VSRS Sodba I Ips 3050/2011-430

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče na Ptuju je S. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja prepovedane proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, mu za ta kazniva dejanja določilo kazni tri leta zapora, eno leto zapora in šest mesecev zapora in nato izreklo enotno kazen štiri leta zapora. Sodišče je v izrečeno enotno kazen obsojencu vštelo čas, prestan v priporu, oškodovano M. V. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika tako, da je znižalo določeno kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 s treh na dve leti zapora in nato ob upoštevanju ostalih, nespremenjenih določenih kaznih, izrečeno enotno kazen štiri leta zapora znižalo na tri leta in štiri mesece zapora, odločbo o stroških kazenskega postopka pa je spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. V ostalem je višje sodišče pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, podrejeno pa, da pri izreku enotne kazni upošteva način določitve enotne kazni, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanim na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena. Meni, da vložnik v zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini nedovoljeno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in da v zvezi z izrekom enotne kazni neutemeljeno pritožbenemu sodišču očita kršitev iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4Obsojenec je v zadevi podal izjavo, oddano upravi zaporov dne 2. 1. 2013, v kateri navaja, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo dejstev, pomembnih za presojo, ali je v času izvršitve kaznivega dejanja živel z oškodovanko v družinski skupnosti, nadalje zatrjuje, da ni protipravno hranil orožja, ki je bilo najdeno in zaseženo in pa, da je imel najdeno prepovedano drogo le za lastno uporabo.

B.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojeni S. S. s svojo zunajzakonsko partnerko M. V. grdo ravnal, jo pretepal in ji grozil z neposrednim napadom na življenje in telo tako, da jo je dne 17. 1. 2011 zlasal, jo z roko z roko udaril v obraz v stanovanjski hiši v V., jo po tem, ko jo je z osebnim avtomobilom odpeljal od doma, med vožnjo z dlanjo udaril v predel glave, jo po prihodu v S. vrgel po tleh, jo brcal v trebuh, mednožje in predel ledvic, jo prisilil, da je pokleknila pred njegovo materjo in jo prosila odpuščanja, od tam pa jo pod prisilo odpeljal še v P., kjer prebiva D. N. in tam partnerko vpričo N. in njegove žene žalil, ji prepovedal vrnitev domov tako, da se je oškodovanka zaradi strahu in nemoči počutila ponižano in je bila zaradi tega v posebej podrejenem položaju.

6V zvezi z ugovorom vložnika, da je šlo pri nasilju obsojenca nad oškodovanko za enkratno dejanje, ki ga zato ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ugovor ni utemeljen. V sodbi I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 je Vrhovno sodišče navedlo splošno ugotovitev, da gre pri kaznivih dejanja nasilja v družini praviloma za določeno kontinuiteto ravnanja storilca oziroma ponavljajoča se ravnanja, ki lahko pridejo v vzorec obnašanja oziroma ravnanja v družini, to pa ne pomeni, da tako intenzivno izvajanje nasilja, za kakršno je šlo v obravnavanem primeru, ker je bilo izvajano v enem samem dnevu, ne predstavlja kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Obsojenec je svojo zunajzakonsko partnerko pretepal, z njo grdo ravnal, ji grozil z neposrednim napadom na življenje in telo, ji prepovedal vrnitev domov, vse to je trajalo dalj časa in je bilo izvršeno na različnih krajih in pred drugimi ljudmi, takšnega ravnanja ni mogoče označiti kot posamezno ali enkratno oziroma kot izoliran primer uporabe fizične sile zoper družinskega člana. Pri tem je treba še upoštevati dejstvo, ki izhaja iz izpovedbe oškodovanke ter prič D. S., S. K., D. Ž. in N. F., da se je nasilno vedenje obsojenca v družinski skupnosti že dalj časa stopnjevalo, dne 17. 1. 2011 pa eskaliralo na že opisan način.

7Prav tako ni mogoče pritrditi ugovoru vložnika, da med obsojencem in oškodovanko ni več obstajala družinska skupnost. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 40643/2010 podalo razlago, po kateri je življenjska skupnost po določbi četrtega odstavka 99. člena KZ-1 dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, to pa je samo ena od oblik družinske skupnosti iz prvega odstavka 191. člena KZ-1. Življenjska skupnost zunajzakonskih partnerjev je pravni standard, katerega vsebine KZ-1 ne določa. Ugotovitev obstoja takšne skupnosti je rezultat vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera. Na podlagi takšnega stališča Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva zagovornika obsojenca z ugovorom, da obsojenec in oškodovanka nista živela v družinski skupnosti, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Presoja, ali je pri enem ali drugem partnerju obstajala volja za takšno skupnost, je dejansko vprašanje, o katerem odloča sodišče na podlagi načela proste presoje dokazov. Enako velja za vprašanje medsebojne čustvene navezanosti in obstoja ekonomske skupnosti. Na ta dejanska vprašanja je odgovorilo sodišče prve stopnje in na podlagi svojih ugotovitev o dejstvih napravilo pravni sklep, da je v času izvršitve kaznivega dejanja nasilja v družini med obsojencem in oškodovanko obstajala družinska skupnost. Pravilnosti ugotovitev o dejstvih pa ni mogoče izpodbijati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Zatrjevana kršitev po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, tako imenovana kršitev prepovedi reformatio in peius, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje pri izreku nove enotne kazni, ni podana. Pritožbeno sodišče je obsojencu znižalo kazen, določeno za kaznivo dejanje nasilja v družini s treh na dve leti in bi zato moralo obsojencu ob nespremenjenih ostalih dveh določenih kaznih izreči novo enotno kazen po pravilih izrekanja kazni v steku, ki jih določa 53. člen KZ-1; namesto tega je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju znižane posamezne kazni, obsojencu znižalo enotno kazen, ki jo je obsojencu izreklo sodišče prve stopnje. Napaka, ki jo zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja, pa ne predstavlja uveljavljane kršitve prepovedi spremembe na slabše iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta je namreč podana le, če sodišče v primeru, ko je podana samo pritožba v obtoženčevo korist, sodbo spremenilo v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije (385. člen ZKP). Pritožbeno sodišče pri spremembi sodbe sodišča prve stopnje pravne opredelitve kaznivega dejanja nasilja v družini ni spreminjalo, spremenjena kazenska sankcija – nova enotna kazen v primerjavi z enotno kaznijo, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, ni v škodo obsojenca, višina znižane namesto izrečene nove enotne kazni je v skladu s pravilom 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1.

9Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki v navedenem delu nedovoljeno tudi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

C.

10Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 95. v zvezi z 98. a členom ZKP.