih višino v znesku 71,80 EUR (41,00 EUR sodne takse in 30,8 EUR odvetniških stroškov) je pravilno izračunalo že izvršilno sodišče, višine stroškov pa tožena stranka niti ni prerekala.” (šestnajsta točka); “O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, sodišče pa upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakon o sodnih taksah (ZST-1) je sodišče tožeči stranki priznalo … skupno torej 214,12 EUR.” (osemnajsta točka); ter Tožena stranka mora tako tožeči stranki v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 214,12 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno povrnitev do plačila stroškov postopka, (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji dne 13. 12. 2006). (devetnajsta točka).

Tožena stranka s 24. 9. 2012 pravočasno vloženo (laično) pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti. Čeprav se v uvodu pritožbe ne sklicuje na noben pritožbeni razlog, pa v njeni obrazložitvi izključno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (druga točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi “v celoti zaradi nezadostnih dokazov, da terjatev sploh obstoja”.

V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja: V samih ugovorih in zapisnikih se toženo podjetje sklicuje na ne poslovanje z tožečo stranko v obdobju katerega toženec zahteva in utemeljuje. Tožena stranka v pritožbi izdane sodbe ponovno izpodbija in vztraja pri svojih navedbah, da ni posloval s tožečo stranko v obdobju za katerega se bremeni v preteklosti pa je imel obveznosti poravnane. Priča katera se uporablja v teku postopka S. B. je izjavila, da je na dobavnice sam napisal priimek S. torej je to zadosten dokaz, da odgovorna oseba očitanega materiala ni prevzela niti sama podpisala. V tem primeru se ne more prezreti dvostranskih in večinskih napak kot se v sodbi navaja. Za poslovanje pravne osebe se v sodbi očita, da ni bil uporabljen žig toženega podjetja pri prevzemu materiala, prav tako pa ni bil podpisan s strani odgovorne osebe, niti ni pooblastil, da bi lahko blago jemal kdo drugi.

Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker se v tem postopku v gospodarskem sporu (prva točka prvega odstavka 481. člena ZPP) tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, je ta gospodarski spor spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP).

Sodba (in sklep), s katero (katerim) je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, pa se sme (smeta) izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutnih kršitev postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Ker se zato takšne sodbe (in sklepa) ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbenih izvajanj tožene stranke o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Pritožbene navedbe tožene stranke pa so izključno (le) izvajanja o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno (ter kritično) presodilo vsak (izveden) dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, ne more biti nobenega dvoma.

V dokazno oceno sodišča prve stopnje pa se po povedanem pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku ne more in ne sme spuščati. Graja dokazne ocene namreč predstavlja očitek zmotne (in nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja.

Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prve, druge, tretje, šeste, sedme, enajste, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter dvanajste in štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni podana.

Ob dejanskem stanju, kakor in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo z izpodbijano ugoditvijo tožbenemu zahtevku materialno pravo (cit. določbe OZ in ZDDV-1) pravilno uporabljeno.

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP in tudi prvi odstavek 458. člena ZPP).