UPRS sodba II U 407/2009

1. Tožba se zavrne.
2. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

3. Zahtevek prizadete stranke Elektro A. d.d., podjetja za distribucijo električne energije, za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

S prvostopno odločbo je Upravna enota Maribor odločila, da se v korist služnostnega upravičenca Elektro A., d.d. zaradi izgradnje kablovoda 110 kV Pekre-Koroška vrata-Melje s trajno služnostjo v javno korist obremenijo nepremičnine v lasti tožnice parc. št. 219, 319/1 in 512/1, vse pripisane pri vl. št. 1191, k.o. ... (1. točka izreka). Obremenitev nepremičnine parc. št. 219, k.o. ... s trajno služnostjo v javno korist obsega območje po celotni njeni dolžini v izmeri 10,00 m in v širini 6,50 m od parcelne meje z nepremičninama parc. št. 220 na vzhodu in parc. št. 2280 na severu. Obremenitev nepremičnine parc. št. 319/1 s trajno služnostjo v javno korist obsega območje po celotni njeni dolžini v izmeri 287 m in v širini 6,50 m od parcelne meje z nepremičnino parc. št. 319/2. Obremenitev nepremičnine parc. št. 512/1, k.o. ... s trajno služnostjo v javno korist pa obsega območje po njeni celotni dolžini v izmeri 196 m in širini 6,50 m od parcelne meje z nepremičninama parc. št. 519/2 in parc. št. 513/2 (2. točka izreka). Služnost v javno korist iz 1. in 2. točke izreka odločbe obsega pravico izgradnje in dostopa do visokonapetostnega kablovoda, pravico obratovanja, vzdrževanja, popravljanja in nadzora kablovoda 110 kV Pekre-Koroška vrata-Melje ter pravico odstranjevanja dreves, grmovja in vej, ki bi ovirale izgradnjo ali delovanje kablovoda (3. točka izreka). Z odločbo je služnosti upravičenec pridobil trajno služnostno pravico v javno korist obremenjenih nepremičnin z dnem izdaje odločbe o obremenitvi nepremičnin s služnostjo v javno korist, pritožba zoper odločbo pa ni zadržala pridobitve služnostne pravice v korist služnostnega upravičenca (4. točka izreka). Z dnem izdaje odločbe o obremenitvi nepremičnin s služnostjo se je v javno korist v zemljiški knjigi vknjižila služnost kablovoda v korist služnostnega upravičenca (5. točka izreka). Upravni organ v odločbi ni odločil o odškodnini, ker stranki postopka do izdaje odločbe nista sklenili sporazuma o odškodnini. Stranki postopka sta bili zato napoteni na pristojno sodišče na nepravdni oddelek, ki bo odločalo o odškodnini na predlog lastnika (6. točka izreka). Služnostni upravičenki B.B. so bili priznani priglašeni stroški postopka v višini 337,09 EUR, ki jih je dolžan plačati služnosti upravičenec v roku 15 dni od prejema odločbe (7. točka izreka). Zahtevi za povračilo stroškov postopka služnostnega upravičenca ni bilo ugodeno (8. točka izreka). Kot izhaja iz obrazložitve prvostopne odločbe, je služnosti upravičenec dne 25. 9. 2008 vložil predlog za obremenitev v izreku navedenih nepremičnin s služnostjo v javno korist zaradi izgradnje kablovoda 110 KV Pekre-Koroška vrata-Melje. Predlagatelj je zahtevi predložil dokazila, ki jih predpisuje peti odstavek 110. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002, 8/2003, popr.; v nadaljevanju: ZUreP-1). Kot pojasnjuje upravni organ, se glede ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti in glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, po sedmem odstavku 110. člena ZUreP-1 smiselno uporabljajo določbe zakona o razlastitvi. Zahteva za obremenitev nepremičnin služnostjo v javno korist je bila vložena v zakonitem roku iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. Služnosti upravičenec opravlja naloge sistemskega operaterja prenosnega omrežja, ki predstavlja obvezno republiško gospodarsko javno službo v smislu prvega odstavka 20. člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 27/2007; v nadaljevanju: EZ). Služnosti upravičenec je kot sistemski operater odgovoren za izvajanje energetske dejavnosti na področju prenosa električne energije in v tem okviru za vzdrževanje in razvoj prenosnega omrežja električne energije v državi (22. člen EZ). Kot investitor izvaja tudi izgradnjo kablovoda 110 kV Pekre-Koroška vrata-Melje, ki bo med drugim potekal tudi preko nepremičnin, navedenih v obrazložitvi odločbe, ki so v lasti tožnice. Po določbi drugega odstavka 110. člena ZUreP-1 se lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji s služnostjo, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. Ustanovitev služnosti lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec javne službe. Elektro A., d.d. je torej kot investitor obravnavane energetske infrastrukture upravičen vložiti predlog za ustanovitev služnosti v javno korist. Po določbi prvega odstavka 110. člena ZUreP-1 se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist. Šteje pa se, da je javna korist za obremenitev nepremičnin izkazana, če so nepremičnine predvidene v državnem lokacijskem načrtu. V obravnavani zadevi je gradnja kablovoda predvidena z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za kablovod 110 kV Pekre-Koroška vrata-Melje (Uradni list RS, št. 36/2007; v nadaljevanju: Uredba), ki določa ureditveno območje lokacijskega načrta za izgradnjo kablovoda, v okvir katerega sodijo tudi tožničine nepremičnine. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka upravni organ ugotavlja, da je v obravnavani zadevi javna korist izkazana, ustanovitev služnosti pa je zaradi javne koristi nujno potrebna, saj daljnovoda ni mogoče graditi drugače kot v skladu z lokacijskim načrtom. Obremenitev nepremičnin s služnostjo je predlagana v površini, ki jo zajema v načrtu opredeljen koridor, država pa z drugimi primernimi nepremičninami ne razpolaga (drugi odstavek 92. člena ZUreP-1). Po mnenju upravnega organa je javna korist tudi v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, saj se raba nepremičnin zaradi obremenitve s služnostjo ne bo spremenila. Po končani gradnji bo namreč vzpostavljeno prejšnje stanje, na zemljiščih pa bo izvedena nova ureditev v skladu z zahtevami državnega lokacijskega načrta, kot izhaja to iz 5. člena Uredbe. Služnostni upravičenec je v postopku pojasnil, da je izgradnja omenjenega kablovoda nujna za napajanje celotnega mesta Maribor, ki se trenutno napaja po visokonapetostnem kablu 110 kV samo iz RTP B. in ne dosega zakonsko določenega kriterija napajanja N-1, ki zagotavlja ob izpadu enega napajalnega vira možnost napajanja iz druge strani. Glede na navedeno je po mnenju upravnega organa neutemeljen ugovor služnostne zavezanke, da predstavlja predlagana omejitev lastninske pravice nedopusten poseg v lastninsko pravico. V zvezi z ugovori služnostne zavezanke, da bi bilo mogoče kablovod položiti tudi pod zemljišči parc. št. 319/2 in 512/2, k.o. ..., pa upravni organ poudarja, da je ureditveno območje državnega lokacijskega načrta določeno z Uredbo, pri pripravi lokacijskega načrta pa je bila upoštevana najoptimalnejša trasa, za katero je izdelovalec načrta moral pridobiti vsa potrebna soglasja. Zato potek trase, kot ga je predlagala služnostna zavezanka, ni sprejemljiv. Na očitke služnostne zavezanke, da bi ustanovitev služnosti zanjo predstavljala popolno izgubo vsakršnega gospodarskega pomena obremenjene nepremičnine na pasu zemljišča, na katerem bi potekala služnost, pa služnostni upravičenec poudarja, da omenjena služnost po vsebini ne predstavlja bistvene obremenitve lastninske pravice. Zemljišča namreč v naravi predstavljajo gozd, služnost uporabe pa tudi sicer zemljišč ne obremenjuje bistveno. V vlogi z dne 30. 12. 2009 je služnostni upravičenec predlagal, da se v zadevi na podlagi 104. člena ZUreP-1 odloči po nujnem postopku. Po mnenju upravnega organa je zaradi namena, zaradi katerega želi služnostni upravičenec obremenitev nepremičnin, pomembna hitra pridobitev pravice. Služnostni upravičenec se namreč že od začetka leta 2008 intenzivno ukvarja z izvedbo aktivnosti za pridobitev gradbenega dovoljenja, v letu 2009 pa ima tudi zagotovljena sredstva za izvedbo kablovoda, z izgradnjo katerega se bo povečala zanesljivost napajanja mesta Maribor z električno energijo. V kolikor bi bilo gradbeno dovoljenje pridobljeno z zamikom, bi se s tem zamaknil tudi pričetek gradnje, s tem pa bi bila služnostnemu upravičencu povzročena velika gospodarska škoda. Glede na navedeno je po mnenju upravnega organa v obravnavani zadevi izkazana potreba za izvedbo nujnega postopka. Točki 7. in 8. izreka te odločbe temeljita na določbi četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1, po kateri odškodnino in stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec. Pri odmeri stroškov pa je bilo potrebno upoštevati tudi določbo prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 89/1999 in nasl; v nadaljevanju: ZUP), ki določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35021-16/2009-5 z dne 26. 9. 2009 kot neutemeljena zavrnjena (1. točka izreka), zavrnjena je bila tudi zahteva za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka) ter zahteva tožnice za odkup neprizadetih nepremičnin iz razloga, ker naj bi te za tožnico izgubile ekonomski interes. V obrazložitvi drugostopne odločbe pritožbeni organ zavrača ugovor tožnice, da je prvostopni organ kršil temeljna načela zaslišanja stranke s tem, ko ji je poslal zahtevo za ustanovitev služnosti v javno korist, ne da bi jo poučil o tem, da lahko na zahtevo odgovori in ne da bi ji dal rok za odgovor na zahtevo. Kot pojasnjuje, iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila tožnica seznanjena z zahtevo za ustanovitev služnosti in da je dne 16. 12. 2008, torej bistveno pred odločitvijo prvostopnega organa, na zahtevo tudi odgovorila. Po presoji pritožbenega organa je odločitev v zvezi z uvedbo nujnega postopka v prvostopni odločbi tudi zadosti utemeljena in obrazložena. Nenehna grožnja izpada RTP C. brez takojšnje možnosti električnega napajanja večjega dela odjemalcev Maribora, tudi po oceni pritožbenega organa utemeljuje hitro izvedbo postopka. Redni postopek bi namreč preveč oddaljil možnost hitre in učinkovite postavitve kablovoda, ker bi lahko upravičenka pravico graditi izkazala šele po pravnomočnosti odločbe o ustanovitvi služnosti, torej šele po končanem pritožbenem postopku in upravnem sporu. Glede na minimalen poseg v lastninsko pravico tožnice in izkazano možnost oškodovanja večjega števila odjemalcev električne energije v Mariboru, če bi prišlo do izpada RTP C., je izvedba nujnega postopka nujna. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice, da bi bilo mogoče kablovod položiti v bližnje cestno telo ali po skrajnem vzhodnem delu njenih nepremičnin, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da je že Urad za komunalo, promet, okolje in prostor pri Mestni občini Maribor pojasnil, da s takšno položitvijo kabla ne soglaša zaradi predvidenega poteka kanalizacije in potreb po večjem odmiku kablovoda od zahodnega roba cestišča. Prvostopni organ je tožnici tudi priznal priglašene stroške in jih naložil v plačilo služnostnemu upravičencu. Stroške pravnega zastopanja je priznal po odvetniški tarifi, ni pa se spustil v presojo, ali so bili ti stroški potrebni. Četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 sicer res določa, da gredo tudi stroški v zvezi z razlastitvenim postopkom v breme upravičenca, vendar so s tem mišljeni dejanski stroški, ki so posledica same razlastitve, kot so to selitveni stroški in podobno. Ker prvostopni organ ni odločil o tožničini zahtevi za odkup preostalega dela nepremičnin, je o tej zahtevi moral odločiti pritožbeni organ, in sicer upoštevaje sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1, ki določa, da se glede tistih vprašanj, ki jih zakon v poglavju o omejitvi lastninske pravice posebej ne ureja, uporabljajo določbe zakona o razlastitvi. Razlastitev v Glede na obseg posameznih parcel in obseg ustanovljene služnosti na posamezni parceli je pritožbeni organ mnenja, da je v obravnavani zadevi trditev tožnice, da so neprizadete nepremičnine zanjo izgubile vsak ekonomski interes, neutemeljene. Po oceni pritožbenega organa pritožničina lastninska pravica na preostalih delih nepremičnin, ki niso obremenjene s služnostjo, ni prizadeta v celoti, saj ustanovljena stvarna služnost ne vpliva ali omejuje pritožnico pri gospodarjenju z gozdovi. Drži pa, da je tožničina lastninska pravica omejena v obsegu ustanovljene služnostne pravice. Morebiti zmanjšanja vrednost nepremičnin pa se upošteva pri določitvi odškodnine in ne more biti razlog za odkup vseh nepremičnin, po katerih poteka koridor daljnovoda. Iz navedenega razloga izvedba dokaza z izvedencem gozdarske stroke ni potrebna, izvedba tega dokaza pa bi le povečala stroške postopka. Upoštevaje navedeno je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno, kot neutemeljeno pa je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo tožnice za odkup preostalega dela nepremičnin.

V tožbi tožnica navaja, da je služnostni upravičenec podal obsežne navedbe in postavil določen zahtevek, ki mu je prvostopni organ tudi v celoti ugodil, šele s pripravljalno vlogo z dne 23. 3. 2009, ki je bila tožnici vročena 18. 6. 2009, ne da bi prvostopni organ tožnici v dopisu postavil rok za podajo navedb na to vlogo, niti je skladno z načelom vodstva postopka ni opozoril, da bo odločal o zahtevi brez nadaljnjega ustnega obravnavanja. Pred tem je tožnica v postopku opozarjala zgolj na neobstoj procesnih predpostavk za vodenje postopka, opredeljena nista bila služnostni upravičenec in zavezanec, zahtevek pa tudi ni bil postavljen v skladu z določili ZUP, zaradi česar po Zakonu o zemljiški knjigi zahtevek ni bil izvršljiv. Prvostopni organ je zato zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj tožnici ni omogočil, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Upravni organ je bistveno kršil določbe postopka tudi s tem, ko tožnici ni vročil odgovora na pritožbo. V postopku pa tudi niso bili podani pogoji za vodenje nujnega postopka. Uredba je stopila v veljavo šele dne 21. 4. 2007. Služnostni upravičenec pa se je pričel ukvarjati s projektom položitve kablovoda šele leta 2008. Zaradi omenjene dolge pasivnosti služnostne upravičenke ni utemeljena odločitev prvostopnega organa, da se postopek vodi kot nujni postopek, kar velja še zlasti zato, ker predstavlja odločitev prvostopnega organa hud poseg v tožničino lastninsko pravico. Prvostopni organ bi moral okoliščine za izvedbo nujnega postopka tudi dodatno obrazložiti in utemeljiti in ne zgolj povzemati nedokazane navedbe predlagatelja, ki jim tožnica v celoti nasprotuje. V primeru položitve kabla v cestno telo ali na skrajno vzhodno stran tožničinih nepremičnin bi bila obremenitev tožničinih nepremičnin bistveno manjša. Uredba v 35. členu dopušča tolerance, ki omogočajo položitev kablovoda tudi v cestno telo ulice vzhodno od nepremičnin tožnice ali na skrajni vzhod teh nepremičnin. V ta namen je tožnica predlagala tudi pritegnitev izvedenca. Urad za komunalo, promet, okolje in prostor pri Mestni občini Maribor namreč ni organ, ki bi lahko odgovoril na vprašanje, ali je položitev kabla v cestno telo možna ali ne. Tožnica nasprotuje tudi ustanovitvi služnosti v širini 6,5 m. Kot navaja, Uredba v petem odstavku 6. člena določa le, da v pasu 3,25 m levo in desno od osi kablovoda ni dovoljeno graditi objektov iz prvega območja povečanega varstva pred sevanjem, ne določa pa, da mora os kablovoda potekati 3,25 m od roba ulice, ki je vzhodno od zavezankinih nepremičnin. Več kot dvometrski služnostni pas v obravnavani zadevi po mnenju tožnice ni potreben. V obrazložitvi odločbe upravni organ tudi ni navedel jasno, katere od priglašenih stroškov tožnice je naložil v plačilo predlagatelju, odločil pa tudi ni o tožničini zahtevi za povračilo zakonskih zamudnih obresti. Po mnenju tožnice pa je nepravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za odkup preostalih zemljišč. Kot poudarja, v posameznih primerih lahko tudi omejitev lastninske pravice s služnostjo pomeni takšen poseg v lastninsko pravico služnostnega zavezanca, ki jo je mogoče primerjati z odvzemom lastninske pravice. V takšnih primerih daje zakon lastniku zemljišča pravico terjati odkup njegovih zemljišč v celoti. Ali gre v obravnavanem primeru za takšno bremenitev nepremičnin, ki onemogoča izvrševanje gospodarske funkcije neobremenjenega preostanka nepremičnin, je strokovno vprašanje, na katerega upravni organ ne more odgovoriti sam, ker za to nima ustreznega strokovnega znanja. S služnostjo obremenjene nepremičnine so izjemno ozke, zaradi česar komaj zagotavljajo gospodarsko funkcijo, izguba znatnega dela nepremičnin, pa bi gospodarjenje z gozdovi popolnoma onemogočila. Glede na obrazloženo tožnica sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi, prvostopno odločbo ter odločbo, izdano v pritožbenem postopku, odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Elektro A., d.d. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo opozarja na odsotnost pasivne legitimacije toženke. Tožnica namreč v tožbi toži Republiko Slovenijo, Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, čeprav je v obravnavani zadevi pasivno legitimirana Republika Slovenija kot pravna oseba javnega prava. Za odločanje v obravnavani zadevi pa je po njenem mnenju pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije na sedežu v Ljubljani. Kot navaja prizadeta stranka, je bila tožnica v postopku seznanjena z zahtevo za razlastitev, dne 16. 12. 2008 pa je na zahtevo tudi odgovorila. Tožnica je tudi ves čas postopka imela možnost sodelovati ter odgovarjati na navedbe služnostnega upravičenca. Glede očitka tožnice, da ji pritožbeni organ ni vročil odgovora na pritožbo, pa prizadeta stranka poudarja, da lahko po drugem odstavku 241. člena ZUP organ izda odločbo potem, ko prejme odgovor stranke z nasprotnimi interesi, oziroma ko se izteče rok za odgovor na pritožbo. Smiselno enako določilo vsebuje tudi četrti odstavek 246. člena ZUP. Zakon pa ne določa, da bi moral pritožbeni organ odgovor na pritožbo vročiti nasprotni stranki. Prizadeta stranka tudi nasprotuje očitkom tožnice glede izvedbe nujnega postopka in poudarja, da je bila izvedba nujnega postopka potrebna iz razlogov, ki jih navaja v obrazložitvi odločbe že upravni organ na prvi stopnji. Pred začetkom pridobivanja gradbenega dovoljenja je bilo namreč potrebno urediti določene stvari in izvesti razne aktivnosti (izdelati načrt krajinske arhitekture, preučiti naravovarstvene smernice in itd.), zaradi česar so očitki tožnice o njeni pasivnosti popolnoma neutemeljeni. Položitev kablovoda v cestno telo oziroma na skrajni vzhodni del nepremičnin tožnice pa v obravnavani zadevi ni bila mogoča, saj bi vsak poseg v kablovod, položen v telo ceste, imel za posledico poškodbe cestne infrastrukture. Asfaltna podlaga ceste otežuje dostop do kablovoda in bistveno podaljšuje čas odprave morebitne okvare in s tem otežuje preskrbo z električno energijo. Neutemeljene tudi niso navedbe tožnice, da bi kablovod lahko potekal na skrajnem vzhodu njenih nepremičnin. Ureditveno območje namreč določa Uredba, ki podrobneje opredeljuje območje, na katerem so načrtovani trajni objekti ter omejena raba prostora. Pri pripravi lokacijskega načrta je bila upoštevana najoptimalnejša trasa, za katero je izdelovalec načrta moral pridobiti vsa potrebna soglasja. V obravnavani zadevi po mnenju prizadete stranke tudi ni bilo potrebno pritegniti posebnega izvedenca, ki bi ocenil, ali bi bilo mogoče kablovod položiti tudi drugače. Urad za komunalo, promet, okolje in prostor pri Mestni občini Maribor je namreč pojasnil, zakaj kablovoda v cestno telo ni mogoče položiti. Po mnenju prizadete stranke je bilo v obravnavani zadevi nujno potrebno ustanoviti služnost na pasu širine 6,5 m z namenom, da se zagotovi, da na omenjenem območju ne bodo zgrajeni objekti, ali da se ne bo določala drugačna raba prostora. V postopku tudi ni bilo potrebno pritegniti izvedenca gozdarske stroke, ki bi ocenil, ali nepremičnine tožnice po ustanovitvi služnostni še zagotavljajo gospodarsko funkcijo. Glede na obseg posameznih parcel in obseg ustanovljene služnosti so trditve tožnice neutemeljene. Ustanovitev služnosti predstavlja namreč najmilejši prisilni ukrep aktivne zemljiške politike. Prizadeta stranka zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi in se sklicuje na razloge na razloge za odločitev, razvidne iz njene obrazložitve.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Ker je izpodbijana odločitev po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijanega akta, se sodišče, da se izogne ponavljanju, sklicuje na razloge za odločitev, razvidne iz obrazložitve izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS. št. 105/2006; v nadaljevanju: ZUS-1).

Glede ugovora pristojnosti, ki ga v odgovoru na tožbo podaja prizadeta stranka, sodišče uvodoma pojasnjuje, da sodi upravno sodišče na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika (četrti odstavek 9. člena ZUS-1). Ker ima tožnica prebivališče v ..., je za vodenje upravnega spora in za odločanje v obravnavani zadevi krajevno pristojen zunanji oddelek upravnega sodišča v Mariboru.

Prav tako neutemeljen je ugovor pasivne legitimacije prizadete stranke. Iz vsebine tožbe je namreč jasno razvidno, da tožnica vlaga tožbo zoper Republiko Slovenijo, ki jo Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije le zastopa (peti odstavek 17. člena ZUS-1).

V zvezi s tožbenim očitkom tožnice, da ji v postopku ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je imela tožnica v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ves čas možnost sodelovanja. Tožnici je bila namreč osebno vročena zahteva za ustanovitev služnosti, kasnejše vloge predlagatelja pa so bile vročene njenemu pooblaščencu, ki je odvetnik. Upravni organ je tožnico oz. njenega pooblaščenca redoma pozival, da morebitne odgovore na pisne navedbe predlagatelja vložita v določenem roku. Iz upravnega spisa sicer izhaja, da je takšen izrecni poziv izostal pri posredovanju predlagateljeve vloge z dne 23. 3. 2009, ki pa je bila tožničinemu pooblaščencu vročena dne 17. 6. 2009, torej še pred izdajo prvostopne odločbe z dne 9. 7. 2009. Tožnica je torej v postopku imela možnost podati odgovor tudi na predlagateljeve navedbe v vlogi z dne 23. 3. 2009, a te možnosti ni izkoristila. Vloga je bila s spremnim dopisom upravnega organa vročena tožničinemu pooblaščencu, ki je kot pravni svetovalec tožnice in prava uka oseba moral vedeti, da sme stranka vselej (tudi brez izrecnega poziva organa) odgovoriti na pisne navedbe nasprotne stranke. Glede na obrazloženo je zato sodišče tožničin ugovor bistvene kršitve pravil postopka zavrnilo.

Na pravilnost odločitve po presoji sodišča tudi ne more imeti vpliva ravnanje pritožbenega organa, ki odgovora predlagatelja na tožničino pritožbo pred izdajo drugostopne odločbe ni vročil tožnici. V odgovoru na pritožbo je predlagatelj zgolj ponovil navedbe iz postopka na prvi stopnji, na katere je tožnica imela možnost odgovoriti že pred izdajo prvostopne odločbe. Pa tudi v kolikor bi pritožbeni organ odgovor predlagatelja tožnici vročil, bi tožnica novih dejstev in dokazov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri odločitvi, ne mogla več navesti, saj sme pritožnik nova dejstva in dokaze v postopku navajati najpozneje v pritožbi, in še to le v primeru, če izkaže, da jih ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 238. člena ZUP).

V obrazložitvi prvostopne odločbe je upravni organ tudi ustrezno utemeljil razloge, ki v obravnavani zadevi terjajo hitro izvedbo postopka ustanovitve služnosti v javno korist v smislu 104. člena ZUreP-1. Ugotovitev, da je zaradi povečane potrebe po električni energiji potrebno nujno razbremeniti dosedanjo razdelilno transformatorsko postajo B. (RTP B.), ki v Mariboru z električno energijo edina oskrbuje center Maribora oz. levi breg reke Drave, pa po presoji sodišča predstavlja dejstvo, ki je v javnosti že dalj časa (splošno) znano (http://www.ed-mb.si/html/strokovni_ogled.html).

Potek kablovoda določa Uredba, katere sestavni del je tudi grafični prikaz zasnove projektnih rešitev (2. člen Uredbe). V navedenih podlagah je podrobneje prikazana trasa podzemnega voda (vključno z varovalnim pasom), ki teče tudi po tožničinih nepremičninah, in sicer na delu, označenem v grafičnem prikazu, ki je bil priložen zahtevi za ustanovitev služnosti. Možnost odstopa od vnaprej predvidenega poteka trase kablovoda, ki jo omenja tožnica v tožbi, pa je po drugem odstavku 35. člena Uredbe predvidena le s ciljem pridobiti tehnične rešitve, ki so primernejše z energetsko-tehničnega ali okoljskega vidika, z odstopom pa se morajo strinjati tudi organi oz. organizacije, ki jih ta odstopanja zadevajo. Kot ugotavlja sodišče, želi tožnica doseči prestavitev trase kablovoda na skrajni vzhodni rob svojih zemljišč oz. v bližnje cestno telo zaradi svojega osebnega interesa, zaradi katerega pa po navedeni določbi Uredbe predvidenega poteka trase kablovoda ni mogoče spreminjati. Poleg navedenega pa takšni prestavitvi zaradi načrtovane položitve kanalizacijskega voda v cestno telo izrecno nasprotuje tudi Urad za komunalo, promet, okolje in prostor Mestne občine Maribor. Glede na navedeno za odločitev o možnosti prestavitve predvidene trase kablovoda postavitev posebnega izvedenca ni bila potrebna.

Tožnica v tožbi nasprotuje tudi širini pasu zemljišč, na katerem je ustanovljena služnost. Širina varovalnega pasu kabla, na območju katerega je raba prostora omejena znaša po Uredbi 10,00 metrov oz. 2 x 5,00 levo in desno od osi kablovoda. V območju tega pasu je pri izvajanju posegov potrebno upoštevati potek voda, za vse ureditve v tem pasu pa je potrebno dobiti soglasje lastnika kabla (2. alineja 4. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 6. člena Uredbe). Glede na v Uredbi predvideno širino tega pasu predstavlja v obravnavani zadevi ustanovitev služnosti v ožjem pasu zemljišč širine zgolj 6,50 metra oz. 2 x 3,25 m levo in desno od osi kablovoda (na katerem je po Uredbi prepovedana gradnja določenih objektov), za javni interes nujen, za tožnico pa najmanj obremenjujoč poseg v lastninsko pravico (2. alineja 4. člena v zvezi z drugim in petim odstavkom 6. člena Uredbe).

Glede zahteve po odkupu preostalega dela nepremičnin pa sodišče poudarja, da se v postopku ustanovitve služnosti v javno korist določbe ZUreP-1 o razlastitvi glede vprašanj, ki niso urejena v poglavju o ustanovitvi javne služnosti, uporabljajo le smiselno (sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1). Ker ustanovitev služnosti v javno korist lastninsko upravičenje služnostnega zavezanca omejuje v najmanjši možni meri, odločitev o prevzemu v last tudi preostalih nepremičnin v postopkih ustanovitev služnosti (razen izjemoma v primeru posebej utemeljenih okoliščin) že po naravi stvari ni mogoča. Obstoj posebej utemeljenih okoliščin, ki bi opravičevale odkup nepremičnin, pa v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča ni izkazan. Ugovore v zvezi z zmanjšano vrednostjo zemljišč zaradi ustanovitve služnosti pa bo tožnica lahko uveljavljala v sodnem postopku določitve odškodnine, in sicer na podlagi osmega odstavka 110. člena ZUreP-1, ki določa, da pripada služnostnemu zavezancu v primeru ustanovitve služnosti za zmanjšano vrednost nepremičnine ali dejansko škodo in morebitni izgubljeni dobiček ustrezna odškodnina.

Tožnica v tožbi še navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, kateri od priglašenih stroškov postopka so ji bili priznani, prvostopnemu organu pa tudi očita, da ji kljub izrecni zahtevi ni priznal zakonskih zamudnih obresti iz naslova priznanih stroškov postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ odločitev o stroških oprl na določbo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1, ki pa v obravnavani zadevi ne predstavlja podlage za odločitev o stroških. V navedeni določbi so namreč kot stroški v zvezi z razlastitvijo mišljeni stroški iz drugega odstavka 105. člena ZUreP-1 (npr. selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitna zmanjšana vrednost preostale nepremičnine) in ne stroški, ki nastanejo stranki med samim postopkom ali zaradi postopka, katere primeroma našteva prvi odstavek 113. člen ZUP (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.). Za slednje se uporabljajo splošna pravila upravnega postopka, določena v 113. in 114. členu ZUP, kar pomeni, da je povrnitev teh stroškov odvisna od uspeha stranke v postopku. Ker se je v obravnavani zadevi postopek začel na zahtevo prizadete stranke kot predlagateljice postopka ustanovitve služnosti, v korist katere je bil postopek tudi končan, ob uporabi prvega odstavka 114. člena ZUP tožnica do povračila stroškov upravnega postopka ni bila upravičena. Ker pa sodišče v upravnem sporu odločitve ne sme spreminjati v škodo stranke, ki je edina vložila tožbo (t.i. prepoved reformatio in peius), je bilo potrebno prvostopno odločitev o stroških postopka kljub njeni nezakonitosti ohraniti v veljavi.

Upoštevaje obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točkama 2 in 3 izreka:

Zahtevka tožnice in prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.