22. člen ZGO-1-UPB1

Zgolj ugotovitev, da grajeno javno dobro ne služi več namenu zaradi posegov, ki onemogočajo rabo v skladu z njegovim namenom, ne da bi se ugotovili razlogi in pravni temelj za ta poseg v grajeno javno dobro, ki onemogoča njegovo uporabo, ne zadostuje za odločitev o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra na podlagi določbe iz drugega odstavka 23. člena ZGO-1.

Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do poglavitnega ugovora prve toženke, da služeči zemljišči predstavljata javni površini, namenjeni splošni uporabi za potrebe mestne tržnice, stojnic in parkiranja za vse občane, stranke tržnice in za potrebe poslovnih prostorov. Lahko se priposestvujejo tudi občasne vožnje, vendar le, če se redno izvršujejo, npr. za točno določen namen ali ob relativno točno določenem času.

Obravnavano je bilo pravno vprašanje, ali je vzdrževalec javne cestne površine ravnal protipravno, ko je z odstranitvijo plasti asfalta z dela pločnika napravil nivojsko razliko med asfaltiranim in neasfaltiranim delom pločnika.

Tožnik, ki za potrebe svojega zemljišča hodi in vozi po zemljišču, ki je javno dobro, v naravi pa cesta, izvršuje pravico javnega prava. Z zahtevkom za ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje tožnik uveljavlja pravico zasebnega prava, do katere ni upravičen, ker se pravici izključujeta.

Glede na v sodni praksi že jasno sprejeta stališča, da morajo biti pohodne površine namenjene gibanju pešcev urejene tako, da se pešci po teh lahko varno gibljejo brez da bi bilo pri tem potrebno paziti na vsak korak in ni mogoče zahtevati, da popolno pozornost pri običajni hoji po pločniku v naselju posvečajo le tlom, gibanju pa je namenjena celotna površina pločnika (vključno z robnikom), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka v vboklino na pločniku stopila in padla zaradi opustitve dolžnih ravnanj zavarovanca tožene stranke, ki na kritičnem mestu v okviru izvajanja komunalne dejavnosti ni zagotovil potrebnih vzdrževalnih ukrepov v smislu sanacije poškodovane pohodne površine. Le če ni verjetno izkazano, da je oškodovančeva (konkretna) nepremoženjska škoda povezana s poškodbo, bi bilo mogoče zahtevek iz tega naslova zavrniti. V kolikor takšen zaključek ni sprejet, pa ni pomembno, da povprečni oškodovanec ne bi utrpel takšnega obsega škode ob enaki poškodbi in da je konkreten obseg škode tožeče stranke večji zaradi degenerativnih sprememb, ki so jo pestile že pred poškodbo. Oškodovalec (zavarovanec tožene stranke) oziroma odg

S tem, ko sta obravnavani parceli pridobili status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, je po oceni pritožbenega sodišča, po naravi stvari ugasnila tudi morebitna nevknjižena služnost, ki jo zatrjuje tožnica. Javno dobro namreč pomeni, da je uporaba te nepremičnine pod enakimi pogoji namenjena vsem (torej tudi tožnici in zato se ne bo njen položaj dejansko v ničemer poslabšal, kot to zmotno zatrjuje tožnica v pritožbi) in tak status parcele pojmovno izključuje stvarno pravico služnosti poti na njej.

Pogoje za ukinitev grajenega javnega dobra ureja 23. člen ZGO-1. To pomeni, da morata o ukinitvi grajenega javnega dobra lokalnega pomena odločati dva organa, in sicer mora pobudo za postopek dati občinski svet občine, kjer se nahaja grajeno javno dobro, odločbo o tem, ali se javno dobo ukine, pa mora po uradni dolžnosti v zvezi s pobudo občinskega sveta izdati občinska uprava. Letni načrt razpolaganja s stvarnim premoženjem je splošni akt občine, vendar lahko vsebuje le stvarno premoženje, s katerim občina lahko razpolaga v smislu odtujitve oziroma omejitve rabe, to pa javno dobro ni.

Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.