VSL Sodba in sklep I Cp 1475/2017

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v zavrnilnem delu (III. do VI. točka izreka sodbe) potrdi.

II. Pritožbi prve tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v točkah I., II. in VII. izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1655/0, k. o. X kot gospodujočega zemljišča obstoji:

- stvarna služnostna pravica parkiranja z osebnim vozilom, kombijem in manjšim tovornim vozilom na Z delu služeče parcele 1658/0, k. o. X (v nadaljevanju tudi služeče zemljišče), in sicer na mestu, ki je v grafičnem prikazu izvedenskega mnenja označeno s črko P,

- stvarna služnostna pravica hoje po stopnicah v JV delu služeče parcele št. 1657/0, k. o. X in hoje in vožnje z ročnimi vozički po klančini v JV delu navedene parcele, nato pa v nadaljevanju po J delu navedene parcele med zidom obstoječe tržnice in mejo parcele 1657/0 s parc. št. 1658/0 vse do meje parc. št. 1657/0 s parc, št. 1656/0, vse k. o. X, in sicer po trasi, ki je v grafičnem prikazu izvedenskega mnenja označeno z "dostop 1",

- stvarna služnostna pravica hoje in vožnje z ročnimi vozički in manjšimi vozili po celotnem Z delu služeče parcele 1658/0 (v grafičnem prikazu izvedenskega mnenja označeno s črko P) ter hoje po stopnicah v J delu služečega zemljišča ter hoje in vožnje z ročnimi vozički po klančini v J delu služečega zemljišča, v nadaljevanju po celotnem podzemnem delu stavbe št. 949 na služečem zemljišču do meje služeče parcele št. 1558/0 s parc. št. 1657/0 in po JV delu služeče parcele št. 1657/0 do meje služeče parc. 1657/0 s parc. 1656/0, vse k. o. X, in sicer po trasi, ki je v grafičnem prikazu izvedenskega mnenja označena z "dostop 2".

2Odločilo je, da je prvi toženki prepovedano vsakršno poseganje v traso služnostne poti, zlasti s preprečevanjem prehoda, spreminjanjem terena in postavljanjem objektov na trasi služnosti ter postavljanje ograj. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo ter prvi toženki na račun tožnice naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.602,29 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica sodbo izpodbija v zavrnilnem delu. Vztraja, da se je po služnostni trasi vozilo tudi z manjšimi vozili, česar toženki nista prerekali. Sodišče naj bi tudi spregledalo, da je tožnica aktivno stvarno legitimirana za uveljavljanje pravnega varstva v korist celotne nepremičnine. Zmotna naj bi bila tudi zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženko, saj njena stvarna legitimacija ni bila sporna, kar bi sodišče moralo upoštevati na podlagi 214. člena ZPP. Nasprotuje tudi zavrnitvi prepovednega zahtevka v IV. in V. točki izreka sodbe. Vztraja na stališču, da prva toženka za izgradnjo karejskega prehoda ne potrebuje uporabnega dovoljenja, česar toženki nista zanikali. Poudarja, da gre za civilnopravni zahtevek v smislu 99. člena SPZ.

4Prva toženka v pritožbi poudarja, da izvedeni dokazi ne potrjujejo obstoja stvarne služnosti v tako velikem obsegu. Meni, da mora biti služnostna pravica takšna, da je čim blažja za služečo nepremičnino ter da ostalim občanom ne preprečuje uporabe sporne nepremičnine. Sodišče tudi ne upošteva, da sporne nepremičnine predstavljajo javno površino, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsem. Opozarja na neživljenjskost takšne odločitve, ki bo omogočila vsem, ki kdaj parkirajo na javnih površinah, sklicevanje na obstoj stvarnih služnosti. Dodaja, da sodbe ni mogoče izvršiti, saj je sodišče služnost parkiranja podelilo na celotni površini. Meni, da tožnici tudi sicer ni uspelo izkazati nemotenega izvrševanja služnosti celotno priposestvovalno dobo. Poudarja, da bi služnost morala biti izvrševana redoma in nepretrgoma. Enkratno nalaganje vozička zato ne more biti podlaga za priposestvovanje služnosti. Nasprotuje tudi odločitvi o prepovednem delu zahtevka, saj do poseganja v traso služnosti še ni prišlo. Poudarja, da 99. in 212. člen SPZ omogočata varstvo služnosti šele v primeru, ko pride do motenja pri izvrševanju služnosti. V tem delu preizkus sodbe ni mogoč, zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških.

5Obe pravdni stranki sta podali odgovor na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

6Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba prve toženke pa je utemeljena.

7V konkretnem primeru tožnica zahteva ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti hoje, vožnje z ročnimi vozički in manjšimi vozili ter parkiranje z osebnimi vozili, kombijem in manjšim tovornim vozilom na služeči nepremičnini. Ker naj bi služnost poti in parkiranja potekala po zemljišču parc. št. 1658/0 in 1657/0, k. o. ..., katerih zemljiškoknjižna lastnica je zgolj prva toženka, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper drugo toženko utemeljeno zavrnilo. V sporu zaradi ugotovitve obstoja služnosti (218. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ) je namreč pasivno legitimiran lastnik zemljišča, na katerem se zatrjuje obstoj služnosti. Med pravdnima strankama ni (več) sporno, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica posameznega dela stavbe št. 3 na naslovu N., ki v naravi predstavlja poslovni prostor v stavbi na parc. št. 1655/0, k. o. ..., zato je podana njena aktivna legitimacija v predmetni zadevi.

8V skladu z drugim odstavkom 217. člena SPZ t. i. neprava stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če lastnik gospodujoče stvari dejansko izvršuje služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ne nasprotuje.

O pritožbi tožnice

9Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo izkazati voženj z manjšimi vozili po spornih trasah, označenih z oznako "dostop 1" in "dostop 2". Iz izpovedb tožnice in njenega nekdanjega partnerja namreč izhaja, da se je po spornih trasah hodilo, zlasti z namenom prenosa določenih težjih predmetov. Za slednje se je uporabljalo ročne vozičke ter samokolnice, med katere tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne sodijo tudi manjša vozila. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela prepovednega zahtevka (IV. in V. točka izreka), ki se nanaša na prepoved gradnje temeljev karejskega prehoda, saj tožnica ni uspela izkazati, da je prva toženka z gradnjo že začela oziroma da bo prišlo do gradnje v načrtovanem obsegu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da gradbeno dovoljenje v upravnem postopku še ni bilo izdano, prva toženka pa tudi sicer (še) ni storila ničesar, kar bi lahko poseglo v tožničino zatrjevano stvarno služnost.

10Pritožbeno sodišče je zato, in ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu (točke III. do VI. izreka sodbe) potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi prve toženke

11Utemeljeni so pritožbeni očitki prve toženke, da v sodbi ni razlogov o priposestvovanju služnosti na javni površini. Drži sicer, da zakon priposestvovanje lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic izključuje zgolj na nepremičninah, ki predstavljajo javno dobro in so kot take izven pravnega prometa (prvi odstavek 44. člena SPZ). Vendar pa bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do poglavitnega ugovora prve toženke, da služeči zemljišči, parc. št. 1657 in 1658, obe k. o. X, predstavljata javni površini, namenjeni splošni uporabi za potrebe mestne tržnice, stojnic in parkiranja za vse občane, stranke tržnice in za potrebe poslovnih prostorov v objektu parc. št. 1662/1 (primerjaj odgovor na tožbo, list. št. 11). Z ustanovitvijo stvarne služnosti v korist tožnice oziroma gospodujočega zemljišča bi se tako preprečila uporaba služeče stvari s strani ostalih uporabnikov.

12V skladu z 2. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) javno površino predstavlja površina, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem. Zakon primeroma kot javno površino našteva javno cesto, ulico, trg, tržnico, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenico, rekreacijsko površino in podobno površino. Za javne površine je tako glede lastništva in upravljanja kot širši okvir potrebno upoštevati pravni okvir, ki velja za javno dobro. Da so javne površine grajeno javno dobro namreč določata tako 2.2. točka 2. člena ZGO-1, po kateri pod grajeno javno dobro sodi omrežje javne infrastukture in javna površina na njih, kot so cesta, ulica, trg, pasaža in druga javna površina ter tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, športna oziroma rekreacijska površina in podobno, kot tudi tretji odstavek 71. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki med objekte grajenega javnega dobra uvršča občinske ceste, javna parkirišča in druge javne površine. Vendar pa nepremičnina javno dobro ne postane zgolj na podlagi javne rabe, temveč na podlagi ustreznega pravnega akta, s katerim se ji podeli status grajenega javnega dobra (21. do 23. člen ZGO-1).

13V konkretnem primeru prva toženka ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sporno zemljišče v njeni lasti takšnega statusa ni imelo. Trdi pa, da gre za območje, ki je (pod določenimi pogoji) namenjeno splošni uporabi. Smiselno tako navaja, da je uporabo spornih površin pod enakimi pogoji dovolila vsem, in sicer bodisi za potrebe tržnice bodisi za potrebe poslovnih prostorov v neposredni bližini, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V sodbi tako manjka obrazložitev glede odločilnih dejstev, kar v skladu s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker je sodišče tovrstne ugovore prve toženke prezrlo, se tako ni opredelilo do vprašanja, ali je takšno stvarno služnost sploh mogoče priposestvovati. Na podlagi tretjega odstavka 317. člena SPZ so namreč iz priposestvovanja izključene služeče stvari, katerih uporaba je dovoljena do preklica.

14Nejasna je nadalje obrazložitev sodišča prve stopnje glede dejanskega izvrševanja služnosti celotno priposestvovalno dobo. Sodišče tako po eni strani ugotovi, da se je služnost hoje in vožnje težjih predmetov izvrševala celotno priposestvovalno dobo, po drugi strani pa zaključi, da uporaba spornih tras in parkirišča ni bila redna ter stalna, temveč zgolj občasna. Drži sicer, da se lahko priposestvujejo tudi občasne vožnje, vendar le, če se redno izvršujejo, npr. za točno določen namen ali ob relativno točno določenem času (sezonske služnosti), o čemer pa v konkretni zadevi ni razlogov. Zgolj neopredeljeni občasni prevozi, ki naj bi se opravljali, "ko je bilo treba kaj pripeljati k hiši", ne morejo voditi k priposestvovanju, saj ne kažejo na izvrševanje pravice¹ (prvi odstavek 54. čl. ZTLR, drugi odstavek 217. čl. SPZ). Enako velja tudi glede parkiranja na celotnem območju, ki ga je sodni izvedenec označil s črko P. V tem delu je sodišče prve stopnje ugotovilo nastanek služnosti tako z osebnimi vozili kot tudi s kombiji in manjšim tovornim vozilom, pri čemer nastanka takšne služnosti v takšnem obsegu ni obrazložilo. Iz obrazložitve tako ni moč razbrati, zakaj tožnici pripada služnost na celotnem območju (na vseh parkirnih mestih) ter zakaj naj bi tožnica, ki sicer opravlja odvetniško dejavnost, na tem območju redno parkirala tudi s kombiji in manjšimi tovornjaki. Tudi v tem delu sodba nima obrazložitve o odločilnih dejstvih oziroma so ti sami s sabo v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugem odstavku 339. člena ZPP. Ob tem velja dodati, da so bile trditve tožnice glede parkiranja zelo skope (primerjaj list. št. 77) ter podane šele po prvem naroku za glavno obravnavo.

15Glede na navedeno je bilo pritožbi prve toženke potrebno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (v I. in II. točki izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških (VII. točka izreka), saj so slednji odvisni od končnega uspeha strank.

16V ponovljenem sojenju naj se sodišče prve stopnje opredeli do vprašanja, ali gre v konkretnem primeru za uporabo spornih nepremičnin (javne površine) na podlagi dovoljenja prve toženke, kar izključuje priposestvovanje stvarne služnosti (tretji odstavek 217. člena SPZ). Če bo sodišče tudi v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je prisostvovanje možno, pa naj ponovno presodi, ali je bila služnost v zatrjevanem obsegu redoma izvrševana celotno priposestvovalno dobo. Šele, če bo sodišče ponovno ugotovilo nastanek stvarne služnosti, naj se opredeli tudi do tožničinega prepovednega zahtevka (glede dela, o katerem še ni pravnomočno odločeno). Tožbeni zahtevek za varstvo pred vznemirjanjem je namreč utemeljen ob pogoju, da služnost obstaja in da ravnanje tožencev nedopustno vznemirja služnostnega upravičenca pri izvrševanju te služnosti. Ob tem naj sodišče upošteva, da mora biti vznemirjanje služnostne pravice v smislu določb 99. in 212. člena SPZ takšno, ki preprečuje ali otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Pogoj zanj je tako bodisi obstoj protipravnega vznemirjanja bodisi prepoved nadaljnjega vznemirjanja, pri čemer mora tožnik izkazati obstoj resne nevarnosti, da bo do vznemirjanja ponovno prišlo.²

17Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

¹ Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3869/2008 s 4. 3. 2009.
² Primerjaj Berden, A. Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana, GV Založba, 2004, str. 504.