VSK sodba Cp 340/2012

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se izrek glasi:
„Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.9.2011, VL 1, se razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek za plačilo še 1.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2011 do plačila zavrne.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 159,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 279,48 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.9.2011, VL 1, v prvi in tretji točki izreka obdržalo delno v veljavi, in sicer glede plačila glavnice v višini 1.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2011 do plačila in izvršilnih stroškov v višini 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2011 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo 26,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2011 do plačila pa je zavrnilo. Hkrati je toženki naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 218,17 EUR, v primeru zamude z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je pred prenehanjem zavarovalne pogodbe dne 17.5.2010, tj. dne 5.2.2010, ko naj bi bila toženka udeležena v prometni nezgodi, nastopil zavarovalni primer, zaradi česar toženka skladno s 26. členom splošnih pogojev ni bila upravičena do vrnitve sorazmernega dela zavarovalne premije za preostalo dobo zavarovanja od prejetega pisnega zahtevka za vračilo premije in ga mora zato po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vrniti.

Zoper ugodilni del sodbe se po pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka, ki opozarja na arbitrarnost odločitve in pristranskost sodišča, saj je mimo navedb pravdnih strank odločilo, da je prišlo do zavarovalnega primera. Dokazno breme glede tega dejstva je na strani tožnice, toženka pa je ob tem trdila, da zavarovalni primer ni nastopil, ker tožnica toženki ni želela izplačati zavarovalnine (odškodnine) oz. je njen zahtevek z dopisom z dne 30.1.2012 dokončno zavrnila. Po drugi strani je tožnica svoje navedbe v postopku ves čas spreminjala, saj je v vlogi z dne 9.1.2012 (drugi odstavek na 2. strani) navedla, da je do nastanka zavarovalnega primera primera prišlo, v vlogi z dne 23.2.2012 (četrti odstavek na 2. strani) pa je trdila, da toženka ni dokazala prepričljivih okoliščin nastanka škodnega dogodka in da je breme dokazovanja nastanka zavarovalnega primera na toženki. Tožba je nesklepčna in bi jo moralo sodišče zavrniti, saj bi bila tožnica upravičena do vračila vrnjenih premij le v primeru, če bi zatrjevala nastanek zavarovalnega primera, česar pa ni hotela zatrjevati, ker bi si s tem škodila v postopku zaradi plačila odškodnine. Odločitev sodišča je zato materialnopravno napačna, hkrati pa je z odločitvijo mimo navedb strank kršilo pravila postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je bila toženki kršena pravica do izjave v postopku in ker v sodbi ni pojasnilo bistvenega razloga, zakaj meni, da je tožnica nastanek zavarovalnega primera zatrjevala, čeprav je navedbe spreminjala in je ob tem trdila, da je dokazno breme glede tega na toženki. Sodišče je mimo navedb strank ugotovilo tudi, da se tožničina odklonitev zahtevka za plačilo zavarovalnine z dne 30.1.2012 ne nanaša na kasko zavarovanje, ampak na odklonitev zahteve za plačilo zavarovalnine po polici domnevnega povzročitelja škode T.K., ki je imel svoje vozilo prav tako zavarovano pri tožnici. Slednja navedeni listini in toženkinim trditvam o zavrnitvi zahtevka ni ugovarjala, ampak je izrecno navedla, da je zahtevek zavrnila, ker zavarovanka ni dokazala prepričljivih okoliščin nastanka škodnega dogodka. To dejstvo, in sicer zavrnitev zahtevka po kasko zavarovanju, je med strankama torej nesporno in sodišče ne bi smelo ugotoviti nečesa drugega, kar iz listine tudi sicer ne izhaja, s čimer je kršilo načelo dispozitivnosti pravdnega postopka, toženki pa pomisleki sodišča, ki tudi sicer nimajo pravne in dejanske osnove, niso bili znani in tako svojih trditev ni mogla dodatno pojasniti, saj je upravičeno menila, da sodišče ne bo preverjalo nespornih in dokazanih dejstev ter na podlagi svojega nerazumnega preverjanja prišlo do napačnih sklepov. Ker sodišče ni opravilo naroka in v okviru materialnega procesnega vodstva toženki ni pojasnilo, da napačno razume dopis z dne 30.1.2012, tako da bi slednja po potrebi dopolnila navedbe in sodišče spravila iz dejanske zmote, gre za sodbo presenečenja, o čemer se je Ustavno sodišče RS izreklo v odločbi Up 312/03-16 z dne 15.9.2005, v kateri je pojasnilo, kako mora sodišče ravnati v primeru, ko šteje za sporno nekaj, kar med strankama ni. Pristranskost sodišča, kar predstavlja kršitev 14. člena Ustave RS je izkazana tudi s tem, da ni dvomilo v verodostojnost listine z dne 17.5.2011, ker je toženka ni prerekala, hkrati pa je dvomilo v verodostojnost listine z dne 30.1.2012, čeprav je tožnica ni prerekala oz. ji je v celoti pritrjevala. Listina z dne 30.1.2012 se nesporno nanaša na zavrnitev zahtevka iz kasko zavarovanja, kar potrjuje navedba v zahtevku z dne 17.5.2011, da je bil predhodni zahtevek iz naslova zavarovanja povzročitelja škode T.K. v preteklosti zavrnjen, pa tudi okoliščina, da je bil zahtevek po polici povzročitelja podan na OE L., kjer ima povzročitelj škode zavarovano svojo odgovornost, in ne na OE K., kjer je na podlagi kasko zavarovanja zavarovana toženka. Sodišče je zaobšlo vsa zakonska določila in listini samo določilo pomen, ki ga stranki nista zatrjevali.

Pritožba je utemeljena.

Skladno s 24. členom splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama (v nadaljevanju splošni pogoji), zavarovanje v primeru zamenjave uporabnika oz. lastnika zavarovane stvari preneha, in sicer ob 24. uri dne, ko novi uporabnik oz. lastnik prevzame zavarovano stvar. Zavarovanec ima pravico terjati povračilo premije za neuporabljeni čas zavarovanja, če v tem zavarovalnem letu ni bilo zavarovalnega primera. V primeru prenehanja zavarovanja zaradi uničenja, tatvine, odsvojitve vozila ali njegove odjave je zavarovalnica na zahtevo zavarovalca dolžna vrniti premijo za preostalo dobo trajanja zavarovanja od prejema pisnega zahtevka za vračilo premije, če do tedaj ni prišlo do zavarovalnega primera (26. člen splošnih pogojev).

Navedenih določb ne gre tolmačiti dobesedno, kot je to storilo sodišče prve stopnje, in sicer, da je zavarovalnica prosta obveznosti vračila premije za preostalo dobo zavarovanja že v primeru nastanka dogodka, glede katerega se sklene zavarovanje, torej v konkretnem primeru z nastankom škode zaradi trčenja zavarovanega vozila v prometni nesreči, ampak le v primeru, ko je zaradi nastalega zavarovalnega primera zavarovanec uveljavljal plačilo zavarovalnine iz tega naslova in mu jo je zavarovalnica tudi izplačala. Glede na namen in naravo pogodbe za premoženjsko zavarovanje, kot tudi glede na splošna načela obligacijskega prava, je namreč razumljivo, da je zavarovalnica zato, ker je tudi sama izpolnila svojo pogodbeno obveznost, v primeru prenehanja zavarovanja za naprej upravičena obdržati premijo do konca zavarovalne dobe. V kolikor pa nastanek rizika, za katerega je zavarovalnica prevzela kritje, nima za posledico izpolnitve njene obveznosti za plačilo zavarovalnine, ni razloga, da bi obdržala del premije za čas, ko zavarovalna pogodba ne obstaja več (1).

Glede na navedeno bi morala tožnica, zato da bi bil njen zahtevek po materialnem pravu utemeljen, trditi in dokazati, da je toženki zaradi nastalega zavarovalnega primera izplačala zavarovalnino po kasko pogodbi in izpolnila morebitne druge pogodbene obveznosti. Iz spisovnega gradiva izhaja, da tega ni storila, ampak je na nasprotne toženkine navedbe o tem, da je tožnica zavrnila njen zahtevek iz tega naslova, odgovorila tako, da je to celo izrecno priznala. Ker tožba torej ne vsebuje trditev o vseh pravno pomembnih dejstvih, je nesklepčna, na kar je v pripravljalnih vlogah opozarjala tudi toženka, in tožnica tega glede na določbe 451., 452. in 453. člena ZPP ne more več odpraviti z dopolnitvijo posameznih tožbenih navedb. Tožbeni zahtevek je zato neutemeljen že iz tega razloga in bi ga moralo sodišče prve stopnje kot takega zavrniti.

Z ugoditvijo nesklepčni tožbi je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se sklep o izvršbi razveljavi tudi v preostalem, do sedaj nerazveljavljenem delu izreka, da se tožbeni zahtevek za plačilo še 1.280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2011 do plačila zavrne in da se tožnici naloži plačilo toženkinih pravdnih stroškov (5. alineja 358. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 351. člena in 442. členom ZPP ter prvi odstavek 154. člena ZPP).

Pravdne stroške toženke je pritožbeno sodišče odmerilo na 159,64 EUR, kar vključuje sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 40,00 EUR in nagrado ter stroške odvetnika za postopek na prvi stopnji v višini 119,64 EUR, kar vključuje nagrado v višini 89,70 EUR (tarifna št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi – v nadaljevanju ZOdvT), pavšalne stroške v višini 10,00 EUR (tarifna št. 6001 ZOdvT) in 20% DDV v višini 19,94 EUR. Toženka ni upravičena do vračila priglašenih stroškov za nagrado odvetnika za ugovor, saj se nagrada zanj skladno s tarifno št. 3100 ZOdvT všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, ki poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Pritožbeno sodišče ji ni priznalo niti priglašenih stroškov za narok, saj ta v obravnavani zadevi ni bil opravljen.

Ker je toženka v celoti uspela s pritožbo, ji je tožnica dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, odmerjene na 279,48 EUR (drugi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Znesek vključuje sodno takso za pritožbo v višini 135,00 EUR in nagrado ter stroške odvetnika za postopek na drugi stopnji v višini 144,48 EUR, pri čemer znaša nagrada 110,40 EUR (tarifna št. 3210), pavšalni stroški 10,00 EUR (tarifna št. 6001) in 20% DDV 24,08 EUR.

-------------------

op. št. 1: Načelo deljivosti premije pozna tudi OZ, ki v 952. členu določa smiselno enako za primer prenehanja pogodbe zaradi uničenja stvari zaradi dogodka, ki ni bil predviden v polici. Ker zaradi tega dogodka uničenje predmeta nima za posledico obveznosti zavarovalnice plačati zavarovalnino, je dolžna zavarovancu vrniti del premije, sorazmeren preostalemu času.