UPRS sodba I U 1884/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Krško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila odobritev pravnega posla na osnovi notarskega zapisa, posadne listine pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ki so jo dne 18. 12. 2010 sklenile pogodbene stranke A.A. in B.B. kot prva pogodbenika ter prva tožnica in drugi tožnik kot druga pogodbenika, katere predmet je parcela št. 3469 k.o. ... Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je po vložitvi zahteve za odobritev pravnega posla za pridobitev parcele št. 3469 k.o. ... pozval tožnika, da predložita dokazila o izpolnjevanju pogojev za odobritev pravnega posla po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) oziroma pogojev iz drugega odstavka 19. člena tega zakona, da odobritev pravnega posla ni potrebna. Tožnika sta v odgovoru navedla, da pogodbene stranke za predmetno nepremičnino v preteklosti niso sklepale nobenega pravnega posla, saj sta prva tožnica in drugi tožnik predmetno nepremičnino uživala in vzdrževala kot svojo nepremičnino v dobri veri, da sta lastnika te nepremičnine; lastninsko pravico sta pridobila s priposestvovanjem na podlagi drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Navedla sta, da je notarski zapis posadne listine pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja javna listina, v kolikor pa upravni organ meni, da katera izmed predpostavk v listini ni podana, mora dokazati, da ovrže domnevno resničnost vsebine notarskega zapisa kot javne listine (drugi odstavek 3. člena Zakona o notariatu, v nadaljevanju ZN) v povezavi s prvim odstavkom 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnika sta navajala, da so pogodbene stranke soglasne, da je lastninska pravica prešla na podlagi navedenega zakona in da se 3. poglavje ZKZ (UPB1) uporablja le, če se pridobi lastninska pravica s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon. Ker ta zakon ne omenja priposestvovanja kot načina pridobitve lastninske pravice, predmetne pogodbe ni mogoče podrediti določbam, ki veljajo za promet s kmetijskimi zemljišči, in je niti ne bi bilo potrebno predložiti pristojni upravni enoti v odobritev glede na omenjeno stvarno pristojnost, kot jo ureja ZKZ. Organ se v svojem razlogovanju opira na določbo prvega odstavka 17. člena ZKZ in prvi odstavek 19. člena tega zakona ter sodbo Upravnega sodišča U 93/2004 z dne 15. 6. 2007. Dalje navaja, da ZKZ v svojih določbah res posebej ne navaja pridobitve lastninske pravice na osnovi pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, vendar pogodbene stranke s posadno listino, ki je ena od tipičnih pogodb, za sklenitev katere veljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), urejajo razmerja za prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih. Zaradi navedenega gre za promet s kmetijskimi zemljišči po določbah 17. člena ZKZ. Upravni organ je pri tem sledil odločitvam v odločbah Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kakor tudi sodni praksi Upravnega sodišča, ki je v svojih sodbah navedlo, da gre tudi v teh primerih za prenos lastninske pravice, za katerega je potrebna odobritev pravnega posla. Upravni organ ne dvomi v resničnost vsebine notarskega zapisa, katerega predmet je posadna listina pogodbe o priznanju lastninske pravice, s katero prva tožnica in drugi tožnik pridobivata lastninsko pravico s priposestvovanjem na podlagi določb SPZ. Upravni organ pa ne odloča na podlagi navedenega zakona, temveč po določbah ZKZ, ki je specialni zakon in se njegove določbe uporabljajo pred določbami prej navedenega zakonika. Organ dalje navaja, da je parcela št. 3469 k.o. ... v prostorskih aktih občine po namenski rabi opredeljena kot drugo kmetijsko zemljišče, kar je razvidno iz potrdila o namenski rabi prostora z dne 17. 6. 2010. Po podatkih, ki jih vodijo geodetski organi, je parcela 3469 k.o. ... po dejanski rabi kmetijsko zemljišče v izmeri 854 m2 in pozidano zemljišče v izmeri 481 m2, medtem ko so vpisani podatki o vrsti rabe: njiva v izmeri 1.313 m2 in stavbišče v izmeri 22 m2. Na osnovi orto foto posnetka iz evidence geodetskega organa je razvidno, da na delu parcele stoji objekt, ki ni vpisan v navedeno bazo podatkov. Iz grafičnih podatkov javno dostopnega vpogleda v Prostorski informacijski sistem občin je razvidno, da je parcela št. 3469 k.o. ... v celoti drugo kmetijsko zemljišče. Iz podatkov v registru kmetijskih gospodarstev pa je razvidno, da na parceli št. 3469 k.o. ... ni vpisanega GERK-a v uporabi, na osnovi katerega bi bilo razvidno, kdo uporablja zemljišče za kmetijske namene. Iz elektronskega vpogleda v zemljiško knjigo je organ ugotovil, da sta pri parceli 3469 kot lastnika vpisana A.A. in B.B., vsak do 1/2. Upravni organ ugotavlja, da so pogodbene stranke v posadni listini pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja navedle, da parcelno št. 3469 k.o. ... prva tožnica in drugi tožnik uživata že od kar pomnita in, da je izpolnjen pogoj deset let za priposestvovanje. Tožnika pa sta na poziv organa še navedla, da pogodbene stranke v preteklosti niso sklepale nobene pogodbe za predmetno nepremičnino. Upravni organ dalje navaja, da iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da sta A.A. in B.B. pridobila delež parcele št. 3469 k.o. ... leta 1980, ko je za prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih bilo treba upoštevati določbe ZKZ, ki je v 27. členu med drugim določal, da je zemljiško knjižni prenos kmetijskega zemljišča, na katerem je lastninska pravica, mogoč samo na podlagi potrdila pristojnega krajevnega urada oziroma občinskega upravnega organa, pristojnega za premoženjske zadeve. Tudi v letu 1998, ko sta navedena na osnovi dodatnega sklepa o dedovanju pridobila delež navedene nepremičnine, je za prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih veljal ZKZ/1996, ki je med drugim v 19. členu določal, da je pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in s pravnimi posli za primer smrti na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji možna le z odobritvijo upravne enote, ki izda odločbo, s katero odobri pravni posel po predhodnem mnenju občine, v kateri leži kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija. Glede na navedeno je torej v času, ko sta A.A. in B.B. pridobila lastniški delež na parceli 3469, to je v letih 1980 in 1998, bil za odtujitev kmetijskega zemljišča s posebnim zakonom predpisan postopek za prenos lastninske pravice. Glede na to, da ta postopek nikoli ni bil izveden, morajo biti za odobritev pravnega posla na osnovi posadne listine pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZKZ. Upravni organ se v svojem nadaljnjem razlogovanju sklicuje na določbe 18. do 23. člena ZKZ. Zaključuje, da odobritev pravnega posla v predmetnem primeru ni mogoča glede na drugo alineo tretjega odstavka 19. člena ZKZ.

2Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 20. 9. 2011 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je sledil tudi stališču prvostopenjskega organa, da gre v obravnavanem primeru za promet s kmetijskimi zemljišči v smislu določb ZKZ in da bi torej za odobritev pravnega posla morali biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa ta zakon. Drugostopenjski organ je zavrnil tudi navedbe tožnikov, da bi prvostopenjski organ v zadevi moral ali izdati potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna ali pa vlogo za odobritev pravnega posla zavreči. Ni pa tudi sledil navedbam tožnikov, da bi bilo v obravnavanem primeru treba upoštevati sklep Vrhovnega sodišča II Ips 196/2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1437/2000.

3Tožnika vlagata tožbo zaradi napačne uporabe materialnega in procesnega prava. Navajata, da iz odločb upravnih organov izhaja, da za promet s pravnim poslom, katerega predmet je kmetijsko zemljišče, šteje tudi priposestvovanje. Menita, da je to naziranje zgrešeno. Tožnika namreč lastninske pravice na predmetni nepremičnini ne bosta pridobila na podlagi predloženega pravnega posla z vknjižbo v zemljiško knjigo, kot se pridobi lastninska pravica na podlagi pravnega posla, ampak sta lastnika že vse od trenutka, ko so se stekli pogoji za priposestvovanje in sicer na podlagi samega zakona; gre za tako imenovano izvirno pridobitev lastninske pravice. Vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo ne bo konstitutivna, ampak le deklaratorna. Pravni posel je sklenjen zato, da formalno zemljiško knjižna lastnika priznata dejstvo priposestvovanja. O tem so pogodbeniki sporazumni, zato po pravdanju ni nobene potrebe. Da se doseže vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo (sicer le z učinkom deklaratornosti), je potrebno priložiti dokazilo, to je na primer sodbo ali pa takšno predloženo listino. Tožnika vztrajata, da ne gre za promet v smislu 3. poglavja ZKZ. Tožnika se ob tem sklicujeta na sodno prakso, in sicer sklep Vrhovnega sodišča II Ips 196/2001, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1437/2000, sklep dn. št. 23341/2009 (priložen). Tožnika dodajata, da je notar predmetno listino z dne 18. 12. 2010 predložil v odobritev na upravno enoto po izrecnem napotilu Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 26. 5. 2009. Menita sicer, da je naziranje v napotilu ministra z dne 26. 5. 2009 zgrešeno, ker pri priposestvovanju ne gre za promet, vendar je bila pogodba predložena v odobritev upravni enoti z namenom poenotenja prakse, kot od notarja terja njegova cehovska organizacija. V praksi sicer upravne enote izdajo odločbo o odobritvi takšnih listin ali pa takšne vloge zavržejo. Ministrstvo namreč napotuje, da se tudi take vrste listin predložijo v odobritev upravni enoti, nato pa se v praksi nekaterih upravnih enot pokaže, da upravna enota za priposestvovanje preverja, ali je potekal promet po določbah ZKZ, tako kot mora potekati postopek za prodajo kmetijskega zemljišča. Tožnika še dodajata, da je zgrešeno naziranje prvostopenjskega organa, da bi v obravnavanem primeru promet moral potekati tako, da bi bila dana ponudba, opravljen sprejem ponudbe, spoštovan vrstni red predkupnih upravičencev. S tem bi bila A.A. in B.B. vloga prodajalcev, tožnikoma pa vloga kupcev, čeprav v tem primeru ni prodaje, ni kupnine, ni ponudbe. Lastninska pravica je po tožnikih pridobljena nekje v preteklosti, v trenutku, ko so se stekli pogoji za priposestvovanje, zemljiško knjižna lastnika pa gola dejstva priposestvovanja izrecno priznavata. V dokazne namene se tožnika sklicujeta na dopis Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 26. 5. 2009 ter dopis notarske zbornice. Prilagata tudi primer odločbe o zavrženju vloge za odobritev pravnega posla. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi ter samo odloči, da se pravni posel odobri, podrejeno pa, da se vlogo zavrže. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka je sodišču poslala upravne spise v zadevi, na tožbo pa ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ mogel zavrniti zahtevo tožnikov za odobritev pravnega posla, posadne listine - pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, sestavljene v notarskem zapisu, in katere predmet je parc. št. 3469 k.o. ..., ki nesporno je kmetijsko zemljišče, iz razloga po drugi alinei tretjega odstavka 19. člena ZKZ, ki določa, da se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri, če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom.

7Posadna listina je v ZZK-1 opredeljena kot listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe, in ki šteje za zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga (1. točka tretjega odstavka 40. člena ter uvodni stavek tretjega odstavka tega člena). Za tako listino po četrtem odstavku 40. člena ZZK-1 velja, da podleže pravilom tega zakona o overitvi zemljiškoknjižnega dovolila, razen prvega in drugega odstavka 36. člena tega zakona. To pa pomeni, da je treba upoštevati (tudi) določbo drugega odstavka 38. člena ZZK-1, ki določa, da če je bilo zemljiškoknjižno dovolilo za vpis pridobitve lastninske pravice izstavljeno v zvezi s pravnim poslom, za katerega je po zakonu, ki ureja promet tiste vrste nepremičnin, med katere glede na namen rabe, naveden v potrdilu o namenski rabi zemljišča, spada nepremičnina, na katero se nanaša zemljiškoknjižno dovolilo, potrebno pridobiti soglasje oziroma odobritev pristojnega organa oziroma potrdilo pristojnega organa, da takšno soglasje oziroma odobritev ni potrebna, mora biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priloženo tudi navedeno soglasje, odobritev oziroma potrdilo. Kar po mnenju sodišča mora veljati enako, če je zemljiškoknjižno dovolilo (tudi posadna listina) sestavljeno v obliki notarskega zapisa (da je pravna perfektnost tega podana, če je pridobljeno soglasje, odobritev oziroma potrdilo), saj ni stvarnega razloga za razlikovanje. Če se pravni posel nanaša na kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, je torej treba pridobiti odobritev ali potrdilo, da ta ni potrebna, v skladu z relevantnimi določbami ZKZ. Tudi ta zakon pa določa, da je overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu mogoča le na podlagi odločbe o odobritvi pravnega posla oziroma potrdila, da odobritev ni potrebna (peti odstavek 22. člena ZKZ).

8Postopek za odobritev pravnega posla, katerega predmet je kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija, je urejen v določbah III. poglavja ZKZ „Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami“ (17. do 25. člen). V 17. členu ZKZ je določeno, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami po tem zakonu šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon in da promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način, določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. Kako morata ravnati tisti, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo (podati ponudbo zaradi javne objave), in tisti, ki naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo želi kupiti (dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe), ureja navedeni zakon v 20. in 21. členu; v 17.a členu določa, v katerih primerih se lahko sklene darilna pogodba, katere predmet so kmetijska zemljišča, gozdovi ali kmetija; v 18. členu pa določa primere, v katerih se zaščitena kmetija v prometu izjemoma sme deliti. V drugem odstavku 19. člena ZKZ je nato določeno, v katerih primerih odobritev pravnega posla ni potrebna, v tretjem odstavku tega člena pa, v katerih primerih se pravni posel ne odobri. V 23. členu so po vrstnem redu navedeni predkupni upravičenci, ki lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije uveljavljajo predkupno pravico. V 24. členu ZKZ pa je določeno, ob katerih pogojih šteje v smislu tega zakona fizična oseba za kmeta.

9Kot je sodišče že povzelo, je prvostopenjski organ odobritev predložene posadne listine - pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zavrnil na podlagi določbe druge alinee tretjega odstavka 19. člena ZKZ, po kateri se pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri, če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom. To ob razlogovanju, da tožnika (na njegov poziv) nista predložila dokazil, s katerimi bi izkazala izpolnjevanje pogojev, ki jih za odobritev pravnega posla določa zakon, niti dokazil, s katerimi bi izkazala katero od okoliščin, ki so navedene v tretjem odstavku 19. člena ZKZ in zaradi katere bi organ mogel izdati potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna. Navedbe tožnikov, da ne gre za promet, pač pa da sta na zemljišču lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem na podlagi 43. člena SPZ, pa je organ zavrnil na podlagi ocene, da pogodbeniki s predloženo pogodbo o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja urejajo razmerja za prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, zaradi česar gre (pri prenosu lastninske pravice) za promet s kmetijskim zemljiščem.

10Tudi če priposestvovanje predstavlja izvirno pridobitev lastninske pravice, pa se sodišče z organom strinja, da s predloženo pogodbo pogodbeniki urejajo razmerja za prenos lastninske pravice na zemljišču. Že iz same navedene pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (1. točka) izhaja, da je ta listina pravni posel za prenos lastninske pravice v smislu 40. člena v zvezi s 43. členom SPZ in da s to listino pogodbeniki urejajo medsebojna razmerja tako, da pogodbenika, ki sta zemljiškoknjižna lastnika, priznavata drugima pogodbenikoma (tožnikoma), ki sta dejanska lastnika parcele, lastninsko pravico na nepremičnini. Ker se pravi temelj izvirne pridobitve lastninske pravice v takem primeru dokazuje z listino o priznanju izvirne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem v korist druge osebe (ne s pravnomočno sodno odločbo, s katero bi se ugotovilo, da je oseba pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem, po izvedenem postopku dokazovanja), in gre pri tem torej tudi za elemente pravnoposlovnega ravnanja, sodišče meni, da morajo v tej listini biti ugotovljeni in ob tem izkazani pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem (drugi odstavek 43. člena SPZ), tako da organ v postopku za odobritev pravnega posla lahko oceni, ali pogodba o priznanju lastninske pravice s priposestvovanjem po vsebini ne predstavlja pravnega temelja za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ, ki podleže spoštovanju določb tega zakona o prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami. Kar pa tudi ne more predstavljati pretiranih zahtev v pogledu izkazovanja relevantnih dejstev, ob pravnih stališčih, ki se v zvezi s predpostavkami za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem nepremičnin zastopajo (npr. da mora dobroverna lastniška posest temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice; da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova itd., SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, komentarji k členom 27, 28 in 43 avtorjev R. Vrenčurja in M. Tratnika). Če organ pogodbe po vsebini v navedenem smislu ne bi mogel ocenjevati, bi se s sklepanjem pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja lahko obšlo (izigravalo) določbe ZKZ o predkupnih upravičencih. Sodišče pa pri tem še dodaja, da tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča organ v postopku za odobritev pravnega posla more ugotavljati in ocenjevati, ali gre pri predloženih pogodbah po vsebini za pogodbe v smislu 17. člena ZKZ; tako npr. sodbi X Ips 1636/2006 z dne 30. 9. 2009 in X Ips 563/2007 z dne 22. 9. 2010 (v prvi navedeni zadevi je bila predmet postopka za odobritev pravnega posla pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim zaradi priznanja lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, in v zvezi s katero je Vrhovno sodišče pritrdilo presoji tega sodišča, da gre po vsebini za prodajno pogodbo; v drugi navedeni zadevi pa je bila predmet postopka za odobritev pravnega posla prav tako pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, in sicer zaradi vložitve kmetijskega zemljišča kot stvarnega vložka v gospodarsko družbo, ter je s tem v zvezi Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se s pogodbo ureja promet s kmetijskimi zemljišči v smislu določb ZKZ).

11Na poziv organa tožnikoma, naj vlogo za odobritev pravnega posla dopolnita ter izkažeta, kako je potekal promet s predmetnim kmetijskim zemljiščem, sta tožnika v odgovoru navedla, da razmerja, kot izhaja iz predložene pogodbe, ni mogoče podrediti določbam ZKZ, ki veljajo za promet s kmetijskimi zemljišči; da pogodbene stranke nikoli v preteklosti niso sklepale nikakršne pogodbe glede predmetne nepremičnine; da sta tožnika lastninsko pravico na njej pridobila s priposestvovanjem na podlagi drugega odstavka 43. člena SPZ in da so pogodbeniki po predloženi pogodbi o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja soglasni in sporazumni, da so podane vse zakonske predpostavke za priposestvovanje. Iz česar izhaja, da tožnika nista izkazala niti pogojev, ki so predpisani v ZKZ za odobritev pravnega posla oziroma izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna, niti nista navedla in izkazala dejstev, ki bi bila organu podlaga za oceno, da ne gre za pogodbo, ki je pravni temelj za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ. Zato je tudi po presoji sodišča organ vlogo tožnikov za odobritev pravnega posla zakonito mogel zavrniti.

12Tožnika sta sicer v odgovoru na poziv organa še navedla, da glede na to, da sta pogodbo predložila v obliki notarskega zapisa, da če organ dvomi, da katera izmed zakonskih predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ni podana, da mora sam dokazati, da ni tako (drugi odstavek 3. člena Zakona o notariatu, prvi odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) ter da dokazno breme ni na tožnikih. Sodišče teh navedb ne sprejema kot utemeljenih. Predložena pogodba, sestavljena v obliki notarskega zapisa, namreč dokazuje, da so pogodbene stranke z njo uredile medsebojna razmerja glede parcele št. 3469 k.o. ..., kot iz nje sledi, in ne, kar je iz nje prav tako razvidno, da bi bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni zakonski pogoji za priposestvovanje parcele (v pogodbi je navedeno le, da pogodbeniki potrdijo kot nesporno dejstvo priposestvovanja). Zato se na zakonsko domnevo o resničnosti dejstev, ki jih javna listina potrjuje, tožnika v postopku za odobritev pravnega posla nista mogla z uspehom sklicevati.

13Kolikor pa se tožnika sklicujeta na sodno prakso, ki jo v tožbi navajata, sodišče odgovarja, da je po presoji sodišča, kot je to že navedlo, organ, ki odloča o vlogah za odobritev pravnega posla na podlagi 19. člena ZKZ, upravičen oziroma dolžan v okviru ugotavljanja resničnega dejanskega stanja v postopku ugotavljati relevantna dejstva ter na tej podlagi sprejeti dokazno oceno o tem, ali pogodba o priznanju lastninske pravice s priposestvovanjem po vsebini predstavlja ali ne pravni temelj za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice v smislu 17. člena ZKZ, ki podleže spoštovanju določb tega zakona o prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami. Kakšne so zahteve ZZK-1 v primeru posadne listine, pa je sodišče že navedlo (tretji in četrti odstavek 40. člena, drugi odstavek 38. člena). Zato se po presoji sodišča tožnika ne moreta z uspehom sklicevati na sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 196/2011 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1437/2000, ki se nanašata na zemljiškoknjižni postopek, ki tudi ni bil voden po zdaj veljavnem ZZK-1. Tožbi priloženi sklep Dn. št. 23341/2009 z dne 27. 12. 2010, ki se na prej navedena sklepa sklicuje, pa tega sodišča tudi ne prepriča v to, da bi organ v postopku za odobritev pravnega posla v primeru posadne listine moral ravnati drugače, kot je sodišče navedlo zgoraj ter da bi v navedenem zemljiškoknjižnem postopku zemljiškoknjižno sodišče glede na prej citirane določbe ZZK-1 ne moglo postopati drugače, kot je. To potrjuje tudi sklep Višjega sodišča v Kopru CDn 8000000147/2011 z dne 10. 1. 2012 z nasprotnim stališčem, ki se opira prav na tretji in četrti odstavek 40. člena ZZK-1 in 38. člen tega zakona.

14Tudi tožbi priloženi obvestilo Notarske zbornice in dopis Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s stališči (ki naj bi, kot sodišče razume, pojasnjevala, zakaj sta tožnika vložila vlogo za odobritev pravnega posla) ter sklep upravne enote (ki naj bi izkazoval drugačno prakso organov) niso (pravno relevantni) dokumenti, ki bi mogli vplivati na drugačno presojo sodišča.

15Zaključno sodišče še navaja, da s to sodbo spreminja svojo sodno prakso in odstopa od dosedanjega stališča pri presoji odločb, izdanih v postopkih za odobritev pravnega posla v primerih, ko so bile predložene v odobritev pogodbe v smislu 1. in 2. točke tretjega odstavka 40. člena ZZK-1 (npr. sodba I U 1470/2011 z dne 8. 5. 2012).

16Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

17O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka