UPRS sodba I U 293/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana je kot prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo vlogo za ugotovitev upravičenosti do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem. V obrazložitvi med drugim navaja, da se je tožnik prijavil na razpis, objavljen v časopisu Dnevnik dne 18. 12. 2010. Svoji vlogi ni priložil vseh prilog in dokazil, predpisanih z razpisom, zato ga je toženka dne 6. 5. 2011 z dopisom pozvala, naj vlogo dopolni. V dopisu je bilo tožniku pojasnjeno, kako naj vlogo dopolni, opozorjen pa je bil tudi, da bo v primeru, če v postavljenem roku tega ne stori, vloga zavržena. Ta dopis je bil toženki vrnjen, ker je bil naslovnik preseljen. Na podlagi vročevalčevega zaznamka, da tožnik nima ustreznega hišnega predalčnika, je bilo 1. 6. 2011 objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa. Dopis se zato na podlagi 87. člena ZUP šteje za vročenega dne 16. 6. 2011. Vloga v postavljenem roku ni bila dopolnjena, zato jo je toženka v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP zavrgla.

Župan Mestne občine Ljubljana je kot drugostopenjski organ z v uvodu navedeno odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi navaja, da je postopek oddaje neprofitnega najemnega stanovanja podrobneje določen v Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Uradni list RS, št. 14/04, 34/04, 62/06, 114/06 in 11/09, v nadaljevanju Pravilnik), ki v 20. členu določa, da morajo najemodajalci udeležencem razpisa, katerih vloge so nepopolne, določiti rok za dopolnitev vloge, vloge, ki jih udeleženci razpisa ne dopolnijo pravočasno, pa se zavržejo s sklepom. Prosilci so bili o tem, katere so obvezne priloge vloge in kako bodo obravnavane nepopolne vloge, obveščeni tako z razpisom, kot tudi na samem obrazcu vloge.

Drugostopenjski organ nato ponavlja navedbe prvostopenjskega in jih dopolnjuje z ugotovitvijo, da je bil poziv na dopolnitev vloge še pred vročitvijo z javnim naznanilom poslan tudi na naslov A. od koder pa se je prav tako vrnil z oznako „preseljen, novi naslov ni znan“. Iz tožnikovih pritožbenih navedb izhaja, da se je moral izseliti iz stanovanja na naslovu B., že aprila 2011, hospitaliziran pa je bil 21. 6. 2011, to je po roku, ko se je štelo, da mu je bil poziv vročen. Vročitev na naslovih, ki jih je tožnik navedel v vlogi, tako ni bila možna, novega naslova pa tožnik ni sporočil, zato je bila vročitev z objavo na oglasni deski pravilna in v skladu z zakonom. Prvostopenjski organ nedopolnjene vloge ni mogel obravnavati, zato je bila pravilna tudi njegova odločitev o zavrženju te vloge.

Drugostopenjski organ pojasnjuje še, da je bila predmet njegovega preizkusa le zakonitost postopka pred prvostopenjskim organom, predlog za vrnitev v prejšnje stanje in nadaljevanje postopka pa bi moral tožnik po določbah ZUP vložiti pri organu, pri katerem je bilo treba opraviti zamujeno dejanje, torej pri organu prve stopnje.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ne razpolaga z argumenti, s katerimi bi oporekal zakonitosti postopka do izdaje izpodbijanega sklepa. Tega ni zatrjeval niti v pritožbi, ne strinja pa se s tem, da drugostopenjski organ odloča le o pravilnosti izvajanja postopka na prvi stopnji. Meni, da je drugostopenjski organ s to „pravno akrobacijo“ izigral in v širokem loku obšel institut vrnitve v prejšnje stanje ter tožniku odvzel zakonito pravno sredstvo. Iz celotnega upravnega spisa je že laiku jasno, da so bila vsa tožnikova dejanja v njegovo škodo, vsa pravna dejanja prvostopenjskega organa pa brezhibna, v skladu z zakonom. Vendar je hkrati jasno, da so tožnikova dejanja posledica delovanja nerazsodne ali neprištevne osebe, tožnik pa je s svojo pritožbo in predlogom želel doseči le, da se upošteva stanje njegove duševnosti, ki je bilo ves čas upravnega postopka upravičen razlog za opustitev pravnih dejanj in zamudo roka. Treba bi bilo ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in dopolnjeno vlogo obravnavati, kot bi bila vložena pravočasno oziroma bi bilo treba upoštevati, da bolnišnična socialna služba ob prepozni naknadni vložitvi zahtevane dokumentacije ni že takrat vložila predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma ga vsaj opozorila na to možnost. Iz tožnikove zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bilo njegovo duševno stanje problematično že dalj časa pred sprejemom v bolnišnico in je najprej povzročilo nepopolno vlogo, nato pa tudi zamujanje roka za njeno dopolnitev. Tožnik sklep in drugostopenjsko odločbo izpodbija zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka, saj pritožbeni organ njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni obravnaval. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in ugodi njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je tožnik s tem, ko je kot toženo stranko navedel Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, v oklepaju pa še Mestno občino Ljubljana, napačno navedel tožečo stranko, zato bi ga moralo sodišče pozvati na popravo tožbe, v kateri bi se moral tožnik izjasniti, koga toži, da bi bilo njegovo vlogo mogoče obravnavati. Sicer v odgovoru v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjske upravne odločbe.

Tožnik v svoji nadaljnji pripravljalni vlogi ne podaja navedb, ki bi bile bistvene za odločitev v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po petem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega odstavka (…). Že iz zakonske ureditve torej izhaja, da je v obravnavani zadevi toženka Mestna občina Ljubljana, ki jo zastopa župan, tako pa jo je opredelil tudi tožnik. Zaradi navedene posebnosti upravnega spora, v katerem to, kdo je lahko toženec, določa že zakon, na pravilno opredelitev toženke in s tem na sposobnost tožbe za obravnavo ne more vplivati okoliščina, da je tožnik poleg pravilne navedbe toženke navedel še Javni stanovanjski sklad MOL.

Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik ne izpodbija pravilnosti oziroma zakonitosti nadomestne vročitve in zavrženja njegove vloge. Meni pa, da bi moral drugostopenjski organ njegovo pritožbo zoper izpodbijani sklep obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in temu predlogu ugoditi.

Iz izreka drugostopenjske odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ o tožnikovi vlogi z dne 22. 9. 2011, ki je naslovljena kot pritožba zoper izpodbijani sklep, tudi odločal izključno kot o pritožbi. Tega v ničemer ne spreminja navedba v obrazložitvi te odločbe, da drugostopenjski organ „v zvezi s pritožnikovo prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje“ pojasnjuje, da mora biti ta prošnja vložena pri organu, pri katerem je bilo treba opraviti zamujeno dejanje. Obseg in vsebina odločitve organa namreč izhaja izključno iz izreka odločbe, v obrazložitvi pa organ navede le razloge za to odločitev.

To pomeni, da ima tožnik prav ko trdi, da toženka o njegovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sploh še ni odločila, vendar pa to še ne pomeni kršitve upravnega postopka. Gre za procesno situacijo, ko organ v zakonsko predpisanem roku ni odločil o enem od tožnikovih zahtevkov (tako imenovani molk organa). ZUP in ZUS-1 v takem primeru predvidevata posebna pravna sredstva (prim. četrti odstavek 222. člena ZUP ter drugi, tretji in četrti odstavek 28. člena ZUS-1).

V nobenem primeru pa ni odločitev oziroma molk organa o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje predmet odločanja o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, kot je to pravilno navedel že drugostopenjski upravni organ. Kot že rečeno, tožnik v zvezi s tem ne navaja nobenih vsebinskih razlogov, zato sodišče v tem pogledu sledi utemeljitvi upravnega akta tako glede razlogov, iz katerih je bila opravljena nadomestna vročitev poziva za dopolnitev vloge, kot tudi glede razlogov, iz katerih je bila tožnikova vloga nato zavržena. V skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sodišče v takem primeru ne navaja ponovno razlogov za odločitev.

Ker je sodišče iz navedenih razlogov ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče pripominja še, da je po prvem odstavku 106. člena ZUP predlog za vrnitev v prejšnje stanje treba vložiti pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (v obravnavani zadevi torej pri prvostopenjskem organu), po drugem odstavku istega člena pa je ta organ pristojen tudi za odločitev o predlogu. Drugostopenjski organ bi torej v primeru, če je štel, da je tožnik s svojo vlogo (ki je bila sicer naslovljena kot pritožba) predlagal tudi vrnitev v prejšnje stanje, moral s to vlogo ravnati kot z vsako drugo vlogo, vloženo pri nepristojnem organu. Po četrtem odstavku 65. člena ZUP organ v takem primeru, če ni nobenega dvoma o tem, kateri organ je pristojen sprejeti vlogo, to vlogo brez odlašanja pošlje pristojnemu organu in to sporoči stranki, če ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen za prejeto vlogo, pa brez odlašanja izda sklep, s katerim vlogo zavrže zaradi nepristojnosti. Iz upravnih spisov, ki jih je posredovala toženka, ne izhaja, da bi drugostopenjski organ storil kaj od navedenega.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).