VSRS Sklep II Ips 182/2012

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki sta jo utrpela zaradi smrti sina A. A. ter tožnikoma naložilo, da tožencema povrneta odmerjene pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o pritožbenih stroških.

3S sklepom II DoR 350/2011 z dne 15. 3. 2012 je Vrhovno sodišče na predlog tožnikov dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so bile v konkretnem primeru z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnikov za postavitev drugega (novega) sodnega izvedenca medicinske stroke in za zaslišanje vseh izvedencev medicinske stroke iz kazenskega postopka, kršene določbe pravdnega postopka.

4Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta tožnika pravočasno vložila revizijo in predlagala, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sta sodišči odločitev oprli na izvedenska mnenja izvedencev medicinske stroke, ki so bila pridobljena v kazenskem postopku kljub temu, da sta vztrajala, da mnenja za pravdni postopek niso uporabna, opozarjala, da se med seboj razlikujejo, in zahtevala postavitev novega izvedenca. To predstavlja kršitev določb 243. člena in drugega odstavka 254. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz mnenja Inštituta za sodno medicino in dr. H. izhaja domneva, da je do zastoja srca prišlo zaradi vnetja srčne mišice, medtem ko dr. G. navaja, da so vnetne spremembe na srcu zgolj posledica defibrilacije in eksterne masaže srca; iz mnenja Instituta za sodno medicino izhaja, da ni bilo neprimernih ukrepov v smislu nevestnega zdravljenja, iz mnenja G. pa, da niso bili prepoznani predznaki stanja šoka, da so bili opuščeni previdnostni ukrepi ter bagatelizirani in negirani predznaki šoka, tako da so se prvi efektivni ukrepi oskrbe uvedli šele pri polni sliki šoka, ko je že prišlo do nepopravljivih poškodb možganov. H. je dobil vtis, da so bili ukrepi nekoordinirani in ne hitro narejeni, oživljanje pa je izvedel dr. V., kar kaže, da prej dejavna zdravnica ne obvlada teh ukrepov. Kasneje je izvedenec mnenje bistveno spremenil, zato bi ga moralo sodišče vsaj zaslišati. Iz mnenja Inštituta za sodno medicino izhaja, da prizadetost srčne mišice pokojnika ni ogrožala in da njeno diagnosticiranje za zdravljenje ni bilo pomembno, nadalje pa, da je na nastop fibrilacije srčnih prekatov vplivalo ravno vnetje srčne mišice. Rezultati testa glede vnetja srčne mišice niso med tožnikoma dostopno medicinsko dokumentacijo. Dr. V. je konkretizirano navedel napake pri zdravljenju in izpostavil, da komplikacija ni bila pravočasno odkrita, zaradi nezadostne opremljenosti ambulantnega prostora se je z ustreznim zdravljenjem zavlačevalo, izpostavil pa je tudi nepazljivost in neznanje zdravnice. Pri bolnikih, ki se jim daje zdravila intravensko, je treba računati na preobčutljivostno reakcijo. Srce je bilo dovolj zdravo, saj si je po reanimaciji opomoglo in spet začelo biti, bolnik pa je umrl šele po 16 dneh. Ker gre za predpravdno mnenje, sta ga sodišči upoštevali kot navedbe stranke, vendar pa tožnika odgovora nanje nista dobila, saj se do njih izvedenci niso opredelili, tožnika pa jih tudi nista imela možnosti zaslišati. Prav tako izvedenci niso pojasnili, ali morebiti manjka kakšna medicinska dokumentacija, ki bi glede na potek zdravljenja morala obstajati, zlasti, ker je bila obdukcija opravljena v odsotnosti preiskovalnega sodnika, čeprav je zahteval, da se ga obvesti o njej, in ker je bil obdukcijski zapisnik sestavljen potem, ko je interna komisija Zdravniškega društva že podala mnenje, ki je bilo javno objavljeno. Na te pomanjkljivosti je opozoril tudi urad kriminalistične policije, ki je zapisal, da je zaradi navedenih kršitev pravil izvedenstva podan dvom v objektivnost podanih izvedenskih mnenj. Glede na naravo zadeve, ko tožeča stranka kot medicinski laik zatrjuje odškodninsko odgovornost strokovne organizacije, ki razpolaga tako z znanjem kot z vso medicinsko dokumentacijo, bi bilo še posebej pomembno, da ji sodišče z imenovanjem nepristranskega izvedenca omogoči uveljavljanje pravic. Ker sodišče strokovnih vprašanj oziroma navedb tožeče stranke ni razčistilo z izvedencem in jih ni neposredno zaslišalo, je bilo kršeno načelo neposrednosti in kontradiktornosti. Višje sodišče je protispisno zapisalo, da je tožeča stranka na naroku soglašala s formalno ponovitvijo dokaznega postopka, saj je soglašala le, da se zaradi ekonomičnosti postopka listine iz prilog štejejo za prebrane, izrecno pa je vztrajala, da se ponovno zaslišijo priče in izvedenci in ni soglašala, da se dokazni postopek nadomesti zgolj z branjem listin, Zahtevala je neposredno ponovitev dokaznega postopka v določenem delu, ki bi glede na to, da je šlo za odločanje pred drugim sodnikom in upoštevaje temeljna načela pravdnega postopka, moral biti izveden. Dokaz z izvedencem se izvede tako, da se izvedenca tudi zasliši, sodišče pa je kljub izrecnemu nasprotovanju tožeče stranke dejansko stanje oprlo le na pisna izvedenska mnenja, ki so bila pridobljena v kazenskem postopku, v katerem je vloga tožnikov – oškodovancev bistveno drugačna in bolj postranska kot v pravdnem postopku.

5Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencema, ki sta njo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

6Revizija je utemeljena.

7Zaradi razumljivosti obrazložitve in lažjega odgovora na revizijske navedbe, Vrhovno sodišče uvodoma povzema potek dokazovanja z izvedenci v dosedanjem postopku:

tožnika sta tožbo vložila 10. 7. 1995. V njej sta kot dokaz predlagala (tudi) „kazenski spis Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. Kpr 39/95“ in „izvedeniško mnenje dr. T. V. – predloženo naknadno“;

sodišče je 21. 10. 1997 izdalo sklep o prekinitvi pravdnega postopka do končanja kazenskega,(1) po nadaljevanju postopka pa so se pravdne stranke(2) sklicevale na izvedenska mnenja, podana v kazenskem postopku. To so izvedenska mnenja: 1.) Inštituta za sodno medicino, ki so ga izdelali dr. B. Š., dr. M. H. in dr. J. F., 2.) dr. P. G., specialista za sodno medicino na Inštituta za sodno medicino U. G., in 3.) primarija dr. K. H., specialista za anestezijo in intenzivno medicino, referenta za urgentno medicino pri Zdravniški zbornici ... Slednji je svoje mnenje dvakrat pisno dopolnil in bil v kazenskem postopku tudi zaslišan. Tožnika sta do prvega naroka v vlogi 11. 6. 2001 izrecno predlagala zaslišanje dr. P. G., pregled izvedenskega mnenja, podanega v kazenski zadevi, in zaslišanje dr. T. V., na prvem naroku 22. 3. 2002 pa (od izvedencev) B. Š. (ki je sodeloval pri izdelavi mnenja v okviru Inštituta za sodno medicino in je bil nato v postopku tudi zaslišan). Na (vsa) mnenja dr. H. se je sklicevala druga toženka, toženci pa so na prvem naroku 22. 3. 2002 izjavili, da zanje zadostuje, da se povzamejo dokazi, ki so bili že izvedeni v kazenskem postopku, kar velja tako za zaslišanje prič kot za izvedenska mnenja. Šele na vlogo tožene stranke z dne 9. 11. 2005, češ, da bosta morala tožnika, če ne sprejemata mnenj Inštituta za sodno medicino in dr. K. H., predlagati izvedenca, sta tožnika v vlogi 11. 6. 2006 predlagala „po potrebi mnenje izvedenca medicinske stroke“.

8Vrhovno sodišče je v tej procesni situaciji ob prvem odločanju(3) pritrdilo stališču sodišč druge in prve stopnje, da gre za prepozen dokaz, vendar je Ustavno sodišče(4) ob stališču, da je šlo le za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil v pretežnem delu že izveden (za kar ne velja omejitev iz 286. člena ZPP), razveljavilo sodbe rednih sodišč vseh treh stopenj. Navedlo je, da sta bila tožnika prikrajšana za sodelovanje v dokaznem postopku in se bo moralo zato sodišče v ponovljenem postopku opredeliti do utemeljenosti predloga za pridobitev mnenja drugega izvedenca medicinske stroke.

9V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pozvalo tožnika, da v skladu z 286.a členom ZPP v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev novega izvedenca navedeta, v katerih točkah se podatki v izvidu vseh treh izvedencev bistveno razlikujejo, v katerih so (vsako mnenje posebej) nejasni, nepopolni, sami s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, v katerih točkah so nasprotja in pomanjkljivosti in na podlagi katerih dejstev ali dokazov se je pri tožeči stranki vzbudil dvom o pravilnosti podanih mnenj. Tožnika sta nato svoj dvom v pravilnost mnenja Inštituta za sodno medicino izrazila z navedbami, da je bila obdukcija narejena v nenavzočnosti preiskovalnega sodnika, ki predhodno o njej ni bil obveščen kljub temu, da je to zahteval; da je pri izdelavi mnenja sodeloval tudi dr. M. H., ki je bil v času zdravljenja pokojnika predstojnik oddelka, na katerem je pokojni ležal na U., kar vzbuja dvom v njegovo nepristranskost; da je tudi Uprava za notranje zadeve Slovenj Gradec, Urad kriminalistične policije mnenja, da so bila kršena pravila izvedenstva in da obstaja dvom o objektivnosti podanega izvedenskega mnenja glede na vsebino izvedenskega mnenja, pri čemer je izpostavil zlasti dejstvo, da je bil obdukcijski zapisnik sestavljen po javni objavi mnenja komisije Zdravniškega društva, medtem ko je Institut za patologijo podal mnenje o rezultatih histoloških preiskav kasneje. Zato sta tožnika predlagala, da poda mnenje neodvisna institucija iz tujine, ki naj pojasni tudi, ali morebiti manjka kakšna medicinska dokumentacija, ki bi glede na potek zdravljenja morala obstajati, navedla pa sta tudi, v čem so nasprotja v posameznih mnenjih oziroma med njimi.(5) Ob vztrajanju pri postavitvi novega izvedenca iz tujine sta navedla še, da naj bi jima v pravdnem postopku sploh še ne bila dana možnost dokazovanja z izvedencem, na novi glavni obravnavi, opravljeni pred drugim sodnikom, pa sta dodala, da dosedanjih izvedenskih mnenj ne sprejemata. Tožnika tudi nista soglašala, da se listine in izpovedbe prič preberejo, temveč sta vztrajala pri ponovni izvedbi vseh dokazov, kasneje pa sta soglašala le s tem, da se listine v prilogah ne berejo, ampak „se vpogledajo in da se štejejo za prebrane“. Sodišče je po izjavi strank odločilo, da se preberejo zapisniki o zaslišanju določenih prič, predlog za izvedbo dokaza z novim izvedencem, kot tudi zaslišanjem dosedanjih, pa zavrnilo.

10Prikazan potek dokazovanja z izvedenci glede na dopuščeno pravno vprašanje in vsebino revizije terja najprej odgovor na vprašanje, ali sodišče v pravdnem postopku sploh lahko (sme) uporabi(ti) izvedensko mnenje, izdelano v kazenskem postopku, in v primeru pozitivnega odgovora nadalje, ali bi moralo sodišče v pravdnem postopku postaviti novega izvedenca oziroma ali bi moralo (vse) izvedence, ki so podali izvedenska mnenja v kazenskem postopku, zaslišati.

11Izvedenec je oseba, ki jo določi pravdno sodišče (prvi odstavek 244. člena ZPP), da v skladu s svojim strokovnim znanjem, na podlagi predpisov, ki urejajo določeno strokovno področje, in pravil te stroke neodvisno in samostojno sestavi izvedensko mnenje o preteklih in sedanjih dejstvih ter s tem pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno pomembna dejstva (243. člen ZPP); izvedensko delo se sme zaupati tudi strokovni instituciji (tretji odstavek 245. člena ZPP). Tako kot druge dokaze tudi dokaz z izvedencem izvaja sodišče. Če stranka „izvedenca“ (pravilneje strokovnjaka z liste sodnih izvedencev) angažira sama, se po ustaljeni sodni praksi njegovo mnenje šteje kot del strankinih dejanskih navedb in ne kot izvedensko mnenje. To je bilo tožeči stranki pravilno pojasnjeno že v sodbi sodišča prve stopnje. Drugače pa je z izvedenskimi mnenji, ki so bila izdelana za potrebe drugega sodnega (v konkretnem primeru kazenskega) postopka, s katerimi pravdni stranki soglašata, da se kot izvedenska mnenja uporabijo v tudi v novem sodnem postopku. Položaj izvedenca, postavljenega v drugem sodnem postopku, je bistveno enak kot položaj izvedenca, angažiranega prav za potrebe konkretnega postopka. Izvedenec namreč ostaja pomočnik sodišča (in ne stranke) oziroma neodvisen samostojen procesni subjekt, ki posreduje sodišču abstraktna pravila znanosti in stroke določenega področja, ki sodišču ni (dovolj) znano. Zato se Vrhovno sodišče strinja z argumentacijo sodišča druge stopnje, da so ob soglasju strank vsa v kazenskem postopku pridobljena izvedenska mnenja predstavljala procesno veljavno in izvedenskim mnenjem v pravdnem postopku tudi enakovredno dokazno gradivo.(6) Iz uvodnega prikaza poteka dokazovanja z izvedenci namreč izhaja tudi, da je tožeča stranka s tem soglašala in šele kasneje (zlasti po izdaji prve sodbe v tej zadevi) začela izvedenskim mnenjem odrekati to (še kasneje pa sploh vsakršno) vrednost. Naknadna sprememba stališča stranke izvedenskim mnenjem ne jemlje dokazne vrednosti, pač pa terja njihovo argumentirano, obrazloženo vestno in skrbno sintetično analitično presojo v smislu 8. člena ZPP. Tožnikoma tudi ni mogoče pritrditi, da izvedenskih mnenj, pridobljenih v kazenskem postopku, ni mogoče sprejeti že zato, ker sta imela tožnika v kazenskem postopku povsem drugo, ne enakovredno vlogo. Tožnika namreč v kazenskem postopku nista nastopala v nekem podrejenem položaju, pač pa kot stranki postopka, saj se je postopek vodil na zahtevo oškodovancev (v tem pravdnem postopku tožnikov) kot tožilcev, kar pomeni, da so se v preiskavi vsi dokazi izvajali na njun predlog in tudi v njuni navzočnosti (zaslišanje prič, izvedencev). Vloga tožnikov v kazenskem postopku torej nikakor ni bila manjvredna ali podrejena, pač pa sta v njem nastopala kot (aktivna) stranka postopka. V kazenskem postopku pridobljena izvedenska mnenja so bila pridobljena na njuno zahtevo, prav tako so bila na njuno zahtevo ta mnenja dopolnjena pisno in tudi z zaslišanjem izvedencev. Neutemeljeno jim torej sedaj v tem pravdnem postopku odrekata dokazno vrednost.

12Po povedanem je sodišče v pravdnem postopku smelo uporabiti izvedenska mnenja, pridobljena v kazenskem postopku. Podrobneje postopek izvajanja dokaza z izvedencem v pravdnem postopku opredeljujejo določila 251. do 254. člena ZPP. Dokazovanje z novimi izvedenci je potrebno, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Za odpravo pomanjkljivosti, nejasnosti ali nasprotij v mnenju ali mnenjih več izvedencev je torej predvideno najprej zaslišanje izvedencev, nato pa postavitev novega izvedenca.

13V kazenskem postopku so bili postavljeni trije izvedenci. Ker se tožnika z mnenjem Instituta za sodno medicino nista strinjala in ker sta izražala dvom v podano mnenje, je sodišče na njun predlog angažiralo novega izvedenca, zaradi odstranitve kakršnegakoli dvoma v njegovo pristranskost, iz tujine. Mnenje je podal dr. G., kot je navedel sam, s „splošno sodnomedicinskega vidika“, za natančnejšo razlago pa bi bil po njegovem mnenju primernejši izvedenec s strokovnega področja anesteziologije in (urgentne) nujne medicine. Kot sta pojasnili sodišči prve in druge stopnje, je bil prav takšen specialist tretje postavljeni izvedenec dr. H.. Zaradi določenih razhajanj v podanih mnenjih in zaradi vztrajanj tožnikov pri stališču pred pravdo angažiranega dr. V., je dr. H. svoje mnenje dvakrat pisno dopolnil ter bil v kazenskem postopku tudi zaslišan. Sodišči prve in druge stopnje sta vsa podana mnenja ocenili v skladu 254. členom ZPP in omejitvami, ki so jih v mnenju dali sami izvedenci, zlasti dr. G. glede za popolno mnenje potrebnih specialističnih medicinskih znanj, za katera je sam izjavil, da jih nima. Nadalje sta pravilno upoštevali tudi dejstvo, da je dr. H. svoje mnenje spremenil. Vendar pa mnenja ni spremenil brez obrazložitve, kot to trdita tožnika v reviziji, niti nista sodišči prve in druge stopnje spremembe njegovega mnenja kar nekritično sprejeli. Tako je v dopolnitvi mnenja in ob zaslišanju ta izvedenec pojasnil, da je sprememba mnenja posledica tega, da razpolaga z več dejstvi in dokumentacijo (od sodišča je tedaj prejel zapisnike o zaslišanju določenih prič in druge toženke ter mnenje dr. V.), to pa je ustrezno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje (na 8. in 15. strani obrazložitve). V drugi pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja pa se je dr. H. opredelil tudi do mnenja V. in pojasnil, v čem so njuna razhajanja. Kot izhaja iz obrazložitve sodišč prve in druge stopnje, so bila s tem pravzaprav že v kazenskem postopku odpravljena vsa nasprotja oziroma nejasnosti v podanih mnenjih, zaradi česar se revizijsko sodišče strinja z njuno presojo, da postavitev drugega – novega – izvedenca v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP ni bila potrebna. Tega tudi ni narekovala potreba po nepristranskem tujem izvedencu, saj je bil ravno tak v postopku že angažiran.

14ZPP primarno predvideva, da izvedenec svoj izvid in mnenje poda ustno, sodišče pa lahko odloči, da naj ju da tudi pisno pred obravnavo (prvi odstavek 253. člena ZPP). V praksi so (samo) ustna izvedenska mnenja izjema, pisna pa pravilo; prednost enega in drugega načina podaje izvida in mnenja so bila že večkrat pojasnjena, pa tudi, da zgolj pisna podaja (popolnega, razumljivega) izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije.(7) Zato se Vrhovno sodišče strinja, da je s tem, ko je sodišče druge stopnje (nepravilno) zavrnilo pritožbeno grajo o obstoju ti. relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi opustitve zaslišanja izvedenca/izvedencev v pravdnem postopku, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, to kršitev storilo samo (ti. perpetuacija kršitve na drugi stopnji), kar predstavlja revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Zlasti v zadevah, v katerih dejansko stanje posega na strokovno zahtevna področja (v konkretnem primeru medicine in njenih specialističnih strok), ki zahtevajo kompleksen pristop strokovnjakov tega področja, in v zadevah, v katerih več izvedencev poda (sprva celo delno različna) mnenja, je zaradi odstranitve vsakršnega dvoma v pravilnost ali popolnost mnenja, dodatno zaslišanje izvedencev na obravnavi potrebno; to še toliko bolj, če gre za izvedence, ki jih je sodišče primarno angažiralo za potrebe drugega postopka. S tem bi bilo strankam zagotovljeno, da se opredelijo do vsega procesnega in dokaznega gradiva in da lahko aktivno vplivajo na potek in rezultat postopka, v konkretnem primeru pa tudi, da se prepričajo v korektnost postopka izdelave mnenj in se jim tako zagotovi pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov. Tožnika sta namreč želela (tudi), da se izvedenci opredelijo do konkretnih pripomb o načinu pridobivanja in popolnosti dokumentacije, ki je bila podlaga izdelanim mnenjem – za odstranitev vsakršnega dvoma bi bilo torej v konkretni zadevi zaslišanje izvedencev potrebno.

15Vrhovno sodišče tako zaključuje, da je podan revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 253. člena ZPP pa sta obremenjeni sodbi sodišč obeh stopenj. Zato ju je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka je v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo z končno odločbo.

16Napotki za nadaljnji postopek so razvidni že iz doslej navedenega. Iz predloga tožnikov za zaslišanje izvedencev bi bilo sicer mogoče razbrati, da tožnika predlagata zaslišanje vseh doslej angažiranih izvedencev, čeprav mnenje vseh že zaradi tega, ker jih niso podali strokovnjaki ožjega strokovnega medicinskega področja, očitno niso relevantna oziroma vsi doslej angažirani izvedenci nimajo tistega ožjega specialističnega strokovnega znanja, ki je potrebno za odgovor na (vsa) relevantna vprašanja v zadevi. Zato ostaja v presoji sodišča prve stopnje, da presodi, katere od izvedencev, ki so podali pisni izvid in mnenje v kazenskem postopku, bo zaradi popolnosti izvedbe dokaza zaslišalo tudi v nadaljnjem pravdnem postopku.

---.---

Op. št. (1): Kazenski postopek se je končal 20. 12. 2000 z zavrnitvijo pritožbe zoper sklep z dne 18. 10. 2000 o nedopustitvi obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti zoper drugo toženko; v letih 2001 in 2002 pa sta tožnika predlagala obnovo kazenskega postopka ter v letu 2003 novo obtožbo.

Op. št. (2): V tedanji fazi postopka sta bila na strani tožene stranke tudi predstojnik internega oddelka prve toženke in direktor prve toženke.

Op. št. (3): Sodba II Ips 449/2008 z dne 10. 7. 2008.

Op. št. (4): Odločba Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009.

Op. št. (5): Navedbe o nasprotjih so (bile) identične revizijskim, ki so razvidne iz povzetka vsebine revizije.

Op. št. (6): O tem zlasti 7. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (7): Npr. II Ips 141/2007; Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 2. knjiga, stran 496-500.